invalidnost - invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti
Pritožba se neutemeljeno ne strinja, da je sodišče prve stopnje tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami v krajšem delovnem času 4 ure dnevno od 31. 1. 2017. Izvedenec je sicer res menil, da je bila tožnica po zaključku bolniškega staleža zmožna za delo s krajšim delovnim časom. Vendar je, ko je bil zaslišan, izrecno pojasnil, da je bilo 2. 10. 2017, ko je mnenje podala invalidska komisija druge stopnje že tako stanje. Invalidska komisija druge stopnje je tožničino zdravstveno stanje ocenjevala na dan 31. 1. 2017, to je na dan, ko je mnenje podala invalidska komisija prve stopnje in ko je tudi invalidska komisija druge stopnje določila datum nastanka invalidnosti 31. 1. 2017.
Pritožba utemeljeno opozarja na neustrezno zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem sporne priče z obrazložitvijo, da je bilo po izvedbi ostalih izvedenih dokazov, dejansko stanje že ugotovljeno, zato njegovo zaslišanje ni bilo več potrebno. S takšno pavšalno obrazložitvijo zavrnitve dokaznega predloga ni zadoščeno pravici stranke, da se sodišče izjavi o njenih navedbah in dokaznih predlogih. Gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar predstavlja uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi kršenega načela kontradiktornosti pa je utemeljena tudi pritožbena navedba glede kršitve 22. člena Ustave RS.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STANOVANJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00028506
ZPP člen 324, 360, 360/1, 458, 458/5. ZLNDL člen 3. SPZ člen 11, 118, 119. SZ-1 člen 41. ZZK-1 člen 8. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 97/2-3, 224, 299. ZIZ člen 168, 168/5.
posebnosti v postopku v sporih majhne vrednosti - odločanje na seji pritožbenega senata - etažna lastnina - obvezen prispevek etažnega lastnika v rezervni sklad - zemljiškoknjižni lastnik - stanovanje - stečajni postopek - stečajna masa - izločitvena pravica - unovčenje stečajne mase - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga
Ena od pravnih posledic začetka stečajnega postopka je oblikovanje stečajne mase. Vanjo spada vse dolžnikovo premoženje (224. člen ZFPPIPP). Po določbi prvega odstavka 11. člena SPZ se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. V stečajno maso torej spada tudi nepremičnino premoženje, katerega zemljiškoknjižni lastnik je stečajni dolžnik ob začetku stečajnega postopka. Tisti, ki meni, da je na takšni nepremičnini pridobil lastninsko pravico na izviren način, pa lahko v treh mesecih po objavi oklica o začetku tega postopka prijavi izločitveno pravico na tem premoženju (prim. 299. člen ZFPPIPP). Če upnik izločitvene pravice ne prijavi, ta ne preneha. Preneha le ovira za prodajo tega premoženja v stečajnem postopku. Šele ko upravitelj v skladu z določili ZFPPIPP proda premoženje, ki bi lahko bilo predmet izločitvene pravice, izločitveni upnik izgubi izločitveno pravico. V tem primeru lahko upnik zahteva le, da se mu plača denarni znesek, dosežen s prodajo tega premoženja, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo (peti odstavek 299. člena ZFPPIPP). To pravico pa izgubi, če je ne prijavi do objave načrta prve splošne razdelitve (sedmi odstavek 299. člena ZFPPIPP).
Niti iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje niti iz trditvene podlage tožene stranke ne izhaja, da bi S. K., ki naj bi bil po stališču tožene stranke dejanski lastnik stanovanja, na katerega se nanaša vtoževana terjatev, prijavil izločitveno pravico. To ne izhaja niti iz spisa St ... Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki vodi stečajni postopek nad dolžnikom. Trimesečni rok za prijavo izločitvene pravice pa je že potekel, saj se je stečajni postopek nad toženo stranko začel že leta 2011.
Glede na zgornje razloge stanovanje (ki je že več let nenaseljeno), na podlagi samega zakona sodi v stečajno maso. Zato prodaja tega stanovanja ni odvisna od volje, želje ali suverene odločitve upraviteljice. Torej ga bo stečajna upraviteljica morala prodati. Ena od obveznosti upravitelja je namreč tudi unovčenje stečajne mase (3. točka drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP). Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, ker za ugotovitev (bodočega) dejstva, ali bo stanovanje tekom stečajnega postopka prodano ali ne, ni zaslišalo stečajne upraviteljice niti ni pojasnilo, zakaj tega ni storilo. Izostanek obrazložitve zavrnitve tega dokaznega predloga pa predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa na zakonitost in pravilnost sodbe ni imela vpliva.
ZPP-E člen 121, 125, 125/3.. ZDSS-1 člen 31.. ZPP člen 367, 367/1.
zavrženje revizije - sprememba zakona - prehodne in končne določbe - vložitev revizije
V konkretnem primeru je bila sodna odločba sodišča prve stopnje izdana 12. 7. 2018, torej po začetku uporabe ZPP-E. S predhodno določbo tretjega odstavka 125. člena ZPP-E je zakonodajalec jasno določil, da je za presojo o tem, katere določbe se uporabljajo pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem v primeru, da se je postopek začel pred začetkom uporabe noveliranega zakona ZPP-E, odločilen trenutek izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Glede vprašanja dovoljenosti revizije je tako sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravila ZPP, veljavna po uveljavitvi novele ZPP-E.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00028277
KZ-1 člen 158, 158/2, 158/3, 160, 160/2. ZKP točka 39, 39/2, 39/2-1.
pristranskost sodišča - žaljivost izjave - negativna vrednostna ocena - zasebna tožba - razlogi sodbe - ekskulpacijski razlog - pravica do svobode izražanja - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - način storitve kaznivega dejanja - razžalitev - žaljiva obdolžitev - subjektivni element kaznivega dejanja - pravočasnost predloga
Okoliščina, s katero pritožnika utemeljujeta pristranskost predsednika senata (sodelovanje v senatu, ki je odločal o zahtevi predsednice senata, ki je ocenila, da je bila zasebna tožba B.P. zoper E.C. vložena prepozno), je bila B.P. in njegovim zastopnikom znana že ob prejemu sklepa opr. št. II Ks 37878/2015 z dne 4. 3. 2016, s katerim je zunajobravnavni senat zavrgel zasebno tožbo B.P., vendar pa izločitve predsednika senata niso uveljavljali v skladu z določbami drugega odstavka 41. člena ZKP. Zato sta pritožnika z uveljavljenjem te kršitve iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP šele v pritožbah prekludirana. Ne glede na navedeno, uveljavljani izločitveni razlog po vsebini ni utemeljen, saj je zunajobravnavni senat odločal zgolj o obstoju procesnih predpostavkah za vložitev nasprotne zasebne tožbe B.P. (pravočasnost nasprotne zasebne tožbe) in ni šlo za vsebinsko odločanje o nasprotni zasebni tožbi.
Inkriminirani izjavi, ob upoštevanju konkretnih okoliščin, v katerih sta bili izrečeni, sta objektivno žaljivi in pomenita napad zoper čast in dobro ime zasebne tožilke v obliki žaljive vrednostne ocene. Obtoženec je izjavi izrekel na skrajno poudarjen, sarkastičen in zaničevalen način, meril je torej izključno na osebno žalitev in diskreditacijo zasebne tožilke (ad personam), ki ni dala nikakršnega povoda za napad, izjavi sta bili kot osebna žalitev in diskreditacija zasebne tožilke dojeti v javnosti.
Ne gre za takšno izražanje obtoženca, ki bi pomenilo resno kritiko novinarskega dela zasebne tožilke oziroma obrambo kakšne pravice ali varstva upravičenih koristi zasebnega tožilca. Inkriminirani izjavi namreč nista bili v nikakršni povezavi s temo intervjuja, ampak je obtoženec, kot izhaja iz njegovega zagovora, z inkriminiranima izjavama želel preusmeriti pozornost oziroma zasebno tožilko utišati, torej doseči, da zasebna kot novinarka o njem kot županu, torej absolutno javni osebnosti, ne bi več poročala, takšen interes pa ne spada v okvir varstva upravičenih koristi, saj je v nasprotju s pravom. Svoboda tiska je namreč temelj svobodne demokratične družbe, saj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost.
Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih, ne pa npr. z izražanjem v pogojnem naklonu ("naj bi" itd.).
Subjektivni element kaznivega dejanja razžalitve po nasprotni zasebni tožbi ni dokazan. Izjava obtoženke je bila usmerjena na izjavo zasebnega tožilca (ad rem) in ne na zasebnega tožilca kot takega oziroma na njegovo osebnost (ad personam), pri čemer je šlo za reakcijo zasebne tožilke na predhodno žaljivo izjavo zasebnega tožilca, ki je merila izključno na osebno žalitev in diskreditacijo obtoženke (ad personam). Zasebni tožilec je bil v inkriminiranem času župan občine in je torej kot absolutna javna osebnost moral trpeti intenzivnejše posege v svojo pravico do dobrega imena.
Toženka kot avalist ima ugovore, ki izhajajo iz njenega osebnega razmerja z remitentom, kot to določa 16. člen ZM.
V sodni praksi ni sporno, da avalistu ne gredo honoratovi ugovori, čeprav je menica ostala v rokah prvotnega imetnika. Toženka ni stranka pogodbenega razmerja, na menici in menični izjavi se je podpisala kot avalist, zato ugovorov iz temeljnega razmerja nima.
ZKP člen 18, 18/2, 285d, 285d/3, 285e. URS člen 29, 34, 35.
izločitev nedovoljenega dokaza - prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov - test sorazmernosti - tehtanje pravic v koliziji - pravica do zasebnosti - pravica do obrambe - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti
Pritožnik graja tehtanje posega v obtoženčevo pravico do zasebnosti z dvema oškodovančevima ustavnima pravicama, in sicer pravico do pravnih jamstev v kazenskem postopku ter pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.
Ni dvoma, da je neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje v kazenskem postopku le izjemoma mogoče upoštevati kot dokaz. S prisluškovanjem in snemanjem se namreč posega v obtoženčevo pravico do zasebnosti, še konkretneje v njegovo pravico na glasu, ki ni omejena v funkcionalnem (to je vsebinskem) in v prostorskem pogledu. Ker je pravica do zasebnosti osebnostna pravica in kot taka povzdignjena na raven temeljne pravice, je zanjo značilna absolutnost, kar pomeni, da učinkuje zoper vsakogar. A tudi pravica do zasebnosti, je omejena s pravicami drugih ljudi. Konča se takrat in tam, ko trči z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugega, to je oškodovanca. V konkretnem primeru sta bili to pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS in pravica do obrambe v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave RS. Oškodovanec je bil namreč v času nastanka posnetkov v vlogi obdolženca, saj se mu je očitalo hudo kaznivo dejanje. Ker je bil obtoženi eden od sostorilcev, je bil nedvomno zelo relevanten z vidika priprave obrambe oškodovanca. Kazenski postopek pa nedvomno predstavlja grožnjo za obdolženčevo osebno dostojanstvo. Ali je takšen poseg dovoljen ali ne, je sodišče ugotavljalo s pomočjo testa sorazmernosti in ugotovilo, da je bila omejitev obtoženčeve pravice ustavno dopustna.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - reintegracija in reparacija - sodna razveza - prosto delovno mesto
Odločitev, da je bila tožniku nezakonito izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, je pravnomočna. Tožnik s svojim ravnanjem, ko je kot sekretar vodil in predstavljal sindikat v razmerju do tožene stranke, kljub napaki v postopku imenovanja tožnika na funkcijo glavnega sekretarja, ni kršil delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na to ni več dopustna presoja, ali je bila kršitev storjena ali ne, zato je sodišče prve stopnje v tem sporu zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da tožena stranka z razlogi, ki jih je navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne more utemeljevati predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka predloga za sodno razvezo ne more utemeljevati s sklicevanjem na tožnikove navedbe in ravnanja v tem in drugih sporih. Uveljavljanje sodnega varstva praviloma ni okoliščina, ki bi opravičevala izgubo zaupanja v delo in osebnost delavca.
Zasedenost delovnih mest (zlasti, ker je bila nova zaposlitev na tožnikovem delovnem mestu posledica nezakonite odpovedi) ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev o reintegraciji.
Upraviteljica je morala prerekati prijavljeno terjatev upnika ravno zaradi njene nepopolne prijave, presoja razlogov, zaradi katerih je bila terjatev prerekana, pa je bila tudi predmet postopka v katerem se je ugotavljala njena utemeljenost. To izhaja tudi iz dejstva, da je tožena stranka potem, ko je bilo v celoti jasno koliko znaša višina terjatve, ki bi jo bila dolžna plačati, če bi bil opravljen ves postopek v skladu s Pogodbo, terjatev tudi pripoznala.
pogoji za izdajo zamudne sodbe - prepozen odgovor na tožbo - očitna pomota vložnika - neskrbnost odvetnika - vloga poslana nepristojnemu sodišču
Toženec bi lahko izdajo zamudne sodbe preprečil le s svojim pravočasnim odgovorom na tožbo. Tej zahtevi pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zadostil.
Dejstva, da je toženčev pooblaščenec odgovor na tožbo poslal nepristojnemu sodišču, ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, temveč neskrbnosti odvetnika.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00028078
ZGD-1 člen 505. ZOdv člen 9, 11, 11/2. OZ člen 6, 6/2, 82, 82/1, 126, 168, 768, 768/1, 768/2, 1050, 1050/1.
odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti - mandatna pogodba - odvetniško zastopanje - skrbnost dobrega strokovnjaka kot pravni standard - neskrbno ravnanje odvetnika - pojasnilna dolžnost odvetnika - opustitev opozorila - očitno neutemeljena tožba - pravdni stroški po uspehu - predpostavka za vložitev tožbe - zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnika - izvensodna poravnava z zavarovalnico - res transacta - razlaga pogodbe - učinek inter partes - pogodba v korist tretjega
Toženec (odvetnik) je odškodninsko odgovoren zato, ker njegovo ravnanje ni ustrezalo standardu profesionalne skrbnosti. Po lastnih navedbah se je zavedal očitne neutemeljenosti vložene tožbe, prav tako tudi vseh (stroškovnih) posledic vložitve takšne tožbe. V takšnih okoliščinah bi toženec kot odvetnik tožnice moral poskrbeti, da bi tožnica razumela, da je tožba neutemeljena, zakaj je neutemeljena ter kakšne so posledice vložitve očitno neutemeljene tožbe (plačilo pravdnih stroškov nasprotne stranke in sodne takse).
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so obtoženca A. A. in B. B. ter obsojeni G. G. oškodovanca vsi trije skupaj pretepali. Kadar več storilcev sočasno in na enak način (brce in udarci v glavo) telesno napada oškodovanca, ko se njihovo delovanje vzajemno dopolnjuje, je upravičeno šteti, da gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja. Nastala posledica njihovega skupnega naklepnega delovanja je bila posebno huda telesna poškodba, zato ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec katerega od storilcev. Četudi bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, da sta obtoženca s svojimi udarci povzročila manj hude telesne poškodbe, bi bilo vseeno podano sostorilstvo zaradi njunega bistvenega prispevka k nastali posledici, posebno hudi telesni poškodbi. Obravnavano kaznivo dejanje namreč ni t.i. lastnoročni delikt, ki bi ga lahko storila le ena oseba, temveč ga je možno izvršiti tudi v sostorilstvu. Zato tudi ni pravilno stališče, da bi moral konkretni opis kaznivega dejanja vsebovati opredelitev vloge vsakega od storilcev na takšen način, da bi bil opisan konkreten prispevek vsakega izmed njih k nastanku prepovedane posledice.
ZKP člen 410, 410/1, 410/1-1, 410/1-3, 413, 413/1.
obnova kazenskega postopka - obnovitveni razlog - kriva izpovedba - dokazovanje kaznivega dejanja s pravnomočno sodbo - nova dejstva in dokazi - nov dokaz - zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka
Obnovitveni razlog po 1. točki prvega odstavka 410. člena ZKP je možno uveljavljati s pravnomočno sodbo. Obsojeni bi torej moral imeti pravnomočno sodbo, da je oškodovanec v kazenskem postopku krivo izpovedoval, česar pa obsojeni ni predložil.
Pravilna je presoja, da ne gre za nov dokaz oziroma novo dejstvo, saj bi moral obsojeni dejansko ponuditi popolnoma nov dokaz, v obravnavanem primeru pa je šlo za isto dokazno sredstvo, in sicer izjavo oškodovanca, ki je bil v pravnomočno zaključenem postopku zaslišan kot priča, in isto dokazno temo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00027150
ZPP člen 13, 206. SPZ člen 72.
tožba za izselitev iz stanovanja - predhodno vprašanje - prekinitev pravdnega postopka - skupno premoženje - tožba na ugotovitev obsega skupnega premoženja - skupna lastnina - skupna lastnina stanovanja - uporaba stanovanja v skupni lastnini
V obravnavani zadevi je tožnica vložila tožbo za izselitev toženca iz stanovanja, kjer sta skupaj prebivala. Toženec se je branil z nasprotno tožbo, v kateri je ugovarjal, da je stanovanje skupno premoženje, zato je tožničin zahtevek po izselitvi neutemeljen. Odločitev o tožbenem zahtevku za izselitev toženca je odvisna od ugotovitve predhodnega vprašanja, ali stanovanje predstavlja skupno premoženje. V tem primeru sta pravdni stranki skupna lastnika in nobeden od njiju nima na razpolago zahtevka za izselitev drugega, saj imajo skupni lastniki pravico stvar skupaj uporabljati. Po v času vložitve tožbe veljavnimi določili ZZZDR in sedaj veljavnimi določili DZ skupno premoženje nastaja v času obstoja zakonske zveze po sili zakona. Zakonca kot skupna lastnika pridobita lastninsko pravico na skupnem premoženju na originarni način.
Do dokončnosti predsodnega postopka ni bil izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2, po kateri je v I. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti tiste zavarovance, ki več niso zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali opravljati svojega poklica in nimajo preostale delovne zmožnosti. Torej tedaj, ko je izkazana popolna izguba delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo.
Tožnik, ki je podal odškodninski zahtevek, je bil dolžan navesti vsa dejstva in okoliščine, ki izvirajo iz določenega dogodka in ki povzročijo določeno pravno posledico. Tako bi moral za odškodninsko tožbo izkazati trditve in ponuditi dokaze za obstoj predpostavke za nastanek odškodninske terjatve, in sicer: nedopustno ravnanje, vzročno zvezo med ravnanjem in nastalo škodo, odgovornost toženke in nastanek škode. Ker navedenega tožnik v svojih vlogah ni podal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik vloge ni popravil in dopolnil tako, da bi bila primerna za obravnavo.
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-3, 11.. ZBPP člen 13, 13/2.
predlog za oprostitev plačila sodne takse
Glede na ugotovitev, da je tožnik lastnik drugega stanovanja oziroma stanovanjske hiše, v kateri ne živi in katere vrednost po podatkih GURS znaša 41.000,00 EUR in da tožnik in njegova žena razpolagata z lastnimi prihranki v višini 56.600,00 EUR, ki nekajkrat presegajo znesek sodne takse v višini 538,00 EUR, pri čemer niti v pritožbi ne navaja, da lastnih prihrankov ni mogoče unovčiti za plačilo sodne takse, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za oprostitev sodne takse.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00027819
KZ člen 42, 244, 244/1, 244/2. KZ-1 člen 50, 53, 53/2-3, 240, 240/1, 240/2. URS člen 154, 154/1. ZKP člen 18, 18/1, 359, 359/1-1, 364, 364/7, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372/1, 372/4.
zloraba položaja ali pravic - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - javna seja - protipravnost - izraba položaja - indici
Protipravnost posameznikovega ravnanja v gospodarski družbi ni predmet ocene katerega od revizorjev ali vsakokratnega nadzornega sveta v tej družbi, temveč določenosti v katerem od objavljenih predpisov (prvi odstavek 154. člena Ustave R Slovenije). Da so zloraba položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ, zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1 ter zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 po zakonsko določenih (abstraktnih) opisih protipravna ne more biti nobenega dvoma, kot takšna pa so tudi po konkretnih opisih v izreku sodbe. Ti zajemajo gospodarsko dejavnost, ciljnega pridobitelja koristi, pritožnikova izvršitvena ravnanja ter prepovedane posledice, kar vse ustreza zakonskim znakom navedenih dejanj in za kar vse so ta dejanja, kot rečeno, protipravna. Izraba položaja in prestop meja pravic kot znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 244. člena KZ.
Ker je torej glede na vse navedeno obdolženec ob nakupu obravnavanega kolesa z motorjem nedvomno vedel, da le to izvira iz kaznivega dejanja, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, nenazadnje ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi zagovornice, da bi bilo obdolžencu mogoče kvečjemu očitati storitev kaznivega dejanja prikrivanja po drugem odstavku 217. člena KZ-1. Tako ni mogoče pritrditi zagovornici, ki se zavzema za izrek pogojne obsodbe in izpostavlja, da si je obdolženec sedaj uredil življenje in se redno zaposlil, zaradi višine enotne pa bo izgubil zaposlitev in s tem vir preživljanja. Tovrstne navedbe namreč ne predstavljajo (olajševalnih) okoliščin, ki bi narekovale spremembo izrečene kazni zapora v korist obdolženca.