Zahteva, da za operativni poseg oziroma za zahtevnejše posege, ki so povezani z večjim tveganjem za pacienta, poda pojasnilno dolžnost zdravnik operater, če to ni možno pa drug zdravnik, ki je usposobljen za tak medicinski poseg, tako ne pomeni, da je izpolnjena pojasnilna dolžnost le, če jo poda operater in zgolj, če ta tega ne more, drug enako usposobljen zdravnik. Za presojo veljavnosti privolitve, je pomembno, ali je pojasnilo bilo po obsegu in načinu njegove podaje podano popolno in pravilno in je vsebovalo vse pomembne informacije za pacientovo odločitev. Zato pa ni podane kršitve pojasnilne dolžnosti in posledične odškodninske odgovornosti, če po pisni izpolnitvi predpisanega pisnega obrazca podpisani pisni obrazec v drugopisu ali kopiji ni bil izročen pacientu.
Obseg in vsebina pojasnilne dolžnosti je odvisna od okoliščin posameznega primera, na katerega je potrebno tudi aplicirati splošne kriterije, ki opredeljujejo pravilnost izpolnitve pojasnilne dolžnosti.
107. člen ZPP ureja zgolj predložitev listin kot dokazov sodišču. Ne omejuje pa pravice do izjave strank, ki gre tem že na podlagi 22. člena URS. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki, da glede na to, da je predložitev originala listine po tretjem odstavku 107. člena od drugotoženke zahtevala le tožnica, se prvotoženka o tej ne bi smela izjaviti.
Za sodbo presenečanja ne gre v primeru, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja. Temu, da bi stranka za svoje trditve navedla zadostne dokaze, da bi svojemu dokaznemu bremenu zadostila, pa ni namenjeno niti materialno procesno vodstvo.
Tožeča stranka v tem postopku zahteva povrnitev vse škode, ki mu jo je zaradi kaznivega dejanja povzročila tožena stranka in ne pomeni zgolj neposredne premoženjske koristi. Na podlagi tretjega odstavka 76. člena KZ-1 je tožeča stranka upravičena le do poplačila iz odvzete vrednosti premoženjske koristi, ne pa tudi za drugo premoženjsko škodo, ki ji je s kaznivim dejanjem nastala. Dva spora sta identična, kadar sta obravnavani pravni razmerji po vsebini in nastanku enaki. Ne gre pa za identična spora, če imata tožbena zahtevka različni temelj, če so pri njuni presoji pravno odločilna druga (različna) dejstva, tako kot je v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbo tožeče stranke zavrglo, ker je (napačno) štelo, da je podana istovetnost tožbenega zahtevka. Podlage za zavrženje tožbe na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP tako ni imelo.