Vrhovno sodišče se strinja s tožnico, da iz same zasnove postopka imenovanja predsednikov sodišč, ki je namenjena varovanju neodvisnosti sodstva, izhaja, da bolj kot so mnenja pristojnih o kandidaturi usklajena in bolj kot so ta tri mnenja v posamičnem primeru natančno in obširno utemeljena ter drugačna od odločitve Sodnega sveta, manj je zakonitega prostora za manj natančno obrazložitev Sodnega sveta, da bi ta lahko prestala test nearbitrarnosti. Pri tem je pomembno tudi, da je Sodni svet sicer vsa tri mnenja tožnici poslal v vednost, vendar je ni ne na razgovoru ne kasneje seznanil z morebitnimi pomisleki članov Sodnega sveta glede njene kandidature, niti ni od nje zahteval dodatnih pojasnil, tako da bi bilo mogoče iz samega razgovora s tožnico ali pisne komunikacije razbrati razloge za neizbiro.
Vrhovno sodišče je zaradi navedenih okoliščin tega primera ocenilo, da skopa navedba, da "tožnica ni prepričala potrebnega števila navzočih članov Sodnega sveta, da bo z njenim (ponovnim) imenovanjem res zagotovljeno najbolj optimalno vodenje navedenega sodišča", ne omogoča ocene o nearbitrarnosti odločanja. Vrhovno sodišče soglaša s toženo stranko, da tožnica nima pravice od Sodnega sveta zahtevati pozitivne odločitve o njeni kandidaturi. Glede na opisane okoliščine obravnavanega primera in tudi izkazano drugačne odločitve Sodnega sveta v primerljivih primerih, tako glede vsebine kot glede obsega obrazložitve, pa ima po oceni Vrhovnega sodišča zaradi pravice do poštenega postopka pravico do navedbe toliko razlogov, da bi bilo dovolj prepričljivo izkazano, da člani Sodnega sveta niso odločali arbitrarno in njene kandidature niso zavrnili, ne da bi za to imeli utemeljene strokovne razloge. Ustavni pomen neodvisnosti sodstva, kljub posebnostim postopka imenovanja predsednika sodišča in diskrecijskega načina odločanja, od članov Sodnega sveta terja, da z zadostno obrazložitvijo odločitve ne le kandidata ampak tudi javnost prepričajo o spoštovanju meja diskrecijskega odločanja, poštenosti postopka in enakem obravnavanju, kar je tudi bistvo načela vladavine prava iz 2. člena Ustave v zvezi z 157. členom Ustave.
V pomenu, kot ga jasno opredeljuje Direktiva, je treba razumeti tudi pojem "statičen delovni stroj" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1, ki lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični (in niso le parkirani). Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični. Torej ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji. Odgovor na prvo pravno vprašanje, v zvezi s katerim je bila dopuščena revizija v tej zadevi, je torej da so statični delovni stroji v smislu prvega odstavka 93. člena ZTro-1 le stroji, ki se ne premikajo. Pri tem je Vrhovno sodišče izhajalo tudi iz dejstva, da je vračilo trošarine v splošnem davčna ugodnost, izjema od siceršnje obveznosti plačevanja trošarine od energentov, ki jo je že zato, ker je plačilo trošarine nujno za zagotovitev davčnih prihodkov, treba razlagati restriktivno. S takšno zožujočo razlago pa se na drugi strani tudi izključuje možnosti zlorab.
Glede na to, da ima (po nespornih dejanskih ugotovitvah v obravnavani zadevi) demper kolesa in je namenjen nalaganju in prevažanju mineralne surovine znotraj delovišča ter njenemu raztovarjanju na lokaciji mobilne drobilnice, in se torej med opravljanjem svoje osnovne funkcije lahko premika, ga po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti za statični delovni stroj v smislu prvega odstavka 93. člena ZTro-1. Iz enakega razloga tudi ne čelnega nakladalca in rovokopača, katerih osnovna funkcija tudi po revidentovih navedbah prav tako vključuje premikanje, prevoz mineralne surovine znotraj delovišča (kamnoloma).
Države članice niti nimajo tako širokega polja proste presoje, da bi lahko znižano davčno obremenitev za porabo energentov v svojih nacionalnih ureditvah uredile na način (kot to zahteva revident), da bi izjeme oziroma znižanja dejanskih ravni obdavčitve iz točke c drugega odstavka 8. člena Direktive predvidele tudi za energente, ki jih kupci porabijo za stroje, ki se uporabljajo za druge industrijske in komercialne namene in ne pri visokih in nizkih gradnjah ter pri javnih delih. Zato ta izjema ne more biti podlaga za to, da bi lahko slovenski zakonodajalec ugodnejšo trošarinsko obravnavo predvidel za energente, ki se uporabijo kot pogonsko gorivo obravnavanih strojev v dejavnosti pridobivanja kamna. Povedano drugače, če bi ugodnejšo trošarinsko obravnavo na podlagi navedene izjeme priznal tudi kupcem energentov, ki jih porabijo za pogon vseh strojev v dejavnosti pridobivanja kamna, ne bi pravilno implementiral določb Direktive.
Odgovor na drugo pravno vprašanje v tej reviziji je, da prvi odstavek 93. člena ZTro-1 v delu, ko ta določa, da imajo pravico do vračila trošarine v višini 50% povprečnega zneska trošarine, ki je predpisana za plinsko olje za pogonski namen v obdobju za katerega se zahteva vračilo trošarine, za energente, ki jih dokazljivo porabijo za pogon strojev, kupci – osebe, ki dejansko opravljajo dejavnost gradbeništva, ki se uvršča v področje "Gradbeništvo", v skladu s predpisom, ki ureja standardno klasifikacijo dejavnosti, ne predvideva pa tega tudi za uporabo energentov za stroje v dejavnosti pridobivanja kamna ni v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) iz razlogov, ki jih navaja revident. Stališča o morebitni neskladnosti same Direktive z določbami Listine Evropske unije o temeljnih pravicah z vidika zagotavljanja načela enakosti in svobodne gospodarske pobude, pa iz revizijskih navedb tudi ni razbrati.
Ker je revident v okviru svoje dejavnosti pridobivanja kamna energente porabil za pogon strojev demperjev, rovokopačev in čelnih nakladalcev, ki niso ne statični delovni stroji ne stroji, ki bi bili uporabljeni v dejavnosti gradbeništva, je utemeljeno stališče Upravnega sodišča, da na podlagi prvega odstavka 93. člena ZTro-1 ni upravičen do vračila trošarine.
Zmotno je stališče, da bi tožeča stranka morala dokazati, da je obstajal veljaven ustni dogovor, da bo toženka vrnila prejete zneske, če po pridobitvi licence ne sklene pogodbe o zaposlitvi. Podlaga tožbenega zahtevka ni pogodbeno prevzeta obveznost vrnitve prejetih zneskov, če toženka ne izpolni svojih obveznosti, temveč je njegova podlaga obveznost toženke, da vrne prejeto, ker se ustno dogovorjena podlaga (kavza) ni uresničila. V primeru izjalovljene podlage ni treba, da bi bila dolžnost vrnitve prejetih zneskov še pogodbeno utrjena (v takšnem primeru bi zahtevek temeljil na pogodbi), saj obogatitveni zahtevek izhaja neposredno iz zakona, to je iz določbe tretjega odstavka 190. člena OZ.
Odgovor na vprašanje, ali je v obravnavni zadevi možna povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v kombinaciji povrnitve stroškov javnega prevoza in kilometrine materialnopravno pravilna, je nikalen.
Odškodnina mora biti učinkovita in sorazmerna z nastalo škodo. Oškodovancu mora nuditi zadostno satisfakcijo (učinkovitost) in ustrezati utrpeli škodi glede na njen obseg (sorazmernost). Pri presoji zatrjevane škode mora sodišče upoštevati okoliščine kot so trajanje trpinčenja, naravo posameznih dejanj, okolje, v katerem se je izvajalo, osebe, ki so ga izvajale, težo posledic in njihovo trajanje. Kršitelj prepovedi trpinčenja na delovnem mestu mora odškodnino občutiti kot svarilo v izogib ponavljanju (odvračalni učinek).
Dokler Vrhovno sodišče ne izda odločbe, lahko stranka umakne že vloženo revizijo. Vrhovno sodišče zato le ugotovi, da je revizija umaknjena.