Zavzemanje revidentke, da bi morala biti za obstoj dobrovernosti priposestvovalke stvarna služnost tudi vpisana v zemljiški knjigi, torej, da bi moralo biti predhodno izdano tudi ustrezno pisno zemljiškoknjižno dovolilo, pomeni materialnopravno zmotno odrekanje možnosti zunajknjižnega priposestvovanja tako na podlagi prej veljavne določbe prvega odstavka 54. člena ZTLR, ki ni ločila med pravim in nepravim priposestvovanjem, kot na podlagi od 1. 1. 2003 veljavnega prvega odstavka 217. člena SPZ, ki je to ločitev opravil in pri pravem - dobrovernem priposestvovanju skrajšal priposestvovalno dobo na deset let, pri nepravem priposestvovanju pa ohranil prejšnjo dvajsetletno priposestvovalno dobo.
Bistveno je, da se je priposestvovalka lahko oprla na dogovor z občino o ustanovitvi služnostne pravice in o njenem vpisu v zemljiško knjigo in da je pot, ki se je zakoličila oziroma vzpostavila ob soglasju občine, nemoteno uporabljala in vzdrževala v teku priposestvovalne dobe, tako brez nasprotovanja občine kot tudi njenih pravnih naslednikov služečega zemljišča. Opisane okoliščine so v duševni sferi tožene stranke vsekakor utrjevale utemeljeno prepričanje, da je do posesti upravičena, kar nasprotuje definiciji nedobroverne posesti iz določbe 28. člena SPZ, po kateri posestnik ni v dobri veri le tedaj, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti, oziroma je v skladu s prej veljavno določbo drugega odstavka 72. člena ZTLR, po kateri je bila posest dobroverna, če posestnik ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova.
Priposestvovanje je začelo teči pred uveljavitvijo SPZ, kar pomeni, da konkretni dejanski stan ustreza abstraktnemu oz. zakonskemu dejanskemu stanu iz prvega odstavka 269. člena SPZ, ki določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila tega zakona.
Stališče Ustavnega sodišča, ki „zgolj“ ugotavlja neskladnost odlokov o razlastitvi javnega dobra z URS in jih ne razveljavlja, ne pomeni, da je lastnik zemljišča že kar izgubil lastninsko pravico in njeno sodno varstvo, kljub ugotovitvi, da bi lahko razveljavitev z ustavo neskladnih odlokov povzročilo še bolj protiustavno stanje od dejanske razlastitve. Celo nasprotno, iz razlogov odločb sodišča je jasno razvidno, da je treba odvzem lastninske pravice šele opraviti na enega od zakonsko predpisanih načinov (sporazum ali razlastitveni postopek). Čim je tako, pa do tedaj lastninska pravica z vsemi „živi“ brez omejitev, torej z vsemi upravičenji: ius utendi, fruendi et abutendi. Nasprotna razlaga bi odvzela težo, logiko in pomen omenjenim ustavnopravnim argumentom. Dopuščala bi protislovno razlago, da čeprav je treba lastninsko pravico šele prenesti na drugega titularja – razlastitvenega upravičenca, je kljub temu dolžan aktualni titular zaradi dejanskih okoliščin (sprejema neustavnega akta in posledičnega fizičnega posega v nepremičnino), ki ne predstavljajo pravne podlage za poseg v lastninska upravičenja, trpeti prikrajšanja pri njeni uporabi in uživanju oziroma protipravne posege v ti upravičenji.
Povračilnega zahtevka na temelju 198. člena OZ v primerih t. i. dejanskih razlastitev ni mogoče pojmovno zaključiti.
Revizija tožeče stranke zoper pravnomočno sodbo, s katero je bila odpravljena prvostopenjska odločba ter zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek, ni dovoljena.