Tudi če drži, da je lastnik tožene stranke konkurent tožeče stranke in da je imel za objavo tudi druge motive, ni mogoč zaključek, da je bila svoboda izražanja pri spornih objavah zlorabljena. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo da je bila z zapisi omogočena tehtna javna razprava o pereči problematiki v splošnem javnem interesu. Negativne vrednostne sodbe niso dopustne le takrat, kadar nimajo nikakršne podlage v dejstvih, ki jih podpirajo, oziroma če so onkraj predmeta razprave in se sprevržejo v osebno sramotenje in ponižanje. Glede na vsebino in stil zapisov tudi po mnenju pritožbenega sodišča objav ni mogoče opredeliti kot sramotenje in ponižanje. Navsezadnje so bili zapisi s podobno vsebino objavljeni tudi v drugih medijih in je torej že iz tega razloga težko govoriti, da je šlo samo za "obračunavanje" med pravdnima strankama.
Tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med škodnim dogodkom in celotno škodo s potrebno več kot 50 % verjetnostjo. Glede na izvedeniško mnenje, ki mu je sodišče utemeljeno sledilo, bi tožnik enako škodo utrpel tudi ob siceršnjem naravnem poteku bolezni. V primeru predhodnih bolezenskih ali degenerativnih stanj je treba rešiti vprašanje, ali je verjetno, da bi konkretne težave oškodovanec trpel tudi, če škodnega dogodka ne bi bilo. Zgolj dejstvo, da je bila bolezen diagnosticirana neposredno po škodnem dogodku in da je posledično tožnik takrat pričel z zdravljenjem, še ne pomeni, da so nevšečnosti, ki jih je imel zaradi zdravljenja, posledica škodnega dogodka. Ne gre namreč za težave, ki se ob odsotnosti škodnega dogodka sploh ne bi pojavile.
Sodišče je ustrezno pojasnilo, zakaj v pritožbi izpostavljenih prič ni zaslišalo (4. in 5. točka obrazložitve).