ZSKZDČEU-1 člen 10, 10/5, 11, 13. ZKP člen 378, 378/1, 402, 402/3.
izročitev zahtevane osebe - evropski nalog za prijetje in predajo
Ob odločanju o predaji zahtevane osebe na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo pa se tudi ne ugotavlja, ali je dovolj dokazov za utemeljenost suma, da je tujec, katerega predaja se zahteva, storil določeno kaznivo dejanje. Ker pa gre za predajo zaradi kazenskega pregona, tudi ni pomembno dejstvo, da zahtevana oseba naj ne bi vedela, da zoper njo v Republiki Madžarski teče kazenski postopek, saj morajo biti pogoji za izvršitev naloga iz 13. člena ZSKZDČEU-1 izpolnjeni le takrat, ko gre za izvršitev naloga, izdanega na podlagi sojenja v nenavzočnosti zahtevane osebe.
ZD člen 133, 136, 138, 138/2, 183, 221, 221/1. Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 83.
kasneje najdeno premoženje - dodatni sklep o dedovanju - odpoved dediščini - pravnomočen sklep o dedovanju - sprejem dediščine - dedna izjava - zmota
Določbe o nepreklicnosti in nepogojnosti dednih izjav ter o prepovedi delnosti dednih izjav so kogentne. Zapustnikova hči je pred sodiščem izjavila, da ne želi biti dedič. Prav tako pa gre s strani dediča R. S. za univerzalno sukcesijo. Njegov (dedičev) položaj je univerzalen, vezan na celotno dediščino, in ne le na posamezni del. Iz tega izhaja, da se je nanj preneslo vse, kar je bilo v pravnih razmerjih zapustnikovo, in ne le tisto, kar bi dediču ustrezalo. Tudi dedič, ki je sprejel zapuščino, te izjave glede kasneje najdenega premoženja ne more spremeniti oziroma se dedovanju ne more odpovedati. Ker delna odpoved dediščini ni mogoča, dedič ne more nasprotovati dedovanju preostalega dela zapuščine. Se pa sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno sklicuje na enotno sodno prakso. Gre namreč le za pretežno sodno prakso in obenem prakso, ki je v zadnjem času v ospredju, saj dosledno sledi temeljnim postulatom dednega prava, ki narekujejo, da sodišča v takšnih situacijah kot je obravnavana ne pridobivajo novih dednih izjav in ne upoštevajo spremenjenih dednih izjav.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 39, 40.
odmera nagrade in stroškov izvedenca - neobrazložena odločba
Sodišče prve stopnje je izvedencu priznalo skupaj 608,56 EUR nagrad in stroškov, pri čemer je v razlogih navedlo zgolj to, katero nagrado je priznalo, v kakšni višini in na podlagi katerega določila Pravilnika, ni pa odmere obrazložilo z upoštevanjem kriterijev, ki jih določa Pravilnik v 37., 39. ter 40. členu. Vsebinskih razlogov za svojo odločitev torej ni navedlo, kar posledično onemogoča njen pritožbeni preizkus.
rok za vložitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks - vročitev s fikcijo - praznik
Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je bil plačilni nalog z dne 10. 4. 2018 dolžniku s fikcijo vročen dne 27. 4. 2018. Dejstvo, da je bil 15. dan roka za dvig pisanja praznik, namreč na nastop fikcije ne vpliva
Rok za vložitev predloga za odobritev taksnih ugodnosti se je tako iztekel dne 7. 5. 2018.
Tožnik, ki je podal odškodninski zahtevek, je bil dolžan navesti vsa dejstva in okoliščine, ki izvirajo iz določenega dogodka in ki povzročijo določeno pravno posledico. Tako bi moral za odškodninsko tožbo izkazati trditve in ponuditi dokaze za obstoj predpostavke za nastanek odškodninske terjatve, in sicer: nedopustno ravnanje, vzročno zvezo med ravnanjem in nastalo škodo, odgovornost toženke in nastanek škode. Ker navedenega tožnik v svojih vlogah ni podal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik vloge ni popravil in dopolnil tako, da bi bila primerna za obravnavo.
Upraviteljica je morala prerekati prijavljeno terjatev upnika ravno zaradi njene nepopolne prijave, presoja razlogov, zaradi katerih je bila terjatev prerekana, pa je bila tudi predmet postopka v katerem se je ugotavljala njena utemeljenost. To izhaja tudi iz dejstva, da je tožena stranka potem, ko je bilo v celoti jasno koliko znaša višina terjatve, ki bi jo bila dolžna plačati, če bi bil opravljen ves postopek v skladu s Pogodbo, terjatev tudi pripoznala.
ZPP člen 140, 140/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZIZ člen 42, 42/2.
predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - vročitev sodnega pisanja - pravilna vročitev tožbe - dejansko prebivališče - nadomestna vročitev odraslim članom gospodinjstva - izročitev pisanja - dokazni predlog za zaslišanje strank - zavrnitev dokaznega predloga - nesubstanciran dokazni predlog - pravica do izjave
Vročitev tožbe je bila tožencu veljavno opravljena s tem, da je bila tožba vročena njegovi članici gospodinjstva (materi) na naslovu njegovega dejanskega prebivališča. Posledično je bila tožencu pravilno, s fikcijo, vročena tudi sodba. Ali je mati tožencu nato izročila vročeno pisanje, pa za presojo veljavnosti vročitve ni bistveno.
zamudna sodba - regres za letni dopust - bruto in neto znesek
V trenutku izdaje sodbe stopnja davkov in prispevkov, določena z davčnimi predpisi, sodišču ni znana, saj se davki in prispevki plačajo v višini veljavni in določeni na dan izvršitve plačila. Zato je sodišče prve stopnje v izreku sodbe utemeljeno navedlo bruto znesek ter opisno odločilo, da je tožniku potrebno plačati neto znesek od prisojenega bruto zneska.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/1, 11/2, 11/3, 11/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15.
sodna taksa - namen plačila sodne takse - pravna oseba - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - oprostitev plačila sodne takse pravne osebe
Namen plačila sodne takse ni v tem, da se prepreči nastanek škode, pač pa je namen tega instituta v tem, da stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča.
invalidnost - invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti
Pritožba se neutemeljeno ne strinja, da je sodišče prve stopnje tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami v krajšem delovnem času 4 ure dnevno od 31. 1. 2017. Izvedenec je sicer res menil, da je bila tožnica po zaključku bolniškega staleža zmožna za delo s krajšim delovnim časom. Vendar je, ko je bil zaslišan, izrecno pojasnil, da je bilo 2. 10. 2017, ko je mnenje podala invalidska komisija druge stopnje že tako stanje. Invalidska komisija druge stopnje je tožničino zdravstveno stanje ocenjevala na dan 31. 1. 2017, to je na dan, ko je mnenje podala invalidska komisija prve stopnje in ko je tudi invalidska komisija druge stopnje določila datum nastanka invalidnosti 31. 1. 2017.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STANOVANJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00028506
ZPP člen 324, 360, 360/1, 458, 458/5. ZLNDL člen 3. SPZ člen 11, 118, 119. SZ-1 člen 41. ZZK-1 člen 8. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 97/2-3, 224, 299. ZIZ člen 168, 168/5.
posebnosti v postopku v sporih majhne vrednosti - odločanje na seji pritožbenega senata - etažna lastnina - obvezen prispevek etažnega lastnika v rezervni sklad - zemljiškoknjižni lastnik - stanovanje - stečajni postopek - stečajna masa - izločitvena pravica - unovčenje stečajne mase - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga
Ena od pravnih posledic začetka stečajnega postopka je oblikovanje stečajne mase. Vanjo spada vse dolžnikovo premoženje (224. člen ZFPPIPP). Po določbi prvega odstavka 11. člena SPZ se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. V stečajno maso torej spada tudi nepremičnino premoženje, katerega zemljiškoknjižni lastnik je stečajni dolžnik ob začetku stečajnega postopka. Tisti, ki meni, da je na takšni nepremičnini pridobil lastninsko pravico na izviren način, pa lahko v treh mesecih po objavi oklica o začetku tega postopka prijavi izločitveno pravico na tem premoženju (prim. 299. člen ZFPPIPP). Če upnik izločitvene pravice ne prijavi, ta ne preneha. Preneha le ovira za prodajo tega premoženja v stečajnem postopku. Šele ko upravitelj v skladu z določili ZFPPIPP proda premoženje, ki bi lahko bilo predmet izločitvene pravice, izločitveni upnik izgubi izločitveno pravico. V tem primeru lahko upnik zahteva le, da se mu plača denarni znesek, dosežen s prodajo tega premoženja, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo (peti odstavek 299. člena ZFPPIPP). To pravico pa izgubi, če je ne prijavi do objave načrta prve splošne razdelitve (sedmi odstavek 299. člena ZFPPIPP).
Niti iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje niti iz trditvene podlage tožene stranke ne izhaja, da bi S. K., ki naj bi bil po stališču tožene stranke dejanski lastnik stanovanja, na katerega se nanaša vtoževana terjatev, prijavil izločitveno pravico. To ne izhaja niti iz spisa St ... Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki vodi stečajni postopek nad dolžnikom. Trimesečni rok za prijavo izločitvene pravice pa je že potekel, saj se je stečajni postopek nad toženo stranko začel že leta 2011.
Glede na zgornje razloge stanovanje (ki je že več let nenaseljeno), na podlagi samega zakona sodi v stečajno maso. Zato prodaja tega stanovanja ni odvisna od volje, želje ali suverene odločitve upraviteljice. Torej ga bo stečajna upraviteljica morala prodati. Ena od obveznosti upravitelja je namreč tudi unovčenje stečajne mase (3. točka drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP). Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, ker za ugotovitev (bodočega) dejstva, ali bo stanovanje tekom stečajnega postopka prodano ali ne, ni zaslišalo stečajne upraviteljice niti ni pojasnilo, zakaj tega ni storilo. Izostanek obrazložitve zavrnitve tega dokaznega predloga pa predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa na zakonitost in pravilnost sodbe ni imela vpliva.
ZPP člen 137, 137/1, 224, 224/1, 224/4, 452, 452/1, 453, 454, 454/2, 458, 458/5, 495, 495/1. URS člen 22.
gospodarski spor majhne vrednosti - prekluzija navedb in dokazov - prepozne navedbe - vročanje pooblaščencu - začetek teka roka - vročilnica kot javna listina - dopolnitev tožbe
Po določbi prvega odstavka 137. člena ZPP se, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Iz te določbe jasno izhaja, da je potrebno stranki, ki ima pooblaščenca, pisanje vročati po pooblaščencu in da je le na ta način vročitev pravilno opravljena. Iz tega pa sledi, da tudi morebitni roki tečejo od vročitve pooblaščencu stranke, ne glede na to, ali je isto sodno pisanje prej, istočasno ali kasneje vročeno tudi sami stranki ali ne. Nepravilna vročitev nima učinka, zato tudi na tek roka, ki teče od pravilne vročitve, ne more vplivati.
Sklep skupščine je izpodbojen, če je vsebina sklepa v nasprotju z zakonom ali pogodbo ali če je bil pri sprejetju sklepa kršen zakon ali pogodba in te kršitve vplivajo na veljavnost sklepa.
Družbeniki se v skladu z določilom osme alineje 505. člena ZGD-1 lahko odločijo, da bodo proti drugemu družbeniki vložili odškodninsko tožbo zaradi povzročitve škode. To izhaja tudi iz točke 4 Družbene pogodbe. Zato sama vsebina odločitve dveh družbenikov, da bo družba proti tretjemu družbeniku vložila odškodninsko tožbo, ni v nasprotju z določili veljavnih predpisov in Družbene pogodbe.
SZ člen 53. SZ-1 člen 90, 90/2, 103, 103/5. OZ člen 3.
pogodba sklenjena namesto razlastitve - najemna pogodba za nedoločen čas - odpoved najemne pogodbe za nedoločen čas - neprofitno stanovanje - neprofitna najemnina - prosto urejanje obligacijskih razmerij - pravica do doma
Najemna pogodba za sporno stanovanje in za neprofitno najemnino ni bila sklenjena zaradi slabega socialnega položaja toženke, ampak v zameno za nižjo odškodnino za razlaščeno stanovanje. Zato tožeča stranka ni upravičena preverjati socialnega položaja toženke in ji tudi ne more odpovedati pogodbe na podlagi določbe petega odstavka 103. člena SZ-1, ki upošteva socialni položaj najemnika.
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 5.. ZS člen 113a.. OZ člen 246, 299.
neizrabljen tedenski počitek - predlog za predhodno odločanje - uporaba prava EU - uporaba direktive - vojak - misija - sodna praksa Sodišča EU - zakonske zamudne obresti
Kot je poudarilo Sodišče EU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenimi poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.
odškodninska terjatev - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka subjektivnega roka - obseg in višina škode - zaključek zdravljenja - nastop zastaranja - ugovor zastaranja - bolniški stalež - začasna nezmožnost za delo - ustaljena sodna praksa
Po ustaljeni sodni praksi začne teči subjektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo in se je končalo tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, čeprav še niso bili izvedeni vsi posamezni ukrepi, ko torej oškodovanec ob zadostni stopnji skrbnosti razpolaga z vsemi podatki, da lahko določi višino tožbenega zahtevka.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so obtoženca A. A. in B. B. ter obsojeni G. G. oškodovanca vsi trije skupaj pretepali. Kadar več storilcev sočasno in na enak način (brce in udarci v glavo) telesno napada oškodovanca, ko se njihovo delovanje vzajemno dopolnjuje, je upravičeno šteti, da gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja. Nastala posledica njihovega skupnega naklepnega delovanja je bila posebno huda telesna poškodba, zato ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec katerega od storilcev. Četudi bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, da sta obtoženca s svojimi udarci povzročila manj hude telesne poškodbe, bi bilo vseeno podano sostorilstvo zaradi njunega bistvenega prispevka k nastali posledici, posebno hudi telesni poškodbi. Obravnavano kaznivo dejanje namreč ni t.i. lastnoročni delikt, ki bi ga lahko storila le ena oseba, temveč ga je možno izvršiti tudi v sostorilstvu. Zato tudi ni pravilno stališče, da bi moral konkretni opis kaznivega dejanja vsebovati opredelitev vloge vsakega od storilcev na takšen način, da bi bil opisan konkreten prispevek vsakega izmed njih k nastanku prepovedane posledice.
ZKP člen 410, 410/1, 410/1-1, 410/1-3, 413, 413/1.
obnova kazenskega postopka - obnovitveni razlog - kriva izpovedba - dokazovanje kaznivega dejanja s pravnomočno sodbo - nova dejstva in dokazi - nov dokaz - zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka
Obnovitveni razlog po 1. točki prvega odstavka 410. člena ZKP je možno uveljavljati s pravnomočno sodbo. Obsojeni bi torej moral imeti pravnomočno sodbo, da je oškodovanec v kazenskem postopku krivo izpovedoval, česar pa obsojeni ni predložil.
Pravilna je presoja, da ne gre za nov dokaz oziroma novo dejstvo, saj bi moral obsojeni dejansko ponuditi popolnoma nov dokaz, v obravnavanem primeru pa je šlo za isto dokazno sredstvo, in sicer izjavo oškodovanca, ki je bil v pravnomočno zaključenem postopku zaslišan kot priča, in isto dokazno temo.