Zakon določa pogoje, ki morajo biti podani, da se na račun varnosti pacienta in drugih, ki bi jih utegnil ogrožati, lahko poseže v njegove druge temeljne pravice, zlasti do osebne svobode oz. do svobode gibanja. Ali so ti pogoji dejansko podani v vsakem konkreten primeru, pa je primarno strokovno vprašanje (ali ima pacient moteno presojo realnosti in kontrole svojega ravnanja, ali ima duševne motnje), ki ne more biti regulirano z nekakšnimi pravnimi smernicami, za katere se zavzema pritožba.
Da bi bil tožnik ob premestitvi tako močno blodnjav in vznemirjen, da bi bila ustreznejša njegova oskrba na zaprtem oddelku, ni potrdila nobena priča, niti to ne izhaja iz zdravstvene dokumentacije ali poročila komisije za izredni nadzor.
Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s spregledanimi trditvami tožnice (da je tožnica kot protipravno ravnanje očitala bistveno več kot zgolj neodzivnost toženke na njena SMS obvestila in sporočila), je torej neutemeljen. Glede na to, da je bila najprej obveznost tožeče stranke po sodni poravnavi v okviru šestmesečnega roka pisno in tudi to zgolj okvirno naročiti dela, česar ni storila, že osnovna predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti, protipravnost ravnanja toženke, ni podana. Sodišče prve stopnje je torej ostale dokazne predloge utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne. Tožnica v pritožbi ni pojasnila, zakaj in v zvezi s čim bi bilo zaslišanje odvetnika C. C. za odločitev v zadevi še relevantno ter kako bi na odločitev vplivalo, zato je tudi pritožbeni očitek o tovrstni kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.
odškodninska odgovornost - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina - tuja nega in pomoč - starost oškodovanca in višina odškodnine - primerna višina odškodnine - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - primarni in sekundarni strah - zmanjšana življenjska aktivnost - skaženost - odškodnina za bodoče telesne bolečine - tek zakonskih zamudnih obresti - premoženjska škoda
Sodišče prve stopnje je pri odmeri pravične denarne odškodnine v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star šele 16 let.
škodni dogodek - odškodnina za nepremožensko škodo - sum storitve kaznivega dejanja - Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije - vloga državnega tožilca v predkazenskem postopku - delo policista - zbiranje obvestil - hišna preiskava - uradni zaznamek - javni uslužbenec - neresnični podatki - dokazni postopek - dokaz s pričami - dokazna ocena - rezultat dokazovanja
Kadar je v pravdi izvedenih več dokazov je razumljivo, da so med njimi lahko nasprotja in neskladja. Ker predstavlja najpogostejši dokaz zaslišanje prič in strank, kjer človeškega dejavnika ni mogoče izključiti, marveč je njegov sestavni del, je popolnoma razumljivo, da rezultat dokazovanja ni in ne more biti geometrijsko natančno usklajen.
odgovornost delodajalca - škodni dogodek - padec z gradbenega odra - vzrok za nastanek škode - objektivna odškodninska odgovornost - izključitev objektivne odškodninske odgovornosti - dokazovanje - dokazi in dokazovanje
Zavarovanec tožene stranke odgovarja za škodo, ki je posledica njegove neskrbnosti, ne pa za tisto škodo in tveganje, ki se mu je tožnik izpostavil samovoljno, ker se je odločil, da za sestop ne bo uporabil za to predvidene sistemske lestve, ampak bo plezal po gradbenem odru. S takšno odločitvijo je prevzel nase vse rizike, ki so bili povezani s plezanjem. Panel je padel, ker ga je uporabil kot oporo pri plezanju, čemur panel ni namenjen in ker ni dokaza, ki bi potrdil, da bi zaradi delnega odvijačenja panel padel tudi v primeru, da se ga tožnik ne bi oprijel med plezanjem, čemur nikoli ni bil namenjen, tudi ni podlage za soodgovornost tožnikovega delodajalca.
OZ člen 131. ZGO-1 člen 66, 66/1, 66/1-3. ZPP člen 243, 254.
povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost - vzročna zveza - normalen tek stvari
V točkah 18 do 27 obrazložitve izpodbijane sodbe je pojasnilo vsa odločilna dejstva za presojo, da vzročna zveza ne obstoji, saj je imela tožnica možnost, da glede na takratno stanje zadeve pridobi gradbeno dovoljenje za objekte, ki so bili predvideni v takrat veljavnem lokacijskem načrtu za območje poslovno obrtne cone A. Res je, da je bila tožnica s strani toženke obveščena, da slednja ni dobila okoljevarstvenega dovoljenja, zaradi česar po trditvah tožnice naj ne bi bilo mogoče izvesti načrtovane dejavnosti, a to po pravilni razlagi izpodbijane sodbe še ne pomeni, da je prav to razlog za škodo, ki je tožnici nastala z odstopom pogodbenikov od sklenjenih predpogodb. Tožnica po lastni odločitvi ni niti začela s pridobivanjem projektne dokumentacije, pri čemer dokazni postopek ni pokazal, da bi se pridobivanje dokumentacije (zaradi nerealizirane Inšpekcijske odločbe) ustavilo že na samem začetku. To pa pomeni, da tožnica po pravilni razlagi izpodbijane sodbe za škodo odgovarja sama, saj je s svojim ravnanjem (ko ni izvedla ustreznih aktivnosti v zvezi s planiranimi investicijami, ki so botrovale odstopom od predpogodb) povzročila njen nastanek. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pojasnilo, da je bilo tožnici znano stanje spornih parcel, pa se je kljub temu v obeh predpogodbah zavezala, da bo kot prodajalka obema kupcema v določenem času dostavila listine, iz katerih po razvidna realizacija Inšpekcijske odločbe. To pa pomeni, da je obe predpogodbi sklenila z védenjem o vsebini citirane Inšpekcijske odločbe, pri čemer po pravilni razlagi izpodbijane sodbe sama ni začela z ustreznimi postopki za pridobitev gradbenega dovoljenja in v zvezi s tem tudi postopki za pridobitev projektne dokumentacije, pa čeprav bi to v skladu s strokovnimi ugotovitvami izvedencev lahko storila.
Sodna praksa je povsem enotna, da strankina pravica do izjave iz prvega odstavka 5. člena ZPP sodi v okvir ustavnega procesnega jamstva do poštenega in kontradiktornega sodnega postopka iz 22. člena URS. Ta pravica ni izčrpana že z možnostjo postavljanja trditev, pravnih stališč, dokaznih predlogov ter dopustitvijo opredelitve do trditev in stališč nasprotne stranke ter do izvedenih dokazov, pač pa šele, ko sodišče vse bistvene navedbe stranke vzame na znanje, jih pretehta in se do njih v odločbi tudi opredeli.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00069311
ZPP člen 184, 186. URS člen 26. OZ člen 131, 131/1, 179, 179/1.
odškodninska odgovornost države - nerazumno dolgo trajanje postopka - pravica do odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - zakonodajna protipravnost - učinkovito sodno varstvo - razdružitev postopkov - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - pravno priznana nepremoženjska škoda - duševno trpljenje oškodovanca - nekonkretizirane navedbe - škoda ni izkazana - pravno neodločilne trditve - povišanje tožbenega zahtevka - sklep da se sprememba tožbe ne dovoli
Škoda kot ena od predpostavk v tem postopku vtoževane odškodninske odgovornosti toženke ni izkazana, zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba podrobno opredeljevati glede navedb, s katerimi je toženka utemeljevala zakonitost ravnanja državnih organov v zakonodajnem postopku.
nezgoda - odškodninska odgovornost - poškodba pri izvajanju športne aktivnosti - škoda nastala pri športni aktivnosti - odgovornost športne organizacije - poškodba otroka pri športni dejavnosti - tečaj - potek dogodka - vzročna zveza - nezmožnost preizkusa sodbe - zavrnitev dokaznega predloga brez obrazložitve - načelo kontradiktornosti - celovita dokazna ocena - razlogi za razveljavitev sodbe - odločanje na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja
Sodišče ni celovito ugotovilo pravotvornih dejstev, iz katerih bi bilo mogoče presojati obstoj oziroma prekinitev vzročne zveze, ker se do izpovedbe D. D., C. C. in B. B. ni opredelilo in s tem prekršilo ustavno zagotovljeno pravico do enakosti strank v postopku. Izpovedbo priče D. D., da je bil dogodek sredi travnika, daleč stran od začrtane poti, po kateri bi se ostali peljali, je vzelo iz konteksta in zaključilo, da je do škode prišlo sredi travnika daleč stran od začrtane poti in da je inštruktorica B. B. trem udeležencem dovolila vožnjo po travniku izven utrjenih poti. Opisane absolutno bistvene kršitve postopka narekujejo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, da dokazno oceni izpovedbe vseh zaslišanih prič, izvede tudi dokaz z vpogledom v posnetek poti, ki ga je predložila tožena stranka, ter opravi ogled trase in mesta nesreče na terenu, tako kot je to predlagala tožena stranka. V ponovljenem postopku mora sodišče v obrazložitvi sodbe korektno povzeti vsebino vseh izvedenih dokazov, jih oceniti ali obrazložiti ali pa navesti, zakaj izvedba nekaterih dokazov, ki so predlagani, ni potrebna.
UZITUL-A člen 22b, 22b/1, 22č, 22č/13. ZPSS člen 13, 13-3, 16, 22.
odškodnina - razlastitev delničarjev LB in KBM - sanacijska odločba Banke Slovenije - metoda izračuna podrejene terjatve - sodba presenečenja
Izpodbijana sodba tudi ni sodba presenečenja, saj je stališče VSRS bilo zavzeto že v letu 2014, Višje sodišče v Mariboru pa ga je ponovilo v zadnjih dveh razveljavitvenih sklepih, po pridobitvi četrtega izvedenskega mnenja in zavrnitvi predloga po novem izvedencu pa je bilo jasno, da se je sodišče prve stopnje odločilo slediti zadnjemu izvedenskemu mnenju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00069779
OZ člen 9, 104, 105, 106, 110, 627.. ZPP člen 286, 286/3.
vmesna sodba - pogodbena odškodninska odgovornost - odstop od pogodbe - utemeljenost odstopa od pogodbe - odstop od najemne pogodbe iz krivdnih razlogov - primeren dodatni rok - pravočasnost dokaznega predloga
Drži sicer, kar izpostavlja pritožba, da v obligacijskih razmerjih velja načelo dispozitivnosti in načelo prostega urejanja razmerij, ne drži pa, da v konkretnem primeru vsebina 16. člena pogodbe ne narekuje hkratne uporabe določb OZ o (dodatnih) pogojih za odstop od pogodbe. Citirano pogodbeno določilo vsebuje zgolj navedbo krivdnih razlogov, zaradi katerih je dovoljen odstop naročnika od pogodbe, ni pa v njem pojasnjeno, pod kakšnimi pogoji oziroma po kakšnem postopku lahko naročnik od sklenjene pogodbe veljavno odstopi. V tej zvezi ni sprejemljivo pritožbeno stališče, ki ga je mogoče ubesediti, da če "nič dodatno ni zapisano, potem velja, da za odstop od pogodbe ni dodatnih predpostavk". Le, če bi bilo v 16. členu Pogodbe z dne 31. 7. 2013 izrecno določeno, da lahko naročnik od pogodbe v primeru krivdnih razlogov odstopi, ne da bi izvajalcu del postavil dodatni rok za odpravo napak, v zvezi s tem ne bi bilo treba upoštevati določb OZ.
trditveno in dokazno breme - odškodnina za telesne bolečine - nastanek škode - dokazna ocena izpovedbe prič
Kot je obrazloženo, je sodišče prepričljivo zaključilo, da je bila toženka tista, ki je udarila tožnico v obraz in ne obratno, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da niso pravilni zaključki sodišča, da toženka ni izkazala škode iz naslova utrpelih telesnih bolečin. Toženka namreč telesne bolečine zatrjuje kot posledico tožničinega udarca, takšnega načina poškodovanja pa toženka ni uspela dokazati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OKOLJSKO PRAVO
VSL00069055
ZOR člen 156, 156/3. OZ člen 133, 133/3, 376. ZVO-2 člen 233, 233/1. ZPP člen 8, 154, 154/2, 216, 216/1, 252.
degradacija kmetijskega zemljišča - odškodnina zaradi manjvrednosti zemljišča - povrnitev škode zaradi manjvrednosti nepremičnine - plačilo stroškov sanacije - odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode - naloge države in lokalne skupnosti v zvezi z varstvom pred škodljivim delovanjem voda - vzdrževanje vodnih in priobalnih zemljišč - povzročitev škode z opravljanjem dovoljene dejavnosti - škoda, ki presega običajne meje - nedovoljeno širjenje trditvene podlage - izvedba dokaza z izvedencem - dokazna ocena izvedenskega mnenja - postavljanje vprašanj izvedencu - konkretizacija pritožbenih navedb - dopolnitev izvedenskega mnenja - aktivna legitimacija solastnika - pravilo ne ultra alterum tantum - glavnica in natekle obresti - delitev stroškov glede na uspeh v postopku - ločeno vrednotenje uspeha pravdnih strank po temelju in višini
Dokaz z izvedencem izvaja sodišče in ne pravdni stranki (252. člen ZPP). S tem, ko sodišče izvedencu ni zastavilo prav vseh vprašanj, ki jih je predlagala pritožnica, ni zagrešilo relativno bistvene kršitve določb postopka.
Tudi če je odpravo škode financiral le eden od zakoncev, to dejstvo zaradi režima skupnega premoženja ne izključuje aktivne legitimacije obeh za povračilni zahtevek.
Pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče pri presoji, ali so zamudne obresti že dosegle glavnico, moralo upoštevati čas zapadlosti terjatve, torej 1. 1. 2001, in ne trenutek, od katerega jih je, upoštevajoč ugovor zastaranja, prisodilo (23. 3. 2006).
Pritožnica sodišču neutemeljeno očita relativno bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi pri odločanju preseglo trditveno podlago tožnikov. Ti so v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek utemeljili na odškodninski podlagi in zanj podali ustrezne trditve. S tem, ko je sodišče njihov zahtevek presojalo tudi po tretjem odstavku 156. člena ZOR, trditvene podlage ni preseglo. Kdaj škoda preseže normalne meje, sodišče namreč ugotavlja v okviru pravilne uporabe materialnega prava v vsakem posamičnem primeru.
Tretje toženka je ukrepala na podlagi ustreznih dovoljenj pri opravljanju splošno koristne dejavnosti (varstva cestnega telesa), zato njeno ravnanje ni bilo protipravno. Vendar pa je to ne odvezuje odgovornosti za nedopustno in prekomerno škodo na podlagi tretjega odstavka 156. člena ZOR (sedaj tretjega odstavka 133. člena OZ).
Zaradi kompleksnosti zadeve in velikih stroškov, potrebnih za ugotavljanje vzrokov nastanka škode, vrednotenje uspeha strank zgolj po višini tožbenega zahtevka ni primerno. Sodišče je pri odločitvi o uspehu strank v postopku upoštevalo, koliko stroškov je nastalo v zvezi z ugotavljanjem posameznih faz postopka. Čeprav tak pristop pri odmeri stroškov ni običajen, ni v nasprotju z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP.
ZPP člen 8, 315, 315/1, 339, 339/1. ZVZD-1 člen 5. OZ člen 131, 131/1, 153, 153/3.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - odškodninska odgovornost delodajalca za delavca - krivdna odškodninska odgovornost - opustitev ukrepov za varno delo - zagotavljanje varnega delovnega okolja - navodila za varno delo - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - vmesna sodba - prirejenost dokazov - načelo proste presoje dokazov - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe
Za presojo o utemeljenosti zahtevka je bistvena ugotovitev, da je šlo za opustitev izvedbe organizacije delovnega procesa na varen način, ki je, ne glede na (ne)obstoj pisnih navodil, v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Zato je podana odgovornost toženkinega zavarovanca.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00069201
ZDR-1 člen 45, 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 147, 149, 153, 171, 171/1, 179, 179/1, 179/2. Pravilnik o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih motornih vozil (1966) člen 62. ZVZD-1 člen 5, 8.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - odškodninska odgovornost delodajalca - delo z viličarjem - nevarna dejavnost - tehnična brezhibnost vozila - odgovornost za ravnanje drugega - soprispevek delavca - odmera nepremoženjske škode - delna sprememba izpodbijane sodbe
Nalaganje z viličarjem posode za beton, težke med 50 do 70 kilogramov, na keson tovornjaka, samo po sebi ni nevarno opravilo.
Krivde za nastalo škodo ni mogoče pripisati le tožniku, kot to zmotno meni pritožba toženca. Neizpraven viličar ter ostale pravilno ugotovljene kršitve viličarista, so predstavljale predvidljiv potencialen vir za nastanek nezgode, ki je bil ob potrebni skrbnosti delodajalca povsem preprečljiv. Z opisanimi kršitvami je toženec tako prevzel tveganje negativih posledic teh kršitev oziroma opustitev.
Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da gre v tožničinem primeru za zaplet, pri katerem je odškodninska odgovornost zdravnika in zdravstvene ustanove izključena. Pojasnilna dolžnost je bila namreč pravilno izpolnjena. Tožnica je pristala na poseg, čeprav je bila, po dokazno podprti ugotovitvi sodišča prve stopnje, vnaprej opozorjena na možnost nastanka zapleta. Neutemeljena je pritožbena trditev, da tožničina privolitev ni bila veljavna. Bistveno je, da je bila tožnica, po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, na pregledu nekaj mesecev pred spornim posegom seznanjena z naravo posega in njegovimi posledicami ter zdravljenjem, in da je bil to že tožničin četrti istovrstni poseg. Če je tožnica privolitveni obrazec dobila v podpis šele tik pred posegom, torej ne more biti odločilno. Enako velja za pritožbeno trditev, da obrazca pred podpisom ni prebrala. Tožnica namreč ne trdi, da je obrazec vseboval kakšno takšno okoliščino, s katero prej ni bila seznanjena, predvsem pa ne trdi, da na poseg ne bi pristala, če bi ta obrazec prebrala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00076546
ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-11. ZDOdv člen 2. ZFPPIPP člen 344. ZUstS člen 44.
pooblastilo za zastopanje - Državno odvetništvo - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka - nepravilno zastopanje nasprotne stranke - podpis vloge - popolnost vloge - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze - izvedba listinskih dokazov - neizvedba dokaza z zaslišanjem stranke - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - odškodninska odgovornost države za delo sodnika - odškodninska odgovornost države za delo stečajnega upravitelja - seznanitev z začetkom stečajnega postopka - vročitev sklepa o začetku stečajnega postopka dolžnikovim družbenikom - učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča na pravnomočne odločitve - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - položaj dolžnika - solidarni dolžnik - nadzor nad stečajnim upraviteljem
Izpodbijana sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na to kršitev se lahko sklicuje le stranka, ki v pravdi ni bila pravilno zastopana, in ne njen nasprotnik. Sicer pa državna odvetnica posebnega pooblastila za toženkino zastopanje ni potrebovala, saj je do zastopanja države upravičena po zakonu (2. člen ZDOdv).
Sodišče prve stopnje tožnika ni prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku, zato ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti kršitev 25. člena Ustave RS. V dokaznem postopku je izvedlo vse ponujene listinske dokaze, zavrnilo je le zaslišanje pravdnih strank in priče, vendar je takšno svojo odločitev v razlogih izpodbijane sodbe sprejemljivo obrazložilo. Kadar so odločilna dejstva že zanesljivo ugotovljena, je nadaljnje izvajanje dokazov očitno nesmotrno in nepotrebno. Pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sicer pa tožnik ne pove, kako bi neizvedeni dokazi lahko vplivali na drugačen izid dokazovanja in posledično drugačno presojo utemeljenosti njegovega odškodninskega zahtevka.
Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v relevantnem časovnem obdobju o začetku stečajnega postopka ni bilo treba obveščati tudi družbenikov stečajnega dolžnika. Sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-386/15 in U-I-179/15 z dne 12. 5. 2016 tožniku ne pomaga, ker je bil takrat sklep o začetku stečajnega postopka že pravnomočen (44. člen ZUstS). Končno je smisel in namen pravil o vročanju v tem, da se stranka s pisanjem lahko seznani. Ker je bil tožnik ob začetku stečajnega postopka tako direktor stečajnega dolžnika kot direktor njene edine družbenice, je glede na svoj status za začetek stečajnega postopka brez dvoma vedel.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožnikovo tezo, da bi stečajna sodnica ob prodaji spornega stanovanja morala seznaniti tožnika s cenitvijo in prodajno ceno, da bi o tem lahko podal svoje mnenje. Takšna zahteva velja samo za ločitvene upnike oziroma upniški odbor, medtem ko tožnik ni upnik. Njegov status solidarnega dolžnika ni primerljiv s položajem upnika v stečajnem postopku. Pritožbena teza, da gre v tem primeru za nedopustno zakonsko pravno praznino, ni prepričljiva, upoštevaje jasno določbo 344. člena ZFPPIPP, po katerem se proti sklepu o prodaji, sklepu o soglasju k prodajni pogodbi in sklepu o izročitvi nepremičnine kupcu lahko pritožijo samo upniki.
škodni dogodek - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - zmanjšanje življenjske aktivnosti - nesreča pri delu - obseg poškodb - degenerativne spremembe - načelo individualizacija višine odškodnine - načelo objektivne pogojenosti - primerljiva odškodnina - hud primer po Fischerjevi lestvici - v odstotkih izraženo zmanjšanje življenjske aktivnosti - primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo - primerljiva zadeva iz sodne prakse
Glede na obseg pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti je treba pritrditi pritožbi toženke, da je prisojena odškodnina upoštevaje primere, ki jih je kot referenčne izpostavilo prvostopenjsko sodišče in druge, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče, nekoliko previsoka.
Tožnik je oviran pri vseh aktivnostih, ki zahtevajo večje fizične napore, dalj časa trajajočo hojo ali stanje, hojo po stopnicah ali neravnem terenu, počepanje, tek ter da mora tožnik za doseganje istih ciljev vlagati več napora oz. da določene športne aktivnosti zmore v manjšem obsegu kot prej (igranje rekreativnega nogometa, tek). Pri tem pa je vendarle treba upoštevati, da se je poškodba nanašala le na en del telesa, da še vedno lahko opravlja svoje delo ter da ni bistveno omejen pri vsakodnevnih opravilih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00068959
ZZVZZ člen 86, 86/1, 86/2, 87, 87/1. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 19. OZ člen 171, 186, 186/3. ZPP člen 359.
regresni zahtevek zavoda - odškodninska odgovornost delodajalca - varstvo pri delu - delovna nezgoda - vzrok nezgode - dokazna ocena - navodila delodajalca o varnem opravljanju dela - ogled - solidarna odgovornost za škodo - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - hipna in instinktivna reakcija oškodovanca na nevarno situacijo - zmotna uporaba materialnega prava - načelo prepovedi reformatio in peius
Držijo pritožbeni očitki, da viličar sam po sebi ni nevarna stvar ter da razklad tovora z viličarjem sam po sebi ni nevarna dejavnost. Takšna postane šele, če se ob tem ne spoštujejo pogoji in ukrepi za varno delo. Za nevarno dejavnost namreč gre le v tistih primerih, kjer navkljub ustrezni pazljivosti izhaja nadpovprečno tveganje za varnost in premoženje ljudi. Razklad tovora tako v tem primeru ni predstavljal nevarne dejavnosti sam po sebi, nevaren je postal šele zaradi nepravilnosti pri ravnanju prve in druge toženke. Ker sta tako prva kot druga toženka s svojim nepravilnim ravnanjem oziroma neskrbnim ravnanjem zakrivili nevarnost, se ne moreta razbremeniti odgovornosti za škodo zaradi nepredvidljivega in instiktivnega ravnanja delavca, ki je poskušal odvrniti grozečo škodo zaradi prevrnitve stroja.
Držijo očitki prve toženke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi zaključka, da je poškodovani delavec ravnal instinktivno, odločilo, da je soprispevek delavca 10-odstotni. Instinktivno ravnanje namreč izključuje protipravnost ravnanja delavca in s tem tudi njegov soprispevek. V takšni situaciji zato oškodovanemu delavcu prve toženke ni mogoče očitati sokrivde in ga obremeniti z deljeno odgovornostjo za nastalo škodo na podlagi 171. člena OZ zaradi premajhne skrbnosti za svojo varnost in svoje zdravje. Zato bi sodišče prve stopnje moralo odločiti, da sta prva toženka in druga toženka za nastalo škodo nerazdelno odgovorni v celoti. Ker pa sta se proti sodbi sodišča prve stopnje pritožili le prva in druga toženka, pritožbeno sodišče v skladu z določilom 359. člena ZPP odločitve ne sme spremeniti v njuno škodo.