Sodišče je ocenilo, da ni izkazana vzročna zveza med izbrisom tožnika iz registra stalnega prebivalstva in njegovo nezmožnostjo zaposlitve, oziroma med izbrisom in njegovo nezmožnostjo pridobitve socialnih prejemkov. Na tožniku je bilo tudi za to vrsto odškodnine trditveno in dokazno breme, da za zahtevano premoženjsko škodo izkaže temelj, torej, da bi bil upravičen do socialnih prejemkov po ZSV, če ne bi bil izbrisan.
Z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva je tožnik pridobil status tujca, s tem pa je izgubil možnost za (legalno) delo brez delovnih dovoljenj. Izbris je tako že zgolj zato, ker je moral kot tujec za delo pridobiti ustrezna dovoljenja, ki jih do izbrisa ni potreboval, vplival na njegove zaposlitvene možnosti. Tožnik je imel do leta 1994 oziroma 1995 veljavne osebne dokumente, vendar je bil zaradi izbrisa avtomatično prenesen v evidenco tujcev in je zato za prihod in odhod iz Slovenije poleg osebnega dokumenta potreboval tudi vizum. Izvor navedenih tožnikovih težav je bil brez dvoma v toženkinem protipravnem ravnanju. Gre za dogodke, ki so pri tožniku vzbudili določeno psihično stanje, ki ga je mogoče umestiti v pravnorelevantno škodo duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic, strahu in kršitve časti.
Pritrditi je tako razlogom sodbe, da je izbris negativno vplival na tožnikovo življenje na številnih področjih in v več pogledih, s tem pa tudi na njegovo fizično in psihično počutje.
Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku prvostopnega sodišča, da se je spor s posledičnim poškodovanjem tožnika nanašal na že po odrejenem nalogu glede dela obeh v spor vpletenih varnostnikov izraženo nezadovoljstvo zaradi menjave izmen, ki v postopku odločanja nista sodelovala, niti nista bila v medsebojnem hierarhičnem odnosu. Z navedbami, da varnostnik v okviru svojega dela, kamor je šteti tudi postopek spremembe izmene, ne opravlja zgolj neposredno varovanja, temveč tudi druga opravila, ki omogočajo, da svojo glavno zadolžitev sploh lahko kvalitetno opravlja, s čimer se pritožbeno sodišče sicer strinja, pritožnik še vedno ne uspe izpodbiti zaključka o neobstoju potrebne funkcionalne povezanosti, da bi se škoda opredelila kot škoda, povzročena v zvezi z delom (ali pri delu).
Toženec ni ravnal tako, kot se je od njega v dani situaciji pričakovalo. Čeprav je glede na potek škodnega dogodka težko verjeti, da ni opazil trka, pa bi se tudi glede na ugotovljene okoliščine kot poklicni voznik moral in mogel zavedati, da je njegovo (malomarno) nedopustno ravnanje sposobno povzročiti prometno nesrečo in se po koncu prehitevanja prepričati ali in kakšne posledice je imela njegova nevarna vožnja (neopravičeno neprepoznavanje nedopustnosti dejanja in morebitnih posledic je izenačeno s položajem, ko se povzročitelj teh okoliščin zaveda). Ker jih je imela, bi moral ustaviti svoje vozilo in posredovati zahtevane podatke. Toženčevo ravnanje pred, med in po koncu prehitevanja ni bilo skladno z zahtevano skrbnostjo.