Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se določba 18. člena ZOZP, ki omejuje obseg zahtevkov nosilcev socialnega zavarovanja, v konkretnem primeru ne uporablja. Paragraf 332 avstrijskega ASVG določa, da zahtevek za nadomestilo škode preide na nosilca zavarovanja, v kolikor je slednji plačila dolžan izvesti (brez kakršnihkoli omejitev). Ker določba 85.a člena Uredbe 883/2004 glede zahtevkov nosilcev socialnih zavarovanj napotuje na uporabo nacionalnega prava nosilca, ki uveljavlja zahtevek, v tem delu po načelu primarnosti prava EU in načelu neposredne uporabljivosti uredb nadomešča nacionalno ureditev. To pa pomeni, da je glede omejitve višine tovrstnih zahtevkov nosilcev socialnih zavarovanj relevantno pravo nosilca zavarovanja (v konkretnem primeru avstrijsko pravo), razen če bi izvajanje pravic po tem pravu presegalo pravice oškodovanca do povzročitelja škode po pravu škodnega dogodka.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil toženi stranki plačilni nalog z dne 2. 7. 2018 vročen 19. 7. 2018, tožena stranka pa sodne takse kljub temu, da je bila opozorjena na posledice neplačila, v danem roku ni plačala. Pritožnica teh (pravno relevantnih) ugotovitev sodišča prve stopnje za odločitev v tem pritožbenem postopku ni izpodbijala. Ob takih dejanskih ugotovitvah in dejstvu, da je bil predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne taks zavržen, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Pravilno je ugotovilo, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana. Sodišče prve stopnje je o predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo po stanju v spisu, in sicer na podlagi trditev ter listin tožnika, saj sodišče v zvezi z izdajo začasne odredbe po predlogu stranke presoja le dokaze, s katerimi upnik dokazuje, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe in ne vseh dokazov, s katerimi se dokazuje utemeljenost tožbenega zahtevka.