OZ člen 179, 179/1. ZPP člen 7, 212, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - trdtiveno in dokazno breme - pomanjkljiva trditvena podlaga - nezadostna trditvena podlaga - zavrnitev dokaznega predloga - nepremoženjska škoda - pravno priznana škoda - strah - intenziteta in trajanje strahu - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - objektivna žaljivost - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Po prvem odstavku 179. člena OZ pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina, med drugim za duševne bolečine in strah le, kadar njihova stopnja in trajanje ter druge okoliščine primera to opravičujejo. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da s strani tožnice zatrjevane duševne bolečine in zatrjevani strah ne dosegajo predpisanega standarda pravno priznane škode. Strah je motnja človekovega čustvenega dojemanja. Pojavi se, ko je ogroženo življenje. Strah je zato pravno priznana oblika nepremoženjske škode, toda le, če je intenziven in traja dalj časa. Kot izhaja iz trditvene podlage tožbe, tožnica takšnega strahu ni utrpela. Strah, ki naj bi ga tožnica občutila v hiši, ki je bila zaradi odklopa elektrike v temi, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne dosega takšne intenzivnosti, da bi bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno njeno duševno ravnovesje. Strah zaradi propadanja hiše pa ni pravno priznana škoda.
rok za vložitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks - vročitev s fikcijo - praznik
Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je bil plačilni nalog z dne 10. 4. 2018 dolžniku s fikcijo vročen dne 27. 4. 2018. Dejstvo, da je bil 15. dan roka za dvig pisanja praznik, namreč na nastop fikcije ne vpliva
Rok za vložitev predloga za odobritev taksnih ugodnosti se je tako iztekel dne 7. 5. 2018.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 39, 40.
odmera nagrade in stroškov izvedenca - neobrazložena odločba
Sodišče prve stopnje je izvedencu priznalo skupaj 608,56 EUR nagrad in stroškov, pri čemer je v razlogih navedlo zgolj to, katero nagrado je priznalo, v kakšni višini in na podlagi katerega določila Pravilnika, ni pa odmere obrazložilo z upoštevanjem kriterijev, ki jih določa Pravilnik v 37., 39. ter 40. členu. Vsebinskih razlogov za svojo odločitev torej ni navedlo, kar posledično onemogoča njen pritožbeni preizkus.
ZD člen 133, 136, 138, 138/2, 183, 221, 221/1. Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 83.
kasneje najdeno premoženje - dodatni sklep o dedovanju - odpoved dediščini - pravnomočen sklep o dedovanju - sprejem dediščine - dedna izjava - zmota
Določbe o nepreklicnosti in nepogojnosti dednih izjav ter o prepovedi delnosti dednih izjav so kogentne. Zapustnikova hči je pred sodiščem izjavila, da ne želi biti dedič. Prav tako pa gre s strani dediča R. S. za univerzalno sukcesijo. Njegov (dedičev) položaj je univerzalen, vezan na celotno dediščino, in ne le na posamezni del. Iz tega izhaja, da se je nanj preneslo vse, kar je bilo v pravnih razmerjih zapustnikovo, in ne le tisto, kar bi dediču ustrezalo. Tudi dedič, ki je sprejel zapuščino, te izjave glede kasneje najdenega premoženja ne more spremeniti oziroma se dedovanju ne more odpovedati. Ker delna odpoved dediščini ni mogoča, dedič ne more nasprotovati dedovanju preostalega dela zapuščine. Se pa sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno sklicuje na enotno sodno prakso. Gre namreč le za pretežno sodno prakso in obenem prakso, ki je v zadnjem času v ospredju, saj dosledno sledi temeljnim postulatom dednega prava, ki narekujejo, da sodišča v takšnih situacijah kot je obravnavana ne pridobivajo novih dednih izjav in ne upoštevajo spremenjenih dednih izjav.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00027150
ZPP člen 13, 206. SPZ člen 72.
tožba za izselitev iz stanovanja - predhodno vprašanje - prekinitev pravdnega postopka - skupno premoženje - tožba na ugotovitev obsega skupnega premoženja - skupna lastnina - skupna lastnina stanovanja - uporaba stanovanja v skupni lastnini
V obravnavani zadevi je tožnica vložila tožbo za izselitev toženca iz stanovanja, kjer sta skupaj prebivala. Toženec se je branil z nasprotno tožbo, v kateri je ugovarjal, da je stanovanje skupno premoženje, zato je tožničin zahtevek po izselitvi neutemeljen. Odločitev o tožbenem zahtevku za izselitev toženca je odvisna od ugotovitve predhodnega vprašanja, ali stanovanje predstavlja skupno premoženje. V tem primeru sta pravdni stranki skupna lastnika in nobeden od njiju nima na razpolago zahtevka za izselitev drugega, saj imajo skupni lastniki pravico stvar skupaj uporabljati. Po v času vložitve tožbe veljavnimi določili ZZZDR in sedaj veljavnimi določili DZ skupno premoženje nastaja v času obstoja zakonske zveze po sili zakona. Zakonca kot skupna lastnika pridobita lastninsko pravico na skupnem premoženju na originarni način.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so obtoženca A. A. in B. B. ter obsojeni G. G. oškodovanca vsi trije skupaj pretepali. Kadar več storilcev sočasno in na enak način (brce in udarci v glavo) telesno napada oškodovanca, ko se njihovo delovanje vzajemno dopolnjuje, je upravičeno šteti, da gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja. Nastala posledica njihovega skupnega naklepnega delovanja je bila posebno huda telesna poškodba, zato ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec katerega od storilcev. Četudi bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, da sta obtoženca s svojimi udarci povzročila manj hude telesne poškodbe, bi bilo vseeno podano sostorilstvo zaradi njunega bistvenega prispevka k nastali posledici, posebno hudi telesni poškodbi. Obravnavano kaznivo dejanje namreč ni t.i. lastnoročni delikt, ki bi ga lahko storila le ena oseba, temveč ga je možno izvršiti tudi v sostorilstvu. Zato tudi ni pravilno stališče, da bi moral konkretni opis kaznivega dejanja vsebovati opredelitev vloge vsakega od storilcev na takšen način, da bi bil opisan konkreten prispevek vsakega izmed njih k nastanku prepovedane posledice.
ZKP člen 410, 410/1, 410/1-1, 410/1-3, 413, 413/1.
obnova kazenskega postopka - obnovitveni razlog - kriva izpovedba - dokazovanje kaznivega dejanja s pravnomočno sodbo - nova dejstva in dokazi - nov dokaz - zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka
Obnovitveni razlog po 1. točki prvega odstavka 410. člena ZKP je možno uveljavljati s pravnomočno sodbo. Obsojeni bi torej moral imeti pravnomočno sodbo, da je oškodovanec v kazenskem postopku krivo izpovedoval, česar pa obsojeni ni predložil.
Pravilna je presoja, da ne gre za nov dokaz oziroma novo dejstvo, saj bi moral obsojeni dejansko ponuditi popolnoma nov dokaz, v obravnavanem primeru pa je šlo za isto dokazno sredstvo, in sicer izjavo oškodovanca, ki je bil v pravnomočno zaključenem postopku zaslišan kot priča, in isto dokazno temo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00028277
KZ-1 člen 158, 158/2, 158/3, 160, 160/2. ZKP točka 39, 39/2, 39/2-1.
pristranskost sodišča - žaljivost izjave - negativna vrednostna ocena - zasebna tožba - razlogi sodbe - ekskulpacijski razlog - pravica do svobode izražanja - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - način storitve kaznivega dejanja - razžalitev - žaljiva obdolžitev - subjektivni element kaznivega dejanja - pravočasnost predloga
Okoliščina, s katero pritožnika utemeljujeta pristranskost predsednika senata (sodelovanje v senatu, ki je odločal o zahtevi predsednice senata, ki je ocenila, da je bila zasebna tožba B.P. zoper E.C. vložena prepozno), je bila B.P. in njegovim zastopnikom znana že ob prejemu sklepa opr. št. II Ks 37878/2015 z dne 4. 3. 2016, s katerim je zunajobravnavni senat zavrgel zasebno tožbo B.P., vendar pa izločitve predsednika senata niso uveljavljali v skladu z določbami drugega odstavka 41. člena ZKP. Zato sta pritožnika z uveljavljenjem te kršitve iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP šele v pritožbah prekludirana. Ne glede na navedeno, uveljavljani izločitveni razlog po vsebini ni utemeljen, saj je zunajobravnavni senat odločal zgolj o obstoju procesnih predpostavkah za vložitev nasprotne zasebne tožbe B.P. (pravočasnost nasprotne zasebne tožbe) in ni šlo za vsebinsko odločanje o nasprotni zasebni tožbi.
Inkriminirani izjavi, ob upoštevanju konkretnih okoliščin, v katerih sta bili izrečeni, sta objektivno žaljivi in pomenita napad zoper čast in dobro ime zasebne tožilke v obliki žaljive vrednostne ocene. Obtoženec je izjavi izrekel na skrajno poudarjen, sarkastičen in zaničevalen način, meril je torej izključno na osebno žalitev in diskreditacijo zasebne tožilke (ad personam), ki ni dala nikakršnega povoda za napad, izjavi sta bili kot osebna žalitev in diskreditacija zasebne tožilke dojeti v javnosti.
Ne gre za takšno izražanje obtoženca, ki bi pomenilo resno kritiko novinarskega dela zasebne tožilke oziroma obrambo kakšne pravice ali varstva upravičenih koristi zasebnega tožilca. Inkriminirani izjavi namreč nista bili v nikakršni povezavi s temo intervjuja, ampak je obtoženec, kot izhaja iz njegovega zagovora, z inkriminiranima izjavama želel preusmeriti pozornost oziroma zasebno tožilko utišati, torej doseči, da zasebna kot novinarka o njem kot županu, torej absolutno javni osebnosti, ne bi več poročala, takšen interes pa ne spada v okvir varstva upravičenih koristi, saj je v nasprotju s pravom. Svoboda tiska je namreč temelj svobodne demokratične družbe, saj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost.
Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih, ne pa npr. z izražanjem v pogojnem naklonu ("naj bi" itd.).
Subjektivni element kaznivega dejanja razžalitve po nasprotni zasebni tožbi ni dokazan. Izjava obtoženke je bila usmerjena na izjavo zasebnega tožilca (ad rem) in ne na zasebnega tožilca kot takega oziroma na njegovo osebnost (ad personam), pri čemer je šlo za reakcijo zasebne tožilke na predhodno žaljivo izjavo zasebnega tožilca, ki je merila izključno na osebno žalitev in diskreditacijo obtoženke (ad personam). Zasebni tožilec je bil v inkriminiranem času župan občine in je torej kot absolutna javna osebnost moral trpeti intenzivnejše posege v svojo pravico do dobrega imena.
Tožnik, ki je podal odškodninski zahtevek, je bil dolžan navesti vsa dejstva in okoliščine, ki izvirajo iz določenega dogodka in ki povzročijo določeno pravno posledico. Tako bi moral za odškodninsko tožbo izkazati trditve in ponuditi dokaze za obstoj predpostavke za nastanek odškodninske terjatve, in sicer: nedopustno ravnanje, vzročno zvezo med ravnanjem in nastalo škodo, odgovornost toženke in nastanek škode. Ker navedenega tožnik v svojih vlogah ni podal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik vloge ni popravil in dopolnil tako, da bi bila primerna za obravnavo.
pravica do povrnitve pravdnih stroškov - dopolnilni sklep o stroških
Kljub ravnanju sodišča prve stopnje v nasprotju s citirano zakonsko določbo, ki predstavlja le relativno postopkovno kršitev določb postopka, pa ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je zaradi okoliščine, ker sodišče prve stopnje o pridržanju odločitve o stroških postopka ni odločilo v izreku sodbe, pač pa le v obrazložitvi, tožena stranka pa ni predlagala izdaje dopolnilnega sklepa o stroških, to imelo za posledico izgubo pravice tožene stranke do povrnitve pravdnih stroškov.
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-3, 11.. ZBPP člen 13, 13/2.
predlog za oprostitev plačila sodne takse
Glede na ugotovitev, da je tožnik lastnik drugega stanovanja oziroma stanovanjske hiše, v kateri ne živi in katere vrednost po podatkih GURS znaša 41.000,00 EUR in da tožnik in njegova žena razpolagata z lastnimi prihranki v višini 56.600,00 EUR, ki nekajkrat presegajo znesek sodne takse v višini 538,00 EUR, pri čemer niti v pritožbi ne navaja, da lastnih prihrankov ni mogoče unovčiti za plačilo sodne takse, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za oprostitev sodne takse.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STANOVANJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00028506
ZPP člen 324, 360, 360/1, 458, 458/5. ZLNDL člen 3. SPZ člen 11, 118, 119. SZ-1 člen 41. ZZK-1 člen 8. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 97/2-3, 224, 299. ZIZ člen 168, 168/5.
posebnosti v postopku v sporih majhne vrednosti - odločanje na seji pritožbenega senata - etažna lastnina - obvezen prispevek etažnega lastnika v rezervni sklad - zemljiškoknjižni lastnik - stanovanje - stečajni postopek - stečajna masa - izločitvena pravica - unovčenje stečajne mase - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga
Ena od pravnih posledic začetka stečajnega postopka je oblikovanje stečajne mase. Vanjo spada vse dolžnikovo premoženje (224. člen ZFPPIPP). Po določbi prvega odstavka 11. člena SPZ se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. V stečajno maso torej spada tudi nepremičnino premoženje, katerega zemljiškoknjižni lastnik je stečajni dolžnik ob začetku stečajnega postopka. Tisti, ki meni, da je na takšni nepremičnini pridobil lastninsko pravico na izviren način, pa lahko v treh mesecih po objavi oklica o začetku tega postopka prijavi izločitveno pravico na tem premoženju (prim. 299. člen ZFPPIPP). Če upnik izločitvene pravice ne prijavi, ta ne preneha. Preneha le ovira za prodajo tega premoženja v stečajnem postopku. Šele ko upravitelj v skladu z določili ZFPPIPP proda premoženje, ki bi lahko bilo predmet izločitvene pravice, izločitveni upnik izgubi izločitveno pravico. V tem primeru lahko upnik zahteva le, da se mu plača denarni znesek, dosežen s prodajo tega premoženja, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo (peti odstavek 299. člena ZFPPIPP). To pravico pa izgubi, če je ne prijavi do objave načrta prve splošne razdelitve (sedmi odstavek 299. člena ZFPPIPP).
Niti iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje niti iz trditvene podlage tožene stranke ne izhaja, da bi S. K., ki naj bi bil po stališču tožene stranke dejanski lastnik stanovanja, na katerega se nanaša vtoževana terjatev, prijavil izločitveno pravico. To ne izhaja niti iz spisa St ... Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki vodi stečajni postopek nad dolžnikom. Trimesečni rok za prijavo izločitvene pravice pa je že potekel, saj se je stečajni postopek nad toženo stranko začel že leta 2011.
Glede na zgornje razloge stanovanje (ki je že več let nenaseljeno), na podlagi samega zakona sodi v stečajno maso. Zato prodaja tega stanovanja ni odvisna od volje, želje ali suverene odločitve upraviteljice. Torej ga bo stečajna upraviteljica morala prodati. Ena od obveznosti upravitelja je namreč tudi unovčenje stečajne mase (3. točka drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP). Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, ker za ugotovitev (bodočega) dejstva, ali bo stanovanje tekom stečajnega postopka prodano ali ne, ni zaslišalo stečajne upraviteljice niti ni pojasnilo, zakaj tega ni storilo. Izostanek obrazložitve zavrnitve tega dokaznega predloga pa predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa na zakonitost in pravilnost sodbe ni imela vpliva.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00028032
KZ-1 člen 53, 53/2-3, 300, 300/1, 300/2. ZKP člen 301, 302, 302/1, 344, 344/1, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372/4, 383, 383/1-2, 385, 394, 394/1. URS člen 29. ZIKS-1 člen 235. Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov člen 15.
napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - pravna kvalifikacija - dve kaznivi dejanji - eno kaznivo dejanje - opis kaznivega dejanja - modifikacija obtožnega akta - isti historični dogodek - kraj storitve kaznivega dejanja - protispisnost - grožnje - motenje reda na glavni obravnavi - izvedenec - zaporna kazen
Pač pa je pritožbeno sodišče, kot je že uvodoma navedeno, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je sledilo spremenjeni obtožbi in dejanju obdolženca pravno opredelilo kot dve kaznivi dejanji, prekršilo kazenski zakon v smislu 4. točke 372. člena KZ-1. Dejanji sta namreč tudi v spremenjeni obtožbi opisani tako, da se kažeta kot celota in eno samo kaznivo dejanje, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem in tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1. Gre torej za en sam strnjen historični dogodek, ki se je sicer odvil na dveh različnih krajih in zoper dve osebi, vendar je opisan tako, da gre za kontinuirano protipravno ravnanje obdolženca, ki ima vse zakonske znake enega samega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem in tretjem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VSL00033679
URS člen 38, 60. ZKUASP člen 9, 18, 18/3, 19, 20, 27, 27/6, 30, 37, 37/1, 37/2, 37/3, 70. ZASP člen 22, 50, 50/3, 79, 79/4, 105, 105/2, 107, 107/1, 107/2, 121. ZVOP-1 člen 6, 6-1, 10.
avtorsko pravo - varstvo avtorske pravice - materialne avtorske pravice - soavtorji avdiovizualnega dela - obvezno kolektivno upravljanje - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - privatno in drugo lastno reproduciranje - prenos materialnih avtorskih pravic - pogodba o filmski produkciji - ničnost - pravica skesanja - varstvo osebnih podatkov
Če bi pogodbe vsebovale določilo o prenosu moralnih avtorskih pravic, bi bilo nično le to določilo, ne pa tudi celotna pogodba (prim. 79. člen ZASP). Obseg prenosa materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorjev je v primeru sklenitve pogodbe o filmski produkciji določen že z zakonom (prim. drugi odstavek 107. člena ZASP). Če pogodbene stranke tega vprašanja v pogodbi (natančno) ne uredijo, velja zakonska domneva, sklenjena pogodba pa zaradi tega ne more biti neveljavna. Glede na navedeno se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 75. člena ZASP, ki določa, da se v primeru, ko ni določeno, katere posamične pravice ali kakšen obseg določene pravice se prenaša, šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe.
Zmoten je pritožbeni očitek, da bi lahko bil člen pogodb ničen, ker avtor na novega imetnika prenaša neznane oblike uporabe svojega dela. Po četrtem odstavku 79. člena ZASP, na katerega se sklicuje pritožba, je nično določilo avtorske pogodbe, s katerim avtor prenaša na drugo osebo materialne avtorske pravice za neznane oblike uporabe svojega dela. Tožena stranka, ki se je seznanila z vsebino pogodb, zakonske domneve o obsegu prenosa avtorskih materialnih pravic na filmskega producenta ne more izpodbiti le s pavšalno navedbo, da iz 9. člena teh pogodb ne izhaja popoln prenos materialnih avtorskih pravic oziroma da obseg prenosa ni jasen. Konkretnejših očitkov v zvezi z vsebino samih pogodb pa ni podala. Zato tudi neutemeljeno vztraja, da bi bilo treba ugotavljati namen pogodbe.
Imetniku pravice je sodno varstvo pravice do vpogleda zagotovljeno šele, ko kolektivna organizacija zahtevo imetnika za vpogled zavrne (prim. tretji odstavek 37. člena ZKUASP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka (pred vložitvijo tožbe) zahtevala vpogled v repertoar in vpogled v dokumente in gradiva prijav avdiovizualna, tožena stranka pa je zavrnila vpogled v prijave (prijavnice). Tožena stranka te ugotovitve v pritožbi ne izpodbija. Kljub temu pa vztraja, da tožeča stranka procesne predpostavke za sodno varstvo ni dokazala, ker se zahteva tožeče stranke, vložena pred vložitvijo tožbe, ni nanašala na podatke, ki so sedaj predmet tega postopka. Pri tem pa pritožnica ne pojasni, katerih podatkov, ki so sedaj predmet tega spora, (predpravdna) zahteva tožeče stranke in zavrnitev s strani tožene stranke ni vsebovala. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da je samo po sebi logično, da prijava avdiovizualnega dela vsebuje podatke o tem, kdo je imetnik pravic na prijavljenem delu. Podatki, v katere je želela tožeča stranka vpogledati pred vložitvijo tožbe in podatki, ki jih želi vpogledati v tem postopku, so torej v bistvenem enaki. Ker je tožena stranka vpogled v prijavnice pred pravdo zavrnila, je procesna predpostavka za sodno varstvo podana.
ZKUASP v 37. členu ne loči med pravico do vpogleda, ki pripada članom kolektivne organizacije in pravico do vpogleda, ki pripada imetnikom pravic, katerih pravice kolektivna organizacija (obvezno) kolektivno upravlja (in ki niso nujno njeni člani). Pač pa to pravico ureja enotno za (vse) imetnike pravic, katerih pravice kolektivno upravlja. Zato po oceni pritožbenega sodišča določbe 37. člena tega zakona ni mogoče razlagati tako, da imata član in imetnik pravic, ki to ni, različno stopnjo dostopa do podatkov in dokumentov kolektivne organizacije. Takšna razlaga je skladna tudi z 20. členom ZKUASP, ki določa, da kolektivna organizacija avtorsko pravico imetnika pravic, ki ni njen član, upravlja enako kakor avtorsko pravico svojega člana.
Upraviteljica je morala prerekati prijavljeno terjatev upnika ravno zaradi njene nepopolne prijave, presoja razlogov, zaradi katerih je bila terjatev prerekana, pa je bila tudi predmet postopka v katerem se je ugotavljala njena utemeljenost. To izhaja tudi iz dejstva, da je tožena stranka potem, ko je bilo v celoti jasno koliko znaša višina terjatve, ki bi jo bila dolžna plačati, če bi bil opravljen ves postopek v skladu s Pogodbo, terjatev tudi pripoznala.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00028078
ZGD-1 člen 505. ZOdv člen 9, 11, 11/2. OZ člen 6, 6/2, 82, 82/1, 126, 168, 768, 768/1, 768/2, 1050, 1050/1.
odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti - mandatna pogodba - odvetniško zastopanje - skrbnost dobrega strokovnjaka kot pravni standard - neskrbno ravnanje odvetnika - pojasnilna dolžnost odvetnika - opustitev opozorila - očitno neutemeljena tožba - pravdni stroški po uspehu - predpostavka za vložitev tožbe - zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnika - izvensodna poravnava z zavarovalnico - res transacta - razlaga pogodbe - učinek inter partes - pogodba v korist tretjega
Toženec (odvetnik) je odškodninsko odgovoren zato, ker njegovo ravnanje ni ustrezalo standardu profesionalne skrbnosti. Po lastnih navedbah se je zavedal očitne neutemeljenosti vložene tožbe, prav tako tudi vseh (stroškovnih) posledic vložitve takšne tožbe. V takšnih okoliščinah bi toženec kot odvetnik tožnice moral poskrbeti, da bi tožnica razumela, da je tožba neutemeljena, zakaj je neutemeljena ter kakšne so posledice vložitve očitno neutemeljene tožbe (plačilo pravdnih stroškov nasprotne stranke in sodne takse).
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 5.. ZS člen 113a.. OZ člen 246, 299.
neizrabljen tedenski počitek - predlog za predhodno odločanje - uporaba prava EU - uporaba direktive - vojak - misija - sodna praksa Sodišča EU - zakonske zamudne obresti
Kot je poudarilo Sodišče EU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenimi poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.