Zamudna sodba je možna tudi v primeru, če tožbi niso priloženi nobeni dokazi. Če pa vsebina listinskih dokazov nasprotuje tožbenim navedbam, potem mora sodišče, kljub pasivnosti tožene stranke, izvesti dokazni postopek zaradi razčiščevanja teh nasprotij. Tudi se zamudna sodba ne piše na način, iz katere listine izhaja kakšno dejstvo, saj zamudna sodba ne temelji na dokazni oceni, pač pa mora temeljiti zgolj na pravilni ugotovitvi, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana.
Tožena stranka je s tovornim vozilom, ki je last tožeče stranke, opravila vožnjo iz Slovenije v Italijo. Po raztovarjanju je s strani disponentke sprejela navodilo, naj opravi prevoz iz kraja v Italiji v okolico Pariza. Naročilo je brez obrazložitve zavrnila in dela ni želela opraviti. Tovorno vozilo je pustila v Italiji in se z lastnim prevozom vrnila v Slovenijo. Tožeča stranka je bila prisiljena zapuščeno tovorno vozilo pripeljati na sedež v Slovenijo s pomočjo drugega voznika. Zaradi ravnanja tožene stranke je tožeča stranka (delodajalec) utrpela premoženjsko škodo, zato od tožene stranke (svojega delavca) utemeljeno zahteva njeno povrnitev.
ZPIZ-2 člen 396. ZPIZ-1 člen 94. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22, 22/1, 22/2, 25, 25/1.
nadomestilo za invalidnost - odmera - višina - seštevanje dob
Določba 25. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ureja določitev sorazmernega dela dajatve. V prvem odstavku je določeno, da se v primeru, če zavarovanec izpolnjuje pogoje za dajatev le ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 22. člena tega Sporazuma (torej s seštevanjem zavarovalnih dob, kar je podano tudi v predmetni zadevi), pravica do dajatve ugotavlja tako, da nosilec vsake države pogodbenice po svojih pravnih predpisih ugotovi, ali določena oseba s seštetjem zavarovalnih dob, kot je določeno v 22. členu, izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. Če obstaja pravica do dajatve, mora vsak nosilec, ki pride v poštev, najprej izračunati teoretični znesek dajatve, ki bi ga moral izplačevati, če bi moral po svojih pravnih predpisih upoštevati vso zavarovalno dobo po pravnih predpisih držav pogodbenic. Če je znesek dajatve neodvisen od dolžine zavarovalne dobe, velja kot teoretični znesek. Na osnovi tega zneska mora nosilec določiti znesek, ki ga je dolžan izplačevati, v sorazmerju med dolžino zavarovalne dobe po njegovih pravnih predpisih in skupno zavarovalno dobo. Tožena stranka je pravilno upoštevala, da ima tožnik v Republiki Sloveniji dopolnjenih 76 mesecev pokojninske dobe ter da skupna pokojninska doba znaša 249 mesecev. Pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji predstavlja 30,5 % skupne pokojninske dobe. Upoštevaje navedeni odstotek bi bil tožnik upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ob upoštevanju uskladitve, v znesku 95,05 EUR. Skladno z določbo 94. člena ZPIZ-1 tožniku pripada denarno nadomestilo v višini 40 % izračunanega zneska sorazmernega dela invalidske pokojnine, torej znesek 38,02 EUR. Seštevanje dob je torej odločilno pri priznanju same pravice, medtem ko je za odmero pravice odločilna pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke s priznanje nadomestila za invalidnost v višini 180,00 EUR mesečno.
ZPP člen 212, 364. ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/4, 11/5.
predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse - trditveno breme predlagatelja - začetek teka roka za plačilo sodne takse v primeru pravočasne pritožbe
Zmotna pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo plačilo sodne takse za napoved pritožbe v roku 15 dni po prejemu sklepa sodišča prve stopnje, saj v skladu s 364. členom ZPP pravočasna pritožba zadrži izvršitev sklepa. Rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu namreč ni mogel začeti teči, preden ni bilo pravnomočno odločeno o predlogu za taksno oprostitev.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse – ugovorni razlogi
Ugovor zoper plačilni nalog je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker ni ugotovilo, da bi bil podan kateri od ugovornih razlogov. Ta sta na podlagi določila prvega odstavka 34.a člena ZST-1 dva: da je bila taksa že plačana in da jo je sodišče napačno odmerilo.
O tožnikovi pravici do povračila nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede pravice do povračila potnih stroškov, povračila stroškov zdravstvene storitve in stroškov za nakup zdravil je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo tožene stranke. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno in da se dejansko in pravno stanje ni spremenilo, pritožba ne izpodbija. Prav tako ne odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrženju dela tožbe v obsegu, ki se nanaša na povračilo nadomestil za april, maj, junij in julij 2010 ter za mesece januar, februar in marec 2011, o katerih s sklepom ni bilo odločeno, vendar o teh zahtevkih tudi ni bilo odločeno z dokončno odločbo, ker tožnik tega predhodno pri toženi stranki ni zahteval. V danem primeru gre za postopkovno odločitev, ki temelji na določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke in povračilo nadomestila plače.
bistvena kršitev postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Sodba sodišča prve stopnje je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in se odločitev ne da preizkusiti. Sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 7.000,00 EUR in tudi ne razlogov, zakaj je odškodnino za posamezno vrsto nepremoženjske škode določilo v določenih zneskih. Prav tako je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, saj iz obrazložitve izhaja, da je tožnikov soprispevek k nastali škodi 2/3, iz izreka pa izhaja, da je sodišče tožniku dosodilo celotni znesek odškodnine za nematerialno škodo. Glede na navedeno se sodba ne da preizkusiti in tudi ni mogoče ugotoviti, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.
sodne takse - oprostitev plačila - rok za vložitev - zamuda roka
Po 1. odst. 13. čl. ZST-1 sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks učinkuje od dne, ko je bil pri sodišču vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo in velja za vse takse, za katere se izteče rok za plačilo tega dne ali pozneje. To obenem pomeni, da je potrebno predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse vložiti, preden se izteče rok za njeno plačilo. Ker se je rok za plačilo iztekel 19. 2. 2016, je bil predlog tožeče stranke 20. 2. 2016 vložen prepozno. Zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepoznega.
Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le pod pogoji in v višini, določeni v zakonu. Ker je v konkretnem primeru vzrok I. kategorije invalidnosti bolezen, je toženec pri odmeri invalidske pokojnine pravilno upošteval določbe 75. člena ZPIZ-1 ter 72. člena v zvezi z 39. členom ter 409. člen ZPIZ-1 in tožniku invalidsko pokojnino odmeril od pokojninske osnove z odmernim odstotkom, ugotovljenim na podlagi dejanske in prištete dobe. Ker je izpodbijana dokončna odločba pravilna in zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca.
lastnost zavarovanca - delovno razmerje - zmotna uporaba materialnega prava
Delovno razmerje, ki je pravno razmerje, na podlagi katerega nastane zavarovalno razmerje, je bilo pri tožničinem delodajalcu A. prekinjeno s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vendar ne pravnomočno, saj je tožnica vložila tožbo in v delovnem sporu uspela. Iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani izhaja, da pravno razmerje ni bilo prekinjeno in da je tožnica pri delodajalcu v delovnem razmerju ves čas od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je bil tako tožnici priznan obstoj delovnega razmerja in vse pravice, ki iz tega izhajajo, brez prekinitve, kar pomeni ugotovitev obstoja pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (2. odstavek 7. člena ZPIZ-1). Zato ima tožnica v skladu s 1. alinejo 47. člena ZMEPIZ pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo odločb tožene stranke in ugotovitev, da ima v spornem obdobju lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi 13. člena ZPIZ-1 iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu A..
znižanje plačila vrtca - dohodek družine - vrednost osebnega avtomobila - prihranki
Pravilna so stališča prvostopenjskega sodišča glede vštevanja prihrankov in osebnega avtomobila v premoženje družine pri ugotavljanju upravičenosti do znižanja plačila programa vrtca za tožničinega otroka. Zgolj osebni avtomobil, katerega vrednost ne presega 8.060,00 EUR, se po 2. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS ne upošteva v premoženje družine. Ker tožničin avto presega navedeno vrednost, se upošteva v premoženje družine. Za izvzem prihrankov, ki jih ima družina za določen namen, pa v ZUPJS ni pravne podlage. Glede na dohodke tožničine družine je bila tožnica pravilno uvrščena v 8. dohodkovni razred in znaša plačilo 66 % cene programa, v katerega je otrok vključen. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo upravnih odločb tožene stranke z uvrstitvijo v nižji dohodkovni razred in določitev nižjega plačila za program vrtca.
Tožnik ni uredil svojega statusa v skladu z ZPIZ-2B, zato je to po uradni dolžnosti morala storiti tožena stranka, potem ko je ugotovila, da je uživalec starostne pokojnine in hkrati od 1. 1. 2004 vpisan v Poslovni register kot odvetnik B.B.. Ker terjatev ni verjetno izkazana, predlog za izdajo začasne odredbe na odložitev izvršitve dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bilo ugotovljeno, da ima tožnik od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti, ni utemeljen.
ZP-1 člen 143, 143/1, 143/1-11. ZVoz člen 50, 50/8.
stroški postopka - sklep o stroških - stroški zasega in hrambe odvzetih predmetov - stroški vleke vozila - stroški prodaje ali uničenja vozila
V sodbi sodišča prve sopnje, s katero je bil storilec spoznan za odgovornega za prekršek, je bila navedena pravna podlaga za izdajo posebnega sklepa, s katerim je sodišče v skladu s 145. členom ZP-1 odmerilo stroške zasega in hrambe, ko je bila znana višina le-teh.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 51, 51/1, 51/1-1, 51/2, 51/2-1.
izvedenina – nagrada izvedenca – pisni izvid in mnenje – dopolnilno mnenje
Sodišče prve stopnje je izvedencema kmetijsko in gozdarske stroke naložilo, da skupaj ocenita vse nepremičnine, ki so predmet delitve. Izvedencu kmetijske stroke za (dodatno) cenitev nepremičnin, ki ju ob prvi cenitvi ni upošteval, ker je ocenil, da gre za gozdni zemljišči, ne pripada nagrada po prvem odstavku 51. člena Pravilnika.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006777
OZ člen 365, 663. ZFPPIPP člen 227. ZPP člen 286b, 443.
sodno uveljavljanje terjatve nastale pred začetkom stečaja zoper stečajnega dolžnika - prijava terjatve v stečajnem postopku - jamčevalni zahtevek - zastaranje - spor majhne vrednosti - prepozna graja procesnih kršitev
Prijava terjatve v stečajnem postopku je sodno uveljavljanje terjatve, saj lahko upnik po določbi 227. člena ZFPPIPP terjatve, ki so nastale pred začetkom stečaja v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka. To pa pomeni, da je svoja upravičenja iz naslova jamčevanja tožeča stranka uveljavljala v roku iz 663. člena OZ in da je tožbo, kakšno je vložila, lahko v skladu s pravili stečajnega postopka vložila šele takrat, ko je stečajni upravitelj njeno pravočasno prijavljeno terjatev prerekal.
Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo, da kritje drugo tožene stranke za zavarovanje pred odgovornostjo znaša 750.000,00 EUR. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper prvo toženo stranko (delodajalca) in zoper drugo toženo stranko (zavarovalnico, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odškodninsko odgovornost) za plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu, v kateri se je hudo poškodoval. Toženi stranki sta v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah izpodbijali tako podlago kot tudi višino tožbenega zahtevka, zato bi sodišče prve stopnje lahko izdalo vmesno sodbo glede podlage tožbenega zahtevka, in sicer bi v taki sodbi lahko odločilo o odškodninski odgovornosti prve tožene stranke kot delodajalca, saj je ta na podlagi določbe 1. odstavka 184. člena ZDR, ki je veljal na dan nezgode pri delu, odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. O odškodninski odgovornosti prve tožene stranke pa sodišče prve stopnje sploh ni odločalo, ampak je ugotavljalo višino zavarovalne vsote, za katero ima prva tožena stranka pri drugo toženi stranki zavarovano svojo odgovornost za škodo povzročeno delavcem, kar pa po določbi 1. odstavka 315. člena ZPP ni predmet vmesne sodbe. O višini, do katere ima prva tožena stranka zavarovano svojo odškodninsko odgovornost, bi sodišče lahko odločalo šele po tem, ko bi bila podlaga, na kateri temelji tožbeni zahtevek, znana in bi bilo potrebno odločiti le še o višini tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnik (direktor) in tožena stranka sta se v pogodbi o poslovodenju in zaposlitvi med drugim dogovorila o plačilu odpravnine, ki bi tožniku pripadala v primeru neutemeljene razrešitve iz krivdnih razlogov z mesta direktorja pred rednim potekom veljavnosti pogodbe o poslovodenju in zaposlitvi. Ker je tožena stranka tožnika z mesta direktorja razrešila zakonito iz krivdnih razlogov, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do vtoževane odpravnine.
ZDR-1 člen 19, 20. ZDSS-1 člen 34, 34/1. ZPP člen 285, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - bistvena kršitev določb postopka - upravičena oseba za podajo odpovedi - sodba presenečenja
Ena od pravno relevantnih okoliščin za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tudi, ali je bila odpoved podana s strani upravičenih oseb. Skladno z 19. in 20. čl. ZDR-1 je to v konkretnem primeru zastopnik delodajalca, in sicer direktor toženke B.B., ki pa je po splošnih pravilih OZ lahko dal pisno pooblastilo tudi drugi fizični osebi. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker toženka v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena ni z ničemer dokazala, da je imel A.A. pisno pooblastilo upravičene osebe (direktorja toženke B.B.) Tega dejstva toženki niti ni bilo potrebno dokazovati, saj med strankama ni bilo sporno in se na to dejstvo tudi ni nobena sklicevala. S takšnim ravnanjem sodišča je bila toženki odvzeta možnost, da bi se izjavila o relevantnem dejstvu in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V kolikor je prvostopno sodišče samo prišlo do zaključka, da je obstoj pooblastila pomembno za odločitev, je imelo v 1. odst. 34. člena ZDSS-1 pooblastilo, da izvede dokaze v tej smeri tudi po uradni dolžnosti. Stranki tega dejstva očitno nista šteli za spornega, niti ne za relevantnega, zato tudi nista predlagali dokazov za ugotovitev tega dejstva. Prav zaradi tega je imelo prvostopno sodišče možnost izvajati dokaze tudi po uradni dolžnosti. Vendar pa je to možno šele takrat, ko se stranke tudi ob ustreznem materialnem procesnem vodstvu ne odločijo za predlaganje dodatnih dokazov, vse skladno z 285. čl. ZPP. Prvostopno sodišče pa te določbe ZPP ni uporabilo. Zato ima toženka prav, da ker jo prvostopno sodišče ni opozorilo in ji omogočilo, da svojo trditveno podlago ustrezno dopolni, pomeni zanjo izdana sodba sodbo presenečenja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je dokazala obstoj dejanskega poslovnega razloga v obliki prestrukturiranja poslovnih procesov in sprememb v organizacijski strukturi tožene stranke ter posledično zmanjšanja obsega dela, zaradi česar je ukinila organizacijsko enoto, določeno direkcijo in s tem delovno mesto direktorja te direkcije, ki ga je zasedala tožnica. Ker je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1 , je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
OZ člen 766, 768. ZPP člen 457, 457/3, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti – izvršba na podlagi verodostojne listine – mandatna pogodba – plačilo odvetniškega honorarja – neskrbno ravnanje – neustreznost pravnega sredstva – pojasnilna dolžnost odvetnika – nagrada za narok
Odvetnik ima praviloma pravico do plačila za zastopanja na naroku ne glede na rezultat sodnega postopka, saj gre za obveznost, ki je po svoji naravi obligacija prizadevanja in ne uspeha. Ker pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo, da ravnanje odvetnice, zaposlene pri tožniku, ni bilo ustrezno skrbno – gre za izbiro neustreznega pravnega sredstva (s katerim ni bilo mogoče uspeti) in glede na to pomanjkljivo pojasnilo naročiteljici v zvezi s takšnim pravnim sredstvom oziroma njegovim namenom, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.