ZDR-1 člen 59, 60, 61, 62, 62/2, 62/4, 63, 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 171. URS člen 66. ZVZD-1 člen 3, 3-2, 52. ZPP člen 7, 339, 339/2, 339/2-14.
poškodba pri delu - delo na višini - varno delo - vmesna sodba - nesreča pri delu (gradbišče) - protipravno ravnanje delodajalca
ZDR-1 v drugem odstavku 62. člena sicer določa neposredno odgovornost uporabnika za spoštovanje predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, vendar agencija ni povsem prosta svojih obveznosti iz tega naslova. Tudi namen 2. točke 3. člena ZVZD-1, na katero se prav tako sklicuje pritožba in ki (med drugim) določa, da se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi uporabnik, h kateremu so v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, napoteni delavci s strani delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, je, da krepi varstvo delavcev. Stališče toženke o neobstoju njene pasivne legitimacije, ker je uporabnik tisti, ki odreja delo, je preozko in nima opore v ustavni zahtevi po ustvarjanju pogojev za varno delo iz 66. člena Ustave RS (prim. zadevo Ustavnega sodišča RS, št. Up-1514/22 z dne 18. 4. 2024), saj bi omogočalo, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v celoti (oziroma popolnoma) izogne izpolnjevanju obveznosti in s tem odgovornosti za škodo, ki jo agencijski delavec utrpi pri nesreči pri delu.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076640
OZ člen 150, 179, 352.
policijsko usposabljanje - nevarna dejavnost - subjektivni rok za zastaranje - kdaj je zdravljenje zaključeno - stabilizirano zdravstveno stanje - bolniški stalež - zdravljenje - poškodba policista pri usposabljanju
Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je bil tožnikov bolniški stalež zaključen 31. 7. 2014, saj tega dne tožnikovo zdravstveno stanje ni bilo stabilizirano oziroma zdravljenje ni bilo končano. To ni bilo niti 25. 9. 2015, ko je tožnik končal s fizioterapijo. Sodni izvedenec je v pisnem in ustnem izvedenskem mnenju utemeljil, da je tožnik šele 6. 6. 2017 na zadnjem pregledu pri kirurgu bil seznanjen s tem, da je stanje po poškodbi dokončno in da ni več možnega izboljšanja.
Četudi drži, da običajne športne aktivnosti in v tem okviru borilne veščine oziroma usposabljanja policistov z elementi borilnih veščin ali usposabljanja policistov na splošno niso nevarne dejavnosti, je upoštevaje okoliščine konkretnega primera, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi ocene izvedenih dokazov, predvsem izpovedi tožnika in priče A. A., vodje usposabljanja, pravilna presoja, da se je tožnik poškodoval pri izvedbi vaje, ki je bila nevarna; tožnik je bil pri vaji v vlogi zaprte osebe (obsojenca), ki ga je pet pravosodnih policistov, udeležencev vaje (oziroma vsaj štirje), skušalo obvladati; s strani vodje usposabljanja so bila podana le splošna navodila, da se vaja izvede na strokoven in zakonit način, ne pa konkretna v smislu, kaj bo posamezni policist naredil, saj je bil namen vaje, da znajo pravosodni policisti odreagirati na nepredvidljive situacije.
CESTE IN CESTNI PROMET - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00076739
OZ člen 131, 131/1. ZCes-1 člen 8, 8/2, 15, 15/2. ZPP člen 358, 358-5. Pravilnik o zaporah na cestah (2016) člen 1, 2, 18. Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah (2015) člen 45.
prometna nesreča - javna cesta - upravljalec ceste - odškodninska odgovornost - opustitev dolžnega ravnanja - zapora ceste - postavitev prometne signalizacije - odškodninska odgovornost upravljalca javnih cest - deljena odgovornost - vmesna sodba v pritožbenem postopku
Za označevanje in zavarovanje del na cesti ter ovir v cestnem prometu se lahko uporabljajo le prometni znaki in prometna oprema, ki je določena s predpisom o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah, zato ima pritožnik prav, da zavarovanec toženke popolne zapore ceste ni označil na pravilen način.
Pri presoji ravnanja delavcev zavarovanke toženke pa je vsekakor glede na dejavnost zavarovanke potrebno upoštevati tudi poostroženo merilo skrbnosti dobrega strokovnjaka in je za razbremenitev odgovornosti zato potrebno dokazati, da so delavci zavarovanke ravnali s skrbnostjo.
zdravniška napaka (medicinska napaka) - mladoletni otrok kot oškodovanec - neposredni oškodovanec - posredni oškodovanec - pravica do denarne odškodnine - primerna višina odškodnine - odločitev o stroških postopka - ločeno ugotavljanje uspeha po temelju in višini
V obravnavanem primeru drugo tožnica in tretji tožnik sicer izpolnjujeta subjektivni kriterij iz 180. člena OZ, ne pa tudi objektivni kriterij, saj pri prvo tožniku ni nastopila smrt ali težka invalidnost. Tožnika po eni strani, ko zatrjujeta, da sta trpela strah za izid zdravljenja prvo tožnika, zahtevata odškodnino za strah za drugega, po drugi strani pa vtožujeta svoje nevšečnosti zaradi občutenja sramu in ponižanja ter svoje zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi bolniškega staleža, opustitev vsakdanjih aktivnosti in karantene kot svojo lastno škodo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00084019
OZ člen 299, 943. ZOZP člen 20a. ZPP člen 285, 339, 339/1, 350, 353, 359.
denarna odškodnina za duševne bolečine - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - skrbnost dobrega strokovnjaka - aktivnost stranke v postopku - relativna bistvena kršitev določb postopka - meje odločanja pritožbenega sodišča - načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku - konkretizacija pritožbenih očitkov - nastop zamude - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - oblikovanje tožbenega zahtevka - vezanost na dejanske ugotovitve odločb
Ne samo od uveljavitve OZ (1.1.2002) temveč že v času veljavnosti ZOR (1.10.1978) je bil sprejet koncept samostojnosti pravno priznanih oblik nepremoženjskih škod. Temu so prilagojene tudi procesne zahteve glede oblikovanja tožbenih zahtevkov, kar pomeni, da mora praviloma (so tudi izjeme, vendar ne v tem primeru) vsaka oblika (vrsta) nepremoženjske škode imeti svoj konkreten dejanski stan, ki se podreja posamezni obliki (pravici ali upravičenju) materialnega prava.
postopek za določitev odškodnine - odškodninske terjatve mladoletnih otrok - odškodninska odgovornost vrtca - padec otroka - zmotna uporaba materialnega prava - protipravnost ravnanja - skrbnost dobrega strokovnjaka - neskrbno ravnanje - subjektivna odgovornost - sprememba sodbe prve stopnje - vmesna sodba
Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji protipravnosti toženkinega ravnanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča toženka glede na ugotovljene ključne okoliščine ob spornem previjanju otroka ni ravnala z zadostno skrbnostjo - to je s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Do povzročene škode zato ni prišlo zgolj po nesrečnem naključju.
Pritožba utemeljeno opozarja, da je rokovanje z otrokom kritičnega dne zahtevalo posebno pozornost. Glede na predhodne težave pri uvajanju v varstvo, ki so se kazale tudi pri previjanju, kratko obdobje uvajanja in krajšo odsotnost otroka neposredno pred škodnim dogodkom je bilo pričakovano, da otrok previjanja ne bo sprejel povsem mirno. Potrebna je bila torej večja skrbnost in pozornost na premikanje otroka na previjalni mizi. Toženka, ki je otroka med previjanjem posedla, medtem ko se je sama sklonila po čisto plenico, ki je ni imela vnaprej pripravljene, ni ravnala ustrezno skrbno. V skladu z običaji in s pravili stroke se otroka previja tako, da je v ležečem položaju, pred tem pa se pripravi vse potrebne pripomočke za previjanje - vodo, krpice/robčke, kreme, čiste plenice in oblačila itd. Izbrani način previjanja tudi ni bil primeren glede na s strani toženke zatrjevane značilnosti oziroma običajno reakcijo otroka, ki je bil med previjanjem navadno nemiren, sunkovitih gibov in za svojo starost izjemno močan. V danih okoliščinah tako otrokov odriv in padec s previjalne mize ni mogel biti nepričakovan in nepreprečljiv. Še posebej ne za toženko, ki ima večletne izkušnje z varstvom in nego majhnih otrok, poznane pa so ji bile tudi značilnosti konkretnega otroka. Do padca je prišlo, ker je toženka zanemarila dolžnost ustreznega nadzora nad otrokom in ni pravilno poskrbela za njegovo varnost. Toženka bi morala biti v času previjanja popolnoma osredotočena na otroka ter zmožna preprečiti njegovo gibanje na previjalni mizi in s tem možnost padca. Ker tega ni storila, je subjektivno odgovorna za nastalo škodo. Zaradi ugotovljene neskrbnosti njenega ravnanja (malomarnost) se krivde ne more razbremeniti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00075707
OZ člen 154, 154/2, 179, 965, 965/1. ZPrCP člen 4, 42, 42/1, 52, 52/2, 59, 59/1.
postopek za določitev odškodnine - škoda, ki izvira iz prometne nesreče - direktna tožba oškodovanca - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - krivdno načelo - kršitev cestnoprometnih predpisov - vzročna zveza - odškodninska soodgovornost - odmera denarne odškodnine - odmera višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - srednje hud primer po Fischerjevi lestvici - konkretne okoliščine - primerjava z odškodninami v drugih primerih - sprememba odločitve
Načelo zaupanja, po katerem sme udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo vsi udeleženci ravnali v skladu s predpisi o pravilih cestnega prometa, je vedno omejeno z načelom prepovedi povzročanja škode. Ugotovljene cestne in prometne okoliščine so v obravnavanem primeru tudi od tožnika terjale večjo pozornost in skrbnost pri vožnji (vključno s počasnejšo vožnjo, s katero bi škodo - nesrečo lahko preprečil).
Glede na težo kršitev cestnoprometnih predpisov zavarovanke tožene stranke (sprememba smeri in premik z vozilom ter vožnja na križišču) in tožnika (prepoved prehitevanja vozila, ki je nakazalo spremembo smeri) ter njegove možnosti za preprečitev škode ob večji skrbnosti in pazljivosti pri vožnji, ter ob upoštevanju večje stopnje nevarnosti obratovanja motornega vozila zavarovanke tožene stranke (osebno vozilo) v primerjavi z motornim vozilom tožnika (motorno kolo), je sprejeta odločitev o porazdelitvi odgovornosti med oba imetnika motornih vozil (30 % za tožnika in 70 % za zavarovanko tožene stranke) pravilna.
ZPP člen 212, 216, 285. ZPŠOIRSP člen 5, 5/2, 7, 7/1, 7/2, 11, 11/1. OZ člen 169, 179, 190, 200, 299, 299/2, 378.
odškodnina zaradi izbrisa - premoženjsko stanje - neobstoj vzročne zveze - trditveno in dokazno breme oškodovanca - merila za določitev denarne odškodnine - analogna uporaba splošnih pravil odškodninskega prava - sklepčnost tožbe - prosti preudarek sodišča - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine
Toženkino protipravno ravnanje bi bilo prepoznano kot adekvaten razlog za nastanek škode, le v primeru ugotovitve, da strokovna služba (CSD) tožnice ni zaščitila pred materinim nasiljem, pa bi jo morala.
Iz vsega navedenega izhaja, da je tožnica posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva občutila neposredno (neudeležba na zaključnem izletu, šibek ekonomski položaj družine, enoletna ločenost od družine, težja zaposljivost po vrnitvi v Slovenijo) in posredno, preko poslabšanega psihičnega stanja matere, pri čemer je pri vrednotenju nepremoženjske škode treba upoštevati zgoraj poudarjeno stališče, da materino nasilje oziroma škoda, ki jo je tožnica utrpela zaradi njenega nasilja, ni v pravno relevantni vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076624
ZVZD-1 člen 5, 17, 19, 33, 37. Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (2005) člen 2, 4, 5, 6, 7, 8.
krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - protipravnost - vzročna zveza - krivda delodajalca - ročno prenašanje bremen - hernia disci - poškodba delavca pri delu - škoda
Za odločitev tudi ni bistveno, da tožniku nihče od nadrejenih ni odredil, da mora dne 11. 11. 2015 odpeljati gradivo letnik 2005 v arhiv na lokacijo F. in predvsem, da to ni bilo tožnikovo delo - fizično prenašanje gradiva, ker bi moral kot vodja samo organizirati delo tako, da bi naloge odredil sodelavcem. Tožnik je izpovedal, da so vsi delavci bili zadolženi za naloge v glavni pisarni in da nihče ni imel v opisu delovnega mesta fizičnega prenašanja dokumentarnega gradiva. Direktorica je sicer izpovedala, da bi prej kot tožnik (vodja) bili za fizičen prenos gradiva zadolženi E. E. in D. D., vendar pa je hkrati izpovedala, da je delo v glavni pisarni bilo sprejem dokumentarnega gradiva, obdelava dokumentarnega gradiva in arhiviranje, in to delo lahko opravlja kdorkoli od zaposlenih, razen N. N., ki je na invalidskem vozičku. Izpovedala je, da v pogodbah o zaposlitvi delavcev v glavni pisarni ni pisalo, da morajo prenašati, prevažati, nositi arhivsko gradivo in da morajo vsi delavci, zaposleni v glavni pisarni delati vse, vključno z delom v arhivu in da na občini naloge niso natančno določene, ker gre za javni sektor.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076461
ZVZD-1 člen 5, 5/1, 38, 38/3, 50, 52. OZ člen 171, 171/1. ZDR-1 člen 43. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 12.
nesreča pri delu - krivdna odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - neustrezna delovna oprema - dokazna ocena izpovedi prič - preizkus iz varstva pri delu - odmera nepremoženjske škode - III. kategorija invalidnosti - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker ni zagotovila primerne delovne opreme (ustreznega redicurnega ventila do 40 barov, tesno prilegajočih varovalnih očal), ni izdelala navodil za varno delo (glede uporabe varovalnih očal, načina izvedbe preverjanja talka) ter ni poskrbela za praktično preverjanje znanja, napačno pa je zaključilo, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo, ker ni uporabil varovalnih očal in zavrnil dela s posebno matico, s čimer naj bi kršil 50. in 52. člen ZVDZ-1.
OZ člen 180, 180/1, 180/3. ZPP člen 8, 154, 154/1, 161, 161/1, 161/2, 165, 165/3, 195, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 354, 354/1.
denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - krog upravičencev do odškodnine iz naslova smrti bližnjega - romska skupnost - polbrat - polsestra - očetovstvo kot predhodno vprašanje - vpis v matični register - učinek erga omnes - trajnejša življenjska skupnost kot pravni standard - ločeno gospodinjstvo - ekonomska odvisnost - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih - izostanek dokazne ocene - navadno sosporništvo - deljena odgovornost za plačilo pravdnih stroškov
Ugotovitev očetovstva z vsemi pravnimi posledicami ureja družinska zakonodaja. V skladu s stališči teorije in dolgoletne usklajene sodne prakse ga je dopustno ugotavljati le kot glavno in ne kot predhodno vprašanje. Gre namreč za statusno vprašanje, ki velja erga omnes, predhodna vprašanja pa se rešujejo samo v razmerju med pravdnima strankama. Za ugotavljanje očetovstva je predpisan poseben postopek.
Kot glavno ali predhodno vprašanje je vselej dopustno obravnavati spor o tem, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve oz. priznanja.
Med brati in sestrami ekonomska soodvisnost ni značilna in običajna. Za polbrate in polsestre pa tudi ne bi bilo tako nenavadno, da ne bivajo ves čas skupaj, vendar kljub temu tvorijo enotno trajnejšo življenjsko skupnost s polbrati in polsestrami.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00076078
ZGO-1 člen 2, 2/1, 2/1-5. OZ člen 5, 104, 104/1, 105, 105/3, 282, 282/2, 300, 300/3, 625, 625/3, 633, 633/2. ZPP člen 340, 341.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - obligacija prizadevanja - obligacija rezultata - projektantska pogodba - projektna dokumentacija - pomanjkljiva projektna dokumentacija - soglasje za gradnjo bližje meji - soglasje pristojnega organa - vsebina pogodbene obveznosti - izpolnitev pogodbene obveznosti - odgovornost za izpolnitev z napako - upniška zamuda - predpogodbena dolžnost informiranja - pojasnilna dolžnost podjemnika - predpogodbena odgovornost - napačna uporaba materialnega prava - odškodninska odgovornost - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
ZGO-1 pojma projektni pogoji in soglasje definira v 5.5.1. oziroma 5.5.2. točki prvega odstavka 2. člena, pri čemer soglasje opredeli kot potrditev pristojnega soglasjedajalca, da je projektna dokumentacija izdelana v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti. Ob tem iz 5.5. točke istega odstavka in člena ZGO-1 izhaja tudi opredelitev soglasjedajalca kot državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila, za katerega je z zakonom določeno, da določa projektne pogoje in daje soglasja za graditev objektov. Že iz tega je torej jasno, da se je toženka s Pogodbo zavezala pridobiti zgolj soglasja pristojnih soglasjedajalcev (nosilcev oblastnega odločanja), med katere lastniki sosednjih nepremičnin (zasebni subjekti) ne spadajo.
Ni utemeljeno pogodbi zvesto stranko siliti, da kot izpolnitev pogodbene obveznosti sprejme izpolnitev z napako, kar izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 282. člena OZ.
Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je bil razlog za izdelavo projektne in tehnične dokumentacije tožnikova želja po pridobitvi ustreznega gradbenega dovoljenja za realizacijo gradnje poslovne stavbe, okoliščina, da bo moral tožnik za dosego tega cilja kljub dokončani dokumentaciji s strani toženke po Pogodbi pridobiti še soglasja mejašev za manjši odmik od meje, gotovo sodi med tiste, za katere je toženka vedela ali pa bi kot strokovnjak na svojem področju morala vedeti in je bila pomembna za naročeno delo ter bi tožnika v skladu s tretjim odstavkom 625. člena OZ o tem morala seznaniti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00076522
ZPP člen 12, 195. OZ člen 131, 186, 186/1, 275. ZOZP člen 41.
odškodninska terjatev - regresna terjatev - pogodbena odgovornost - dejanski lastnik vozila - povzročitelj škode - navadno sosporništvo - solidarna odgovornost - nerazdelna odgovornost - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - redna brezplačna pravna pomoč - stroški tolmača - stroški priče - načelo pomoči prava neuki stranki
Za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo udeleženci solidarno. Oškodovancu ni potrebno izkazati vzročne zveze med ravnanjem posamezne odgovorne osebe in nastalo škodo.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - soprispevek oškodovanca - ugovor zastaranja - odmera odškodnine - pravična denarna odškodnina
Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnica nevarnega jaška ni mogla videti ali zaznati, saj je na to ni nič opozarjalo, preperelosti plohov pa tudi ni mogla zaznati s prostim očesom. Tudi če bi parkirišče zelo dobro poznala, ni mogla vedeti, kaj se nahaja pod plohi in da obstaja nevarnost padca v globino. Sodišče je pravilno sporni del parkirišča, ki je bil prekrit s plohi in obdan z betonskimi bloki ter bil jasno viden in navzven zaznaven, saj je glede urejenosti odstopal od siceršnje površine parkirišča, štelo kot del parkirišča in pravilno ugotovilo, da hoja preko tega dela ni bila (ustrezno) preprečena.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00077184
OZ člen 131, 131/2, 174, 174/1, 179. ZDR-1 člen 179, 179/1. ZVZD-1 člen 12, 12/2.
poškodba vojaka - objektivna odškodninska odgovornost - višina denarne odškodnine - terenska vojaška vaja - zmanjšanje odškodnine
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da vojaška vaja oziroma dejavnost vojaškega usposabljanja sama po sebi ni nevarna, lahko pa se glede na okoliščine primera spremeni tveganje oziroma riziko nastanka škode v tolikšni meri, da jo je treba opredeliti za nevarno. Sodišče prve stopnje je zaključek o objektivni odškodninski odgovornosti toženke, ki je vajo organizirala in vodila, pravilno utemeljilo na ugotovitvah o tedanjih razmerah, v katerih se je vojaška vaja izvajala in zaradi katerih je ta dejavnost postala nevarna: razgiban gozdni teren, razmočen zaradi dežja, je povečal možnost zdrsov in padcev ter s tem nastankov poškodb; vojaki so vajo izvajali v polni bojni opremi s težo 20 kg, zaradi katere je bilo gibanje okornejše; ukazani premik, na podlagi katerega je bilo treba prečkati potok, v katerem je tekla blatna voda, zaradi česar se podlaga ni videla, je bilo treba izvesti hitro.
Zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni samo posledica obravnavanega škodnega dogodka, temveč v obsegu 1/3 tudi posledica prejšnje poškodbe in delne artroskopske odstranitve lateralnega meniskusa ter v času nezgode že tudi prisotne degenerativne okvare medialnega meniskusa. Glede na navedeno in tudi ob dejstvu, da tožnik svoje delo, ki se izvaja v sedečem položaju in ga je opravljal pred poškodbo, opravlja še sedaj, je ob primerjavi s sodno prakso v podobnih primerih utemeljen pritožbeni očitek, da je prisojena odškodnina za to obliko škode previsoka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00078032
ZGO-1 člen 88.
izvajanje dokaza z izvedencem gradbene stroke - več izvedencev - odgovornost nadzornika - profesionalna skrbnost - dejanska škoda - izvedena dela po pogodbi - potrebni pravdni stroški - izbira odvetnika
Po izvedbi dokaza s tretjim izvedencem A. A., ki je izdelal izvedeniško mnenje in dve dopolnitvi ter bil zaslišan na naroku 26. 10. 2023, je odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni predlagala dodatne dopolnitve mnenja izvedenca, tudi ne angažiranje novega izvedenca gradbene stroke (22. točka obrazložitve sodbe). Te ugotovitve tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija.
Stranka se svobodno odloča koga ima za odvetnika, kako dolgo in kdaj ga zamenja. Te odločitve so v njeni sferi in z zamenjavo odvetnika ne more obiti kogentne določbe ZOdvT, ki v 4. točki opombe št. 3 k tretjemu delu ZOdvT določa, da v primeru, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.
Objekt je imel pred demontažo delujočo električno instalacijo, demontaža je vanjo posegla in povzročeno škodo je bilo mogoče sanirati le z (med drugim) novo električno omarico. Sama izvedba demontaže, ki jo je opravljala toženka, pomeni protipravno ravnanje, ki je povzročilo škodo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00075492
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 13, 41. URS člen 26, 26/1. UZITUL člen 13. ZDRS člen 12, 12/2, 40, 40/1. ZPŠOIRSP člen 11, 11/1, 11/2, 13, 13/5. ZLPP člen 31, 31/1. ZPP člen 212, 216, 337, 337/1, 358, 358-5. OZ člen 324, 324/2.
pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - kvalificirana protipravnost - kvalificirana stopnja napačnosti - zavrnitev vloge za sprejem v državljanstvo - pravilnost odločbe - nepravilna odločba - izčrpanje pravnih sredstev - vzročna zveza - izbris iz registra stalnega prebivalstva - izbrisani - pravna podlaga - uporaba ZPŠOIRSP - zastaranje - kršitev pravic osebnosti - povrnitev nepremoženjske škode - višina odškodnine - pravična denarna odškodnina - odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - povrnitev premoženjske škode - lastninski certifikat - pridobitev certifikata - izguba dohodka - povrnitev potnih stroškov - odločanje po prostem preudarku - povrnitev stroškov postopka
Tožnik uveljavlja protipravnost pravnomočne odločbe. Gre za upravno odločbo, ki je postala pravnomočna z odločitvijo Vrhovnega sodišča v upravnem sporu. Tudi pri upravnem odločanju je treba (smiselno) upoštevati nekatere omejitve odškodninske obveznosti države, kot veljajo pri sodnem odločanju. V odškodninskem sporu se sicer ne posega v pravnomočnost odločbe, ki naj bi bila napačna. Ta ostaja procesno nedotaknjena. Pravnomočnost odločbe zato ne preprečuje možnosti presoje, da je rezultat protipravnega ravnanja. Vendar pa je v primeru ugoditve odškodninski tožbi pravnomočna odločba vsebinsko razvrednotena. Zato je treba omenjeno stališče relativizirati. Za nastanek odškodninske obveznosti mora biti izpolnjena predpostavka, da je prizadeta stranka izčrpala vsa pravna sredstva (redna in izredna), s katerimi bi lahko dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne sodne odločbe, ne pa da se to razpravlja v postopku, ki za to ni predviden in se vzpostavlja položaj, ko nižje sodišče v odškodninskem sporu odloča o tem, ali je (naj)višje sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabilo pravo ali ne. Vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, v odškodninskem sporu, je zato mogoče samo, kadar oškodovanec nima in tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode in ko je šlo za najhujše oblike protipravnosti. Pri slednji predpostavki gre za grobe kršitve sodniške dolžnosti, kot je sodniška samovolja pri razlagi prava, v nekaterih primerih tudi pri ugotavljanju dejanskega stanja (oboje se izraža prek očitne napačnosti), korupcija, zloraba oblasti, nespoštovanje pravice do sojenja v razumnem roku, grobe kršitve postopka. Takšnih okoliščin oziroma kršitev pa tožnik ni zatrjeval, zato tudi niso del dejanske podlage izpodbijane sodbe. Hkrati pa tožnik tudi ni izčrpal vseh pravnih sredstev, s katerimi bi dosegel odpravo odločbe o zavrnitvi njegove vloge za državljanstvo RS. Toženka utemeljeno izpostavlja okoliščino, da tožnik zoper sodbo Vrhovnega sodišča ni vložil ustavne pritožbe. Ta opustitev pa ima, zaradi strankine opustitve dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice, učinek prekinitve vzročne zveze med zatrjevano napačno odločbo in nastalo škodo.
MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00076632
OZ člen 178, 179. Kodeks slovenskih novinarjev (2002) člen 3, 8. URS člen 15, 34, 35, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10.
javno opravičilo - preklic izjave - odstranitev objave - svoboda izražanja in pravica javnosti do obveščenosti - poseg v osebnostne pravice po tisku - poseg v čast in dobro ime - javni interes - relativno javna oseba - javni uslužbenec - nujnost posega - legitimen cilj - dolžnost poročanja - dolžna skrbnost novinarja - objektivno poročanje novinarja - žaljiva obdolžitev s tiskom - neresnične trditve - žaljivost izrazov - protipravnost (nedopustnost ravnanja) - neposlovna odškodninska odgovornost - presoja odškodnine za nepremoženjsko škodo - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - šikaniranje na delovnem mestu - mobing
Tožnik je bil v času objave spornega prispevka javni uslužbenec, torej relativno javna osebnost.
Da bi smela novinarka kritizirati ravnanja tožnika le, če bi bil ta (že) spoznan za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja, ne drži. V takšnem primeru bi bilo novinarsko poročanje tako omejeno, da bi bilo že poseženo v pravico do svobode izražanja. Mnogokrat se v družbi dogajajo nepravilnosti, ki niso inkriminirane, pa je nanje vseeno nujno opozarjati. Prav to je naloga in poslanstvo novinarskega poklica.