postavitev začasnega zastopnika - pomanjkanje procesne sposobnosti - dvom v procesno sposobnost stranke - postavitev izvedenca - zdravniški pregled - sklepanje po pravilu o dokaznem bremenu
Samo obstoj 22 let stare psihiatrične dokumentacije in dejstva, da se dedinja ni želela podvreči zdravniškemu pregledu, v konkretnem primeru za zaključek o neobstoju njene procesne sposobnosti ne zadostuje. Glede na to, da iz sklepa niso razvidne nobene okoliščine, ki bi na podlagi predloženega procesnega gradiva ali ravnanja stranke v tem postopku, sodišče vodile do ugotovitve, da bi lahko šlo za pomanjkanje procesne sposobnosti Z. C., po mnenju pritožbenega sodišča zgolj formalno sklepanje po dokaznem bremenu, ker ustrezen dokaz po njeni krivdi ni bil izveden, ne zadostuje. Le če bi sodišče ugotovilo okoliščine v konkretnem postopku, ki porajajo sum v poslovno sposobnost dedinje, pa ostalo v dvomu glede njene procesne sposobnosti, bi lahko odločilo po dokaznem bremenu.
OZ člen 179, 179/1. ZPP člen 7, 212, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - trdtiveno in dokazno breme - pomanjkljiva trditvena podlaga - nezadostna trditvena podlaga - zavrnitev dokaznega predloga - nepremoženjska škoda - pravno priznana škoda - strah - intenziteta in trajanje strahu - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - objektivna žaljivost - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Po prvem odstavku 179. člena OZ pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina, med drugim za duševne bolečine in strah le, kadar njihova stopnja in trajanje ter druge okoliščine primera to opravičujejo. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da s strani tožnice zatrjevane duševne bolečine in zatrjevani strah ne dosegajo predpisanega standarda pravno priznane škode. Strah je motnja človekovega čustvenega dojemanja. Pojavi se, ko je ogroženo življenje. Strah je zato pravno priznana oblika nepremoženjske škode, toda le, če je intenziven in traja dalj časa. Kot izhaja iz trditvene podlage tožbe, tožnica takšnega strahu ni utrpela. Strah, ki naj bi ga tožnica občutila v hiši, ki je bila zaradi odklopa elektrike v temi, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne dosega takšne intenzivnosti, da bi bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno njeno duševno ravnovesje. Strah zaradi propadanja hiše pa ni pravno priznana škoda.
rok za vložitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks - vročitev s fikcijo - praznik
Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je bil plačilni nalog z dne 10. 4. 2018 dolžniku s fikcijo vročen dne 27. 4. 2018. Dejstvo, da je bil 15. dan roka za dvig pisanja praznik, namreč na nastop fikcije ne vpliva
Rok za vložitev predloga za odobritev taksnih ugodnosti se je tako iztekel dne 7. 5. 2018.
ZD člen 133, 136, 138, 138/2, 183, 221, 221/1. Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 83.
kasneje najdeno premoženje - dodatni sklep o dedovanju - odpoved dediščini - pravnomočen sklep o dedovanju - sprejem dediščine - dedna izjava - zmota
Določbe o nepreklicnosti in nepogojnosti dednih izjav ter o prepovedi delnosti dednih izjav so kogentne. Zapustnikova hči je pred sodiščem izjavila, da ne želi biti dedič. Prav tako pa gre s strani dediča R. S. za univerzalno sukcesijo. Njegov (dedičev) položaj je univerzalen, vezan na celotno dediščino, in ne le na posamezni del. Iz tega izhaja, da se je nanj preneslo vse, kar je bilo v pravnih razmerjih zapustnikovo, in ne le tisto, kar bi dediču ustrezalo. Tudi dedič, ki je sprejel zapuščino, te izjave glede kasneje najdenega premoženja ne more spremeniti oziroma se dedovanju ne more odpovedati. Ker delna odpoved dediščini ni mogoča, dedič ne more nasprotovati dedovanju preostalega dela zapuščine. Se pa sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno sklicuje na enotno sodno prakso. Gre namreč le za pretežno sodno prakso in obenem prakso, ki je v zadnjem času v ospredju, saj dosledno sledi temeljnim postulatom dednega prava, ki narekujejo, da sodišča v takšnih situacijah kot je obravnavana ne pridobivajo novih dednih izjav in ne upoštevajo spremenjenih dednih izjav.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 39, 40.
odmera nagrade in stroškov izvedenca - neobrazložena odločba
Sodišče prve stopnje je izvedencu priznalo skupaj 608,56 EUR nagrad in stroškov, pri čemer je v razlogih navedlo zgolj to, katero nagrado je priznalo, v kakšni višini in na podlagi katerega določila Pravilnika, ni pa odmere obrazložilo z upoštevanjem kriterijev, ki jih določa Pravilnik v 37., 39. ter 40. členu. Vsebinskih razlogov za svojo odločitev torej ni navedlo, kar posledično onemogoča njen pritožbeni preizkus.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - podpis sporazuma - pisna oblika
ZDR-1 v 1. odstavku 81. člena določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, in v 2. odstavku, da je sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, neveljaven. Tako že iz same zakonske dikcije izhaja, da mora biti sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi pisen in da sporazum, ki ni pisen, ne velja.
pogoji za izdajo zamudne sodbe - prepozen odgovor na tožbo - očitna pomota vložnika - neskrbnost odvetnika - vloga poslana nepristojnemu sodišču
Toženec bi lahko izdajo zamudne sodbe preprečil le s svojim pravočasnim odgovorom na tožbo. Tej zahtevi pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zadostil.
Dejstva, da je toženčev pooblaščenec odgovor na tožbo poslal nepristojnemu sodišču, ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, temveč neskrbnosti odvetnika.
ZPP člen 140, 140/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZIZ člen 42, 42/2.
predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - vročitev sodnega pisanja - pravilna vročitev tožbe - dejansko prebivališče - nadomestna vročitev odraslim članom gospodinjstva - izročitev pisanja - dokazni predlog za zaslišanje strank - zavrnitev dokaznega predloga - nesubstanciran dokazni predlog - pravica do izjave
Vročitev tožbe je bila tožencu veljavno opravljena s tem, da je bila tožba vročena njegovi članici gospodinjstva (materi) na naslovu njegovega dejanskega prebivališča. Posledično je bila tožencu pravilno, s fikcijo, vročena tudi sodba. Ali je mati tožencu nato izročila vročeno pisanje, pa za presojo veljavnosti vročitve ni bistveno.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00027924
OZ člen 198. SPZ člen 65, 105.
uporabnina - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena obogatitev - prodaja nepremičnine v izvršbi - nakup na javni dražbi - sklep o izročitvi - originarna pridobitev lastninske pravice - dejanska etažna lastnina - navidezna solastnina - etažna lastnina
Izvorna pridobitev lastninske pravice pomeni, da je ta pravica pridobljena neodvisno od volje pravnega prednika in ne glede na to, ali je on pravi lastnik ali ne, ne pomeni pa, da kupec pridobi lastninsko pravico v drugačnem obsegu oziroma njegovi vsebini, kot jo je imel dolžnik.
V konkretnem primeru je ob ugotovljenih okoliščinah pravilno zaključeno, da je bila stanovanjsko poslovna stavba v naravi dejansko in pravno razdeljena na posamezne dele in je nastala t. im. dejanska etažna lastnina, ki se je v zemljiški knjigi izvedla z vpisom solastninskih idealnih deležev posameznih etažnih lastnikov na zemljiški parceli, na kateri stavba stoji.
Kljub originarni pridobitvi solastninske pravice z odločbo državnega organa ni mogoče nuditi sodnega varstva, če je tožnik (kot zastavni upnik) pred nakupom vedel, da solastniški delež predstavlja (dolžniku) prodana poslovna prostora kot posamezni etažni del v stavbi in tako ni mogel pošteno zaupati, da gre v zemljiški knjigi za pravo solastnino in s tem nakup deleža na vsakem delu nepremičnine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00028277
KZ-1 člen 158, 158/2, 158/3, 160, 160/2. ZKP točka 39, 39/2, 39/2-1.
pristranskost sodišča - žaljivost izjave - negativna vrednostna ocena - zasebna tožba - razlogi sodbe - ekskulpacijski razlog - pravica do svobode izražanja - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - način storitve kaznivega dejanja - razžalitev - žaljiva obdolžitev - subjektivni element kaznivega dejanja - pravočasnost predloga
Okoliščina, s katero pritožnika utemeljujeta pristranskost predsednika senata (sodelovanje v senatu, ki je odločal o zahtevi predsednice senata, ki je ocenila, da je bila zasebna tožba B.P. zoper E.C. vložena prepozno), je bila B.P. in njegovim zastopnikom znana že ob prejemu sklepa opr. št. II Ks 37878/2015 z dne 4. 3. 2016, s katerim je zunajobravnavni senat zavrgel zasebno tožbo B.P., vendar pa izločitve predsednika senata niso uveljavljali v skladu z določbami drugega odstavka 41. člena ZKP. Zato sta pritožnika z uveljavljenjem te kršitve iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP šele v pritožbah prekludirana. Ne glede na navedeno, uveljavljani izločitveni razlog po vsebini ni utemeljen, saj je zunajobravnavni senat odločal zgolj o obstoju procesnih predpostavkah za vložitev nasprotne zasebne tožbe B.P. (pravočasnost nasprotne zasebne tožbe) in ni šlo za vsebinsko odločanje o nasprotni zasebni tožbi.
Inkriminirani izjavi, ob upoštevanju konkretnih okoliščin, v katerih sta bili izrečeni, sta objektivno žaljivi in pomenita napad zoper čast in dobro ime zasebne tožilke v obliki žaljive vrednostne ocene. Obtoženec je izjavi izrekel na skrajno poudarjen, sarkastičen in zaničevalen način, meril je torej izključno na osebno žalitev in diskreditacijo zasebne tožilke (ad personam), ki ni dala nikakršnega povoda za napad, izjavi sta bili kot osebna žalitev in diskreditacija zasebne tožilke dojeti v javnosti.
Ne gre za takšno izražanje obtoženca, ki bi pomenilo resno kritiko novinarskega dela zasebne tožilke oziroma obrambo kakšne pravice ali varstva upravičenih koristi zasebnega tožilca. Inkriminirani izjavi namreč nista bili v nikakršni povezavi s temo intervjuja, ampak je obtoženec, kot izhaja iz njegovega zagovora, z inkriminiranima izjavama želel preusmeriti pozornost oziroma zasebno tožilko utišati, torej doseči, da zasebna kot novinarka o njem kot županu, torej absolutno javni osebnosti, ne bi več poročala, takšen interes pa ne spada v okvir varstva upravičenih koristi, saj je v nasprotju s pravom. Svoboda tiska je namreč temelj svobodne demokratične družbe, saj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost.
Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih, ne pa npr. z izražanjem v pogojnem naklonu ("naj bi" itd.).
Subjektivni element kaznivega dejanja razžalitve po nasprotni zasebni tožbi ni dokazan. Izjava obtoženke je bila usmerjena na izjavo zasebnega tožilca (ad rem) in ne na zasebnega tožilca kot takega oziroma na njegovo osebnost (ad personam), pri čemer je šlo za reakcijo zasebne tožilke na predhodno žaljivo izjavo zasebnega tožilca, ki je merila izključno na osebno žalitev in diskreditacijo obtoženke (ad personam). Zasebni tožilec je bil v inkriminiranem času župan občine in je torej kot absolutna javna osebnost moral trpeti intenzivnejše posege v svojo pravico do dobrega imena.
Tožnik, ki je podal odškodninski zahtevek, je bil dolžan navesti vsa dejstva in okoliščine, ki izvirajo iz določenega dogodka in ki povzročijo določeno pravno posledico. Tako bi moral za odškodninsko tožbo izkazati trditve in ponuditi dokaze za obstoj predpostavke za nastanek odškodninske terjatve, in sicer: nedopustno ravnanje, vzročno zvezo med ravnanjem in nastalo škodo, odgovornost toženke in nastanek škode. Ker navedenega tožnik v svojih vlogah ni podal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik vloge ni popravil in dopolnil tako, da bi bila primerna za obravnavo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VSL00033679
URS člen 38, 60. ZKUASP člen 9, 18, 18/3, 19, 20, 27, 27/6, 30, 37, 37/1, 37/2, 37/3, 70. ZASP člen 22, 50, 50/3, 79, 79/4, 105, 105/2, 107, 107/1, 107/2, 121. ZVOP-1 člen 6, 6-1, 10.
avtorsko pravo - varstvo avtorske pravice - materialne avtorske pravice - soavtorji avdiovizualnega dela - obvezno kolektivno upravljanje - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - privatno in drugo lastno reproduciranje - prenos materialnih avtorskih pravic - pogodba o filmski produkciji - ničnost - pravica skesanja - varstvo osebnih podatkov
Če bi pogodbe vsebovale določilo o prenosu moralnih avtorskih pravic, bi bilo nično le to določilo, ne pa tudi celotna pogodba (prim. 79. člen ZASP). Obseg prenosa materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorjev je v primeru sklenitve pogodbe o filmski produkciji določen že z zakonom (prim. drugi odstavek 107. člena ZASP). Če pogodbene stranke tega vprašanja v pogodbi (natančno) ne uredijo, velja zakonska domneva, sklenjena pogodba pa zaradi tega ne more biti neveljavna. Glede na navedeno se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 75. člena ZASP, ki določa, da se v primeru, ko ni določeno, katere posamične pravice ali kakšen obseg določene pravice se prenaša, šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe.
Zmoten je pritožbeni očitek, da bi lahko bil člen pogodb ničen, ker avtor na novega imetnika prenaša neznane oblike uporabe svojega dela. Po četrtem odstavku 79. člena ZASP, na katerega se sklicuje pritožba, je nično določilo avtorske pogodbe, s katerim avtor prenaša na drugo osebo materialne avtorske pravice za neznane oblike uporabe svojega dela. Tožena stranka, ki se je seznanila z vsebino pogodb, zakonske domneve o obsegu prenosa avtorskih materialnih pravic na filmskega producenta ne more izpodbiti le s pavšalno navedbo, da iz 9. člena teh pogodb ne izhaja popoln prenos materialnih avtorskih pravic oziroma da obseg prenosa ni jasen. Konkretnejših očitkov v zvezi z vsebino samih pogodb pa ni podala. Zato tudi neutemeljeno vztraja, da bi bilo treba ugotavljati namen pogodbe.
Imetniku pravice je sodno varstvo pravice do vpogleda zagotovljeno šele, ko kolektivna organizacija zahtevo imetnika za vpogled zavrne (prim. tretji odstavek 37. člena ZKUASP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka (pred vložitvijo tožbe) zahtevala vpogled v repertoar in vpogled v dokumente in gradiva prijav avdiovizualna, tožena stranka pa je zavrnila vpogled v prijave (prijavnice). Tožena stranka te ugotovitve v pritožbi ne izpodbija. Kljub temu pa vztraja, da tožeča stranka procesne predpostavke za sodno varstvo ni dokazala, ker se zahteva tožeče stranke, vložena pred vložitvijo tožbe, ni nanašala na podatke, ki so sedaj predmet tega postopka. Pri tem pa pritožnica ne pojasni, katerih podatkov, ki so sedaj predmet tega spora, (predpravdna) zahteva tožeče stranke in zavrnitev s strani tožene stranke ni vsebovala. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da je samo po sebi logično, da prijava avdiovizualnega dela vsebuje podatke o tem, kdo je imetnik pravic na prijavljenem delu. Podatki, v katere je želela tožeča stranka vpogledati pred vložitvijo tožbe in podatki, ki jih želi vpogledati v tem postopku, so torej v bistvenem enaki. Ker je tožena stranka vpogled v prijavnice pred pravdo zavrnila, je procesna predpostavka za sodno varstvo podana.
ZKUASP v 37. členu ne loči med pravico do vpogleda, ki pripada članom kolektivne organizacije in pravico do vpogleda, ki pripada imetnikom pravic, katerih pravice kolektivna organizacija (obvezno) kolektivno upravlja (in ki niso nujno njeni člani). Pač pa to pravico ureja enotno za (vse) imetnike pravic, katerih pravice kolektivno upravlja. Zato po oceni pritožbenega sodišča določbe 37. člena tega zakona ni mogoče razlagati tako, da imata član in imetnik pravic, ki to ni, različno stopnjo dostopa do podatkov in dokumentov kolektivne organizacije. Takšna razlaga je skladna tudi z 20. členom ZKUASP, ki določa, da kolektivna organizacija avtorsko pravico imetnika pravic, ki ni njen član, upravlja enako kakor avtorsko pravico svojega člana.
Za presojo ugovora zastaranja je bistveno, ali je bila tožba vložena znotraj splošnega zastaralnega roka petih letih. Po določbi 368. člena OZ namreč za pretrganje zastaranja ne zadostuje, da upnik pisno ali ustno zahteva od dolžnika naj izpolni obveznost. Glede na citirano določilo sporna tožnikova zahteva pred delodajalcem za odpravo kršitev iz delovnega razmerja, ni pretrgala zastaranja,
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so obtoženca A. A. in B. B. ter obsojeni G. G. oškodovanca vsi trije skupaj pretepali. Kadar več storilcev sočasno in na enak način (brce in udarci v glavo) telesno napada oškodovanca, ko se njihovo delovanje vzajemno dopolnjuje, je upravičeno šteti, da gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja. Nastala posledica njihovega skupnega naklepnega delovanja je bila posebno huda telesna poškodba, zato ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec katerega od storilcev. Četudi bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, da sta obtoženca s svojimi udarci povzročila manj hude telesne poškodbe, bi bilo vseeno podano sostorilstvo zaradi njunega bistvenega prispevka k nastali posledici, posebno hudi telesni poškodbi. Obravnavano kaznivo dejanje namreč ni t.i. lastnoročni delikt, ki bi ga lahko storila le ena oseba, temveč ga je možno izvršiti tudi v sostorilstvu. Zato tudi ni pravilno stališče, da bi moral konkretni opis kaznivega dejanja vsebovati opredelitev vloge vsakega od storilcev na takšen način, da bi bil opisan konkreten prispevek vsakega izmed njih k nastanku prepovedane posledice.
ZFPPIPP člen 23, 23/2, 46, 256, 256/1, 396, 396/1, 396/2, 396/3, 396/4. ZIZ člen 21.
postopek osebnega stečaja - zmotna uporaba materialnega prava - obrestovanje prijavljene terjatve po začetku stečajnega postopka - sklep o končanju postopka osebnega stečaja - izvršilni naslov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka
V izvršilnem postopku sodišče strogo zavezuje načelo formalne legalitete: izvršilno sodišče mora izvršiti izvršilni naslov tako, kot se glasi, pri tem pa materialno pravne pravilnosti izvršilnega naslova ne sme presojati.
Da bi moralo sodišče s sklepom o končanju postopka odločiti tudi o obrestnih, ki tečejo od začetka stečajnega postopka do plačila, zakon ne zahteva. Verjetno iz tega razloga izpodbijani sklep odločitve o teh obrestih ne vsebuje.
Po določilu prvega odstavka 256. člena ZFPPIPP se z začetkom stečajnega postopka obrestna mera pogodbenih ali zamudnih obresti spremeni tako, da od terjatev upnikov, ki so se obrestovale do začetka stečajnega postopka, od začetka stečajnega postopka dalje tečejo obresti po predpisani obrestni meri.
Izvršilno sodišče naloži dolžniku, naj upnikom na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju postopka osebnega stečaja plača tudi obresti, do katerih so po zakonu upravičeni le, če so tudi te navedene v izvršilnem naslovu.
plačilo sodne takse nasprotni stranki - povrnitev stroškov postopka - taksna oprostitev na podlagi zakona
Pritožnika sta plačala sodno takso za postopek na prvi stopnji. Ta stroškek jima je nastal in jima ga mora povrniti toženka, ki je v pravdi propadla, čeprav je po zakonu oproščena plačila sodnih taks.
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 5.. ZS člen 113a.. OZ člen 246, 299.
neizrabljen tedenski počitek - predlog za predhodno odločanje - uporaba prava EU - uporaba direktive - vojak - misija - sodna praksa Sodišča EU - zakonske zamudne obresti
Kot je poudarilo Sodišče EU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenimi poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.
ZKP člen 410, 410/1, 410/1-1, 410/1-3, 413, 413/1.
obnova kazenskega postopka - obnovitveni razlog - kriva izpovedba - dokazovanje kaznivega dejanja s pravnomočno sodbo - nova dejstva in dokazi - nov dokaz - zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka
Obnovitveni razlog po 1. točki prvega odstavka 410. člena ZKP je možno uveljavljati s pravnomočno sodbo. Obsojeni bi torej moral imeti pravnomočno sodbo, da je oškodovanec v kazenskem postopku krivo izpovedoval, česar pa obsojeni ni predložil.
Pravilna je presoja, da ne gre za nov dokaz oziroma novo dejstvo, saj bi moral obsojeni dejansko ponuditi popolnoma nov dokaz, v obravnavanem primeru pa je šlo za isto dokazno sredstvo, in sicer izjavo oškodovanca, ki je bil v pravnomočno zaključenem postopku zaslišan kot priča, in isto dokazno temo.