Sodišče prve stopnje je za vse ugotovljene omejitve tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznalo 8.000 EUR, kar predstavlja 5 mesečnih neto povprečnih plač in se pri tem utemeljeno oprlo na zadevi II Ips 410/2006 in II Ips 811/2007. Pritožnica, ki se sklicuje na zadevo VSL II Cp 1905/2019 in opozarja, da je bilo za podobno poškodbo s podobnimi funkcionalnimi posledicami prisojenih 5.000 EUR, čeprav je bilo potrebno artroskopsko operativno zdravljenje, pri tožniku pa le konzervativno, pri tem prezre, da je v relevantnem času tudi ta znesek predstavljal 5 mesečnih neto povprečnih plač. Poleg tega način zdravljenja za odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni odločilen, bistven je obseg zmanjšanja zmožnosti za delo in športno udejstvovanje.
Četudi je bil izpodbijani sklep izdan in s pritožbo izpodbijan v času veljavnosti ZPSVIKOB, je odločitev, s pravno podlago v novem zakonu, ki (enako kot ZPSVIKOB) glede odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, pravilna. Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se, kot je zgoraj navedeno, izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah; ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno in neekonomično, da bi se razveljavil samo zato, da bi bil znova izdan enak sklep. Tožniku se namreč s predmetnim sklepom v ničemer ne jemlje njegovega pravnega varstva in ne zmanjšuje procesnih ali materialnopravnih upravičenj.
Sodišče je storilo napako pri subsumpciji svojih ugotovitev glede tega, ali prestani strah v konkretnem primeru upravičuje tožnika do odškodnine za nepremoženjsko škodo, ko je ocenilo, da je bil ta strah glede na vse okoliščine premalo intenziven, preveč neznaten, da bi upravičeval denarno odškodnino. Napačno je tudi presodilo račun kot izkaz škode zaradi nastalih stroškov za varovanje.
Delo gozdnega sekača je rizično in nevarno, nevarnost za poškodbe je večja, saj vseh dejavnikov v naravnem okolju, kjer se odvija tudi na strmih in zaraščenih ter zdrsljivih pobočjih, ni mogoče imeti stalno pod nadzorom. Podiranje drevja, izdelava gozdnih asortimentov, spravilo, nakladanje, razkladanje in prevoz gozdnih asortimentov ter dela pri skladiščenju lesa se uvršča med dela z večjo nevarnostjo za poškodbe in zdravstvene okvare.
Ugotovljeno je oz. ni sporno, da je tožnik uporabljal vsa ustrezna zaščitna sredstva. Drugega v zvezi z njegovim ravnanjem pa konkretno ni znanega nič. Za delno razbremenitev obveznosti objektivno odgovorne osebe leži dokazno breme na slednji, torej na toženi stranki. Ta je zgolj navedla, da je tožnik narobe stal. Kje točno, kje konkretno je stal in kje bi moral, ni nič ugotovljeno, torej nič dokazano, glede domnevnega pomanjkljivega umikanja tudi ne.
Toženka je, kot že omenjeno, navedla oz. naštela pravila dolžnostnega ravnanja gozdnih sekačev, ki niso sporna, vendar pa pravzaprav le pavšalno navedla, da jih je tožnik vse prekršil (da je bil napačno postavljen, da ni preveril možnosti za umik...). Sodišče prve stopnje je napačno to obrambo sprejelo, ker "je tožnik ni izpodbil". Tožniku tega ni bilo treba izpodbijati, pač pa toženki dokazovati, ne le zatrjevati.
Pravica stranke do izjave izhaja iz 22. člena Ustave in je njen osrednji element. Nanaša se tako na dejanska kot pravna vprašanja. Njen namen je zagotoviti stranki, da vpliva na odločitev sodišča. Možnost učinkovitega vpliva na odločitev sodišča ji je zato treba omogočiti. Tožnik se ob vložitvi tožbe in obravnavane pritožbe ni mogel soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se ni mogel izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo. V teh posebnih okoliščinah bi moralo sodišče zaradi zahtev pravice do izjave tožniku omogočiti, da se pred odločitvijo o pristojnosti sodišča izjavi glede zakonskih sprememb. Vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma z morebitno prilagoditvijo zahtevka, ker teh sprememb (logično) ob vložitvi tožbe ni mogel upoštevati. Z uveljavitvijo ZPSVIKOB-1 je torej nastal poseben pravni položaj, v katerem je treba pred odločitvijo o pristojnosti in zaradi uresničitve pravice do izjave najprej dati tožniku možnost, da tožbo zasnuje v skladu s spremenjeno zakonodajo.
Sklepčne tožbe, torej take tožbe, iz katere bi izhajala utemeljenost zahtevka po ZPSVIKOB-1, do katerega uveljavitve je prišlo po vložitvi tožbe, tožnica še ni mogla oblikovati, saj ji še ni bilo omogočeno, da se izjavi glede zakonskih sprememb.
V dani situaciji, ko tožnica ob vložitvi tožbe še ni mogla oceniti svojega pravnega položaja, ker zakonodaja, na podlagi katere se bo (morebiti) odločalo o njenem zahtevku, še niti ni bila sprejeta, bi lahko preuranjena ali pretoga uporaba procesnih določb glede pristojnosti sodišča v določenih situacijah pomenila celo nesorazmerno omejitev ustavno in konvencijsko varovane pravice do dostopa do sodišča.
Po ureditvi odškodninskega varstva z ZPSVIKOB-1 je treba tožnici, ki je tožbo vložila pred uveljavitvijo tega zakona, sprva dati možnost, da tožbo oblikuje v skladu z novo zakonodajo in da morebiti prilagodi tudi zahtevek. Šele, ko ji bo dana možnost, da v tožbi skladno s 180. členom ZPP natančno in konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga po uveljavitvi nove zakonodaje zahteva, bo možno na zatrjevana dejstva vezati nastop (številnih) pravnih posledic, tudi glede pristojnosti.
Če nasprotna stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, sodišče prosto ocenjuje izvedene dokaze - javno listino in njej nasprotne dokaze, saj dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP ne velja več. Vendar pa je njegov relikt višji dokazni standard, ki ga mora doseči oponent, v konkretnem primeru tožena stranka. Trditveno in dokazno breme je namreč na strani tistega, ki javno listino izpodbija (kar je v konkretnem primeru tožena stranka), ne pa na strani tistega, ki se nanjo sklicuje. Sodišče prve stopnje slednjega ni upoštevalo (spregledalo je dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP), v posledici česar je zmotno porazdelilo dokazno breme in nepravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.
Z neizvedbo tega predlaganega dokaza je tožniku odvzelo pravico do dokazovanja pravno relevantnih dejstev, ki jih je sámo štelo za odločilna ter tako kršilo njegovo pravico do obravnavanja pred sodiščem (pravica do kontradiktornosti), kar je obenem tudi kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS.