ZEPDSV člen 6, 7. ZDCOPMD člen 8, 8/8. ZDR člen 131.
nadure - dnevnice - voznik - dokazno breme - zmotna uporaba materialnega prava - vodenje evidenc
Ker listine o delu poseduje izključno tožena stranka, ki je bila tudi dolžna voditi evidenco delovnega časa za vsakega delavca posebej na podlagi določil ZEPDSV in ZDCOPMD, bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki naložiti, da predloži ustrezno dokumentacijo, ki jo je bila dolžna voditi. ZEPDSV 7. členu določa, da morajo evidence (evidenca zaposlenih delavcev, evidenca o stroških dela, evidenca o izrabi delovnega časa in evidenca o oblikah razreševanja kolektivnih delovnih sporov pri delodajalcu) voditi delodajalci, zato je tožena stranka dolžna poskrbeti, da ima ustrezne podatke. ZEPDSV in ZDCOPMD ne predpisujeta, na kakšni osnovi je potrebno izdelati evidenco delovnega časa, zato mora biti na podlagi osmega odstavka 8. člena ZDCOPMD, ki določa, da mora delodajalec v evidenci o izrabi delovnega časa hraniti tudi uporabljene tahografske vložke in prenesene podatke iz digitalnega tahografa in voznikovih kartic, evidenca o izrabi delovnega časa izdelana na podlagi tahografov in ne na podlagi potnih nalogov. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Umik predloga za izvršbo ali njegov delni umik predstavlja neposredno čisto procesno dispozicijo upnika, ki sproži procesni učinek, to je (delno) ustavitev izvršbe. Takšno procesno dejanje s takojšnjim učinkom pa je lahko le nepreklicljivo. Upnik zato v pritožbi zoper izpodbijani sklep ne more več preprečiti procesnega učinka - to je ustavitve izvršilnega postopka, čim je njegova izjava o umiku prispela na sodišče. Navedeno ni mogoče niti v primeru, če je bil umik podan v zmoti glede določene dejanske okoliščine. Odločitev o ustavitvi izvršilnega postopka je torej deklaratorne narave.
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5, 12, 12/2, 12/3. ZPP člen 212.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – pravna oseba – trditveno in dokazno breme – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse – obrazloženost sodne odločbe
Kadar stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora tudi konkretno trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne. Tega tožena stranka v svojem predlogu ni storila. Zgoraj predstavljeni podatki o premoženjskem in finančnem stanju tožene stranke namreč terjajo dodatno obrazložitev, zakaj iz razpoložljivega premoženja tožena stranka ne more pridobiti sredstev za poplačilo sodne takse z unovčenjem dela le-tega. Po presoji višjega sodišča bi zato bil, poleg trditev o minimumu sredstev za tekoče poslovanje, nujen tudi podatek o tem, kakšna je struktura premoženja tožene stranke in katera oziroma koliko je takih sredstev, da bi njihova prodaja ogrozila poslovanje. Nenazadnje tožena stranka ni niti opisala, kakšno dejavnost opravlja in katero premoženje za to potrebuje.
neobrazložen ugovor - sklep o dovolitvi izvršbe na novo sredstvo - izvršilni naslov - potrebni stroški upnika
Procesna situacija, ko je bil ugovor dolžnika neobrazložen, pa vpliva na stroškovno odločitev. Neobrazloženega ugovora sodišče prve stopnje niti ne bi smelo vročati upniku v odgovor. Pri tem je odgovor na ugovor smiseln le, če lahko vpliva na vsebinsko drugačno odločitev, kar pa tukaj ni bil primer. Odgovor ne bi v ničemer izboljšal položaja upnika v postopku, saj je bila zavrnitev ugovora posledica neustrezne procesne aktivnosti dolžnika, ki v ugovoru ni podal nobenega pravno upoštevnega ugovornega razloga. V takšni situaciji ne gre za upnikove potrebne stroške, ki jih je dolžnik dolžan povrniti upniku (a contrario peti odstavek 38. člena ZIZ), zato jih upnik krije sam.
postopek za plačilo sodne takse – nastanek taksne obveznosti – ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse – slabo premoženjsko stanje – umik tožbe – domneva umika tožbe
Pritožnikovemu sklicevanju na slabo finančno stanje ni mogoče slediti, saj gre za odmero taksne obveznosti, na katero gmotni položaj taksnega zavezanca ne vpliva.
Nastale taksne obveznosti morajo biti poravnane tudi v primeru, da se postopek konča z umikom tožbe. Obravnavni postopek je bil ustavljen zaradi fikcije umika tožbe, ki je nastopila, ker tožnik ni plačal sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00024417
KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3. ZKP člen 149.b, 150, 150/1-1, 151, 151/1, 154, 159. ZKP člen 149.b, 150, 150/1, 150/1-1, 151, 154, 159.
nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem - prisluškovanje in opazovanje v tujem prostoru - tajno opazovanje - pravica do obrambe - zaslišanje obremenilne priče - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kolektivno kaznivo dejanje - hudodelska združba - nedovoljeni dokazi - razlogi o odločilnih dejstvih - odredba prikritih preiskovalnih ukrepov
Res je, da se preiskovalna sodnica v obrazložitvi odredbe ni ukvarjala z možnostjo izvajanja ukrepa s prisluškovanjem od zunaj z laserskim ali katerimkoli drugim sredstvom, kar omenja zagovornik, vendar se ji s tem vprašanjem, glede na obrazložene okoliščine, iz katerih izhaja potreba po uporabi prav takšne prisluškovalne naprave, ki je bila nameščena, niti ni bilo potrebno še posebej ukvarjati in pojasnjevati neogibnost vstopa v vozilo zaradi vgradnje takšne naprave.
Obtožencu so bila kršena temeljna jamstva, ki veljajo v kazenskem postopku, to je pravica obtoženca do učinkovite obrambe, ker kljub zahtevi obrambe niso bile neposredno zaslišane osebe, ki so sodelovale pri posameznih izvršitvenih dejanjih. Enako velja glede neposrednih izvajalcev tajnega opazovanja. V kolikor je zaslišan le koordinator policijske akcije, ne pa tudi opazovalci, ki so identifikacijo obtoženca izvedli, obtoženi nima možnost seznaniti se z obremenilnimi pričami, še posebej, ker gre za priče katerih izjave so v obravnavani zadevi odločilne, saj drugega dokaza o ugotovljeni identiteti obtoženega in njegove žene v spisovnem gradivu ni.
OZ člen 165, 179, 182, 299, 378, 943. ZOZP člen 20, 20a, 20a/2.
povrnitev nepremoženjske škode - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - zamuda zavarovalnice - izplačilo odškodnine
ZOZP določa zamudo le za primer, ko odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, zato se o zamudi z izplačilom odškodnine odloča na podlagi OZ.
Posebnost te zadeve je, da je tožeča stranka sicer izdala zemljiškoknjižno dovolilo (razpolagalni pravni posel), vendar do realizacije prodaje v zemljiški knjigi zaradi od strank neodvisnih razlogov ni prišlo. Ker se lastninsko pravico (tudi po hrvaških predpisih) pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, so toženci še vedno le „pričakovani“ lastniki. Prodajna pogodba (skupaj z zemljiškoknjižnim dovolilom) zato še vedno učinkuje zgolj med pravdnimi strankami in ne tudi v razmerju do ostalih subjektov. Če je tako, ni nobene razlike med razveljavitvijo učinkov pogodb v razmerju med pravdnima strankama in razveljavitvijo celotnih pogodb. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna, ker bi morala tožeča stranka zahtevati razveljavitev učinkov pogodbe, aneksa in zemljiškoknjižnega dovolila, je na podlagi povedanega napačno.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina
Tožena stranka tožniku ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni ponudila ustrezne zaposlitve, ker je bil kraj opravljanja dela oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom od kraja bivanja tožnika. Tožnik ponujene neustrezne zaposlitve ni sprejel in mu je delovno razmerje prenehalo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati odpravnino po 108. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožnice, da bi morala tudi v primeru, če je bilo njeno delo uspešno, prejeti nagrado za uspešnost vsaj v višini enkratnega zneska, saj iz druge pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je v primeru uspešnega dela lahko nagrada nič. V pogodbi o zaposlitvi je določeno, da je nagrada za primer uspešnega dela 1x - 2x razpon mnogokratnika. Uspešnost vodilnega delavca se po 7. členu pogodbe o zaposlitvi upošteva le, če je bil oddelek uspešen, uspešnost pa je ocenila uprava na podlagi kriterijev, skladno s strateškim planom, po zaključku poslovnega leta. Tudi v primeru, če je bil vodilni delavec izjemno uspešen, zelo uspešen ali uspešen, to še ni pomenilo, da bo dobil nagrado oziroma, da bo ta priznana in izplačana, saj je bila nagrada odvisna tudi od poslovanja posameznega oddelka. Nagrada za poslovno leto 2009 iz naslova uspešnosti ni bila izplačana nobenemu vodilnemu delavcu. Sodišče je pravilno obrazložilo, da je tožnica zatrjevala, da bi morala za leto 2009 biti ocenjena kot zelo uspešna, pri tem pa niti ni konkretno navedla nobene utemeljitve, niti predložila ustreznih dokazil, na podlagi katerih bi lahko sodišče odločilo o njeni uspešnosti dela in posledično o izplačilu nagrade za uspešnost. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nagrade za uspešnost.
Zamudna sodba je možna tudi v primeru, če tožbi niso priloženi nobeni dokazi. Če pa vsebina listinskih dokazov nasprotuje tožbenim navedbam, potem mora sodišče, kljub pasivnosti tožene stranke, izvesti dokazni postopek zaradi razčiščevanja teh nasprotij. Tudi se zamudna sodba ne piše na način, iz katere listine izhaja kakšno dejstvo, saj zamudna sodba ne temelji na dokazni oceni, pač pa mora temeljiti zgolj na pravilni ugotovitvi, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana.
Tožena stranka je s tovornim vozilom, ki je last tožeče stranke, opravila vožnjo iz Slovenije v Italijo. Po raztovarjanju je s strani disponentke sprejela navodilo, naj opravi prevoz iz kraja v Italiji v okolico Pariza. Naročilo je brez obrazložitve zavrnila in dela ni želela opraviti. Tovorno vozilo je pustila v Italiji in se z lastnim prevozom vrnila v Slovenijo. Tožeča stranka je bila prisiljena zapuščeno tovorno vozilo pripeljati na sedež v Slovenijo s pomočjo drugega voznika. Zaradi ravnanja tožene stranke je tožeča stranka (delodajalec) utrpela premoženjsko škodo, zato od tožene stranke (svojega delavca) utemeljeno zahteva njeno povrnitev.
OZ člen 766, 768. ZPP člen 457, 457/3, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti – izvršba na podlagi verodostojne listine – mandatna pogodba – plačilo odvetniškega honorarja – neskrbno ravnanje – neustreznost pravnega sredstva – pojasnilna dolžnost odvetnika – nagrada za narok
Odvetnik ima praviloma pravico do plačila za zastopanja na naroku ne glede na rezultat sodnega postopka, saj gre za obveznost, ki je po svoji naravi obligacija prizadevanja in ne uspeha. Ker pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo, da ravnanje odvetnice, zaposlene pri tožniku, ni bilo ustrezno skrbno – gre za izbiro neustreznega pravnega sredstva (s katerim ni bilo mogoče uspeti) in glede na to pomanjkljivo pojasnilo naročiteljici v zvezi s takšnim pravnim sredstvom oziroma njegovim namenom, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.
izredna denarna socialna pomoč – denarna socialna pomoč – zavrženje tožbe – vročanje
Tožena stranka je izpodbijane dokončne odločbe (zavrnitev izredne denarne socialne pomoči) z dne 13. 6. 2013, 8. 7. 2013, 18. 6. 2013 in 13. 3. 2014 v predsodnem postopku tožnici vročala na pravi naslov, to je naslov C. ulica 188, D., ki ga je tožnica sama navedla tako v vlogah, vloženih pri Centru za socialno delo, za uveljavljanje pravic, kot v pritožbah. Tožnica je imela v času od 21. 6. 2013 do 12. 7. 2013, ko so se ji vročale izpodbijane dokončne odločbe, prijavljeno stalno prebivališče na naslovu C. ulica 188, D.. Pošta je bila šele dne 27. 3. 2015 seznanjena, da tožnica ne prebiva več na tem naslovu. Tožnica na prijavljenem prebivališču v stanovanjski hiši v C. Ulici 188 D. ni imela hišnega predalčnika, so ji pa bila puščena obvestila o poštni pošiljki. Stranki se v postopku vroča na dejanski naslov prebivališča, če je ta znan. V konkretnem primeru je bil to naslov C. ulica 188, D.. Razlog, zakaj pisanj vročevalec na tem naslovu ni puščal v hišnem predalčniku, je bil na tožničini strani. Bila pa je o prispelih pošiljkah obveščena in ni bilo nobene ovire, da ne bi mogla pošiljk dvigniti in biti seznanjena z odločbami oziroma, da se ne bi štele odločbe za vročene.
Tožbe, vložene zoper izpodbijane dokončne odločbe, so bile vložene po preteku 30 dnevnega roka. Zato je sodišče prve stopnje tožbo (zadeve so se združile v en postopek) pravilno zavrglo kot prepozno (na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga iz ekonomskih in organizacijskih razlogov, saj je zaradi reorganizacije pri toženi stranki (tožena stranka je ukinila organizacijsko enoto Projekt B. in preostale naloge te ukinjene enote vključila v organizacijsko enoto Projekt C.) delo, ki ga je tožnik opravljal pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, postalo nepotrebno. Razlog za reorganizacijo pri toženi stranki je bilo ukinjanje določenih projektov, s tem pa je prišlo tudi do upada prihodkov na področju cest. Ker je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Sodišče prve stopnje je na podlagi uradnega zaznamka vodje vpisnika, da tožnik takse za tožbo ni plačal, z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožba šteje za umaknjeno. Tožnik je v pritožbi predložil račun, iz katerega izhaja, da je pri blagajni sodišča prve stopnje plačal sodno takso. Glede na navedeno je bila taksa plačana (pravočasno), zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da taksa ni bila plačana. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006777
OZ člen 365, 663. ZFPPIPP člen 227. ZPP člen 286b, 443.
sodno uveljavljanje terjatve nastale pred začetkom stečaja zoper stečajnega dolžnika - prijava terjatve v stečajnem postopku - jamčevalni zahtevek - zastaranje - spor majhne vrednosti - prepozna graja procesnih kršitev
Prijava terjatve v stečajnem postopku je sodno uveljavljanje terjatve, saj lahko upnik po določbi 227. člena ZFPPIPP terjatve, ki so nastale pred začetkom stečaja v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka. To pa pomeni, da je svoja upravičenja iz naslova jamčevanja tožeča stranka uveljavljala v roku iz 663. člena OZ in da je tožbo, kakšno je vložila, lahko v skladu s pravili stečajnega postopka vložila šele takrat, ko je stečajni upravitelj njeno pravočasno prijavljeno terjatev prerekal.
Tožnik je potem, ko je prejel plačilni nalog za plačilo globe zaradi prekrška, ki je bil storjen z njegovim vozilom v času njegove odsotnosti zaradi letnega dopusta, pri toženi stranki dosegel stornacijo dopusta za ta dan in se tako izognil odgovornosti za ta cestnoprometni prekršek. S takšnim ravnanjem je tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja goljufije po 1. in 6. odstavku 211. člena KZ-1, saj je z lažnim prikazovanjem dejstev, prikrivanjem, selektivnim informiranjem in spravljanjem v zmoto, z namenom, da bi se razbremenil odgovornosti za cestnoprometni prekršek in plačila globe in si pridobil premoženjsko korist v višini plačila za delo in povračila stroškov prevoza na delo, spravil v zmoto toženo stranko, da mu je izplačala plačilo za delo in stroške prevoza ter sodišče, da je v škodo proračuna RS, kamor se stekajo plačila izrečenih glob za cestno prometne prekrške, postopek zoper njega ustavilo.
Tožnik je določenega dne neupravičeno in v nasprotju s predpisi in delovnimi obveznostmi dostopal do registra davčnih zavezancev in se seznanjal z osebnimi podatki in podatki, ki predstavljajo davčno tajnost, brez dovoljenja fizičnih oseb, na katere se ti podatki nanašajo, brez zakonitega dopustnega namena vpogleda tako, da je lažno vpisoval navidezni razlog vpogleda, in sicer naključne oziroma izmišljene številke zadev z namenom, da bi se izognil sumu delodajalca, da je vpogled neupravičen, čeprav zadev teh fizičnih oseb ni imel v reševanju. S tem je kršil navodila delodajalca, kar je kršitev 34. člena ZDR-1. Njegovo ravnanje predstavlja hudo kršitev delovnih obveznosti, ki jo je tožnik storil naklepoma. Zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega ostavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Toženec je zahteval znižanje kupnine na takšen način, da je navajal, da je tožnikova terjatev ugasnila, ker se je pobotala z terjatvijo toženca iz naslova jamčevanja (prenehanje terjatve po tožbi zaradi predpravdnega pobotanja).
Jamčevalni zahtevki imajo značilnosti oblikovalne pravice, kar pomeni, da se lahko uresničijo samo sodno – z oblikovalnim tožbenim zahtevkom, česar pa toženec v obravnavani zadevi ni storil.
ZDR člen 6a, 45, 45/1, 45/3, 88, 88/1, 88/1-1, 90, 90/3. ZDR-1 člen 91, 91/3. OZ člen 39, 39/2, 39/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - mobbing
Tožena stranka je dokazala resnično in ne le navidezno reorganizacijo delovnega procesa z zmanjšanjem števila zaposlenih na delovnem mestu „delavec“ ter s tem obstoj (organizacijskega) poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR. Ker se je tožena stranka odločila, da bo delo opravila z manjšim številom zaposlenih na delovnem mestu „delavec“, je potreba po delu tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi prenehala. Pri tem ni bistveno, ali se je zaradi navedene odločitve tožene stranke, tj. da zmanjša število delavcev, povečal obseg opravljenih ur obstoječih zaposlenih, saj to pomeni poslovno odločitev delodajalca in s tem njegovo izključno pristojnost. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z zahtevkoma za reintegracijo in reparacijo.
Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo, da kritje drugo tožene stranke za zavarovanje pred odgovornostjo znaša 750.000,00 EUR. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper prvo toženo stranko (delodajalca) in zoper drugo toženo stranko (zavarovalnico, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odškodninsko odgovornost) za plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu, v kateri se je hudo poškodoval. Toženi stranki sta v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah izpodbijali tako podlago kot tudi višino tožbenega zahtevka, zato bi sodišče prve stopnje lahko izdalo vmesno sodbo glede podlage tožbenega zahtevka, in sicer bi v taki sodbi lahko odločilo o odškodninski odgovornosti prve tožene stranke kot delodajalca, saj je ta na podlagi določbe 1. odstavka 184. člena ZDR, ki je veljal na dan nezgode pri delu, odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. O odškodninski odgovornosti prve tožene stranke pa sodišče prve stopnje sploh ni odločalo, ampak je ugotavljalo višino zavarovalne vsote, za katero ima prva tožena stranka pri drugo toženi stranki zavarovano svojo odgovornost za škodo povzročeno delavcem, kar pa po določbi 1. odstavka 315. člena ZPP ni predmet vmesne sodbe. O višini, do katere ima prva tožena stranka zavarovano svojo odškodninsko odgovornost, bi sodišče lahko odločalo šele po tem, ko bi bila podlaga, na kateri temelji tožbeni zahtevek, znana in bi bilo potrebno odločiti le še o višini tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.