Uporaba telesne sile s strokovnim prijemom in v nadaljevanju z vklepanjem je bila sorazmerna upiranju tožnika. Policisti so zoper tožnika uporabili najmilejši, za konkretni primer ustrezni prisilni sredstvi. Ni šlo za prekoračitev policijskih pooblastil,
OZ člen 171, 171/1, 179, 179/1. ZPP člen 8, 224, 224/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZVZD-1 člen 12, 12/2. URS člen 14, 22
odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - poškodba - sodni izvedenec - navzočnost strank pri ogledu - sodelovanje stranke v postopku
Za presojo, ali je bila zaradi opustitve izvedenca kršena pravica do izjave, je ključno, ali je bila stranki v postopku na prvi stopnji dana možnost obravnavanja ekspertize. Sodelovanje strank se namreč po ZPP ne zahteva v fazi ogleda, opravljenega s strani izvedenca, temveč se njihova prisotnost zahteva ob izdelavi pisnega mnenja izvedenca in morebitnem njegovem zaslišanju, torej ob samem izvajanju dokazov.
Pravilna je prvostopenjska presoja, da tožnica ni ravnala dovolj skrbno, vendar pritožbi utemeljeno navajata, da ob pravilni uporabi materialnega prava njen soprispevek ne znaša zgolj 20 %. Ob tehtanju toženkinih opustitev in tožničinega lahkomiselnega ravnanja pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravilen prispevek vsake stranke k nastanku škodnega dogodka znaša 50 %.
pravdni postopek za plačilo odškodnine - nepremoženjska škoda - hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici - zastaranje odškodninskega zahtevka - začetek teka zastaralnih rokov - subjektivni zastaralni rok - pretrganje zastaranja - končano zdravljenje
Tudi glede terjatve, s katero tožnik uveljavlja povrnitev škode zaradi domnevno prisilne hospitalizacije, pregledov in testiranj, opravljenih brez njegove privolitve; medicinske obravnave v slovenskem jeziku (čeprav je njegov prvi jezik nemščina) in sestrinih lažnih obtožb ob njegovem sprejemu v bolnišnico, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zastaranje začelo teči ob tožnikovem odpustu iz bolnišnice. Takrat je tožnik vedel za vse okoliščine poteka hospitalizacije, hkrati pa je prejel potrdilo bolnišnice, v katerem je povzeta tudi izjava druge toženke, ki ga je prizadela
Prestopanje višjega praga - stopnice v obravnavnem primeru ni predstavljalo nevarnosti za nastanek znatnejše škode, ki bi od toženca terjala posebno ukrepanje (opozarjanje na nevarnost z opozorilnimi napisi). Naziranje o protipravnem ravnanju toženca, ker ni namestil dodatnih opozorilnih napisov, je zmotno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00084820
OZ člen 131, 171, 171/1, 179, 179/2. ZVZD-1 člen 5, 12, 12/2, 17, 19. ZDR-1 člen 45.
odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - višina denarne odškodnine - odškodnina za telesne bolečine - strah - varnost in zdravje pri delu - stroški za izvedenca
Toženka je za škodni dogodek krivdno odškodninsko odgovorna, vendar le v obsegu 70 % (131. člen OZ), preostalih 30 % pa predstavlja prispevek tožnika k nastanku škode (prvi odstavek 171. člena OZ).
Strošek izvedenca medicinske stroke, ki ga je v celoti plačal tožnik, je nastal neodvisno od višine tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine, ki jo uveljavlja, in se zato glede na določbo prvega odstavka 38. člena ZDSS-1 ne odmeri glede na uspeh tožnika v postopku.
odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - protipravno ravnanje - dokazi in dokazovanje - dokazni predlog za zaslišanje priče - neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga - substanciranje dokaznega predloga - informativni dokaz - tatvina - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave
Tožnik utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo nobene od predlaganih prič. Toženec je očitano procesno kršitev ob zaključku glavne obravnave, torej pravočasno, uveljavljal. Višje sodišče, drugače od sodišča prve stopnje, ocenjuje, da so bili dokazni predlogi za zaslišanje prič dovolj konkretizirani; dokaz z zaslišanjem policistov, ki naj bi po navedbah tožnika izpovedali o ogledu kraja dogodka in načinu, na katerega so prišli do tožnika kot storilca kaznivega dejanja, ne sodi v kategorijo nedovoljenih informativnih dokazov, kamor ga je uvrstilo sodišče prve stopnje. Informativni dokazi so izjemoma dovoljeni, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Glede na to, da tožniku po naravi stvari ne morejo biti poznani načini in podrobnosti policijskega dela, gre po oceni višjega sodišča za tovrstno izjemo.
ZPP člen 8, 206, 206/1, 206/1-2, 285, 286. URS člen 23, 25, 26. ZVPSBNO člen 4, 16, 16, 16/3, 21, 21/2. OZ člen 168, 168/3, 352, 352/2.
protipravnost ravnanja - profesionalna skrbnost - prosta dokazna presoja - neodvisnost sodnikov - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - ugovor zastaranja - izvedba nove glavne obravnave - protipravno ravnanje države - objektivna odgovornost - izgubljen dobiček
Protipravnost je pravni standard, ki ga je potrebno ugotavljati v vsakem posameznem primeru posebej in terja presojo, ali je sodnik ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo in običajno metodo dela. Pri tem je potrebno izhajati iz narave sodnikovega dela, za katerega je značilna prosta dokazna presoja (8. člen ZPP) in neodvisnost pri sojenju, pri čemer je sodnik vezan le na Ustavo in zakon. Za utemeljitev odškodninske odgovornosti države po 26. členu URS se zahteva kvalificirana stopnja napačnosti sodniške odločitve oziroma protipravnost v širšem pomenu, ta pa je podana, kadar sprejeta sodna odločitev pomeni odstop od obstoječe oziroma ustaljene sodne prakse ter pri razlagi ter uporabi zakonskih norm temelji na razumno nesprejemljivih argumentih.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - napotki delodajalca o izvajanju del - navodilo delodajalca - obveznost delodajalca - pravni standard
Toženka ni poskrbela za varno opravljanje dela, ker ročnega premeščanja sodov ni organizirala na način, ki bi bil fizično izvedljiv in varen za vse delavce, ne glede na njihovo višino, s čimer je podano protipravno ravnanje toženke.
Pravni standard "preprostega opravila", ki delodajalca de facto odvezuje dolžnosti skrbi za varnost in zdravje pri delu, ki je prvenstveno na njem (5. člen ZVZD-1), namreč terja restriktivno uporabo zgolj v posebej banalnih okoliščinah, ko bi zahteva po dajanju navodil pri tako vsakodnevnih opravilih predstavljala zanikanje osnovnih intelektualnih in voljnih kapacitet delavcev in bila sama sebi namen.
Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki iz takšne zakonske ureditve izhajata, sta načelo individualizacije višine odškodnine, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti njene višine, ki narekujejo upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom.
Sodišče mora enake položaje obravnavati enako, različne pa različno, tako se doseže, da je znesek vpet v širše družbene okvirje in skladen z obstoječo sodno prakso.
V okoliščinah konkretnega primera je razlog za nastalo škodo tožniku njegov nepravilen način odpravljanja zastoja na stroju, saj je večja škodna nevarnost izhajala iz njegovega nepravilnega ravnanja (ob odstranjenem zaščitnem pokrovu je bil vklopljen avtomatski način delovanja stroja, namesto ročnega načina, ki varuje pred nekontroliranim zagonom stroja), ne pa iz samega obratovanja stroja.
Prva toženka ni krivdno odgovorna, saj poškodba ni posledica njenega protipravnega ravnanja, temveč nezadostne previdnosti tožnika pri hoji. Sodišče prve stopnje je ovrglo tožnikovo trditev, da je delovišče predstavljalo nevarno stvar, delo na njem pa povečano nevarnost.
Pritožnik zmotno meni, da bi moralo sodišče v postopek pritegniti izvedenca medicinske stroke in da ni moglo odločiti o višini odškodnine brez tega izvedenca. Pri tem se sklicuje na en sodni primer (VSL sklep I Cp 122/2009), ki pa ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Ustaljeno sodno prakso predstavlja več sodnih odločb, objavljenih na spletni strani Vrhovnega sodišča (npr. VSL I Cp 4025/2009, VSC Cp 673/2013, VSL I Cp 1871/2023).
ZVarCP člen 8, 8/2, 24, 25. Poslovnik varuha človekovih pravic (1995) člen 6.
odgovornost države za delo Varuha človekovih pravic - zavrnitev tožbenega zahtevka - neobstoj protipravnega ravnanja - tiskovna konferenca - v okviru pooblastil - prekoračitev pooblastila - mnenje Varuha človekovih pravic
Med zakonsko predvidene in utemeljene možnosti predstavitve svojega dela spada tudi javna predstavitev mnenja na tiskovni konferenci, kjer je Varuh človekovih pravic o svojih ugotovitvah in mnenju glede obstoja ali neobstoja kršitev človekovih pravic seznanil širši krog oseb, upoštevaje zaupno naravo zadeve.
Protipravnosti ne pomeni niti dejstvo, da Varuh v primerih družinskih zadev načeloma ne sklicuje tiskovnih konferenc, kot je to storil v tem primeru. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo, da je šlo za medijsko zelo odmevno zadevo, v kateri sta se tožnica in njen zunajzakonski partner že pred Varuhovo tiskovno konferenco večkrat obrnila na medije, s katerimi sta delila svojo zgodbo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo zanimanje javnosti za obravnavano zadevo veliko, na kar kažejo številne medijske objave pred sporno tiskovno konferenco.
KZ-1 člen 196. ZKP člen 15, 100, 100/1, 102, 102/3, 105, 105/2, 367, 367/4.
kršitev temeljnih pravic delavcev - povračilo škode - adhezijski postopek - premoženjskopravni zahtevek - trditveno in dokazno breme
Tako v prvostopenjskem kot v pritožbenem postopku je v sferi oškodovanca, ki uveljavlja premoženjskopravni zahtevek v adhezijskem postopku, trditveno in dokazno breme, da se z raziskovanjem utemeljenosti zahtevka kazenski postopek ne bo preveč zavlekel.
podrejene obveznice - izbris obveznic - odškodninska odgovornost bank - povračilo škode - Banka Slovenije - izključna krajevna pristojnost
Četudi je bil izpodbijani sklep izdan in s pritožbo izpodbijan v času veljavnosti ZPSVIKOB, je odločitev, s pravno podlago v novem zakonu, ki (enako kot ZPSVIKOB) glede odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, pravilna. Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se, kot je zgoraj navedeno, izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah; ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno in neekonomično, da bi se razveljavil samo zato, da bi bil znova izdan identičen sklep. Tožniku se namreč s predmetnim sklepom v ničemer ne jemlje njegovega pravnega varstva in ne zmanjšuje ne procesnih, še manj pa materialnopravnih upravičenj.
URS člen 23. ZBan-1 člen 350. ZPP člen 13, 205, 205/1, 205/1-6, 206, 206/1, 206/1-1, 208, 208/2. ZPSVIKOB-1 člen 11, 12, 20, 48. ZUstS člen 23, 23/1.
prekinitev postopka - predhodno vprašanje - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - odškodninska odgovornost bank
Glede na očitke, s katerimi tožnica utemeljuje toženkino odškodninsko odgovornost, vprašanja zakonitosti Odločbe BS, ki bo predmet odločanja v postopkih po ZPSVIKOB-1, v tem postopku ni treba presojati.
Vprašanje, ali bi tožnica z ukrepanjem proti predhodnim odredbam Banke Slovenije lahko preprečila izdajo Odločbe in nastalo škodo, lahko sodišče prve stopnje reši samo. Dejanske okoliščine, ki jih bo v zvezi s tem moralo ugotoviti, nimajo narave predhodnega vprašanja, ki bi utemeljevalo prekinitev postopka v smislu 1. odstavka 206. člena ZPP v zvezi s 13. členom ZPP.
Tožnik utemeljeno opozarja na napačen zaključek sodišča prve stopnje o njegovem soprispevku k škodnemu dogodku v deležu 30%.
Tožnik pravilno opozarja, da toženec do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni podal nobenih trditev glede morebitnega žaljenja njegovega pokojnega očeta.
Toženčeva izpovedba pa ne more nadomestiti trditvene podlage, kar konkretno pomeni, da je dejanska podlaga za odločanje le to, kar stranka navede, ne pa tisto, kar ob zaslišanju izpove (213. člen ZPP).
Tudi sicer pa verbalno izzivanje oziroma besedni prepir, razen v izjemnih primerih (ko gre za izzivanje k telesnemu napadu, kar v obravnavanem primeru ni bilo dokazano), ni opravičilo za telesno obračunavanje ter žaljivke ne opravičujejo fizičnega napada, zato v tem primeru ni mogoče govoriti o soprispevku. Sodna praksa v zvezi s tem je jasna ter ustaljena. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da podcenjujoč odnos in žaljivke ne dajejo nikomur pravice do fizičnega obračunavanja, zato tožniku ni mogoče očitati deljene odgovornosti za škodo (171. člen Obligacijskega zakonika).
plačilo odškodnine - poškodba pri delu - soprispevek delavca - dejansko ali pravno vprašanje - predpisi o varnosti in zdravju pri delu - zagotovitev varnosti in zdravja pri delu - potrebna skrbnost delavca - povprečna skrbnost - odmera višine odškodnine - amputacija prsta - lahek primer po Fischerjevi lestvici - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - primarni in sekundarni strah - skaženost - odstotek invalidnosti
S strani sodišča prve stopnje ugotovljen soprispevek ni previsok. Za oceno tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka je ključno, da je slednji segel v območje delujočega stroja, čeprav bi moral in mogel vedeti, da tega ne sme storiti. Celo če ne bi šlo za delavca s skoraj enoletnimi izkušnjami, bi bilo tudi od drugega (neprofesionalnega) človeka, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, utemeljeno pričakovati, da ne posega v stroj med njegovim delovanjem. Kljub temu, da sama sporna odprtina ni bila zavarovana oziroma označena (sta pa bila na vozilu napisa "zadrževanje v delovnem območju stroja prepovedano" in "gibanje pod neodprtimi vrati je smrtno nevarno"), zato pritožbeno zavzemanje za zmanjšanje tožnikovega soprispevka ni utemeljeno. Odločilno je, da se že ob povprečni skrbnosti za lastno varnost v delujoč stroj ne sme posegati z roko, zato določene, na strani delodajalca ugotovljene pomanjkljivosti, ne morejo biti razlog za poseg v temelj izpodbijane odločitve.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00082887
ZPSVIKOB-1 člen 1, 1-1, 3, 3/1, 3/3, 4, 4/1, 5, 5/1, 6, 6/1, 27, 27/1, 48, 48/1. ZPSVIKOB člen 9. ZBan-1 člen 253a, 261a, 350a. ZPP člen 11.
odškodninska odgovornost bank - odgovornost banke slovenije - podrejene obveznice - izbris obveznic - odločba o izrednih ukrepih - razveljavitev zakona z odločbo Ustavnega sodišča - nov zakon - nadaljevanje prekinjenega postopka - pristojno sodišče - krajevna pristojnost - izključna pristojnost - pravica do izjave - načelo ekonomičnosti
Tožnik je tožbo vložil pred sprejemom razveljavljenega ZPSVIKOB in sedaj veljavnega ZPSVIKOB-1. Izpodbijani sklep, ki je bil izdan in s pritožbo izpodbijan v času veljavnosti ZPSVIKOB, temelji na zakonski podlagi, ki ne velja več. Kljub temu je ta odločitev, s pravno podlago v novem ZPSVIKOB-1, ki (enako kot ZPSVIKOB) glede odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, pravilna. Že citirani prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se namreč izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah. Ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno, da bi se razveljavil zgolj zato, da bi bil ponovno izdan identičen sklep. Z izpodbijanim sklepom se namreč v ničemer ne posega v tožnikovo pravico do sodnega varstva, niti ne zmanjšuje njegovih procesnih in materialnopravnih upravičenj.