Ni bilo sporno, da je tožeča stranka zahtevala izvršitev naloga v USD in da je morala tožena stranka izvesti transakcijo preko korespondenčne banke v ZDA. Tisti trenutek, ko je nakazala denarna sredstva na svoj nostro račun pri BNYM, je prišla v stik s pravno ureditvijo v ZDA in jo je morala spoštovati, vključno z OFAC pravili.

Če toženo stranko po njenih poudarkih zavezujejo ameriška pravila OFAC in sodišče druge stopnje ji pritrjuje, potem mora podrobno poznati tudi vsebino teh pravil in izvrševanje v ZDA. Morala je vedeti, da bodo (lahko) denarna sredstva ob nakazilu na nostro račun v ZDA predmet pregleda OFAC, kajti po trditvi tožene stranke v ugovoru je OFAC Urad za nadzor tujih sredstev in nakazana denarna sredstva iz Slovenije v ZDA so po definiciji tuja sredstva, da to (lahko) pomeni zadržanje sredstev za čas pregleda do dokončne rešitve, da v tem času ne more uveljavljati nobenih sprememb, ki bi ustavile postopek in če se bo ugotovila spornost prejemnika ali transakcije, bo ameriška država zadržala denarna sredstva ter ne bo mogla izvršiti naloga, tožeča stranka in prejemnik pa bosta ostala brez sredstev.

Banka mora v skladu s prvim odstavkom 768. člena OZ paziti na naročiteljeve interese, ki ji morajo biti vodilo. V ugotovljenih okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da bi morala opozoriti tožečo stranko na možnost težav pri izvedbi plačilne transakcije v državo izven EU, upoštevaje USD. Moralo bi jo obvestiti o edini možnosti izvedbe transakcije v USD preko ZDA in da bo tam prišlo najprej do zadržanja sredstev zaradi pregleda skladnosti, od katerega ne bo mogoče odstopiti do končne rešitve in zahtevati dodatna navodila tožeče stranke. Zakonska podlaga za to ravnanje tožene stranke je v drugem in tretjem odstavku 768. člena OZ.

Seznanitev s splošnimi pogoji za vodenje transakcijskega računa, objava na spletni strani tožene stranke ne pomeni, da bi morala tožeča stranka vedeti za pravila OFAC, jih poznati že pred transakcijo in naložiti transakcijo v drugi valuti, ki se ne bi izvrševala prek ZDA ter ne bi bila predmet pregleda skladnosti. To je izven dolžnega zavedanja tožeče stranke, ki kot odvetniška družba nudi pravne storitve.

Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, ki temelji na istem dejanskem stanju, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (14. člen ZPP). Delavec tožene stranke je pri delu ali v zvezi z delom povzročil poškodbo zavarovanca tožeče stranke - Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ta ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe (86. člen ZZVZZ). Sodišče pa je pravilno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke soodgovoren, saj se ni predhodno prepričal, če lahko varno dostopa do stroja, ki je bil pod napetostjo, zato je delež njegove sokrivde k nastanku škode ocenilo v višini 20%.