DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00069201
ZDR-1 člen 45, 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 147, 149, 153, 171, 171/1, 179, 179/1, 179/2. Pravilnik o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih motornih vozil (1966) člen 62. ZVZD-1 člen 5, 8.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - odškodninska odgovornost delodajalca - delo z viličarjem - nevarna dejavnost - tehnična brezhibnost vozila - odgovornost za ravnanje drugega - soprispevek delavca - odmera nepremoženjske škode - delna sprememba izpodbijane sodbe
Nalaganje z viličarjem posode za beton, težke med 50 do 70 kilogramov, na keson tovornjaka, samo po sebi ni nevarno opravilo.
Krivde za nastalo škodo ni mogoče pripisati le tožniku, kot to zmotno meni pritožba toženca. Neizpraven viličar ter ostale pravilno ugotovljene kršitve viličarista, so predstavljale predvidljiv potencialen vir za nastanek nezgode, ki je bil ob potrebni skrbnosti delodajalca povsem preprečljiv. Z opisanimi kršitvami je toženec tako prevzel tveganje negativih posledic teh kršitev oziroma opustitev.
Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da gre v tožničinem primeru za zaplet, pri katerem je odškodninska odgovornost zdravnika in zdravstvene ustanove izključena. Pojasnilna dolžnost je bila namreč pravilno izpolnjena. Tožnica je pristala na poseg, čeprav je bila, po dokazno podprti ugotovitvi sodišča prve stopnje, vnaprej opozorjena na možnost nastanka zapleta. Neutemeljena je pritožbena trditev, da tožničina privolitev ni bila veljavna. Bistveno je, da je bila tožnica, po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, na pregledu nekaj mesecev pred spornim posegom seznanjena z naravo posega in njegovimi posledicami ter zdravljenjem, in da je bil to že tožničin četrti istovrstni poseg. Če je tožnica privolitveni obrazec dobila v podpis šele tik pred posegom, torej ne more biti odločilno. Enako velja za pritožbeno trditev, da obrazca pred podpisom ni prebrala. Tožnica namreč ne trdi, da je obrazec vseboval kakšno takšno okoliščino, s katero prej ni bila seznanjena, predvsem pa ne trdi, da na poseg ne bi pristala, če bi ta obrazec prebrala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00076546
ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-11. ZDOdv člen 2. ZFPPIPP člen 344. ZUstS člen 44.
pooblastilo za zastopanje - Državno odvetništvo - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka - nepravilno zastopanje nasprotne stranke - podpis vloge - popolnost vloge - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze - izvedba listinskih dokazov - neizvedba dokaza z zaslišanjem stranke - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - odškodninska odgovornost države za delo sodnika - odškodninska odgovornost države za delo stečajnega upravitelja - seznanitev z začetkom stečajnega postopka - vročitev sklepa o začetku stečajnega postopka dolžnikovim družbenikom - učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča na pravnomočne odločitve - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - položaj dolžnika - solidarni dolžnik - nadzor nad stečajnim upraviteljem
Izpodbijana sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na to kršitev se lahko sklicuje le stranka, ki v pravdi ni bila pravilno zastopana, in ne njen nasprotnik. Sicer pa državna odvetnica posebnega pooblastila za toženkino zastopanje ni potrebovala, saj je do zastopanja države upravičena po zakonu (2. člen ZDOdv).
Sodišče prve stopnje tožnika ni prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku, zato ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti kršitev 25. člena Ustave RS. V dokaznem postopku je izvedlo vse ponujene listinske dokaze, zavrnilo je le zaslišanje pravdnih strank in priče, vendar je takšno svojo odločitev v razlogih izpodbijane sodbe sprejemljivo obrazložilo. Kadar so odločilna dejstva že zanesljivo ugotovljena, je nadaljnje izvajanje dokazov očitno nesmotrno in nepotrebno. Pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sicer pa tožnik ne pove, kako bi neizvedeni dokazi lahko vplivali na drugačen izid dokazovanja in posledično drugačno presojo utemeljenosti njegovega odškodninskega zahtevka.
Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v relevantnem časovnem obdobju o začetku stečajnega postopka ni bilo treba obveščati tudi družbenikov stečajnega dolžnika. Sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-386/15 in U-I-179/15 z dne 12. 5. 2016 tožniku ne pomaga, ker je bil takrat sklep o začetku stečajnega postopka že pravnomočen (44. člen ZUstS). Končno je smisel in namen pravil o vročanju v tem, da se stranka s pisanjem lahko seznani. Ker je bil tožnik ob začetku stečajnega postopka tako direktor stečajnega dolžnika kot direktor njene edine družbenice, je glede na svoj status za začetek stečajnega postopka brez dvoma vedel.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožnikovo tezo, da bi stečajna sodnica ob prodaji spornega stanovanja morala seznaniti tožnika s cenitvijo in prodajno ceno, da bi o tem lahko podal svoje mnenje. Takšna zahteva velja samo za ločitvene upnike oziroma upniški odbor, medtem ko tožnik ni upnik. Njegov status solidarnega dolžnika ni primerljiv s položajem upnika v stečajnem postopku. Pritožbena teza, da gre v tem primeru za nedopustno zakonsko pravno praznino, ni prepričljiva, upoštevaje jasno določbo 344. člena ZFPPIPP, po katerem se proti sklepu o prodaji, sklepu o soglasju k prodajni pogodbi in sklepu o izročitvi nepremičnine kupcu lahko pritožijo samo upniki.
škodni dogodek - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - zmanjšanje življenjske aktivnosti - nesreča pri delu - obseg poškodb - degenerativne spremembe - načelo individualizacija višine odškodnine - načelo objektivne pogojenosti - primerljiva odškodnina - hud primer po Fischerjevi lestvici - v odstotkih izraženo zmanjšanje življenjske aktivnosti - primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo - primerljiva zadeva iz sodne prakse
Glede na obseg pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti je treba pritrditi pritožbi toženke, da je prisojena odškodnina upoštevaje primere, ki jih je kot referenčne izpostavilo prvostopenjsko sodišče in druge, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče, nekoliko previsoka.
Tožnik je oviran pri vseh aktivnostih, ki zahtevajo večje fizične napore, dalj časa trajajočo hojo ali stanje, hojo po stopnicah ali neravnem terenu, počepanje, tek ter da mora tožnik za doseganje istih ciljev vlagati več napora oz. da določene športne aktivnosti zmore v manjšem obsegu kot prej (igranje rekreativnega nogometa, tek). Pri tem pa je vendarle treba upoštevati, da se je poškodba nanašala le na en del telesa, da še vedno lahko opravlja svoje delo ter da ni bistveno omejen pri vsakodnevnih opravilih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00068959
ZZVZZ člen 86, 86/1, 86/2, 87, 87/1. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 19. OZ člen 171, 186, 186/3. ZPP člen 359.
regresni zahtevek zavoda - odškodninska odgovornost delodajalca - varstvo pri delu - delovna nezgoda - vzrok nezgode - dokazna ocena - navodila delodajalca o varnem opravljanju dela - ogled - solidarna odgovornost za škodo - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - hipna in instinktivna reakcija oškodovanca na nevarno situacijo - zmotna uporaba materialnega prava - načelo prepovedi reformatio in peius
Držijo pritožbeni očitki, da viličar sam po sebi ni nevarna stvar ter da razklad tovora z viličarjem sam po sebi ni nevarna dejavnost. Takšna postane šele, če se ob tem ne spoštujejo pogoji in ukrepi za varno delo. Za nevarno dejavnost namreč gre le v tistih primerih, kjer navkljub ustrezni pazljivosti izhaja nadpovprečno tveganje za varnost in premoženje ljudi. Razklad tovora tako v tem primeru ni predstavljal nevarne dejavnosti sam po sebi, nevaren je postal šele zaradi nepravilnosti pri ravnanju prve in druge toženke. Ker sta tako prva kot druga toženka s svojim nepravilnim ravnanjem oziroma neskrbnim ravnanjem zakrivili nevarnost, se ne moreta razbremeniti odgovornosti za škodo zaradi nepredvidljivega in instiktivnega ravnanja delavca, ki je poskušal odvrniti grozečo škodo zaradi prevrnitve stroja.
Držijo očitki prve toženke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi zaključka, da je poškodovani delavec ravnal instinktivno, odločilo, da je soprispevek delavca 10-odstotni. Instinktivno ravnanje namreč izključuje protipravnost ravnanja delavca in s tem tudi njegov soprispevek. V takšni situaciji zato oškodovanemu delavcu prve toženke ni mogoče očitati sokrivde in ga obremeniti z deljeno odgovornostjo za nastalo škodo na podlagi 171. člena OZ zaradi premajhne skrbnosti za svojo varnost in svoje zdravje. Zato bi sodišče prve stopnje moralo odločiti, da sta prva toženka in druga toženka za nastalo škodo nerazdelno odgovorni v celoti. Ker pa sta se proti sodbi sodišča prve stopnje pritožili le prva in druga toženka, pritožbeno sodišče v skladu z določilom 359. člena ZPP odločitve ne sme spremeniti v njuno škodo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00069365
ZPP člen 286a, 286a/1, 286a/5, 325, 327, 327/3. OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1, 179, 299, 299/2. ZDR-1 člen 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 12, 12/1, 12/2.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - krivdna odškodninska odgovornost - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - pravočasnost navedb in dokazov - predlog za izdajo dopolnilne sodbe
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženka za škodo, ki jo je utrpel tožnik, odgovarja krivdno. S tem, ko tožnika ni ustrezno teoretično in praktično usposobila za delo in ob obstoju vsakodnevne prakse, skladno s katero so delavci sami reševali smetnjak, ki se je zataknil oziroma je zdrsnil v korito, je ravnala protipravno. To protipravno ravnanje, v zvezi s katerim se toženka ni razbremenila krivde, je v vzročni zvezi s škodo, ki jo je tožnik utrpel, ko je po reševanju smetnjaka sestopil s stopnice vozila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00069261
ZPrCP člen 45, 45/1, 45/2. OZ člen 179, 180, 299, 299/2. ZPP člen 357.
tožba na plačilo odškodnine - temelj odškodninske odgovornosti - objektivna in krivdna odgovornost voznika motornega vozila - soprispevek - prometna nesreča - prometna nesreča s smrtnim izidom - motorno vozilo in pešec - potrebna skrbnost - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - načelo individualizacija višine odškodnine - načelo objektivizacije odškodnine - primerljiva zadeva iz sodne prakse - čustvena navezanost - prekoračitev tožbenega zahtevka - tek zakonskih zamudnih obresti
Za priznanje odškodnine starima staršema ni pogoj, da bi morala opravljati vlogo staršev v odnosu do umrlega vnuka ali da bi prevzela skrb za skupno gospodinjstvo. Prvo sodišče je podrobno utemeljilo, kako tesno sta bila stara starša povezana z vnukom. Ugotovljena dejstva tudi po oceni pritožbenega sodišča vodijo do zaključka, da je med njimi obstajala enako močna čustvena povezanost, kot jo je običajno videti med ožjimi družinskimi člani iz 180. člena OZ.
nove navedbe - navedbe pravdnih strank - prvi narok za glavno obravnavo - nova dejstva in dokazi - ugovor zastaranja - zavlačevanje postopka - prekluzija - bistvena kršitev določb postopka - denarna odškodnina - višina denarne odškodnine - soprispevek oškodovanca
V primeru, ko sodišče narok v časovni stiski zaključi še pred celovitim podajanjem navedb strank (npr. ker ima ob določeni uri že razpisan narok v drugi zadevi), ni ovire, da stranki še na naslednjem naroku ne bi podajali novih navedb in dokazov. Ker toženec z ugovorom zastaranja ni zamudil, sodišče prve stopnje tudi ni imelo podlage za presojo, ali bi dopustitev ugovora zastaranja zavlekla reševanje spora, sploh pa ne na podlagi delno izvedenega dokaznega postopka v tej zvezi.
Vprašanje zastaranja predstavlja samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu ni bila predmet presoje na prvi stopnji.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odgovornost - varnost pri delu - delo - zastaranje - ugovor zastaranja - objektivni in subjektivni zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - nepremoženjska škoda - ustalitev zdravstvenega stanja - strah
Obe obliki strahu (primarni in sekundarni) sta časovno povezani (primarni strah preide v sekundarnega), zato začetka teka zastaralnega roka ni mogoče cepiti na dva različna časovna trenutka. Zastaralni rok je glede obeh oblik strahu začel teči šele tedaj, ko je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno in ko je bil tožniku znan obseg nepremoženjske škode. Tudi glede škode, ki je tožniku nastala med oziroma zaradi zdravljenja (potni stroški na preglede in terapije), je začetek teka zastaralnega roka pravilno vezati na datum, ko je bil tožniku obseg poškodbenih posledic v celoti znan, to pa je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ob vrnitvi tožnika na delo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00069057
OZ člen 171, 171/1, 179, 179/1, 179/2. ZPP člen 158, 158/1, 161, 161/1, 161/4, 163, 163/7, 325, 325/1, 327, 327/3.
poseg v pravico do zasebnosti - poseg v osebnostno pravico do zasebnosti in osebnega dostojanstva - odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime - absolutno javna oseba - relativno javna oseba - soprispevek oškodovanca k nastali škodi - enotna odškodnina za nepremoženjsko škodo - enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - nepopoln izrek o stroških - dopolnilni sklep o pravdnih stroških
Tožnica kot občinska svetnica, sodnica porotnica oziroma kandidatka za direktorico doma starejših občanov ni bila absolutna javna oseba. Posameznikova zasebnost je najstrožje varovana in za poseg vanjo mora obstajati tako močan javni interes, da prepričljivo prevlada. Interesa javnosti za seznanitev s posredovanimi oziroma objavljenimi odločbami ni bilo, saj njihova vsebina ni v ničemer povezana s tožničinim opravljanjem navedenih funkcij.
Ni res, da je poseg v čast in dobro ime možen zgolj z izjavo o neresničnih dejstvih. Ločiti je treba med objavo dejstev, ki lahko škodujejo dobremu imenu, in objavo mnenja, ki vsebuje (žaljive) vrednostne sodbe. Pri slednjih po naravi stvari ni mogoče zahtevati, da bi bile podvržene dokazovanju resničnosti. Drugače kot pri dejstvih bo pri presoji mnenj in vrednostnih sodb protipravnost izključena, če posameznik pri njihovi podaji ni imel zaničevalnega namena. Pri tem morajo tudi mnenja imeti vsaj nekaj podlage v dejstvih, da jih je mogoče šteti kot upravičene kritike. Nedopustne so žaljive ocene, za katere ni več mogoče reči, da so usmerjene v predmet javne razprave, ampak predstavljajo diskvalifikacijo, ponižanje osebe. Toženec je poslane odločbe opremil z dopisi, v katerih je izrazil svoje mnenje oziroma vrednostne sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imel pri tem zaničevalni, oškodovalni namen. Ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne zdaj v pritožbi ni navedel dejstev, zaradi katerih bi bilo njegova mnenja mogoče šteti kot upravičene kritike.
Le izjemoma je mogoče kot relevanten prispevek k nastanku škode opredeliti tudi oškodovančevo ravnanje, ki časovno ne sovpada s škodnim ravnanjem povzročitelja škode.
Odškodnina za nepremoženjsko škodo se praviloma prisodi za vsako obliko nepremoženjske škode posebej, izjemoma pa kot enotna odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo. To bo predvsem takrat, ko nepremoženjske škode ni mogoče cepiti na posamezne vzroke in vidike ter manifestacije oškodovančevega trpljenja.
Sodišče lahko zavrne dokazne predloge, ki so nesubstancirani, dokaze, s katerimi naj bi se ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna, dejstva, ki niso predmet dokazovanja, prekludirane dokaze, prav tako ni dolžno izvesti dokazov za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano ali dokazov, ki so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.
Trditveno in dokazno breme, da so določene stvari nujno potrebne za opravljanje dolžnikove dejavnosti, je na dolžniku. V primeru izvzema predmetov oziroma omejitev izvršbe po 80. členu ZIZ gre za izjemo od splošnega pravila in te je potrebno po splošnem razlagalnem pravilu vedno razlagati ozko, omejujoče. Ker tožnik ni izkazal, da je vozilo predstavljalo sredstvo, s katerim je opravljal poslovno dejavnost oz. tega ni izkazal za svojo partnerko, so pritožbene navedbe, da je bil rubež na vozilo iz tega razloga nedovoljen, neutemeljene.
Delna ustavitev izvršbe (za zneske, ki jih je tožnik že plačal) ne pomeni ovire za opravljanje izvršbe, prav tako obročno odplačevanje dolga ni razlog za odlog izvršbe, zato je bil rubež zakonito opravljen.
Tožnik je sam povzročil, da pomočnika izvršitelja, ki sta opravljala rubež, nista mogla ugotoviti, ali ima tožnik v lasti še druge predmete, ki bi bili po vrednosti bliže vrednosti terjatve, saj vstopa v stanovanje ni dovolil.
Pritožbeno sodišče poudarja, da pri tovrstnem zavarovanju ne gre za zavarovanje odgovornosti, ki zavarovancu (tožniku) zaradi instituta direktne tožbe (pri prostovoljnem zavarovanju drugi odstavek 965. člena OZ, pri obveznem zavarovanju pa 20. člen ZOZP) daje materialnopravno upravičenje zahtevati plačilo odškodnine neposredno od zavarovalnice in ne le od povzročitelja škode, pač pa za posebno obliko prostovoljnega nezgodnega zavarovanja (določba 966. člena OZ in naslednje). Zavarovanec (tožnik) od zavarovalnice na podlagi tako sklenjene zavarovalne pogodbe torej ne pridobi pravice do plačila odškodnine, pač pa ima na podlagi prvega odstavka 239. člena OZ izpolnitveni zahtevek iz sklenjene pogodbe oziroma pravico do izplačila zavarovalnine, ki pa se pri tovrstnem nezgodnem zavarovanju določi v višini nastale nepremoženjske škode.
Čeprav gre v konkretnem primeru po vsebini za terjatev iz naslova zavarovalnine in ne za odškodninsko terjatev, jo treba glede na vsebino sklenjene zavarovalne pogodbe odmeriti po cenah na dan izdaje sodne odločbe skladno z določbo drugega odstavka 168. člena OZ v zvezi s 169. členom OZ. To pa od sodišča skladno s sodno prakso terja valorizacijo pred izdajo sodbe izplačanih zneskov. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00069063
ZDR-1 člen 179. OZ člen 352.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - odškodninska odgovornost delodajalca - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka subjektivnega zastaralnega roka - znan obseg nepremoženjske škode
Sodišče prve stopnje je glede teka triletnega subjektivnega zastaralnega roka zavzelo pravilno stališče, da bi tožnik glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko izvedel za obseg škode oziroma za vse elemente odškodninske odgovornosti 25. 1.2017, kar bi mu omogočilo pravočasno uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko.
Uveljavitev ZZUSUDJZ, ki je posebej uredil tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni, nima vpliva na potek subjektivnega zastaralnega roka v obravnavani zadevi.
prometna nesreča - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - telesne poškodbe - zelo lahek primer po Fischerjevi lestvici - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - intenzivnost in trajanje telesnih bolečin - izvedensko mnenje - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - višina odškodnine - pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - izguba dohodka - upoštevanje bolniškega staleža - povrnitev pravdnih stroškov - potrebni pravdni stroški - izbira odvetnika izven kraja sedeža sodišča
Pri določanju višine odškodnine ne gre za čisto matematično operacijo, pač pa sodniško oceno, ki mora v zadostni meri upoštevati načeli objektivne pogojenosti in individualizacije odškodnine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00071256
OZ člen 179, 239, 239/2, 243, 243/2, 246. ZPP člen 347.
kršitev pogodbe - odškodninska odgovornost zaradi kršitve pogodbene obveznosti - nepremoženjska škoda kot posledica kršitve pogodbe o poslovnem sodelovanju - obseg odškodnine - denarna odškodnina za duševne bolečine - začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti - strah - obravnava pred drugostopenjskim sodiščem - izvedba dokaza z izvedencem - popolna ugotovitev dejanskega stanja - pravilna uporaba materialnega prava
Tako Obligacijski zakonik, ki v 246. členu napotuje na smiselno uporabo določb o povrnitvi nepogodbene škode, torej tudi na uporabo 179. člena OZ, kot tudi pravna teorija (primerjaj dr. Damjan Možina: Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pogodbe, Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, št. 2/2016, stran 260) in sodna praksa (sodba in sklep VSRS II Ips 765/2007 z dne 30.10.2008) dajeta podlago za dosojo odškodnine, ko se nepremoženjska škoda zaradi kršitve pogodbe manifestira v eni od pravno priznanih oblik.
V primeru, ko je ožji zahtevek vključen v širšega, je v skladu z ustaljeno sodno prakso potrebno šteti, da do kumulacije zahtevkov sploh ni prišlo.
Tožnik ni zatrjeval niti izkazal, da bi bil univerzalni ali singularni pravni naslednik navedenih družb, zato ni upravičen do uveljavljanja kondikcijskega zahtevka v lastnem imenu in za svoj račun.
Ker torej tožnik ni dokazal obstoja vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem prve tožene stranke in nastalo škodo, ki se je po trditvah tožnika kazala v postopku osebnega stečaja, ki se je vodil nad njim in v katerem so bile prodane njegove nepremičnine, zaradi česar naj bi mu nastala premoženjska škoda, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati preostalih elementov odškodninske odgovornosti.
OZ člen 179, 179/1. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 38, 38/1. ZPP člen 154, 154/2.
povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - odškodnina za nepremoženjsko škodo - poškodovanje otrok v prometni nezgodi - huda telesna poškodba - postkomocijski sindrom - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - intenziven sekundarni strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - primerna denarna odškodnina - sodna praksa - stroški pravdnega postopka - uspeh pravdnih strank - prostovoljna izpolnitev obveznosti - skrčenje tožbenega zahtevka - delni umik tožbe - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Oškodovanje kognitivnega funkcioniranja (kot posledica poškodbe glave) bo tožnika spremljalo pretežni del življenja, saj je bil ob poškodbi v prometni nesreči star šele šest let.
Prisojena odškodnina v višini 57 povprečnih slovenskih plač v času sojenja (od tega 27 plač za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) je primerna v vseh postavkah.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina - posttravmatska stresna motnja - višina denarne odškodnine - delni umik tožbe - stroškovna odločitev - ločeno vrednotenje uspeha pravdnih strank po temelju in višini
Tožena stranka sicer pravilno opozarja na novejšo sodno prakso glede obračunavanja pravdnih stroškov, ki ni naklonjena ločenemu vrednotenju uspeha glede temelja in višine tožbenega zahtevka. A vendar tudi novejša sodna praksa takšnega načina obračunavanja ne izključuje, kar je tudi skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP, ki v primeru delnega uspeha v pravdi nalaga sodišču da o plačilu stroškov odloča ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Te so tisto merilo, ki narekuje izbor metode oziroma načina vrednotenja uspeha stranke v konkretni pravdi, ki je lahko tudi ločen glede na temelj in višino. Taka metoda je razumna zlasti tedaj, če bi ob nizki odškodnini (in pretiranem zahtevku) delni uspeh tožeče stranke zaradi matematične odločitve o stroških glede na končni uspeh ob približno enaki višini potrebnih stroškov na obeh straneh prisojena odškodnina izgubila svoj pomen, saj bi jo izničila stroškovna odločitev. V obravnavani zadevi gre ravno za takšno situacijo, ko bi zaradi nekoliko pretiranega tožbenega zahtevka (ki pa ga je tožeča stranka po prejemu izvedeniških mnenj tudi delno umaknila) golo matematično preračunavanje uspeha pripeljalo do situacije, da bi prisojena odškodnina izgubila svoj pomen. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je uspeh strank cepilo na temelj in višino.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00068564
Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (2016) člen 11, 11/3. ZPP člen 5, 165, 165/3, 213, 213/2, 287, 332c, 332c/3, 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354/1, 360, 360/1.
plačilo odškodnine - nedopustno ravnanje države - opustitev dolžnega nadzora v zaporu - dolžnost paznikov skrbeti za varnost obsojencev - fizični napad sojetnika - zavrnitev dokaznih predlogov - kršitev načela kontradiktornosti postopka - nedopustna vnaprejšnja dokazna ocena neizvedenih dokazov - dokazni predlog za zaslišanje priče - načrt varovanja zavoda - varstvo tajnih podatkov
Sodišče resda ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že ugotovljeno, ne sme pa zavrniti izvedbe dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Gre za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dovoljena.
zavarovalna pogodba - toča - ugotavljanje obsega škode - vzrok za nastanek škode - povračilo pravdnih stroškov - priglasitev stroškov - stroški izvedenca
V dokaznem postopku je bilo brez dvoma ugotovljeno, da je škoda na strehi objekta nastala že v neurju s točo leta 2008 in streha ni bila nikoli ustrezno sanirana. Po ugotovitvah izvedenca so v kasnejšem neurju leta 2019 nastale kvečjemu manjše in površinske poškodbe, ki pa glede na celoten kontekst zadeve ne utemeljujejo zahtevka tožnice. Morebitna razmejitev škode v letu 2008 in 2019 je del trditvenega in dokaznega bremena tožnice, ki pa ga ni zmogla.
Sodišče ne more stranki naložiti povračila tistih pravdnih stroškov nasprotne stranke, ki jih ta ni zahtevala.