Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki iz takšne zakonske ureditve izhajata, sta načelo individualizacije višine odškodnine, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti njene višine, ki narekujejo upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom.
Sodišče mora enake položaje obravnavati enako, različne pa različno, tako se doseže, da je znesek vpet v širše družbene okvirje in skladen z obstoječo sodno prakso.
Pritožnik zmotno meni, da bi moralo sodišče v postopek pritegniti izvedenca medicinske stroke in da ni moglo odločiti o višini odškodnine brez tega izvedenca. Pri tem se sklicuje na en sodni primer (VSL sklep I Cp 122/2009), ki pa ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Ustaljeno sodno prakso predstavlja več sodnih odločb, objavljenih na spletni strani Vrhovnega sodišča (npr. VSL I Cp 4025/2009, VSC Cp 673/2013, VSL I Cp 1871/2023).
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - napotki delodajalca o izvajanju del - navodilo delodajalca - obveznost delodajalca - pravni standard
Toženka ni poskrbela za varno opravljanje dela, ker ročnega premeščanja sodov ni organizirala na način, ki bi bil fizično izvedljiv in varen za vse delavce, ne glede na njihovo višino, s čimer je podano protipravno ravnanje toženke.
Pravni standard "preprostega opravila", ki delodajalca de facto odvezuje dolžnosti skrbi za varnost in zdravje pri delu, ki je prvenstveno na njem (5. člen ZVZD-1), namreč terja restriktivno uporabo zgolj v posebej banalnih okoliščinah, ko bi zahteva po dajanju navodil pri tako vsakodnevnih opravilih predstavljala zanikanje osnovnih intelektualnih in voljnih kapacitet delavcev in bila sama sebi namen.
Prva toženka ni krivdno odgovorna, saj poškodba ni posledica njenega protipravnega ravnanja, temveč nezadostne previdnosti tožnika pri hoji. Sodišče prve stopnje je ovrglo tožnikovo trditev, da je delovišče predstavljalo nevarno stvar, delo na njem pa povečano nevarnost.
V okoliščinah konkretnega primera je razlog za nastalo škodo tožniku njegov nepravilen način odpravljanja zastoja na stroju, saj je večja škodna nevarnost izhajala iz njegovega nepravilnega ravnanja (ob odstranjenem zaščitnem pokrovu je bil vklopljen avtomatski način delovanja stroja, namesto ročnega načina, ki varuje pred nekontroliranim zagonom stroja), ne pa iz samega obratovanja stroja.
ZVarCP člen 8, 8/2, 24, 25. Poslovnik varuha človekovih pravic (1995) člen 6.
odgovornost države za delo Varuha človekovih pravic - zavrnitev tožbenega zahtevka - neobstoj protipravnega ravnanja - tiskovna konferenca - v okviru pooblastil - prekoračitev pooblastila - mnenje Varuha človekovih pravic
Med zakonsko predvidene in utemeljene možnosti predstavitve svojega dela spada tudi javna predstavitev mnenja na tiskovni konferenci, kjer je Varuh človekovih pravic o svojih ugotovitvah in mnenju glede obstoja ali neobstoja kršitev človekovih pravic seznanil širši krog oseb, upoštevaje zaupno naravo zadeve.
Protipravnosti ne pomeni niti dejstvo, da Varuh v primerih družinskih zadev načeloma ne sklicuje tiskovnih konferenc, kot je to storil v tem primeru. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo, da je šlo za medijsko zelo odmevno zadevo, v kateri sta se tožnica in njen zunajzakonski partner že pred Varuhovo tiskovno konferenco večkrat obrnila na medije, s katerimi sta delila svojo zgodbo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo zanimanje javnosti za obravnavano zadevo veliko, na kar kažejo številne medijske objave pred sporno tiskovno konferenco.
KZ-1 člen 196. ZKP člen 15, 100, 100/1, 102, 102/3, 105, 105/2, 367, 367/4.
kršitev temeljnih pravic delavcev - povračilo škode - adhezijski postopek - premoženjskopravni zahtevek - trditveno in dokazno breme
Tako v prvostopenjskem kot v pritožbenem postopku je v sferi oškodovanca, ki uveljavlja premoženjskopravni zahtevek v adhezijskem postopku, trditveno in dokazno breme, da se z raziskovanjem utemeljenosti zahtevka kazenski postopek ne bo preveč zavlekel.
podrejene obveznice - izbris obveznic - odškodninska odgovornost bank - povračilo škode - Banka Slovenije - izključna krajevna pristojnost
Četudi je bil izpodbijani sklep izdan in s pritožbo izpodbijan v času veljavnosti ZPSVIKOB, je odločitev, s pravno podlago v novem zakonu, ki (enako kot ZPSVIKOB) glede odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, pravilna. Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se, kot je zgoraj navedeno, izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah; ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno in neekonomično, da bi se razveljavil samo zato, da bi bil znova izdan identičen sklep. Tožniku se namreč s predmetnim sklepom v ničemer ne jemlje njegovega pravnega varstva in ne zmanjšuje ne procesnih, še manj pa materialnopravnih upravičenj.
URS člen 23. ZBan-1 člen 350. ZPP člen 13, 205, 205/1, 205/1-6, 206, 206/1, 206/1-1, 208, 208/2. ZPSVIKOB-1 člen 11, 12, 20, 48. ZUstS člen 23, 23/1.
prekinitev postopka - predhodno vprašanje - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - odškodninska odgovornost bank
Glede na očitke, s katerimi tožnica utemeljuje toženkino odškodninsko odgovornost, vprašanja zakonitosti Odločbe BS, ki bo predmet odločanja v postopkih po ZPSVIKOB-1, v tem postopku ni treba presojati.
Vprašanje, ali bi tožnica z ukrepanjem proti predhodnim odredbam Banke Slovenije lahko preprečila izdajo Odločbe in nastalo škodo, lahko sodišče prve stopnje reši samo. Dejanske okoliščine, ki jih bo v zvezi s tem moralo ugotoviti, nimajo narave predhodnega vprašanja, ki bi utemeljevalo prekinitev postopka v smislu 1. odstavka 206. člena ZPP v zvezi s 13. členom ZPP.
Pravilo iz 171. člena OZ določa predpostavke za (delno) razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe, kadar je tudi ravnanje odškodovanca (so)prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma k temu, da je bila škoda še večja. Gre za splošno pravilo za določitev (zmanjšanega) deleža odškodninske odgovornosti odgovorne osebe, ki temelji na presoji, za kolikšen delež je ravnanje oškodovanca povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma za kolikšen delež bi oškodovanec s svojim ustrezno skrbnim ravnanjem zmanjšal verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma obseg škode. Deljena odgovornost skladno s citirano določbo OZ upravičuje oškodovanca le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. To pomeni, da kadar je delavec prispeval k nastanku škodnega dogodka, je tožbeni zahtevek omejen samo na tisti del, za katerega je odgovoren delodajalec.
Tožena stranka je tolerirala občasno rezanje cevi s plamenskim gorilnikom in neuporabo zaščitne opreme, čeprav je vedela, da je to lahko za delavce nevarno, saj so bila navodila varstva pri delu, da se cevi, v katerih obstaja možnost, da je v njih olje, režejo z navadno električno rezalko. S tem pa je opustila dolžni nadzor nad delavci. Ker je toženka s svojo pasivnostjo dovolila, da je delavec izvajal dela v nasprotju z varnim načinom rezanja hidravličnih cevi in pri tem ni uporabljal zaščitne opreme, je ustvarila nevaren položaj, ki ga predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu želijo preprečiti, posledica tega pa je bila poškodba zavarovanca tožeče stranke. Zaključiti je mogoče, da je toženka ravnala v nasprotju z 19. člena ZVZD-1 in je bilo njeno ravnanje protipravno. Delodajalec mora zagotavljati varnost in zdravje pri delu tako, da zagotavlja varno delovno okolje in uporabo varne delovne opreme (prvi in tretji odstavek 5. člena ter 7. točka 19. člena ZVZD-1), tej zahtevi pa tožena stranka ni zadostila.
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje zavarovanca tožene stranke malomarno in da je tudi sam ravnal v nasprotju z navodili delodajalca in predpisi varstva pri delu, vendar pa je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je takšno ravnanje delavca pretrgalo vzročno zvezo med predhodno protipravnim ravnanjem tožene stranke, ki je opustila dolžni nadzor nad delavcem za pravilno izvajanja postopka rezanja hidravlične cevi in uporabe zaščitne opreme.
OZ člen 179, 179/1, 179/2, 299, 299/1, 378, 378/1. ZPP člen 154, 154/2, 313, 313/1, 313/2, 358, 358-5.
plačilo odškodnine - nepremoženjska škoda - poškodba v prometni nezgodi - srednje hud primer po Fischerjevi lestvici - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina - prenizka odškodnina - obseg škode - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - primerljiva zadeva iz sodne prakse - sprememba sodbe - stroški pravdnega postopka - uspeh po višini - pobotanje pravdnih stroškov
Tožniku je nepremoženjska škoda nastala v prometni nesreči, ko je utrpel večinoma srednje hude poškodbe po Fischerjevem sistemu. Ta škoda je primerljivo podobna škodam v zadevah II Ips 912/2006, II Ips 765/2005, II Ips 524/2000, II Ips 23/2003 in II Ips 343/2003.
Ker v tej zadevi ni bilo sporno, da toženka odgovarja za celotno škodo po temelju, se pri odločitvi o stroških postopka upošteva le uspeh po višini.
Tožnik utemeljeno opozarja na napačen zaključek sodišča prve stopnje o njegovem soprispevku k škodnemu dogodku v deležu 30%.
Tožnik pravilno opozarja, da toženec do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni podal nobenih trditev glede morebitnega žaljenja njegovega pokojnega očeta.
Toženčeva izpovedba pa ne more nadomestiti trditvene podlage, kar konkretno pomeni, da je dejanska podlaga za odločanje le to, kar stranka navede, ne pa tisto, kar ob zaslišanju izpove (213. člen ZPP).
Tudi sicer pa verbalno izzivanje oziroma besedni prepir, razen v izjemnih primerih (ko gre za izzivanje k telesnemu napadu, kar v obravnavanem primeru ni bilo dokazano), ni opravičilo za telesno obračunavanje ter žaljivke ne opravičujejo fizičnega napada, zato v tem primeru ni mogoče govoriti o soprispevku. Sodna praksa v zvezi s tem je jasna ter ustaljena. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da podcenjujoč odnos in žaljivke ne dajejo nikomur pravice do fizičnega obračunavanja, zato tožniku ni mogoče očitati deljene odgovornosti za škodo (171. člen Obligacijskega zakonika).
Sam tek kazenskega postopka (katerega rezultat ni obsodilna sodba) zato, v nasprotju z mnenjem tožnice, ne predstavlja protipravnega ravnanja, ki bi v njem obtoženo osebo upravičeval do povrnitve škode.
plačilo odškodnine - poškodba pri delu - soprispevek delavca - dejansko ali pravno vprašanje - predpisi o varnosti in zdravju pri delu - zagotovitev varnosti in zdravja pri delu - potrebna skrbnost delavca - povprečna skrbnost - odmera višine odškodnine - amputacija prsta - lahek primer po Fischerjevi lestvici - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - primarni in sekundarni strah - skaženost - odstotek invalidnosti
S strani sodišča prve stopnje ugotovljen soprispevek ni previsok. Za oceno tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka je ključno, da je slednji segel v območje delujočega stroja, čeprav bi moral in mogel vedeti, da tega ne sme storiti. Celo če ne bi šlo za delavca s skoraj enoletnimi izkušnjami, bi bilo tudi od drugega (neprofesionalnega) človeka, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, utemeljeno pričakovati, da ne posega v stroj med njegovim delovanjem. Kljub temu, da sama sporna odprtina ni bila zavarovana oziroma označena (sta pa bila na vozilu napisa "zadrževanje v delovnem območju stroja prepovedano" in "gibanje pod neodprtimi vrati je smrtno nevarno"), zato pritožbeno zavzemanje za zmanjšanje tožnikovega soprispevka ni utemeljeno. Odločilno je, da se že ob povprečni skrbnosti za lastno varnost v delujoč stroj ne sme posegati z roko, zato določene, na strani delodajalca ugotovljene pomanjkljivosti, ne morejo biti razlog za poseg v temelj izpodbijane odločitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00083625
ZPP člen 8, 151, 155, 155/1, 165, 165/3, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354. KZ-1 člen 158, 158/4. OZ člen 179, 179/2.
plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo - negmotna škoda - denarna odškodnina - opravičilo - razžalitev - vrnitev razžalitve - sodna praksa - duševne bolečine - strah - dokazna ocena - kršitev pravice do izjave - neopredelitev do odločilnih dejstev - neposredno zaslišanje - nedovoljena pritožbena novota - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - predpravdni stroški - predpravdni odškodninski zahtevek - stroški predpravdnega odškodninskega zahtevka - odvetniški stroški - procesna predpostavka za vložitev tožbe - potrebni stroški
Strošek poskusa mirne rešitve spora (v izogib nepotrebnemu sporu pred sodiščem) je strošek, ki nastane v zvezi s postopkom.
V primerih, katerih stična točka je, da ni šlo za enkratno, izolirano in neizzvano žalitev, temveč za osebe oziroma družine, ki so dalj časa v sporih ali konfliktnih odnosih oziroma so si žalitve izmenjevale, se je sodna praksa v civilnih zadevah izrekla, da je treba te okoliščine upoštevati in tudi, da v takih primerih včasih (denarna) odškodnina razžaljencu ne pripada, ker ni in ne bi služila svojemu namenu oziroma ni združljiva z namenom denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00082887
ZPSVIKOB-1 člen 1, 1-1, 3, 3/1, 3/3, 4, 4/1, 5, 5/1, 6, 6/1, 27, 27/1, 48, 48/1. ZPSVIKOB člen 9. ZBan-1 člen 253a, 261a, 350a. ZPP člen 11.
odškodninska odgovornost bank - odgovornost banke slovenije - podrejene obveznice - izbris obveznic - odločba o izrednih ukrepih - razveljavitev zakona z odločbo Ustavnega sodišča - nov zakon - nadaljevanje prekinjenega postopka - pristojno sodišče - krajevna pristojnost - izključna pristojnost - pravica do izjave - načelo ekonomičnosti
Tožnik je tožbo vložil pred sprejemom razveljavljenega ZPSVIKOB in sedaj veljavnega ZPSVIKOB-1. Izpodbijani sklep, ki je bil izdan in s pritožbo izpodbijan v času veljavnosti ZPSVIKOB, temelji na zakonski podlagi, ki ne velja več. Kljub temu je ta odločitev, s pravno podlago v novem ZPSVIKOB-1, ki (enako kot ZPSVIKOB) glede odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, pravilna. Že citirani prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se namreč izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah. Ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno, da bi se razveljavil zgolj zato, da bi bil ponovno izdan identičen sklep. Z izpodbijanim sklepom se namreč v ničemer ne posega v tožnikovo pravico do sodnega varstva, niti ne zmanjšuje njegovih procesnih in materialnopravnih upravičenj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00086532
ZTPDR člen 80, 80/2, 83, 83/1, 83/2. ZDR člen 105. ZDR člen 204. ZDR-1 člen 200, 200/5. ZPP člen 274, 325. ZOR člen 371, 376, 376/3. OZ člen 1060.
prenehanje delovnega razmerja - zahteva za varstvo pravic - zavrženje tožbe - zastaranje odškodninskega zahtevka - procesna predpostavka
Tožnica bi morala v 15 dneh od vročitve odločbe z dne 14. 2. 1994, s katero ji je dne 26. 2. 1994 prenehalo delovno razmerje, vložiti zahtevo za varstvo pravic pri toženki, česar ni storila, čeprav je bila o možnosti uveljavljanja pravnega varstva poučena v odločbi z dne 14. 2. 1994. Ker tega ni storila, je sodno varstvo izključeno (drugi odstavek 83. člena ZTPDR).
Tožničin odškodninski zahtevek izvira iz zatrjevanega škodnega dogodka, ki se je zgodil v letu 1994, zato je njena terjatev ob vložitvi tožbe 4. 8. 2023 zastarala in je posledično pravilna odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 400.000,00 EUR.
Zgolj to, da se nesreča ni zgodila čisto natančno tako, kot zatrjuje tožnik, sicer še ne bi pomenilo razbremenitve plačila odškodnine. Vendar so nasprotja med trditvami in izpovedbama domnevnih udeležencev prometne nesreče ter izvedenskim mnenjem tako drastična, da zaradi suma v fingiranost prometne nesreče zavarovalni primer oz. odgovornost toženkine zavarovanke nista prepričljivo dokazana.
Ker tožnik ni dokazal zatrjevanega poteka prometne nesreče, ni dokazal zatrjevanega zavarovalnega primera. Zato je zahtevek pravilno zavrnjen.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00083375
OZ člen 1. ZVZD-1 člen 2, 3, 5. ZIKS-1 člen 15, 15/1, 45. ZDR-1 člen 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - odškodninska odgovornost države - delodajalec - nesreča pri delu - prestajanje zaporne kazni - delo zapornika med prestajanjem kazni - poškodba pri delu
Država obsojencu odgovarja za škodo, ki mu nastane na delu oziroma v zvezi z delom, ne glede na to, kje je obsojenec delo opravljal.
reformatio in peius - sprememba tožbe - načelo popolne odškodnine
Že v okviru prvega sojenja postavljeni zahtevek se je glasil na plačilo odškodnine zaradi prikrajšanja na zaslužku - plači, le da je bil zahtevek v ponovljenem sojenju zvišan. Slednje pa ne pomeni, da gre za nov zahtevek ali da je bil ta na novo postavljen. Identiteta (istovetnost) denarnega zahtevka je ostala ista, ker gre po vsebini še vedno za v primerjavi s prvim postopkom nespremenjeni obravnavani sporni predmet v smislu zahtevanega sodnega varstva (iz naslova premoženjske škode zaradi izgube na plači za nespremenjeno obdobje); spremenila se je le njegova višina. S tem, ko se tožnica ni pritožila zoper prvo izdano sodbo P 148/2015 z dne 3. 7. 2020 (zoper katero se je pritožila le toženka, ki je s pritožbo uspela), čeprav prvostopno sodišče ni v celoti ugodilo zahtevku iz naslova izgube na zaslužku, bi prvostopno sodišče z drugačno odločitvijo od tokrat pritožbeno izpodbijane, torej ob neupoštevanju delne pravnomočnosti in načela dispozitivnosti (člen 3 ZPP), kršilo pravila o že razsojeni stvari, v katero bi nedopustno poseglo (in tudi pritožbeno sodišče, če bi sledilo pritožbi).