Obnovitveni razlog po 1. točki prvega odstavka 410. člena ZKP je možno uveljavljati s pravnomočno sodbo. Obsojeni bi torej moral imeti pravnomočno sodbo, da je oškodovanec v kazenskem postopku krivo izpovedoval, česar pa obsojeni ni predložil.
Pravilna je presoja, da ne gre za nov dokaz oziroma novo dejstvo, saj bi moral obsojeni dejansko ponuditi popolnoma nov dokaz, v obravnavanem primeru pa je šlo za isto dokazno sredstvo, in sicer izjavo oškodovanca, ki je bil v pravnomočno zaključenem postopku zaslišan kot priča, in isto dokazno temo.
Ob prenehanju Pogodbe sta pravdni stranki medsebojna razmerja uredili z Odpovedjo (dogovorili sta se o pogojih prenehanja Pogodbe), na podlagi katere je bil tožnik zaradi predčasne prekinitve Pogodbe upravičen do odpravnine. Tožniku je bila ob podpisu Odpovedi izdana izpisnica, ki mu je omogočala takojšen prestop v drug košarkarski klub (z izdajo izpisnice je tožnik postal prost igralec). S sklenitvijo Odpovedi sta pogodbeni stranki izrazili voljo, da sklene tožnik za sezono 2016/2017 pogodbo o igranju košarke z drugim klubom (stranki sta tedaj soglašali, da tožnik v sezoni 2016/2017 igra za drug klub). To pa ne pomeni, da sta pogodbeni stranki za primer nepravočasnega plačila odpravnine in posledične ničnosti Odpovedi izključili možnost, da se ponovno vzpostavi pogodbeno razmerje po Pogodbi. Nasprotno, pravdni stranki sta v svojih trditvenih podlagah soglašali, da je Pogodba zaradi ničnosti Odpovedi oživela, takšen pomen besedila spornega določila omogoča tudi jezikovna razlaga. Izpovedbi pravdnih strank, da ni bil namen Odpovedi, da se tožnik vrne k tožencu, je treba presojati v luči okoliščine, da je do zamude z izpolnitvijo in posledične razveze Odpovedi prišlo v obdobju, ko je bil tožnik že zaposlen v drugem klubu. Dogovora, da tožnikovo nesodelovanje na treningih ali tekmah ne bi veljalo kot kršitev pogodbe, ni mogoče razumeti v tem smislu, da Pogodba za tožnika ni veljala (torej, da tožnik ni bil oziroma ni mogel biti toženčev igralec). Na takšen način urejeno pogodbeno razmerje, ki je bilo vzpostavljeno ex tunc od sklenitve Odpovedi dalje, ni v nasprotju z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ). S tem, ko je 2. 11. 2016 sklenil pogodbo z drugim klubom, tožnik Pogodbe ni kršil, jo je pa na konkludenten način odpovedal.
Sodna praksa je enotna, da je dolžnost pooblaščenca in stranke, da sama z zadostno skrbnostjo poskrbita za komunikacijo, ki omogoča sodelovanje v postopku, sicer stranka nosi morebitne negativne posledice, ki nastanejo zaradi pasivnosti pooblaščenca ali stranke. Način komuniciranja med stranko in njenim pooblaščencem je v celoti prepuščena pooblaščencu in stranki, morebitne težave v komunikaciji (ne glede na to, ali so nastale po krivdi pooblaščenca ali po krivdi stranke ali tretjega) pa gredo v breme stranke in ne morejo predstavljati opravičljivega razloga, zaradi katerega bi sodišče prve stopnje lahko ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.