zamudna sodba - nedopusten pritožbeni razlog - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - plačilo odškodnine - višina denarne odškodnine - strah v ožjem smislu (primarni strah) - strah za življenje - pravica do osebne varnosti - duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic - grožnje
Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožba delno nesklepčna, saj tožeča stranka primarnega strahu ni mogla utrpeti, ker je bila tožena stranka vklenjena in obdana s pravosodnimi policisti. Gre za ugotovitev dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje, ki ga tožena stranka ne more izpodbijati, ker je bila izdana zamudna sodba.
ZPŠOIRSP člen 11, 11/1, 13. ZOR člen 190, 200, 376. OZ člen 169, 179. ZTuj člen 81, 81/2. UZITUL člen 13. ZPP člen 13, 13/1, 212.
izbris iz registra prebivalstva RS - odškodninska odgovornost države - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - denarna odškodnina za duševne bolečine - strah - brezposelnost - enotna oblika škode - načelo individualizacija višine odškodnine - načelo objektivne pogojenosti odmere odškodnine - prirejenost upravnega in pravdnega postopka - pravnomočna odločba upravnega organa - vezanost sodišča na pravnomočno rešeno predhodno vprašanje - zavrnitev pravno nepomembnega dokaznega predloga - pavšalni pritožbeni očitki - nesklepčnost trditev - manjkajoča trditvena podlaga - delno zastaranje
ZPŠOIRSP je vzpostavil dva sistema uveljavljanja odškodninskih zahtevkov. V upravnem postopku velja sistem podeljevanja pavšalnega zneska odškodnine. V njem so oškodovanci razbremenjeni dokazovanja predpostavk odškodninske odgovornosti - edini merili za določitev odškodnine sta obdobje izbrisa in maksimizirani znesek denarne odškodnine 50 EUR za vsak zaključen mesec izbrisa, kar naj bi pokrivalo običajne nevšečnosti povezane z izbrisom. V sodnem postopku zaradi uveljavljanja dodatnih odškodninskih zahtevkov pa se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, torej ZOR, za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002, oziroma OZ. Glede obsega povrnitve premoženjske škode velja načelo popolne odškodnine, glede zadoščenja, ki naj izravna nepremoženjsko škodo, pa je uveljavljeno načelo pravične denarne odškodnine.
Obdobje izbrisa iz registra stalnega prebivalstva samo po sebi ni predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 13. člena ZPP (ne gre za vprašanje obstoja pravice oziroma pravnega razmerja), naravo predhodnega vprašanja ima vprašanje, ali je oškodovanec upravičenec po ZPŠOIRSP, s tem vprašanjem pa je obdobje izbrisa kot eno od meril za določitev odškodnine neločljivo povezano. Vezanost na upravno odločbo, v kateri je obdobje izbrisa povzeto v izrek odločbe, ki je postal pravnomočen, je razumeti v tem smislu, da lahko oškodovanec v sodnem postopku uveljavlja dodatno odškodnino le za to obdobje.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00059474
ZPP člen 3, 180, 180/3.. OZ člen 132, 169, 239, 243.. ZDR-1 člen 118.
nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - prikrajšanje pri plači - zaposlitev pri drugem delodajalcu - načelo popolne odškodnine
To, da delavec v obdobju po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi prejema manjšo plačo pri drugem delodajalcu, je lahko le eden od kriterijev za določitev denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1, oziroma v tem primeru ni pravne podlage za plačilo neke vrste odškodnine zaradi prikrajšanja po prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu, ki je delavcu nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Od tistega dne dalje, od katerega učinkuje sodna razveza pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem, ki je delavcu nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, med njima ni več vzpostavljenega delovnega razmerja. Zaradi tega ni podlage za to, da bi po datumu učinkovanja sodne razveze lahko nastopilo oškodovanje delavca, ki bi se navezovalo na pravice, katere mu je bil dolžan zagotoviti delodajalec po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00060402
ZDR-1 člen 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/1, 171, 179, 179/1.. ZVZD-1 člen 5, 9, 12.. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 20.
odškodninska odgovornost delodajalca - padec - poškodba pri delu - povprečna skrbnost - soprispevek oškodovanca - odmera višine odškodnine - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - nagrada za izvedensko delo - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnika, da od njega ni moč pričakovati, da bi pogledal (tudi) prav na tla, kjer je bil karton, oziroma v vse smeri, tudi zrak, in pričakoval vse nevarnosti, s katerimi bi se lahko srečal, še posebej, ker je bil zaradi časovne stiske v zvezi z opravo zadostne količine dela osredotočen na slednje. Delavec, četudi je v časovni stiski z opravo dela, je dolžan ravnati skladno z določbo 12. člena ZVZD-1. Pričakuje se, da zaradi zagotovitve lastne varnosti in zdravja pri delu pazi, kam stopa, še posebej če mu pogled na nadaljnje korake oziroma pot zastirajo ovire.
Sodišče prve stopnje je torej pravilno upoštevalo, da je k nastanku škode odločilno prispeval tudi tožnik in je njegov soprispevek ocenilo na 50 %.
premoženjska škoda - vrnitev v prejšnje stanje - uničenje stvari - denarna odškodnina
Ob upoštevanju načela popolne odškodnine iz 169. člena OZ in pravil o obsegu povrnitve premoženjske škode iz 168. člena OZ, je po presoji pritožbenega sodišča treba tožnici v okviru ustrezne denarne odškodnine poleg poštene tržne vrednosti uničene stvari priznati tudi določene stroške, ki so ji nastali v zvezi z nadomestitvijo uničenega pilona z novim. Pilon v amortizirani vrednosti je bil namreč uničen in tožnica je bila ob vzpostavljanju prejšnjega stanja primorana nositi tudi stroške odvoza na deponijo, stroške demontaže starega in montaže novega pilona. Gre za stroške popravila oziroma nakupa nadomestne stvari, ki jih je treba upoštevati v okviru nastale škode.
Tožnica ni zahtevala odškodnine v vrednosti uničene stvari, temveč je zahtevala ustrezno odškodnino za vrnitev v prejšnje stanje. Obeh oblik povrnitve škode, med katerimi lahko oškodovanec izbira, ni mogoče preprosto vrednostno enačiti in se lahko zneskovno razlikujeta, do česar je prišlo tudi v tem primeru.
denarna odškodnina za premoženjsko škodo - posekan les
Ne glede na to, pa je bilo postopanje izvedenca, ki je upošteval vrednost sekancev in le-to odštel od stroška odstranitve jablan, pravilno tudi iz vidika standarda dobrega gospodarja, ki je ob sekanju dreves dolžan poskrbeti za ustrezno ravnanje z odpadlim lesom.
prevara - povzročitev zmote pri oškodovancu - izrecno dogovorjena lastnost vozila - prodaja vozila - denarna odškodnina
Pri prevari gre za izzvano zmoto, ki temelji na nepoštenosti.
Tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, ni uspel dokazati, da naj bi toženec vedel, da je resnični letnik proizvodnje vozila (leto 1999) drugačen od letnika prve registracije vozila po podatkih prometnega dovoljenja (leto 2004) in tožniku zavestno zamolčal ta podatek.
nepremoženjska škoda - spolzke stopnice - prekluzija navajanja dejstev
Ugotovitve prvega sodišča, da ni moč slediti toženkinim trditvam o nepazljivosti in neprevidnosti tožnika, pa ni moč omajati z utemeljevanjem, da bi se moral tožnik držati za ograjo, da je stopnice poznal in da je vedel, da je zavarovanec nesel psu hrano, saj toženka teh očitkov zoper tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje ni naperila.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00059698
ZDR-1 člen 87, 87/1, 94, 94/1, 177, 177/1.. OZ člen 132, 168, 168/3.
odškodninska odgovornost delavca - poskusno delo - prenehanje opravljanja dela - ustna odpoved - vzročna zveza - izgubljen dobiček
Tožeča stranka od toženca uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela zaradi njegovega ravnanja, ko je 12. 3. 2021 samovoljno zapustil delovno mesto in se na delo ni več vrnil. Tožbeni zahtevek je oprla na navedbe, da nima nadomestnih voznikov za že dogovorjene in tudi nove posle, zaradi česar ji ob izostanku delavcev nastaja škoda.
Tožeča stranka je bila že 18. 2. 2021 seznanjena s tem, da toženec z delovnim razmerjem pri njej po izteku poskusnega dela (8. 3. 2021) ne želi nadaljevati, na njeno prošnjo pa je nato z delom vseeno nadaljeval vse do 12. 3. 2021, pri čemer pa jo je 10. 3. 2021 obvestil, da z dnem 12. 3. 2021 z delom pri njej zaključuje. Dejansko je torej toženec odpoved dal. Zgolj odsotnost pisne oblike ne pomeni, da je ob realizaciji tako podane odpovedi ravnal protipravno v smislu deliktne odgovornosti.
ZVSmuč-1 člen 2, 2/7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
nesreča pri sankanju - nevarna dejavnost
Sporna luknja, ki je na sankaški progi nastala v posledici načina sankanja, torej v posledici obrabe sankaške proge, ne predstavlja takega mesta na sankališču, katerega povprečni sankač ob upoštevanju vedenjskih pravil ne bi bil sposoben presankati in ki ga glede na velikost, obliko in lokacijo ne bi mogel pričakovati.
ZPP člen 339,339/2-14, 339/2-15, 353.. OZ člen 169, 168/2, 168/4.
spor majhne vrednosti - povrnitev stroškov popravila
Oškodovanec ni upravičen do povrnitve stroškov nerentabilnega popravila. V takem primeru mu pripada odškodnina v znesku, ki ustreza vrednosti istovrstne stvari in njenemu stanju v času pred nastankom škode, upoštevaje cenovna razmerja v času sojenja (drugi odstavek 168. člena OZ).
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00058579
ZPrCP člen 42, 42/1, 42/2. OZ člen 154, 154/2.
škodni dogodek - prometna nesreča - odgovornost za škodni dogodek - deljena odgovornost udeležencev prometne nezgode - povzročitev škodne nevarnosti - vzročna zveza - pravnorelevantna vzročna zveza - nevarna situacija - instinktivna reakcija - reakcija udeleženca v prometu - soprispevek oškodovanca - kršitev cestnoprometnih predpisov
Pri hipni in instinktivni reakciji v kritični prometni situaciji od udeležencev ni mogoče pričakovati, da bodo vedno ravnali najbolj racionalno in optimalno. Ob celoviti presoji vzročne zveze je v takšnih situacijah pravilno izhodišče, da je pravno relevanten vzrok škode ravnanje udeleženca, ki je z nepravilno vožnjo povzročil nevarno situacijo. Le v izjemnih primerih, ko je reakcija oškodovanca na nepravilno vožnjo povsem neobičajna in močno pretirana ali nesorazmerna, se kot pravno relevanten vzrok za nastalo škodo lahko upošteva tudi ravnanje oškodovanca, ki se kaže kot njegov krivdni soprispevek k nastali nesreči v smislu deljene odgovornosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - PRAVO DRUŽB
VSL00058625
OZ člen 177, 177/2, 178, 183.
škodni dogodek - odškodninska odgovornost - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost ravnanja - razbremenitev odškodninske odgovornosti - okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe - objektivno žaljiva izjava - žalitev - neresnične trditve - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - upravičen razlog - zadeva javnega pomena - izgradnja centra za ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadki - sežig odpadkov - občinski organ - osebnostna pravica - preklic izjave
Ni nujno, da je vsaka neresnična trditev protipravna. Če je bil tisti, ki je podal izjavo, v dobri veri in je imel sam pri tem resen namen, neresnično sporočilo ni protipravno v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti.
prometna nesreča motornih vozil - trčenje dveh motornih vozil - prehitra vožnja - neprilagojena hitrost vožnje - sokrivda pri trčenju motornih vozil
Pritožbena trditev tožnika, da je zavarovanka toženke vozila po sredini ceste, drži. Vendar pri tem tako pritožnik kot sodišče prve stopnje spregledata ugotovitev izvedenca, da drugačna vožnja zavarovanke toženke na tej cesti sploh ni mogoča, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja toženka. Tožnik skuša vožnjo zavarovanke toženke prikazati kot napačno v luči, da vanjo ne bi trčil, če bi ona vozila po svojem desnem robu. Od nje torej terja, da vozi po robu, da sam lahko vozi z neprilagojeno hitrostjo. To je povsem nevzdržno, pa tudi drži ne, saj je izvedenec pojasnil, kako bi se vozili lahko srečali, če bi obe vozili po svojem desnem robu.
Za odločitev je brez dvoma bistvena ugotovitev izvedenca, da zavarovanka toženke drugače, kot je vozila, glede na naravo vozišča ni mogla. Tako se izkaže, da izvedensko mnenje res ne daje podlage za sokrivdo, temveč je za nesrečo kriv izključno tožnik sam (in ne soudeleženka, kot tožnik neutemeljeno trdi). To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, ko je zavarovanki toženke pripisalo sokrivdo za nastanek nesreče zaradi vožnje po sredini vozišča.
vmesna sodba - odgovornost za škodo od nevarne stvari - objektivna odgovornost voznika motornega vozila - prometna nesreča - trčenje motornega vozila in pešca - prispevek oškodovanca - prečkanje cestišča izven prehoda za pešce - več izvedenskih mnenj - dokazna ocena izvedenskega mnenja - odprava procesnih kršitev na pritožbeni obravnavi - deljena odgovornost
Prisoja manj od 30 % v breme peške, za kar se zavzema slednja, pa tudi ne bi bila utemeljena. Njen prispevek k nesreči je bil pomemben, celo odločilen, saj je prečkala cesto kljub temu, da je videla približevati se motorno kolo. Ne drži, da sploh ni kršila predpisov. Je že res, da pešec lahko prečka cesto tudi izven označenega prehoda, če le-tega ni v bližini, vendar pa seveda po tem, ko se prepriča, da to lahko varno stori.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - višina denarne odškodnine
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo predvsem starost tožnika ob škodnem dogodku in da je njegovo stanje trajne narave.
Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena OZ, to je stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh – konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin, po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Tak pristop je potreben zato, ker je oškodovančevo individualno vrednotenje konkretnih posledic oziroma njegovo subjektivno doživljanje že po naravi stvari vedno poudarjeno neugodno, korekcija z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja primerjavo ugotovljenih škodnih posledic konkretnega oškodovanca s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, pa zagotovi enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.
odškodninska odgovornost države - odločanje v upravnem postopku - kvalificirana stopnja napačnosti - oddaja v rejništvo
Pri odškodninski odgovornosti za oblastno protipravnost na podlagi 26. člena Ustave RS (URS) gre za javnopravno odškodninsko odgovornost. Za presojo o njenem (ne)obstoju ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, ampak je treba izhajati iz specifičnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja državnih organov.
Odločanje v upravnem postopku pomeni zato izvrševanje oblasti. Pojem protipravnega povzročanja škode tretji osebi se povezuje z vprašanjem zakonitosti upravnega akta, toda nezakonitosti upravne odločbe ni mogoče enačiti s pojmom protipravnosti kot predpostavke, ki vodi do odškodninske odgovornosti.
Protipravnost nastopi tedaj, kadar nosilec oblasti prekorači svoj okvir zakonitega delovanja in to v taki meri, da tega ni mogoče upravičiti z značilnostmi upravnega sistema. Po utrjenem stališču sodne prakse imajo ravnanja upravnih organov značilnosti protipravnosti le v primerih zavestne, namerne in očitne, to je kvalificirane napačnosti.
Za odškodninsko odgovornost države po 26. členu URS v primeru odločanja uradnih oseb, ki imajo skladno z zakonom pooblastilo za odločanje v upravnem postopku in ki pri odločanju delujejo kot organ države ter izdajajo v imenu upravnega organa odločbe, predstavlja edini zunanji in pravno učinkujoči izraz njihovega oblastnega delovanja, ki lahko tretjemu (tožniku) povzroči škodo, končni upravni akt (upravna odločba) Za škodo, ki jo povzroči fizična oseba, ki predstavlja državni organ, odškodninsko odgovarja (le) država. Zoper personalni substrat organa pa je v primeru naklepne povzročitve škode možen le regresni zahtevek države zoper takšno osebo.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00057881
ZPP člen 208, 208/2. ZBan-1 člen 261e, 350a. ZRPPB člen 265.
odškodninska odgovornost bank - odškodninska odgovornost države - izbris delnic - prenehanje kvalificiranih obveznosti - nadaljevanje postopka - prekinitev postopka - predhodno vprašanje - izredni ukrep - nezakonit ukrep - zakonitost odločbe - Banka Slovenije - postopek pred Ustavnim sodiščem - pasivna legitimacija - javni interes - odločba o izrednih ukrepih - povrnitev premoženjske škode - pravica do sodnega varstva
Ob izdaji izpodbijanega sklepa ni bilo dvoma, da je zakonodajalec dolžan predvideti postopek, v katerem bo tožnica imela dejansko možnost doseči presojo zakonitosti izrečenega ukrepa, ni pa še bilo (in še vedno ni) jasno, kdo je odgovoren za posledice morebitne nezakonitosti ukrepa.
Nobene od toženk, zoper katere je tožnica vložila tožbo, tako ta čas ni mogoče z dovolj veliko verjetnostjo izključiti iz kroga možnih odgovornih oseb. Če bo ugotovljeno, da BS kot tisti subjekt, ki je izdal sporne odločbe, zaradi svojega položaja v bančnem sistemu Slovenije in EU ne more odškodninsko odgovarjati, prideta v poštev kot odgovorni osebi bodisi država, katere organ je BS, bodisi banka, ki je s svojim poslovanjem povzročila izrek izrednega ukrepa.
Ob tako nedorečeni pasivni legitimaciji in procesno-pravnem okviru odločanja o nezakonitosti odločbe BS bi nadaljevanje postopka pomenilo nesorazmerno obremenitev strank in tudi sodišča.
V sodni praksi se je oblikovalo stališče, da mora biti obseg in podrobnost pojasnila v obratnem sorazmerju z nujnostjo posega, da se mora opozorilo nanašati na redna tveganja posameznega medicinskega posega, kamor spadajo tipična in statistično pogostejša tveganja in da mora opozorilo upoštevati tudi redka tveganja predvidenega posega, če ta lahko v primeru njihove realizacije tako ogrožajo pacientovo življenje in zdravje, da so primerljiva z naravnim potekom zdravljene bolezni ali ga celo presegajo in bi lahko vplivala na pacientovo privolitev.
Neizpolnitev oz. nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti je odškodninsko pravno pomembna le takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen in bi moral biti, ter če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda.
Pojava KRBS in sinovitis glede na konkretne okoliščine ne predstavljata tipičnega in rednega tveganja opravljenega posega o katerem bi morala biti opozorjena tožnica v okviru pojasnilne dolžnosti.
Kljub zatrjevanim nevšečnostim po posegu v konkretnem primeru ni podan položaj, ko bi uresničeno tveganje pacientkino življenje in zdravje ogrožalo bolj, kot nevarnost, ki ji je grozila v primeru ne izvedbe posega.