Gorsko kolesarjenje, vključno s spustom po strmem terenu, samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu pravil o objektivni odškodninski odgovornosti, temveč gre za športno dejavnost, pri kateri se udeleženec prostovoljno izpostavi njemu poznanim in prepoznavnim tveganjem. Od tistega, ki se takšni dejavnosti izpostavi, se zato pričakuje, da bo sam skrbel za svojo varnost. Organizator odškodninsko odgovarja le za škodo, ki nastane kot posledica njegove neskrbnosti, ne pa za škodo, ki izvira iz tveganj, ki jih šport prinaša sam po sebi. Navedenega stališča ne omaje niti dejstvo, da je bil v obravnavani zadevi udeležen mladoletni otrok. Presojo o tem, ali se otrok lahko udeleži določene športne dejavnosti, v takšnem primeru opravijo njegovi starši oziroma zakoniti zastopniki, ki so odgovorni za varstvo in vzgojo otroka.
Ko pritožnica vztraja pri izvedencu socialnovarstvene stroke, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre pri tem za vprašanja pravilne uporabe prava, na kar pa mora sodišče odgovoriti samo in tudi je v tem postopku.
Za uveljavljanje odškodnine iz naslova škode zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku procesna predpostavka predhoden postopek poskusa mirne rešitve spora, določen v prvem odstavku 27. člena ZDOdv. Tak predhoden postopek mirne rešitve spora je tožnica začela le zaradi kršitve pravice do stikov z očetom in pravice do družinskega življenja.
Oče je s tožnico vzpostavil stike junija 2017, tožbo pa je tožnica vložila šele po izteku subjektivnega triletnega zastaralnega roka (prim. prvi odstavek 352. člena OZ), decembra 2021. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je začetek teka zastaranja treba vezati na čas, ko je tožnica lahko izvedela za storilca in obseg škode, to pa je bilo po pravilni presoji že v letu 2017, ko je bilo dokončno, da se ne bo vrnila v RS, ampak bo ostala na Kitajskem. Tako se izkaže, da je tožba vložena po izteku zastaralnega roka, saj v situaciji, ko je tožnica znotraj 3-letnega subjektivnega zastaralnega roka izvedela za storilca in obseg škode, preprečuje uporabo objektivnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 352. člena OZ.
Groba, žaljiva prispodoba o tožnici, naperjena izključno v njeno osebo, njeno žaljenje in sramotitev, brez kakršnekoli povezave s temeljno razpravo in tožničinim delom, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni imela nobene realne podlage v njeni predhodni izjavi niti temeljni razpravi o družbeno pomembni temi. Tovrstnih zapisov ni dopustno širiti niti zoper absolutne javne osebe. Nedovoljene so vsakomur, tudi znanim javnim publicistom. Izjave, katerih izključni namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe, ne uživajo varstva pravice do svobode izražanja.
Slovenska pokojninska zakonodaja (ZPIZ, ZPIZ-1, ZPIZ-2) je v obdobju med letoma 2004 in 2018 ohranjala različno upokojitveno starost in različne odmerne odstotke glede na spol zavarovanca, oboje v korist žensk. Razlike med spoloma so namreč izhajale iz tradicionalnih družbenih vlog, zato so bili v prehodnem obdobju za žensko določeni nižji upokojitveni pogoji, odmerni odstotek za odmero pokojnine pa se je za žensko dvigal hitreje iz razloga, da pri odmeri pokojnine kljub nižji starosti ni bila v slabšem položaju kot moški.
Delodajalec se lahko odloči za reorganizacijo tudi ob dobrih poslovnih rezultatih, zato niso bistvene pritožbene navedbe o višjih prihodkih v letu 2022. Gre za legitimno poslovno odločitev toženke, posledica katere je bila tudi dodelitev v pritožbi izpostavljenih dodatnih pooblastil A. A., ki jih ta prej ni imel. Spremembe v organizaciji poslovanja se niso nanašale le na tožnika, predvsem pa niso bile izvedene z namenom njegovega trpinčenja.
Večina predloženih elektronskih sporočil je brez konteksta, nekatera pa sploh niso bila naslovljena na tožnika in tako že pojmovno ne morejo predstavljati trpinčenja tožnika; sporočila pa se nanašajo na delo oziroma gre za kritiko dela in objektivno gledano niso graje vredna ali očitno negativna in žaljiva. Četudi toženkin način komunikacije (npr. v pritožbi izpostavljeno pošiljanje jeznih in žalostnih čustvenčkov) morda ni najbolj običajen v poslovnem svetu, pa ta še ne predstavlja trpinčenja. Kot že obrazloženo, se je pri toženki zamenjal lastnik in vodstvo, ki je imelo druge prioritete in drug način dela kot prejšnje in je ob ugotovljenih slabših poslovnih rezultatih s tovrstno komunikacijo želelo vzpodbuditi (tudi) tožnika k boljšemu in učinkovitejšemu delu.
V pritožbi izpostavljena sporočila, kot so: "pojdite ven iz cone udobja", "včasih ste zelo naporni, kot v otroškem vrtcu", "sramota", ki se ne nanašajo na tožnika osebno, pač pa na tožnika kot vodjo delovne ekipe oziroma na delo in poslovne rezultate, ne presegajo meja dopustnega.
Toženec je kot dejanski lastnik nevarne stvari uporabo te stvari in razpolaganje z njo prepustil tožniku, ki je delo z njo opravljal in nadzoroval samostojno, s tem pa je nanj prenesel tudi riziko, ki iz te stvari izvira. Odgovornost za nastalo škodo iz te stvari je tako prešla na tožnika, saj ta drugih okoliščin, ki bi kazale na objektivno odškodninsko odgovornost toženca v zvezi s to nevarno stvarjo, ni zatrjeval.
Toženec v času škodnega dogodka ni bil tožnikov delodajalec. Tako je bil tožnik pri opravljanju dela v času nezgode samostojen, zato bi moral sam poskrbeti za varno opravljanje dela.
Z izvajanjem naloge gonjača v ugotovljenih okoliščinah je bil tožnik postavljen v položaj, kjer je bilo tveganje za nastanek škode večje in ne povsem obvladljivo, nalogo pa je opravljal za drugega, zaradi česar mu ni sprejemljivo pripisati, da je to tveganje prevzel nase. Pravilno je zato stališče izpodbijane sodbe, da je podana objektivna odgovornost toženkine zavarovanke.
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da je zavarovanka toženke objektivno odgovorna kot imetnica in voznica avtomobila za škodo, ki je ob trku nastala tožniku, da pa je tudi tožnik zaradi opustitve dolžne skrbnosti soprispeval k nastanku škodnega dogodka, kar je sodišče prve stopnje ovrednotilo v višini 20 %.
Sodišče Evropske Unije je v zadevi C-473/2007 (Plumex proti Young Sports NV) z dne 9. 11. 2000 razložilo, da Uredba št. 1348/2000 (predhodnica trenutno veljavne uredbe, ki je določala iste načine vročanja), ne vzpostavlja nobene hierarhije med načini pošiljanja in vročanja in je zato sodno pisanje mogoče vročiti na enega ali drugega od teh načinov ali kumulativno.
V slovenskem odškodninskem pravu je ustaljena razlaga, da so pravno priznane vrste nepremoženjskih škod samostojne, medsebojno neodvisne in da se le izjemoma lahko denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo prisodi v enkratnem znesku. Odmera denarne odškodnine za vsako posamezno vrsto nepremoženjske škode zahteva tudi ločevanje dejstev, ki se podrejajo vsaki izmed njih, s čemer se želi preprečiti t.i. zidanje zahtevkov.
Sodišče druge stopnje glede na trditve tožnice v tožbi, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pritrjuje sodišču prve stopnje, da je odmerjena denarna odškodnina 30.000,00 EUR (19 povprečnih mesečnih plač) za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju in 3.000,00 EUR (1,9 povprečne mesečne plače) za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 16.000,00 € (slabil 10 povprečnih plač) ter 2.610,00 EUR prisojene odškodnine za premoženjsko škodo zaradi potrebe po tuji pomoči in postrežbi (točke 78. do vključno 80), primerna.
Tožnik v pritožbi navaja, da že sama ugotovitev, da so telice prišle s planine močno shujšane, kaže, da je očitno, da je to posledica ravnanja in opustitev prve toženke. Tak očitek ni utemeljen, saj mora tožnik izkazati konkretno protipravno ravnanje - samo dejstvo, da so bile telice na paši na planini, ki jo je upravljala prva toženka, še ne pomeni protipravnega ravnanja.
Kot velja za vse ostale dokaze, tudi izvedensko mnenje ne more nadomestiti trditvene podlage. Vnaprejšnja izvedba dokaza brez trditvene podlage velja za informativni dokaz, ki ni dovoljen.