Sodišče novega izvedenca ni postavilo iz razloga, ker v mnenju ni našlo nejasnosti in nasprotij. Tožnikovo nestrinjanje v resnici predstavlja nezadovoljstvo z izvedenčevimi ugotovitvami. Rezultat opravljenega izvedenskega dela je sodišče ovrednotilo kot koherentno, prepričljivo in popolno ter takšno oceno v svoji sodbi tudi obrazložilo. S tem je sodišče izpolnilo dolžnost, ki mu jo nalaga ZPP v 254. členu, in je postavitev novega izvedenca - travmatologa pravilno zavrnilo.

Ob ugotovitvi, da ni škodnega dogodka in pravno relevantne vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine. Ker tožnik ni dokazal škodnega dogodka oziroma poškodbe pri delu, morebitna protipravnost ravnanja toženke za presojo ni relevantna.

Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke za psihiatrijo pravilno ugotovljeno, da ni vsa v tem obdobju tožniku nastala nepremoženjska škoda (težave povezane s prilagoditveno stresno motnjo) v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženke (trpinčenjem na delovnem mestu), pač pa tudi s tožnikovo telesno boleznijo (za katero tožnik ne bremeni toženke) in izgubo službe (tožniku je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito). Zaključek, da je toženka odgovorna zgolj za tretjinski delež tožnikovih težav, tako ni v nasprotju z izvedenskim mnenjem.

Ker je k nastanku tožnikove nepremoženjske škode prispevalo več vzrokov, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, koliko je k temu prispevalo protipravno ravnanje toženke. Povzročitelj škode mora oškodovancu povrniti (le tisto) škodo, ki je v vzročni zvezi z njegovim protipravnim ravnanjem.

Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in poudarja, da je treba ločiti med nepravilnostjo in protipravnostjo - nepravilnost pomeni napačno odločitev pri presoji dokumentacije, protipravnost pa kvalificirano kršitev, na primer kadar upravnemu organu lahko očitamo samovoljno, arbitrarno ali očitno strokovno nesprejemljivo ravnanje. V obravnavanem primeru takšno kvalificirano odstopanje ni izkazano. Organa toženke sta odločala na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in v okviru Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, pri čemer ni bilo ugotovljeno samovoljno, arbitrarno ali očitno strokovno nesprejemljivo ravnanje. Zato zgolj dejstvo, da je bila odločba v socialnem sporu kasneje odpravljena, samo po sebi ne utemeljuje protipravnega ravnanja toženke.

Tožnica se je na podlagi obrazložitve sklepa lahko seznanila z razlogi, na podlagi katerih je toženka sprejela odločitev za premestitev, in je posledično imela možnost uveljaviti pravno sredstvo pred komisijo za pritožbe in sodno varstvo v kasnejšem individualnem delovnem sporu; neutemeljeno se sklicuje na neupoštevanje pravic iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije ter pravil o obrazloženosti odločb. Za ustrezno obrazložitev sklepa o premestitvi v njem ni treba naštevati formalnih pogojev za zasedbo delovnega mesta, na katerega se javni uslužbenec premešča (ti so nenazadnje razvidni iz sistemizacije delovnih mest), niti izrecno navesti, da javni uslužbenec te pogoje izpolnjuje.

Ob ugotovitvi, da je obstajal v izpodbijanih sklepih navedeni razlog za premestitev, in dejstvu, da tožnica ni več zaposlena pri toženki ter posledično njeno varstvo v tem smislu ni več potrebno, bi lahko tožnica z zahtevkom za plačilo odškodnine uspela izključno v primeru, da bi kumulativno dokazala vse predpostavke odškodninske odgovornosti, med njimi kvalificirano protipravnost. V smislu elementa odškodninske odgovornosti po 179. členu ZDR-1 v povezavi z določbami o odškodninski odgovornosti OZ namreč ni protipravna vsaka napaka, ki jo stori delodajalec.

Če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi protipravnih dejanj poslovodstva škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom njegove terjatve in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku. Ob upoštevanju omejitev odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP bo v večini položajev zadoščal dokaz, da je skupni znesek domnevane škode najmanj enak znesku teh omejitev.

Tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, ni dokazal že protipravnosti kot obligatornega elementa krivdne odškodninske odgovornosti. Tako ni dokazal trditev o tem, da je bila lestev, na kateri se je poškodoval, razmajana ali kako drugače neustrezna. Ker torej v zadevi ni podana že protipravnost toženkinega ravnanja, ni podana njena krivdna odškodninska odgovornost. Zato so nebistvene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ni podana niti vzročna zveza med nestabilno lestvijo in tožnikovo poškodbo kolena, ter da za obstoj vzročne zveze velja nižji dokazni standard.

Iz sodne prakse ESČP v zvezi z uporabo 8. člena EKČP, s katerim je zaščitena čast oziroma ugled posameznika kot del pravice do spoštovanja zasebnega življenja izhaja, da je pogoj za varstvo te osebnostne pravice, da napad oziroma poseg v čast oziroma ugled doseže določen težnostni prag oziroma določeno stopnjo resnosti in da je izvršen na način, da je ogroženo uživanje pravice do zasebnega življenja. ESČP poudarja, da je vprašanje, ali je navedeni pogoj dosežen, odvisno od okoliščin konkretnega primera. Toženka tožnikov s svojim ravnanjem ni izpostavila kot neposredno odgovornih za dogodek streljanja. Po tožbenih navedbah je dopis osebnim zdravnikom naslovila tudi glede drugih udeležencev lova in ne le glede tožnikov. Poleg tega je nesporno dejstvo, da sta tožnika bila udeležena v dogodku, ko je prišlo do streljanja. Ne drži torej, da je bil očitek odgovornosti za dogodek naslovljen prav in izključno nanju. Tudi če bi bil, pa glede na navedene okoliščine težnostni prag za varstvo njune pravice do časti oziroma ugleda ni bil presežen.