lastnost zavarovanca - delovno razmerje - zmotna uporaba materialnega prava
Delovno razmerje, ki je pravno razmerje, na podlagi katerega nastane zavarovalno razmerje, je bilo pri tožničinem delodajalcu A. prekinjeno s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vendar ne pravnomočno, saj je tožnica vložila tožbo in v delovnem sporu uspela. Iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani izhaja, da pravno razmerje ni bilo prekinjeno in da je tožnica pri delodajalcu v delovnem razmerju ves čas od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je bil tako tožnici priznan obstoj delovnega razmerja in vse pravice, ki iz tega izhajajo, brez prekinitve, kar pomeni ugotovitev obstoja pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (2. odstavek 7. člena ZPIZ-1). Zato ima tožnica v skladu s 1. alinejo 47. člena ZMEPIZ pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo odločb tožene stranke in ugotovitev, da ima v spornem obdobju lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi 13. člena ZPIZ-1 iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu A..
Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le pod pogoji in v višini, določeni v zakonu. Ker je v konkretnem primeru vzrok I. kategorije invalidnosti bolezen, je toženec pri odmeri invalidske pokojnine pravilno upošteval določbe 75. člena ZPIZ-1 ter 72. člena v zvezi z 39. členom ter 409. člen ZPIZ-1 in tožniku invalidsko pokojnino odmeril od pokojninske osnove z odmernim odstotkom, ugotovljenim na podlagi dejanske in prištete dobe. Ker je izpodbijana dokončna odločba pravilna in zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca.
ZPIZ-1 člen 203, 222, 222/1, 223, 223-1, 223-2. ZPIZ92 člen 218, 240, 240-2. ZPIZ72 člen 44, 44/1, 44/1-2, 79, 79-1.
zavarovalna doba - pokojninska doba - plačilo prispevkov
Tožnik je v tem socialnem sporu uveljavljal vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo. Tožnik je bil v spornem obdobju zdravstveno zavarovan na podlagi 77, to je po družinskem članu in ne na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti. Navedeno in to, da se je tožnik ponovno prijavil v zavarovanja s 1. 1. 1995, kaže, da tožnik za sporno obdobje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni plačeval in ga davčni organ, glede na nevključenost v sistem socialna zavarovanja, za kaj takega tudi ni mogel bremeniti. V kolikor bi bil tožnik v spornem obdobju dejansko vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, bi bila tudi vsakršna ponovna prijava v zavarovanje z dne 1. 1. 1995 nesmiselna. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke in za vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo.
V 6. alineji 49. člena ZŠtip je določeno, da štipendijsko razmerje preneha, če štipendist po enoletnem mirovanju štipendijskega razmerja ne predloži ustreznih dokazil, oziroma na podlagi predloženih dokazil ne izpolnjuje pogojev za nadaljnje prejemanje štipendije. Po tej določbi ZŠtip mora štipendist letnik, v katerega je bil ponovno vpisan, uspešno zaključiti še v času enoletnega mirovanja, oziroma najkasneje do zaključka enoletnega mirovanja, to je do konca študijskega leta, v katerem štipendijsko razmerje miruje. Tožnica drugega letnika v času mirovanja štipendijskega razmerja, to je v času trajanja študijskega leta 2012/2013, ni zaključila. S tem pa je izpolnjen dejanski stan iz 6. alineje 49. člena ZŠtip za prenehanje štipendijskega razmerja, čeprav je tožnica kasneje opravila vse študijske obveznosti za drugi letnik in dne 30. 6. 2014 tudi diplomirala. Posledično je tožnica dolžna po 1. odstavku 50. člena ZŠtip vrniti štipendijo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odpravo upravnih odločb toženca in ugotovitev, da obveznost vračila štipendije ni nastala.
Sodišče prve stopnje je na podlagi uradnega zaznamka vodje vpisnika, da tožnik takse za tožbo ni plačal, z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožba šteje za umaknjeno. Tožnik je v pritožbi predložil račun, iz katerega izhaja, da je pri blagajni sodišča prve stopnje plačal sodno takso. Glede na navedeno je bila taksa plačana (pravočasno), zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da taksa ni bila plačana. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
OZ člen 766, 768. ZPP člen 457, 457/3, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti – izvršba na podlagi verodostojne listine – mandatna pogodba – plačilo odvetniškega honorarja – neskrbno ravnanje – neustreznost pravnega sredstva – pojasnilna dolžnost odvetnika – nagrada za narok
Odvetnik ima praviloma pravico do plačila za zastopanja na naroku ne glede na rezultat sodnega postopka, saj gre za obveznost, ki je po svoji naravi obligacija prizadevanja in ne uspeha. Ker pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo, da ravnanje odvetnice, zaposlene pri tožniku, ni bilo ustrezno skrbno – gre za izbiro neustreznega pravnega sredstva (s katerim ni bilo mogoče uspeti) in glede na to pomanjkljivo pojasnilo naročiteljici v zvezi s takšnim pravnim sredstvom oziroma njegovim namenom, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.
premestitev - razlog za premestitev - zmotna uporaba materialnega prava - policija - učinkovitejše delo organa - smotrnost premestitve
Tožena stranka ima pravico, da v primeru ugotovljenega kadrovskega primanjkljaja na drugem področju znotraj organa (Policije) ob izpolnjevanju predpisanih pogojev premesti javnega uslužbenca. Glede na to, da je pri toženi stranki obstajal kadrovski primanjkljaj na področju Sektorja B. in je tožena stranka na to področje želela delavca z delovnimi izkušnjami, ki jih je tožnik imel, je izpolnjen pogoj obstoja delovnih potreb organa v smislu 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi določene subjektivne razloge (neprimeren odnos tožnika do podrejenih, nepravilnosti pri vodenju organizacijske enote ter domnevne strokovne napake). Spremljajoče okoliščine, ki so sicer subjektivne narave, po določilih ZJU ne vplivajo na dopustnost premestitve. Tožena stranka ima ob izpolnjevanju zakonskih pogojev v primeru ugotovljenih aktualnih delovnih potreb (po odhodu treh inšpektorjev) pravico izvesti organizacijski ukrep premestitve na drugo delovno mesto. Zato je presoja sodišča prve stopnje o nezakoniti premestitvi tožnika na drugo delovno mesto materialnopravno zmotna. Pritožbeno s
odišče je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o premestitvi tožnika.
zavrženje revizije - regres za letni dopust - dovoljenost revizije - spor glede obstoja in prenehanja delovnega razmerja - odpoved pogodbe o zaposlitvi - denarni zahtevek
Zmotno je stališče tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje glede regresov za letni dopust odločati v revizijskem postopku iz razloga, ker je tožnica pričela voditi postopek v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določilih ZUJF in je izplačilo regresa le posledični zahtevek. Zaradi navedenega tožničina revizija ni dovoljena in jo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 374. člena ZPP pravilno kot nedovoljeno zavrglo.
V konkretnem primeru tožnica (upravnica) tudi po pozivu sodišča nesklepčnosti tožbe ni odpravila. V celoti so izostale trditve o načinu delitve stroškov med etažne lastnike.
Neopredeljeno sklicevanje upravnice na račune, ob siceršnji pomanjkljivi trditveni podlagi, ni dovolj za utemeljenost zahtevka.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 51, 51/1, 51/1-1, 51/2, 51/2-1.
izvedenina – nagrada izvedenca – pisni izvid in mnenje – dopolnilno mnenje
Sodišče prve stopnje je izvedencema kmetijsko in gozdarske stroke naložilo, da skupaj ocenita vse nepremičnine, ki so predmet delitve. Izvedencu kmetijske stroke za (dodatno) cenitev nepremičnin, ki ju ob prvi cenitvi ni upošteval, ker je ocenil, da gre za gozdni zemljišči, ne pripada nagrada po prvem odstavku 51. člena Pravilnika.
Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo, da kritje drugo tožene stranke za zavarovanje pred odgovornostjo znaša 750.000,00 EUR. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper prvo toženo stranko (delodajalca) in zoper drugo toženo stranko (zavarovalnico, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odškodninsko odgovornost) za plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu, v kateri se je hudo poškodoval. Toženi stranki sta v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah izpodbijali tako podlago kot tudi višino tožbenega zahtevka, zato bi sodišče prve stopnje lahko izdalo vmesno sodbo glede podlage tožbenega zahtevka, in sicer bi v taki sodbi lahko odločilo o odškodninski odgovornosti prve tožene stranke kot delodajalca, saj je ta na podlagi določbe 1. odstavka 184. člena ZDR, ki je veljal na dan nezgode pri delu, odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. O odškodninski odgovornosti prve tožene stranke pa sodišče prve stopnje sploh ni odločalo, ampak je ugotavljalo višino zavarovalne vsote, za katero ima prva tožena stranka pri drugo toženi stranki zavarovano svojo odgovornost za škodo povzročeno delavcem, kar pa po določbi 1. odstavka 315. člena ZPP ni predmet vmesne sodbe. O višini, do katere ima prva tožena stranka zavarovano svojo odškodninsko odgovornost, bi sodišče lahko odločalo šele po tem, ko bi bila podlaga, na kateri temelji tožbeni zahtevek, znana in bi bilo potrebno odločiti le še o višini tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STVARNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO
VSK0006700
ZPP člen 8, 212, 339, 339/2. SPZ člen 142, 142/2, 150. ZIZ člen 71, 71/1-5.
kršitev pravice do sodelovanja v postopku – neoprava naroka – trditvena podlaga – dokazno breme – hipoteka – nedeljivost hipoteke – delno plačilo – učinek hipoteke na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa na kasnejšega pridobitelja lastninske pravice – odlog izvršbe – nenadomestljiva škoda – slabši gmotni položaj
Pavica strank do sodelovanja v postopku ni sama sebi namen, temveč predpostavlja aktivno vlogo strank, ki morajo postaviti ustrezne trditve in podati ustrezne dokazne predloge in šele takrat nastopi obveznost sodišča, da se do substanciranih trditev in dokaznih predlogov opredeli.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 108, 114, 116, 118. OZ člen 311.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - denarno povračilo - pobot - zapadlost terjatev
Tožena stranka je tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala 15. 5. 2015, dne 8. 5. 2015 pa je z drugim delavcem sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, čeprav bi lahko dela, v zvezi s katerimi je drugi delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, opravljal tudi tožnik. Ker delo tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ni postalo nepotrebno (saj bi tožnik lahko nadaljeval z delom, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas drugi delavec), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče prve stopnje je pri odločanju o pobotnem ugovoru tožene stranke delno zmotno uporabilo 311. člen OZ, ki med pogoji za dopustnost pobotanja terjatev določa tudi njihovo zapadlost. Tožena stranka je v pobot tožnikovi terjatvi uveljavljala terjatev iz naslova odpravnine, ki jo je izplačala tožniku na podlagi 108. člena ZDR-1, in terjatev iz naslova denarnega nadomestila (brez navedbe zneska), ki naj bi ga tožnik prejemal s strani Zavoda RS za zaposlovanje in katerega bi morala tožena stranka povrniti tej instituciji. Terjatev delodajalca iz naslova vračila odpravnine, ki je bila delavcu izplačana v posledici redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ki je bila v sodnem postopku ugotovljena za nezakonito), zapade šele, ko postane odločitev o nezakonitosti takšne odpovedi pravnomočna. To pa pomeni, da niti v času, ko je bila ta odpravnina uveljavljana v pobot, niti v času odločanja o pobotnem ugovoru tožene stranke ta terjatev še ni zapadla. Tožena stranka sodišču prve stopnje ni predložila nobenih dokazov o tem, da je Zavodu RS za zaposlovanje vrnila denarno nadomestilo, ki je bilo izplačano tožniku, ob tem, da ni navedla niti zneska tega nadomestila, ki ga je iz tega naslova uveljavljala v pobot. Tožena stranka torej ni dokazala, da sta terjatvi, ki ju je uveljavljala v pobot, zapadli, kar pomeni da ni bilo pogojev za vsebinsko odločanje o pobotnem ugovoru tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče odločitev o pobotnem ugovoru tožene stranke razveljavilo in pobotni ugovor tožene stranke zavrglo, saj zanj niso bili izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji.
ZDR člen 6a, 45, 45/1, 45/3, 88, 88/1, 88/1-1, 90, 90/3. ZDR-1 člen 91, 91/3. OZ člen 39, 39/2, 39/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - mobbing
Tožena stranka je dokazala resnično in ne le navidezno reorganizacijo delovnega procesa z zmanjšanjem števila zaposlenih na delovnem mestu „delavec“ ter s tem obstoj (organizacijskega) poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR. Ker se je tožena stranka odločila, da bo delo opravila z manjšim številom zaposlenih na delovnem mestu „delavec“, je potreba po delu tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi prenehala. Pri tem ni bistveno, ali se je zaradi navedene odločitve tožene stranke, tj. da zmanjša število delavcev, povečal obseg opravljenih ur obstoječih zaposlenih, saj to pomeni poslovno odločitev delodajalca in s tem njegovo izključno pristojnost. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z zahtevkoma za reintegracijo in reparacijo.
USTAVNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – DELOVNO PRAVO
VSL0086120
URS člen 2, 50, 50/1, 66. KZ-1 člen 196, 196/2. KZ člen 205. ZKP člen 435, 435/1, 437, 441. ZDR člen 52, 52/1, 52/1-4, 53, 53/2, 54, 54/1, 108, 108/1, 109. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 12.
skrajšani postopek – ugovor v skrajšanem postopku – preizkus obtožnega akta po uradni dolžnosti – zavrženje obtožnega predloga – posledice pomanjkljivega obtožnega akta – kršitev temeljnih pravic delavcev – obstoj kaznivega dejanja – odpravnina – pravica do odpravnine – razvoj sodne prakse – kogentne norme delovnega prava – pravica do socialne varnosti – varstvo dela – pogodba o zaposlitvi za določen čas – omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas – transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas – zastaranje kazenskega pregona – trajajoče kaznivo dejanje – dokončanje kaznivega dejanja – čas izvršitve kaznivega dejanja
Skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem v skladu z ZKP ne pozna postopka odločanja o ugovorih zagovornikov obdolžencev zoper obtožni akt (v smeri pravilne časovne uporabe kazenskega zakona). V skrajšanem postopku smejo stranke zgolj podati ugovor krajevne nepristojnosti do začetka glavne obravnave. Obtožni akt lahko sodišče prve stopnje zavrže le pred začetkom kazenskega postopka (to je pred odredbo o vročitvi obtožnega akta). Če se pomanjkljivosti obtožnega akta, navedene v 437. členu ZKP, ugotovijo po uvedbi kazenskega postopka, se ta lahko konča le z ustavitvijo postopka oz. z zavrnilno ali oprostilno sodbo.
Novejša sodna praksa sprejema, da je pravica do odpravnine temeljna pravica delavcev, zato je lahko predmet kazenskopravnega varstva. Odpravnina (namreč) zagotavlja odpuščenemu delavcu določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost in hkrati pomeni odmero za dotedanje delo pri delodajalcu. Pravica do odpravnine prav tako omejuje delodajalčevo svobodo pri odpuščanju delavcev iz poslovnih razlogov, urejena pa je tudi v Konvenciji mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca.
ZVZD člen 25. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - absolutna bistvena kršitev določb postopka - zaslišanje prič
Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni zaslišalo s strani prvotožene stranke predlaganih prič. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zaslišanjem predlaganih prič ugotovilo, da sta vseskozi v tujini in da bi bilo njuno zaslišanje povezano s prevelikimi stroški, zaradi česar je pridobilo njuni pisni izjavi, vendar ta razlog ne more vplivati na to, da se navedeni priči ustno ne zaslišita. Z njunima izjavama namreč sodišče prve stopnje ni razčistilo dejanskega stanja glede nastanka tožnikove poškodbe. S tem, ko je sodišče prve stopnje brez ustrezne obrazložitve zavrnilo dokazne predloge prvotožene stranke, je prekršilo obveznost, ki izhaja iz 22. člena URS, tj. da mora sodišče zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Zavrnitev dokaznih predlogov je imelo za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede odločilnih dejstev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je dokazala obstoj dejanskega poslovnega razloga v obliki prestrukturiranja poslovnih procesov in sprememb v organizacijski strukturi tožene stranke ter posledično zmanjšanja obsega dela, zaradi česar je ukinila organizacijsko enoto, določeno direkcijo in s tem delovno mesto direktorja te direkcije, ki ga je zasedala tožnica. Ker je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1 , je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Pritožba se šteje za umaknjeno, ker je bila taksa plačana prepozno. Po določbi 3. odstavka 105. a člena ZPP se šteje, da je vloga umaknjena, če sodna taksa za vlogo ni plačana v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks.
ZP-1 člen 28, 28/2, 154, 154-2, 185, 185/2, 192. Odlok o organizaciji in načinu izvajanja mestnih linijskih prevozov potnikov člen 35, 35/1, 35/1-1.
postopek proti mladoletniku - ustavitev postopka o prekršku - odvzem premoženjske koristi
Ker je sodišče prve stopnje ustavilo postopek proti mladoletniku zaradi ocene, da postopek ne bi bil smotrn oziroma da izrek vzgojnega ukrepa ne bi bil smotrn, ni imelo pravne podlage za izrek odvzema premoženjske koristi.
O tožnikovi pravici do povračila nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede pravice do povračila potnih stroškov, povračila stroškov zdravstvene storitve in stroškov za nakup zdravil je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo tožene stranke. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno in da se dejansko in pravno stanje ni spremenilo, pritožba ne izpodbija. Prav tako ne odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrženju dela tožbe v obsegu, ki se nanaša na povračilo nadomestil za april, maj, junij in julij 2010 ter za mesece januar, februar in marec 2011, o katerih s sklepom ni bilo odločeno, vendar o teh zahtevkih tudi ni bilo odločeno z dokončno odločbo, ker tožnik tega predhodno pri toženi stranki ni zahteval. V danem primeru gre za postopkovno odločitev, ki temelji na določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke in povračilo nadomestila plače.