Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so obtoženca A. A. in B. B. ter obsojeni G. G. oškodovanca vsi trije skupaj pretepali. Kadar več storilcev sočasno in na enak način (brce in udarci v glavo) telesno napada oškodovanca, ko se njihovo delovanje vzajemno dopolnjuje, je upravičeno šteti, da gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja. Nastala posledica njihovega skupnega naklepnega delovanja je bila posebno huda telesna poškodba, zato ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec katerega od storilcev. Četudi bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, da sta obtoženca s svojimi udarci povzročila manj hude telesne poškodbe, bi bilo vseeno podano sostorilstvo zaradi njunega bistvenega prispevka k nastali posledici, posebno hudi telesni poškodbi. Obravnavano kaznivo dejanje namreč ni t.i. lastnoročni delikt, ki bi ga lahko storila le ena oseba, temveč ga je možno izvršiti tudi v sostorilstvu. Zato tudi ni pravilno stališče, da bi moral konkretni opis kaznivega dejanja vsebovati opredelitev vloge vsakega od storilcev na takšen način, da bi bil opisan konkreten prispevek vsakega izmed njih k nastanku prepovedane posledice.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00028032
KZ-1 člen 53, 53/2-3, 300, 300/1, 300/2. ZKP člen 301, 302, 302/1, 344, 344/1, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372/4, 383, 383/1-2, 385, 394, 394/1. URS člen 29. ZIKS-1 člen 235. Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov člen 15.
napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - pravna kvalifikacija - dve kaznivi dejanji - eno kaznivo dejanje - opis kaznivega dejanja - modifikacija obtožnega akta - isti historični dogodek - kraj storitve kaznivega dejanja - protispisnost - grožnje - motenje reda na glavni obravnavi - izvedenec - zaporna kazen
Pač pa je pritožbeno sodišče, kot je že uvodoma navedeno, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je sledilo spremenjeni obtožbi in dejanju obdolženca pravno opredelilo kot dve kaznivi dejanji, prekršilo kazenski zakon v smislu 4. točke 372. člena KZ-1. Dejanji sta namreč tudi v spremenjeni obtožbi opisani tako, da se kažeta kot celota in eno samo kaznivo dejanje, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem in tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1. Gre torej za en sam strnjen historični dogodek, ki se je sicer odvil na dveh različnih krajih in zoper dve osebi, vendar je opisan tako, da gre za kontinuirano protipravno ravnanje obdolženca, ki ima vse zakonske znake enega samega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem in tretjem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00027150
ZPP člen 13, 206. SPZ člen 72.
tožba za izselitev iz stanovanja - predhodno vprašanje - prekinitev pravdnega postopka - skupno premoženje - tožba na ugotovitev obsega skupnega premoženja - skupna lastnina - skupna lastnina stanovanja - uporaba stanovanja v skupni lastnini
V obravnavani zadevi je tožnica vložila tožbo za izselitev toženca iz stanovanja, kjer sta skupaj prebivala. Toženec se je branil z nasprotno tožbo, v kateri je ugovarjal, da je stanovanje skupno premoženje, zato je tožničin zahtevek po izselitvi neutemeljen. Odločitev o tožbenem zahtevku za izselitev toženca je odvisna od ugotovitve predhodnega vprašanja, ali stanovanje predstavlja skupno premoženje. V tem primeru sta pravdni stranki skupna lastnika in nobeden od njiju nima na razpolago zahtevka za izselitev drugega, saj imajo skupni lastniki pravico stvar skupaj uporabljati. Po v času vložitve tožbe veljavnimi določili ZZZDR in sedaj veljavnimi določili DZ skupno premoženje nastaja v času obstoja zakonske zveze po sili zakona. Zakonca kot skupna lastnika pridobita lastninsko pravico na skupnem premoženju na originarni način.
Pritožba utemeljeno opozarja na neustrezno zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem sporne priče z obrazložitvijo, da je bilo po izvedbi ostalih izvedenih dokazov, dejansko stanje že ugotovljeno, zato njegovo zaslišanje ni bilo več potrebno. S takšno pavšalno obrazložitvijo zavrnitve dokaznega predloga ni zadoščeno pravici stranke, da se sodišče izjavi o njenih navedbah in dokaznih predlogih. Gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar predstavlja uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi kršenega načela kontradiktornosti pa je utemeljena tudi pritožbena navedba glede kršitve 22. člena Ustave RS.
razmerja med razvezanima zakoncema - tožba na izselitev uporabnika stanovanja - skupno premoženje bivših zakoncev - predhodno vprašanje - prekinitev postopka
Sodišče je bilo na podlagi 13. in 206. člena ZPP dolžno postopek prekiniti in počakati, da se predhodno vprašanje skupnega premoženja reši v matičnem postopku, ki je v času, ko je sodišče prve stopnje odločalo o prekinitvi, že potekal. Ko je bilo navedeno vprašanje razrešeno in je bilo ugotovljeno, da stanovanje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, je sodišče tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj svojih tožbenih trditev, da je izključni lastnik, ni uspel dokazati.
ZKP člen 18, 18/2, 285d, 285d/3, 285e. URS člen 29, 34, 35.
izločitev nedovoljenega dokaza - prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov - test sorazmernosti - tehtanje pravic v koliziji - pravica do zasebnosti - pravica do obrambe - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti
Pritožnik graja tehtanje posega v obtoženčevo pravico do zasebnosti z dvema oškodovančevima ustavnima pravicama, in sicer pravico do pravnih jamstev v kazenskem postopku ter pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.
Ni dvoma, da je neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje v kazenskem postopku le izjemoma mogoče upoštevati kot dokaz. S prisluškovanjem in snemanjem se namreč posega v obtoženčevo pravico do zasebnosti, še konkretneje v njegovo pravico na glasu, ki ni omejena v funkcionalnem (to je vsebinskem) in v prostorskem pogledu. Ker je pravica do zasebnosti osebnostna pravica in kot taka povzdignjena na raven temeljne pravice, je zanjo značilna absolutnost, kar pomeni, da učinkuje zoper vsakogar. A tudi pravica do zasebnosti, je omejena s pravicami drugih ljudi. Konča se takrat in tam, ko trči z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugega, to je oškodovanca. V konkretnem primeru sta bili to pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS in pravica do obrambe v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave RS. Oškodovanec je bil namreč v času nastanka posnetkov v vlogi obdolženca, saj se mu je očitalo hudo kaznivo dejanje. Ker je bil obtoženi eden od sostorilcev, je bil nedvomno zelo relevanten z vidika priprave obrambe oškodovanca. Kazenski postopek pa nedvomno predstavlja grožnjo za obdolženčevo osebno dostojanstvo. Ali je takšen poseg dovoljen ali ne, je sodišče ugotavljalo s pomočjo testa sorazmernosti in ugotovilo, da je bila omejitev obtoženčeve pravice ustavno dopustna.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - reintegracija in reparacija - sodna razveza - prosto delovno mesto
Odločitev, da je bila tožniku nezakonito izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, je pravnomočna. Tožnik s svojim ravnanjem, ko je kot sekretar vodil in predstavljal sindikat v razmerju do tožene stranke, kljub napaki v postopku imenovanja tožnika na funkcijo glavnega sekretarja, ni kršil delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na to ni več dopustna presoja, ali je bila kršitev storjena ali ne, zato je sodišče prve stopnje v tem sporu zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da tožena stranka z razlogi, ki jih je navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne more utemeljevati predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka predloga za sodno razvezo ne more utemeljevati s sklicevanjem na tožnikove navedbe in ravnanja v tem in drugih sporih. Uveljavljanje sodnega varstva praviloma ni okoliščina, ki bi opravičevala izgubo zaupanja v delo in osebnost delavca.
Zasedenost delovnih mest (zlasti, ker je bila nova zaposlitev na tožnikovem delovnem mestu posledica nezakonite odpovedi) ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev o reintegraciji.
stroškovna odločitev - uspeh pravdnih strank - ugotovitveni in dajatveni zahtevek
Sodišče je pravilno ugotovilo, kar pritožba ne izpodbija, da je s tem uspel v znesku 19.900 EUR, torej 60 %. A je sodišče poleg tega zahtevka obravnavalo tudi zahtevek glede premičnih stvari, ki je bil v pretežnem delu utemeljen. Zato je tožnikov uspeh pravilno ocenilo na 73 %.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STANOVANJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00028506
ZPP člen 324, 360, 360/1, 458, 458/5. ZLNDL člen 3. SPZ člen 11, 118, 119. SZ-1 člen 41. ZZK-1 člen 8. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 97/2-3, 224, 299. ZIZ člen 168, 168/5.
posebnosti v postopku v sporih majhne vrednosti - odločanje na seji pritožbenega senata - etažna lastnina - obvezen prispevek etažnega lastnika v rezervni sklad - zemljiškoknjižni lastnik - stanovanje - stečajni postopek - stečajna masa - izločitvena pravica - unovčenje stečajne mase - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga
Ena od pravnih posledic začetka stečajnega postopka je oblikovanje stečajne mase. Vanjo spada vse dolžnikovo premoženje (224. člen ZFPPIPP). Po določbi prvega odstavka 11. člena SPZ se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. V stečajno maso torej spada tudi nepremičnino premoženje, katerega zemljiškoknjižni lastnik je stečajni dolžnik ob začetku stečajnega postopka. Tisti, ki meni, da je na takšni nepremičnini pridobil lastninsko pravico na izviren način, pa lahko v treh mesecih po objavi oklica o začetku tega postopka prijavi izločitveno pravico na tem premoženju (prim. 299. člen ZFPPIPP). Če upnik izločitvene pravice ne prijavi, ta ne preneha. Preneha le ovira za prodajo tega premoženja v stečajnem postopku. Šele ko upravitelj v skladu z določili ZFPPIPP proda premoženje, ki bi lahko bilo predmet izločitvene pravice, izločitveni upnik izgubi izločitveno pravico. V tem primeru lahko upnik zahteva le, da se mu plača denarni znesek, dosežen s prodajo tega premoženja, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo (peti odstavek 299. člena ZFPPIPP). To pravico pa izgubi, če je ne prijavi do objave načrta prve splošne razdelitve (sedmi odstavek 299. člena ZFPPIPP).
Niti iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje niti iz trditvene podlage tožene stranke ne izhaja, da bi S. K., ki naj bi bil po stališču tožene stranke dejanski lastnik stanovanja, na katerega se nanaša vtoževana terjatev, prijavil izločitveno pravico. To ne izhaja niti iz spisa St ... Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki vodi stečajni postopek nad dolžnikom. Trimesečni rok za prijavo izločitvene pravice pa je že potekel, saj se je stečajni postopek nad toženo stranko začel že leta 2011.
Glede na zgornje razloge stanovanje (ki je že več let nenaseljeno), na podlagi samega zakona sodi v stečajno maso. Zato prodaja tega stanovanja ni odvisna od volje, želje ali suverene odločitve upraviteljice. Torej ga bo stečajna upraviteljica morala prodati. Ena od obveznosti upravitelja je namreč tudi unovčenje stečajne mase (3. točka drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP). Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, ker za ugotovitev (bodočega) dejstva, ali bo stanovanje tekom stečajnega postopka prodano ali ne, ni zaslišalo stečajne upraviteljice niti ni pojasnilo, zakaj tega ni storilo. Izostanek obrazložitve zavrnitve tega dokaznega predloga pa predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa na zakonitost in pravilnost sodbe ni imela vpliva.
ZPP člen 137, 137/1, 224, 224/1, 224/4, 452, 452/1, 453, 454, 454/2, 458, 458/5, 495, 495/1. URS člen 22.
gospodarski spor majhne vrednosti - prekluzija navedb in dokazov - prepozne navedbe - vročanje pooblaščencu - začetek teka roka - vročilnica kot javna listina - dopolnitev tožbe
Po določbi prvega odstavka 137. člena ZPP se, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Iz te določbe jasno izhaja, da je potrebno stranki, ki ima pooblaščenca, pisanje vročati po pooblaščencu in da je le na ta način vročitev pravilno opravljena. Iz tega pa sledi, da tudi morebitni roki tečejo od vročitve pooblaščencu stranke, ne glede na to, ali je isto sodno pisanje prej, istočasno ali kasneje vročeno tudi sami stranki ali ne. Nepravilna vročitev nima učinka, zato tudi na tek roka, ki teče od pravilne vročitve, ne more vplivati.
ZKP člen 410, 410/1, 410/1-1, 410/1-3, 413, 413/1.
obnova kazenskega postopka - obnovitveni razlog - kriva izpovedba - dokazovanje kaznivega dejanja s pravnomočno sodbo - nova dejstva in dokazi - nov dokaz - zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka
Obnovitveni razlog po 1. točki prvega odstavka 410. člena ZKP je možno uveljavljati s pravnomočno sodbo. Obsojeni bi torej moral imeti pravnomočno sodbo, da je oškodovanec v kazenskem postopku krivo izpovedoval, česar pa obsojeni ni predložil.
Pravilna je presoja, da ne gre za nov dokaz oziroma novo dejstvo, saj bi moral obsojeni dejansko ponuditi popolnoma nov dokaz, v obravnavanem primeru pa je šlo za isto dokazno sredstvo, in sicer izjavo oškodovanca, ki je bil v pravnomočno zaključenem postopku zaslišan kot priča, in isto dokazno temo.
ZPP-E člen 121, 125, 125/3.. ZDSS-1 člen 31.. ZPP člen 367, 367/1.
zavrženje revizije - sprememba zakona - prehodne in končne določbe - vložitev revizije
V konkretnem primeru je bila sodna odločba sodišča prve stopnje izdana 12. 7. 2018, torej po začetku uporabe ZPP-E. S predhodno določbo tretjega odstavka 125. člena ZPP-E je zakonodajalec jasno določil, da je za presojo o tem, katere določbe se uporabljajo pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem v primeru, da se je postopek začel pred začetkom uporabe noveliranega zakona ZPP-E, odločilen trenutek izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Glede vprašanja dovoljenosti revizije je tako sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravila ZPP, veljavna po uveljavitvi novele ZPP-E.
ZSV člen 100, 100/1, 100/3.. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) člen 6, 31, 31/2.. ZZZDR člen 124, 124/2.
plačilo institucionalnega varstva - preživninska obveznost otrok do staršev
Pri odločanju o plačilih institucionalnega varstva je center za socialno delo z drugim odstavkom 31. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev plačil socialnovarstvenih storitev pooblaščen, da lahko brez predhodnega soglasja plačnika določi višjo oprostitev, če upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja ali življenja ali to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma tudi zavezanca. Pri uporabi prostega preudarka upošteva premoženjsko stanje, skrb za upravičenca in druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, povečane življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalne okoliščine ali druge obveznosti po izvršljivem pravnem naslovu in podobne druge, primeroma določene okoliščine.
pravica do povrnitve pravdnih stroškov - dopolnilni sklep o stroških
Kljub ravnanju sodišča prve stopnje v nasprotju s citirano zakonsko določbo, ki predstavlja le relativno postopkovno kršitev določb postopka, pa ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je zaradi okoliščine, ker sodišče prve stopnje o pridržanju odločitve o stroških postopka ni odločilo v izreku sodbe, pač pa le v obrazložitvi, tožena stranka pa ni predlagala izdaje dopolnilnega sklepa o stroških, to imelo za posledico izgubo pravice tožene stranke do povrnitve pravdnih stroškov.
ZFPPIPP člen 23, 23/2, 46, 256, 256/1, 396, 396/1, 396/2, 396/3, 396/4. ZIZ člen 21.
postopek osebnega stečaja - zmotna uporaba materialnega prava - obrestovanje prijavljene terjatve po začetku stečajnega postopka - sklep o končanju postopka osebnega stečaja - izvršilni naslov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka
V izvršilnem postopku sodišče strogo zavezuje načelo formalne legalitete: izvršilno sodišče mora izvršiti izvršilni naslov tako, kot se glasi, pri tem pa materialno pravne pravilnosti izvršilnega naslova ne sme presojati.
Da bi moralo sodišče s sklepom o končanju postopka odločiti tudi o obrestnih, ki tečejo od začetka stečajnega postopka do plačila, zakon ne zahteva. Verjetno iz tega razloga izpodbijani sklep odločitve o teh obrestih ne vsebuje.
Po določilu prvega odstavka 256. člena ZFPPIPP se z začetkom stečajnega postopka obrestna mera pogodbenih ali zamudnih obresti spremeni tako, da od terjatev upnikov, ki so se obrestovale do začetka stečajnega postopka, od začetka stečajnega postopka dalje tečejo obresti po predpisani obrestni meri.
Izvršilno sodišče naloži dolžniku, naj upnikom na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju postopka osebnega stečaja plača tudi obresti, do katerih so po zakonu upravičeni le, če so tudi te navedene v izvršilnem naslovu.
plačilo sodne takse nasprotni stranki - povrnitev stroškov postopka - taksna oprostitev na podlagi zakona
Pritožnika sta plačala sodno takso za postopek na prvi stopnji. Ta stroškek jima je nastal in jima ga mora povrniti toženka, ki je v pravdi propadla, čeprav je po zakonu oproščena plačila sodnih taks.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/1, 11/2, 11/3, 11/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15.
sodna taksa - namen plačila sodne takse - pravna oseba - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - oprostitev plačila sodne takse pravne osebe
Namen plačila sodne takse ni v tem, da se prepreči nastanek škode, pač pa je namen tega instituta v tem, da stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00028277
KZ-1 člen 158, 158/2, 158/3, 160, 160/2. ZKP točka 39, 39/2, 39/2-1.
pristranskost sodišča - žaljivost izjave - negativna vrednostna ocena - zasebna tožba - razlogi sodbe - ekskulpacijski razlog - pravica do svobode izražanja - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - način storitve kaznivega dejanja - razžalitev - žaljiva obdolžitev - subjektivni element kaznivega dejanja - pravočasnost predloga
Okoliščina, s katero pritožnika utemeljujeta pristranskost predsednika senata (sodelovanje v senatu, ki je odločal o zahtevi predsednice senata, ki je ocenila, da je bila zasebna tožba B.P. zoper E.C. vložena prepozno), je bila B.P. in njegovim zastopnikom znana že ob prejemu sklepa opr. št. II Ks 37878/2015 z dne 4. 3. 2016, s katerim je zunajobravnavni senat zavrgel zasebno tožbo B.P., vendar pa izločitve predsednika senata niso uveljavljali v skladu z določbami drugega odstavka 41. člena ZKP. Zato sta pritožnika z uveljavljenjem te kršitve iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP šele v pritožbah prekludirana. Ne glede na navedeno, uveljavljani izločitveni razlog po vsebini ni utemeljen, saj je zunajobravnavni senat odločal zgolj o obstoju procesnih predpostavkah za vložitev nasprotne zasebne tožbe B.P. (pravočasnost nasprotne zasebne tožbe) in ni šlo za vsebinsko odločanje o nasprotni zasebni tožbi.
Inkriminirani izjavi, ob upoštevanju konkretnih okoliščin, v katerih sta bili izrečeni, sta objektivno žaljivi in pomenita napad zoper čast in dobro ime zasebne tožilke v obliki žaljive vrednostne ocene. Obtoženec je izjavi izrekel na skrajno poudarjen, sarkastičen in zaničevalen način, meril je torej izključno na osebno žalitev in diskreditacijo zasebne tožilke (ad personam), ki ni dala nikakršnega povoda za napad, izjavi sta bili kot osebna žalitev in diskreditacija zasebne tožilke dojeti v javnosti.
Ne gre za takšno izražanje obtoženca, ki bi pomenilo resno kritiko novinarskega dela zasebne tožilke oziroma obrambo kakšne pravice ali varstva upravičenih koristi zasebnega tožilca. Inkriminirani izjavi namreč nista bili v nikakršni povezavi s temo intervjuja, ampak je obtoženec, kot izhaja iz njegovega zagovora, z inkriminiranima izjavama želel preusmeriti pozornost oziroma zasebno tožilko utišati, torej doseči, da zasebna kot novinarka o njem kot županu, torej absolutno javni osebnosti, ne bi več poročala, takšen interes pa ne spada v okvir varstva upravičenih koristi, saj je v nasprotju s pravom. Svoboda tiska je namreč temelj svobodne demokratične družbe, saj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost.
Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih, ne pa npr. z izražanjem v pogojnem naklonu ("naj bi" itd.).
Subjektivni element kaznivega dejanja razžalitve po nasprotni zasebni tožbi ni dokazan. Izjava obtoženke je bila usmerjena na izjavo zasebnega tožilca (ad rem) in ne na zasebnega tožilca kot takega oziroma na njegovo osebnost (ad personam), pri čemer je šlo za reakcijo zasebne tožilke na predhodno žaljivo izjavo zasebnega tožilca, ki je merila izključno na osebno žalitev in diskreditacijo obtoženke (ad personam). Zasebni tožilec je bil v inkriminiranem času župan občine in je torej kot absolutna javna osebnost moral trpeti intenzivnejše posege v svojo pravico do dobrega imena.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VSL00033679
URS člen 38, 60. ZKUASP člen 9, 18, 18/3, 19, 20, 27, 27/6, 30, 37, 37/1, 37/2, 37/3, 70. ZASP člen 22, 50, 50/3, 79, 79/4, 105, 105/2, 107, 107/1, 107/2, 121. ZVOP-1 člen 6, 6-1, 10.
avtorsko pravo - varstvo avtorske pravice - materialne avtorske pravice - soavtorji avdiovizualnega dela - obvezno kolektivno upravljanje - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - privatno in drugo lastno reproduciranje - prenos materialnih avtorskih pravic - pogodba o filmski produkciji - ničnost - pravica skesanja - varstvo osebnih podatkov
Če bi pogodbe vsebovale določilo o prenosu moralnih avtorskih pravic, bi bilo nično le to določilo, ne pa tudi celotna pogodba (prim. 79. člen ZASP). Obseg prenosa materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorjev je v primeru sklenitve pogodbe o filmski produkciji določen že z zakonom (prim. drugi odstavek 107. člena ZASP). Če pogodbene stranke tega vprašanja v pogodbi (natančno) ne uredijo, velja zakonska domneva, sklenjena pogodba pa zaradi tega ne more biti neveljavna. Glede na navedeno se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 75. člena ZASP, ki določa, da se v primeru, ko ni določeno, katere posamične pravice ali kakšen obseg določene pravice se prenaša, šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe.
Zmoten je pritožbeni očitek, da bi lahko bil člen pogodb ničen, ker avtor na novega imetnika prenaša neznane oblike uporabe svojega dela. Po četrtem odstavku 79. člena ZASP, na katerega se sklicuje pritožba, je nično določilo avtorske pogodbe, s katerim avtor prenaša na drugo osebo materialne avtorske pravice za neznane oblike uporabe svojega dela. Tožena stranka, ki se je seznanila z vsebino pogodb, zakonske domneve o obsegu prenosa avtorskih materialnih pravic na filmskega producenta ne more izpodbiti le s pavšalno navedbo, da iz 9. člena teh pogodb ne izhaja popoln prenos materialnih avtorskih pravic oziroma da obseg prenosa ni jasen. Konkretnejših očitkov v zvezi z vsebino samih pogodb pa ni podala. Zato tudi neutemeljeno vztraja, da bi bilo treba ugotavljati namen pogodbe.
Imetniku pravice je sodno varstvo pravice do vpogleda zagotovljeno šele, ko kolektivna organizacija zahtevo imetnika za vpogled zavrne (prim. tretji odstavek 37. člena ZKUASP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka (pred vložitvijo tožbe) zahtevala vpogled v repertoar in vpogled v dokumente in gradiva prijav avdiovizualna, tožena stranka pa je zavrnila vpogled v prijave (prijavnice). Tožena stranka te ugotovitve v pritožbi ne izpodbija. Kljub temu pa vztraja, da tožeča stranka procesne predpostavke za sodno varstvo ni dokazala, ker se zahteva tožeče stranke, vložena pred vložitvijo tožbe, ni nanašala na podatke, ki so sedaj predmet tega postopka. Pri tem pa pritožnica ne pojasni, katerih podatkov, ki so sedaj predmet tega spora, (predpravdna) zahteva tožeče stranke in zavrnitev s strani tožene stranke ni vsebovala. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da je samo po sebi logično, da prijava avdiovizualnega dela vsebuje podatke o tem, kdo je imetnik pravic na prijavljenem delu. Podatki, v katere je želela tožeča stranka vpogledati pred vložitvijo tožbe in podatki, ki jih želi vpogledati v tem postopku, so torej v bistvenem enaki. Ker je tožena stranka vpogled v prijavnice pred pravdo zavrnila, je procesna predpostavka za sodno varstvo podana.
ZKUASP v 37. členu ne loči med pravico do vpogleda, ki pripada članom kolektivne organizacije in pravico do vpogleda, ki pripada imetnikom pravic, katerih pravice kolektivna organizacija (obvezno) kolektivno upravlja (in ki niso nujno njeni člani). Pač pa to pravico ureja enotno za (vse) imetnike pravic, katerih pravice kolektivno upravlja. Zato po oceni pritožbenega sodišča določbe 37. člena tega zakona ni mogoče razlagati tako, da imata član in imetnik pravic, ki to ni, različno stopnjo dostopa do podatkov in dokumentov kolektivne organizacije. Takšna razlaga je skladna tudi z 20. členom ZKUASP, ki določa, da kolektivna organizacija avtorsko pravico imetnika pravic, ki ni njen član, upravlja enako kakor avtorsko pravico svojega člana.