OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VSL00033679
URS člen 38, 60. ZKUASP člen 9, 18, 18/3, 19, 20, 27, 27/6, 30, 37, 37/1, 37/2, 37/3, 70. ZASP člen 22, 50, 50/3, 79, 79/4, 105, 105/2, 107, 107/1, 107/2, 121. ZVOP-1 člen 6, 6-1, 10.
avtorsko pravo - varstvo avtorske pravice - materialne avtorske pravice - soavtorji avdiovizualnega dela - obvezno kolektivno upravljanje - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - privatno in drugo lastno reproduciranje - prenos materialnih avtorskih pravic - pogodba o filmski produkciji - ničnost - pravica skesanja - varstvo osebnih podatkov
Če bi pogodbe vsebovale določilo o prenosu moralnih avtorskih pravic, bi bilo nično le to določilo, ne pa tudi celotna pogodba (prim. 79. člen ZASP). Obseg prenosa materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorjev je v primeru sklenitve pogodbe o filmski produkciji določen že z zakonom (prim. drugi odstavek 107. člena ZASP). Če pogodbene stranke tega vprašanja v pogodbi (natančno) ne uredijo, velja zakonska domneva, sklenjena pogodba pa zaradi tega ne more biti neveljavna. Glede na navedeno se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 75. člena ZASP, ki določa, da se v primeru, ko ni določeno, katere posamične pravice ali kakšen obseg določene pravice se prenaša, šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe.
Zmoten je pritožbeni očitek, da bi lahko bil člen pogodb ničen, ker avtor na novega imetnika prenaša neznane oblike uporabe svojega dela. Po četrtem odstavku 79. člena ZASP, na katerega se sklicuje pritožba, je nično določilo avtorske pogodbe, s katerim avtor prenaša na drugo osebo materialne avtorske pravice za neznane oblike uporabe svojega dela. Tožena stranka, ki se je seznanila z vsebino pogodb, zakonske domneve o obsegu prenosa avtorskih materialnih pravic na filmskega producenta ne more izpodbiti le s pavšalno navedbo, da iz 9. člena teh pogodb ne izhaja popoln prenos materialnih avtorskih pravic oziroma da obseg prenosa ni jasen. Konkretnejših očitkov v zvezi z vsebino samih pogodb pa ni podala. Zato tudi neutemeljeno vztraja, da bi bilo treba ugotavljati namen pogodbe.
Imetniku pravice je sodno varstvo pravice do vpogleda zagotovljeno šele, ko kolektivna organizacija zahtevo imetnika za vpogled zavrne (prim. tretji odstavek 37. člena ZKUASP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka (pred vložitvijo tožbe) zahtevala vpogled v repertoar in vpogled v dokumente in gradiva prijav avdiovizualna, tožena stranka pa je zavrnila vpogled v prijave (prijavnice). Tožena stranka te ugotovitve v pritožbi ne izpodbija. Kljub temu pa vztraja, da tožeča stranka procesne predpostavke za sodno varstvo ni dokazala, ker se zahteva tožeče stranke, vložena pred vložitvijo tožbe, ni nanašala na podatke, ki so sedaj predmet tega postopka. Pri tem pa pritožnica ne pojasni, katerih podatkov, ki so sedaj predmet tega spora, (predpravdna) zahteva tožeče stranke in zavrnitev s strani tožene stranke ni vsebovala. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da je samo po sebi logično, da prijava avdiovizualnega dela vsebuje podatke o tem, kdo je imetnik pravic na prijavljenem delu. Podatki, v katere je želela tožeča stranka vpogledati pred vložitvijo tožbe in podatki, ki jih želi vpogledati v tem postopku, so torej v bistvenem enaki. Ker je tožena stranka vpogled v prijavnice pred pravdo zavrnila, je procesna predpostavka za sodno varstvo podana.
ZKUASP v 37. členu ne loči med pravico do vpogleda, ki pripada članom kolektivne organizacije in pravico do vpogleda, ki pripada imetnikom pravic, katerih pravice kolektivna organizacija (obvezno) kolektivno upravlja (in ki niso nujno njeni člani). Pač pa to pravico ureja enotno za (vse) imetnike pravic, katerih pravice kolektivno upravlja. Zato po oceni pritožbenega sodišča določbe 37. člena tega zakona ni mogoče razlagati tako, da imata član in imetnik pravic, ki to ni, različno stopnjo dostopa do podatkov in dokumentov kolektivne organizacije. Takšna razlaga je skladna tudi z 20. členom ZKUASP, ki določa, da kolektivna organizacija avtorsko pravico imetnika pravic, ki ni njen član, upravlja enako kakor avtorsko pravico svojega člana.
pogoji za izdajo zamudne sodbe - prepozen odgovor na tožbo - očitna pomota vložnika - neskrbnost odvetnika - vloga poslana nepristojnemu sodišču
Toženec bi lahko izdajo zamudne sodbe preprečil le s svojim pravočasnim odgovorom na tožbo. Tej zahtevi pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zadostil.
Dejstva, da je toženčev pooblaščenec odgovor na tožbo poslal nepristojnemu sodišču, ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, temveč neskrbnosti odvetnika.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - podpis sporazuma - pisna oblika
ZDR-1 v 1. odstavku 81. člena določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, in v 2. odstavku, da je sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, neveljaven. Tako že iz same zakonske dikcije izhaja, da mora biti sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi pisen in da sporazum, ki ni pisen, ne velja.
zamudna sodba - regres za letni dopust - bruto in neto znesek
V trenutku izdaje sodbe stopnja davkov in prispevkov, določena z davčnimi predpisi, sodišču ni znana, saj se davki in prispevki plačajo v višini veljavni in določeni na dan izvršitve plačila. Zato je sodišče prve stopnje v izreku sodbe utemeljeno navedlo bruto znesek ter opisno odločilo, da je tožniku potrebno plačati neto znesek od prisojenega bruto zneska.
ZKP člen 18, 18/2, 285d, 285d/3, 285e. URS člen 29, 34, 35.
izločitev nedovoljenega dokaza - prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov - test sorazmernosti - tehtanje pravic v koliziji - pravica do zasebnosti - pravica do obrambe - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti
Pritožnik graja tehtanje posega v obtoženčevo pravico do zasebnosti z dvema oškodovančevima ustavnima pravicama, in sicer pravico do pravnih jamstev v kazenskem postopku ter pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.
Ni dvoma, da je neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje v kazenskem postopku le izjemoma mogoče upoštevati kot dokaz. S prisluškovanjem in snemanjem se namreč posega v obtoženčevo pravico do zasebnosti, še konkretneje v njegovo pravico na glasu, ki ni omejena v funkcionalnem (to je vsebinskem) in v prostorskem pogledu. Ker je pravica do zasebnosti osebnostna pravica in kot taka povzdignjena na raven temeljne pravice, je zanjo značilna absolutnost, kar pomeni, da učinkuje zoper vsakogar. A tudi pravica do zasebnosti, je omejena s pravicami drugih ljudi. Konča se takrat in tam, ko trči z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugega, to je oškodovanca. V konkretnem primeru sta bili to pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS in pravica do obrambe v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave RS. Oškodovanec je bil namreč v času nastanka posnetkov v vlogi obdolženca, saj se mu je očitalo hudo kaznivo dejanje. Ker je bil obtoženi eden od sostorilcev, je bil nedvomno zelo relevanten z vidika priprave obrambe oškodovanca. Kazenski postopek pa nedvomno predstavlja grožnjo za obdolženčevo osebno dostojanstvo. Ali je takšen poseg dovoljen ali ne, je sodišče ugotavljalo s pomočjo testa sorazmernosti in ugotovilo, da je bila omejitev obtoženčeve pravice ustavno dopustna.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - reintegracija in reparacija - sodna razveza - prosto delovno mesto
Odločitev, da je bila tožniku nezakonito izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, je pravnomočna. Tožnik s svojim ravnanjem, ko je kot sekretar vodil in predstavljal sindikat v razmerju do tožene stranke, kljub napaki v postopku imenovanja tožnika na funkcijo glavnega sekretarja, ni kršil delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na to ni več dopustna presoja, ali je bila kršitev storjena ali ne, zato je sodišče prve stopnje v tem sporu zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da tožena stranka z razlogi, ki jih je navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne more utemeljevati predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka predloga za sodno razvezo ne more utemeljevati s sklicevanjem na tožnikove navedbe in ravnanja v tem in drugih sporih. Uveljavljanje sodnega varstva praviloma ni okoliščina, ki bi opravičevala izgubo zaupanja v delo in osebnost delavca.
Zasedenost delovnih mest (zlasti, ker je bila nova zaposlitev na tožnikovem delovnem mestu posledica nezakonite odpovedi) ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev o reintegraciji.
Sklep skupščine je izpodbojen, če je vsebina sklepa v nasprotju z zakonom ali pogodbo ali če je bil pri sprejetju sklepa kršen zakon ali pogodba in te kršitve vplivajo na veljavnost sklepa.
Družbeniki se v skladu z določilom osme alineje 505. člena ZGD-1 lahko odločijo, da bodo proti drugemu družbeniki vložili odškodninsko tožbo zaradi povzročitve škode. To izhaja tudi iz točke 4 Družbene pogodbe. Zato sama vsebina odločitve dveh družbenikov, da bo družba proti tretjemu družbeniku vložila odškodninsko tožbo, ni v nasprotju z določili veljavnih predpisov in Družbene pogodbe.
invalidnost - invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti
Pritožba se neutemeljeno ne strinja, da je sodišče prve stopnje tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami v krajšem delovnem času 4 ure dnevno od 31. 1. 2017. Izvedenec je sicer res menil, da je bila tožnica po zaključku bolniškega staleža zmožna za delo s krajšim delovnim časom. Vendar je, ko je bil zaslišan, izrecno pojasnil, da je bilo 2. 10. 2017, ko je mnenje podala invalidska komisija druge stopnje že tako stanje. Invalidska komisija druge stopnje je tožničino zdravstveno stanje ocenjevala na dan 31. 1. 2017, to je na dan, ko je mnenje podala invalidska komisija prve stopnje in ko je tudi invalidska komisija druge stopnje določila datum nastanka invalidnosti 31. 1. 2017.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so obtoženca A. A. in B. B. ter obsojeni G. G. oškodovanca vsi trije skupaj pretepali. Kadar več storilcev sočasno in na enak način (brce in udarci v glavo) telesno napada oškodovanca, ko se njihovo delovanje vzajemno dopolnjuje, je upravičeno šteti, da gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja. Nastala posledica njihovega skupnega naklepnega delovanja je bila posebno huda telesna poškodba, zato ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec katerega od storilcev. Četudi bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, da sta obtoženca s svojimi udarci povzročila manj hude telesne poškodbe, bi bilo vseeno podano sostorilstvo zaradi njunega bistvenega prispevka k nastali posledici, posebno hudi telesni poškodbi. Obravnavano kaznivo dejanje namreč ni t.i. lastnoročni delikt, ki bi ga lahko storila le ena oseba, temveč ga je možno izvršiti tudi v sostorilstvu. Zato tudi ni pravilno stališče, da bi moral konkretni opis kaznivega dejanja vsebovati opredelitev vloge vsakega od storilcev na takšen način, da bi bil opisan konkreten prispevek vsakega izmed njih k nastanku prepovedane posledice.
ZKP člen 410, 410/1, 410/1-1, 410/1-3, 413, 413/1.
obnova kazenskega postopka - obnovitveni razlog - kriva izpovedba - dokazovanje kaznivega dejanja s pravnomočno sodbo - nova dejstva in dokazi - nov dokaz - zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka
Obnovitveni razlog po 1. točki prvega odstavka 410. člena ZKP je možno uveljavljati s pravnomočno sodbo. Obsojeni bi torej moral imeti pravnomočno sodbo, da je oškodovanec v kazenskem postopku krivo izpovedoval, česar pa obsojeni ni predložil.
Pravilna je presoja, da ne gre za nov dokaz oziroma novo dejstvo, saj bi moral obsojeni dejansko ponuditi popolnoma nov dokaz, v obravnavanem primeru pa je šlo za isto dokazno sredstvo, in sicer izjavo oškodovanca, ki je bil v pravnomočno zaključenem postopku zaslišan kot priča, in isto dokazno temo.
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 5.. ZS člen 113a.. OZ člen 246, 299.
neizrabljen tedenski počitek - predlog za predhodno odločanje - uporaba prava EU - uporaba direktive - vojak - misija - sodna praksa Sodišča EU - zakonske zamudne obresti
Kot je poudarilo Sodišče EU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenimi poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.
odškodninska terjatev - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka subjektivnega roka - obseg in višina škode - zaključek zdravljenja - nastop zastaranja - ugovor zastaranja - bolniški stalež - začasna nezmožnost za delo - ustaljena sodna praksa
Po ustaljeni sodni praksi začne teči subjektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo in se je končalo tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, čeprav še niso bili izvedeni vsi posamezni ukrepi, ko torej oškodovanec ob zadostni stopnji skrbnosti razpolaga z vsemi podatki, da lahko določi višino tožbenega zahtevka.
SZ člen 53. SZ-1 člen 90, 90/2, 103, 103/5. OZ člen 3.
pogodba sklenjena namesto razlastitve - najemna pogodba za nedoločen čas - odpoved najemne pogodbe za nedoločen čas - neprofitno stanovanje - neprofitna najemnina - prosto urejanje obligacijskih razmerij - pravica do doma
Najemna pogodba za sporno stanovanje in za neprofitno najemnino ni bila sklenjena zaradi slabega socialnega položaja toženke, ampak v zameno za nižjo odškodnino za razlaščeno stanovanje. Zato tožeča stranka ni upravičena preverjati socialnega položaja toženke in ji tudi ne more odpovedati pogodbe na podlagi določbe petega odstavka 103. člena SZ-1, ki upošteva socialni položaj najemnika.
pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje - upravičenci do pritožbe - oškodovanec
Po določbi prvega odstavka 399. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se smejo zoper sklepe sodišča, izdane na prvi stopnji, pritožiti stranke in osebe, katerih pravice so prekršene, in sicer vselej, kadar ni v ZKP izrecno določeno, da ni pritožbe. Višje sodišče je v konkretnem primeru presodilo, da sta oškodovanca upravičenca do pritožbe, saj je sklep posegel v njune pravice, in sicer do sojenja obdolžencu v skrajšanem postopku, ki je praviloma hitrejši kot reden postopek ter po uveljavitvi premoženjskopravnega zahtevka.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A. A., ki je bil v času sklepanja pogodbe zakoniti zastopnik toženca. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da njegova izpoved ne bi mogla nadomestiti ustreznih listinskih dokazov. Ko toženec zatrjuje, da je bila oprema v višini 170.000,00 EUR dobavljena in plačana, se od njega utemeljeno pričakuje predložitev ustreznih transparentnih listinskih dokazov. Dokazi, ki jih je predložil toženec, pa so, razen predloženih bančnih izpiskov, ki pa ne dokazujejo plačila računa št. 12111601, bodisi listine, ki so bile pripravljene s strani njega samega ali pa družbe, katere zakoniti zastopnik je bil tudi zakoniti zastopnik toženca, bodisi listine, pri katerih naj bi sicer sodelovale tretje osebe, vendar so ostale s strani tretjih oseb nepodpisane (npr. zapisnik z dne 3. 7. 2013, asignacijske pogodbe). Pravilno pritožba ugotavlja, da bi se lahko z zaslišanjem priče (zgolj) podkrepili oziroma razjasnili predloženi listinski dokazi. Ob podanih trditvah, ki so bile deloma nelogične, deloma pa jih je med postopkom toženec spreminjal in so tudi sicer glede na splošne življenjske izkušnje malo verjetne ter upoštevaje naravo predloženih listin toženca in odgovore družbe S. AG in R., pa to ne bi vplivalo na sprejeto odločitev.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ŠPORTNO PRAVO
VSL00027708
OZ člen 3, 82, 82/1, 82/2, 104, 104/1, 105, 105/3, 111, 247, 247/3.
pogodba - odpoved pogodbe - pogodbeno razmerje - prestop športnika v drug klub - odgovornost športnega kluba - izpolnitev obveznosti - rok izpolnitve kot bistvena sestavina pogodbe - skupni namen pogodbenih strank - pravna narava pogodbe - ravnanje stranke - razveza pogodbe - učinki razvezane pogodbe - razlaga pogodbe - jezikovna razlaga - načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij - konkludentno dejanje - igranje košarke - zamuda z izpolnitvijo - rok za plačilo obveznosti - fiksni rok - dodatni rok - volja pogodbenih strank - kršitev pogodbe - odpravnina
Ob prenehanju Pogodbe sta pravdni stranki medsebojna razmerja uredili z Odpovedjo (dogovorili sta se o pogojih prenehanja Pogodbe), na podlagi katere je bil tožnik zaradi predčasne prekinitve Pogodbe upravičen do odpravnine. Tožniku je bila ob podpisu Odpovedi izdana izpisnica, ki mu je omogočala takojšen prestop v drug košarkarski klub (z izdajo izpisnice je tožnik postal prost igralec). S sklenitvijo Odpovedi sta pogodbeni stranki izrazili voljo, da sklene tožnik za sezono 2016/2017 pogodbo o igranju košarke z drugim klubom (stranki sta tedaj soglašali, da tožnik v sezoni 2016/2017 igra za drug klub). To pa ne pomeni, da sta pogodbeni stranki za primer nepravočasnega plačila odpravnine in posledične ničnosti Odpovedi izključili možnost, da se ponovno vzpostavi pogodbeno razmerje po Pogodbi. Nasprotno, pravdni stranki sta v svojih trditvenih podlagah soglašali, da je Pogodba zaradi ničnosti Odpovedi oživela, takšen pomen besedila spornega določila omogoča tudi jezikovna razlaga. Izpovedbi pravdnih strank, da ni bil namen Odpovedi, da se tožnik vrne k tožencu, je treba presojati v luči okoliščine, da je do zamude z izpolnitvijo in posledične razveze Odpovedi prišlo v obdobju, ko je bil tožnik že zaposlen v drugem klubu. Dogovora, da tožnikovo nesodelovanje na treningih ali tekmah ne bi veljalo kot kršitev pogodbe, ni mogoče razumeti v tem smislu, da Pogodba za tožnika ni veljala (torej, da tožnik ni bil oziroma ni mogel biti toženčev igralec). Na takšen način urejeno pogodbeno razmerje, ki je bilo vzpostavljeno ex tunc od sklenitve Odpovedi dalje, ni v nasprotju z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ). S tem, ko je 2. 11. 2016 sklenil pogodbo z drugim klubom, tožnik Pogodbe ni kršil, jo je pa na konkludenten način odpovedal.
ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/3, 116, 117, 117/2, 137, 142, 142/8. ZST-1 člen 34, 34/1.
vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka - plačilo sodne takse - upravičen razlog za zamudo - vročitev plačilnega naloga - vročitev pooblaščencu - notranje razmerje med stranko in pooblaščencem - zakrivljena zamuda - prepozno plačilo sodne takse za pritožbo - fikcija umika pritožbe
Sodna praksa je enotna, da je dolžnost pooblaščenca in stranke, da sama z zadostno skrbnostjo poskrbita za komunikacijo, ki omogoča sodelovanje v postopku, sicer stranka nosi morebitne negativne posledice, ki nastanejo zaradi pasivnosti pooblaščenca ali stranke. Način komuniciranja med stranko in njenim pooblaščencem je v celoti prepuščena pooblaščencu in stranki, morebitne težave v komunikaciji (ne glede na to, ali so nastale po krivdi pooblaščenca ali po krivdi stranke ali tretjega) pa gredo v breme stranke in ne morejo predstavljati opravičljivega razloga, zaradi katerega bi sodišče prve stopnje lahko ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka za prevoz na delo in z dela ni uporabljala službenega vozila, do leta 2006 je med pravdnima strankama celo veljala pogodba o zaposlitvi z dne 11. 4. 2004, ki je, kot je ugotovljeno iz njene vsebine, dajala pravico do uporabe službenega vozila za službene zadeve, torej ne za prihod na delo in z dela. Četudi je bila vsebina pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2006 drugačna, to ne pomeni, da je v obdobju njene veljavnosti toženka, ki je uporabljala lastno vozilo, neutemeljeno prejela plačane stroške za prevoz na delo in z dela.
Ob izostanku kaznivega dejanja oziroma ker škoda, za katero tožnica vtožuje odškodnino v tem sporu, ni bila povzročena s kaznivim dejanjem, ni podlage za uporabo daljšega zastaralnega roka iz 353. člena OZ. Upoštevaje splošni zastaralni rok za odškodninsko terjatev, določen v 352. členu OZ, je tožničina terjatev zastarala, njen zahtevek pa je neutemeljen.
prošnja za preložitev naroka - izostanek pravdne stranke z naroka - potrdilo o zdravstveno opravičeni odsotnosti z dela - plača - dokazilo o plačilu
V drugem odstavku 115. člena ZPP določa, da se narok predloži le v primeru izostanka z naroka zaradi zdravstvenih razlogov, pri čemer mora biti bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter mora onemogočati prihod na narok. Toženec kot razlog za preložitev naroka ni navedel zdravstvenih razlogov, ampak je v opravičilu, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo na dan razpisanega naroka, navedel, da je službeno odsoten zaradi izrednega sestanka, ki je pomemben za obstoj njegovega poslovanja. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker takšnega toženčevega opravičila ni upoštevalo.
Dokazno breme za izvršena plačila terjatev iz delovnega razmerja (plače, regresi za letni dopust) je na delodajalcu, delavec niti ne more dokazati, da nečesa ni prejel, saj bi s tem dokazoval negativno dejstvo. O tem dokaznem bremenu sodišče prve stopnje toženca ni bilo dolžno poučevati, v vsakem primeru pa tega niti ni moglo storiti (po 285. členu ZPP, ki ureja materialno procesno vodstvo), ker se toženec naroka za glavno obravnavo ni udeležil.