Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožnice, da bi morala tudi v primeru, če je bilo njeno delo uspešno, prejeti nagrado za uspešnost vsaj v višini enkratnega zneska, saj iz druge pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je v primeru uspešnega dela lahko nagrada nič. V pogodbi o zaposlitvi je določeno, da je nagrada za primer uspešnega dela 1x - 2x razpon mnogokratnika. Uspešnost vodilnega delavca se po 7. členu pogodbe o zaposlitvi upošteva le, če je bil oddelek uspešen, uspešnost pa je ocenila uprava na podlagi kriterijev, skladno s strateškim planom, po zaključku poslovnega leta. Tudi v primeru, če je bil vodilni delavec izjemno uspešen, zelo uspešen ali uspešen, to še ni pomenilo, da bo dobil nagrado oziroma, da bo ta priznana in izplačana, saj je bila nagrada odvisna tudi od poslovanja posameznega oddelka. Nagrada za poslovno leto 2009 iz naslova uspešnosti ni bila izplačana nobenemu vodilnemu delavcu. Sodišče je pravilno obrazložilo, da je tožnica zatrjevala, da bi morala za leto 2009 biti ocenjena kot zelo uspešna, pri tem pa niti ni konkretno navedla nobene utemeljitve, niti predložila ustreznih dokazil, na podlagi katerih bi lahko sodišče odločilo o njeni uspešnosti dela in posledično o izplačilu nagrade za uspešnost. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nagrade za uspešnost.
ZPIZ-2 člen 396. ZPIZ-1 člen 94. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22, 22/1, 22/2, 25, 25/1.
nadomestilo za invalidnost - odmera - višina - seštevanje dob
Določba 25. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ureja določitev sorazmernega dela dajatve. V prvem odstavku je določeno, da se v primeru, če zavarovanec izpolnjuje pogoje za dajatev le ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 22. člena tega Sporazuma (torej s seštevanjem zavarovalnih dob, kar je podano tudi v predmetni zadevi), pravica do dajatve ugotavlja tako, da nosilec vsake države pogodbenice po svojih pravnih predpisih ugotovi, ali določena oseba s seštetjem zavarovalnih dob, kot je določeno v 22. členu, izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. Če obstaja pravica do dajatve, mora vsak nosilec, ki pride v poštev, najprej izračunati teoretični znesek dajatve, ki bi ga moral izplačevati, če bi moral po svojih pravnih predpisih upoštevati vso zavarovalno dobo po pravnih predpisih držav pogodbenic. Če je znesek dajatve neodvisen od dolžine zavarovalne dobe, velja kot teoretični znesek. Na osnovi tega zneska mora nosilec določiti znesek, ki ga je dolžan izplačevati, v sorazmerju med dolžino zavarovalne dobe po njegovih pravnih predpisih in skupno zavarovalno dobo. Tožena stranka je pravilno upoštevala, da ima tožnik v Republiki Sloveniji dopolnjenih 76 mesecev pokojninske dobe ter da skupna pokojninska doba znaša 249 mesecev. Pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji predstavlja 30,5 % skupne pokojninske dobe. Upoštevaje navedeni odstotek bi bil tožnik upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ob upoštevanju uskladitve, v znesku 95,05 EUR. Skladno z določbo 94. člena ZPIZ-1 tožniku pripada denarno nadomestilo v višini 40 % izračunanega zneska sorazmernega dela invalidske pokojnine, torej znesek 38,02 EUR. Seštevanje dob je torej odločilno pri priznanju same pravice, medtem ko je za odmero pravice odločilna pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke s priznanje nadomestila za invalidnost v višini 180,00 EUR mesečno.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina
Tožena stranka tožniku ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni ponudila ustrezne zaposlitve, ker je bil kraj opravljanja dela oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom od kraja bivanja tožnika. Tožnik ponujene neustrezne zaposlitve ni sprejel in mu je delovno razmerje prenehalo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati odpravnino po 108. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožnik (direktor) in tožena stranka sta se v pogodbi o poslovodenju in zaposlitvi med drugim dogovorila o plačilu odpravnine, ki bi tožniku pripadala v primeru neutemeljene razrešitve iz krivdnih razlogov z mesta direktorja pred rednim potekom veljavnosti pogodbe o poslovodenju in zaposlitvi. Ker je tožena stranka tožnika z mesta direktorja razrešila zakonito iz krivdnih razlogov, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do vtoževane odpravnine.
izredna denarna socialna pomoč – denarna socialna pomoč – zavrženje tožbe – vročanje
Tožena stranka je izpodbijane dokončne odločbe (zavrnitev izredne denarne socialne pomoči) z dne 13. 6. 2013, 8. 7. 2013, 18. 6. 2013 in 13. 3. 2014 v predsodnem postopku tožnici vročala na pravi naslov, to je naslov C. ulica 188, D., ki ga je tožnica sama navedla tako v vlogah, vloženih pri Centru za socialno delo, za uveljavljanje pravic, kot v pritožbah. Tožnica je imela v času od 21. 6. 2013 do 12. 7. 2013, ko so se ji vročale izpodbijane dokončne odločbe, prijavljeno stalno prebivališče na naslovu C. ulica 188, D.. Pošta je bila šele dne 27. 3. 2015 seznanjena, da tožnica ne prebiva več na tem naslovu. Tožnica na prijavljenem prebivališču v stanovanjski hiši v C. Ulici 188 D. ni imela hišnega predalčnika, so ji pa bila puščena obvestila o poštni pošiljki. Stranki se v postopku vroča na dejanski naslov prebivališča, če je ta znan. V konkretnem primeru je bil to naslov C. ulica 188, D.. Razlog, zakaj pisanj vročevalec na tem naslovu ni puščal v hišnem predalčniku, je bil na tožničini strani. Bila pa je o prispelih pošiljkah obveščena in ni bilo nobene ovire, da ne bi mogla pošiljk dvigniti in biti seznanjena z odločbami oziroma, da se ne bi štele odločbe za vročene.
Tožbe, vložene zoper izpodbijane dokončne odločbe, so bile vložene po preteku 30 dnevnega roka. Zato je sodišče prve stopnje tožbo (zadeve so se združile v en postopek) pravilno zavrglo kot prepozno (na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP).
bistvena kršitev postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Sodba sodišča prve stopnje je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in se odločitev ne da preizkusiti. Sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 7.000,00 EUR in tudi ne razlogov, zakaj je odškodnino za posamezno vrsto nepremoženjske škode določilo v določenih zneskih. Prav tako je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, saj iz obrazložitve izhaja, da je tožnikov soprispevek k nastali škodi 2/3, iz izreka pa izhaja, da je sodišče tožniku dosodilo celotni znesek odškodnine za nematerialno škodo. Glede na navedeno se sodba ne da preizkusiti in tudi ni mogoče ugotoviti, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.
O tožnikovi pravici do povračila nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede pravice do povračila potnih stroškov, povračila stroškov zdravstvene storitve in stroškov za nakup zdravil je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo tožene stranke. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno in da se dejansko in pravno stanje ni spremenilo, pritožba ne izpodbija. Prav tako ne odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrženju dela tožbe v obsegu, ki se nanaša na povračilo nadomestil za april, maj, junij in julij 2010 ter za mesece januar, februar in marec 2011, o katerih s sklepom ni bilo odločeno, vendar o teh zahtevkih tudi ni bilo odločeno z dokončno odločbo, ker tožnik tega predhodno pri toženi stranki ni zahteval. V danem primeru gre za postopkovno odločitev, ki temelji na določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke in povračilo nadomestila plače.
ZPIZ-1 člen 203, 222, 222/1, 223, 223-1, 223-2. ZPIZ92 člen 218, 240, 240-2. ZPIZ72 člen 44, 44/1, 44/1-2, 79, 79-1.
zavarovalna doba - pokojninska doba - plačilo prispevkov
Tožnik je v tem socialnem sporu uveljavljal vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo. Tožnik je bil v spornem obdobju zdravstveno zavarovan na podlagi 77, to je po družinskem članu in ne na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti. Navedeno in to, da se je tožnik ponovno prijavil v zavarovanja s 1. 1. 1995, kaže, da tožnik za sporno obdobje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni plačeval in ga davčni organ, glede na nevključenost v sistem socialna zavarovanja, za kaj takega tudi ni mogel bremeniti. V kolikor bi bil tožnik v spornem obdobju dejansko vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, bi bila tudi vsakršna ponovna prijava v zavarovanje z dne 1. 1. 1995 nesmiselna. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke in za vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo.
V konkretnem primeru tožnica (upravnica) tudi po pozivu sodišča nesklepčnosti tožbe ni odpravila. V celoti so izostale trditve o načinu delitve stroškov med etažne lastnike.
Neopredeljeno sklicevanje upravnice na račune, ob siceršnji pomanjkljivi trditveni podlagi, ni dovolj za utemeljenost zahtevka.
SPZ člen 68, 115. SZ-1 člen 2, 2/5. ZPSPP člen 19.
plačilo obratovalnih stroškov za poslovni prostor v poslovno-stanovanjski stavbi - odgovornost lastnika za plačilo obratovalnih stroškov - pravna podlaga odgovornosti lastnika - leasing pogodba - odmera pravdnih stroškov - breme stroškov odvetnika s sedežem zunaj območja sodišča
Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje po oceni sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da se v predmetnem gospodarskem sporu ne morejo uporabljati določbe SZ-1, temveč določbe ZPSPP in SPZ. Skladno s petim odstavkom 2. člena SZ-1 se le-ta namreč za poslovne prostore uporablja zgolj v primeru, da se nahajajo v objektu, v katerem je več kot polovica površine namenjena stanovanjem, v konkretnem primeru pa temu ni tako in se za tovrstne primere uporabljajo določbe ZPSPP in SPZ, ki kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov določata lastnika posamezne etažne enote in ne najemnika. Nadalje je neutemeljena pritožba tožene stranke zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Tožena stranka ima namreč sedež v L.. Odvetnik, njen pooblaščenec, pa v N. M.. Tožena stranka pred sodiščem na prvi stopnji niti ni zatrjevala, da jo zastopa odvetnik - specialist, niti po oceni sodišča druge stopnje v konkretni zadevi ne gre za zahtevno pravno problematiko, ki bi zahtevalo zastopanje po posebej specializirano usposobljenem pooblaščencu - odvetniku. Res je, da ima vsaka stranka pravico do svobodne izbire odvetnika, vendar to še ne pomeni, da mora nasprotna stranka v postopku nositi breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek.
Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo, da kritje drugo tožene stranke za zavarovanje pred odgovornostjo znaša 750.000,00 EUR. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper prvo toženo stranko (delodajalca) in zoper drugo toženo stranko (zavarovalnico, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odškodninsko odgovornost) za plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu, v kateri se je hudo poškodoval. Toženi stranki sta v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah izpodbijali tako podlago kot tudi višino tožbenega zahtevka, zato bi sodišče prve stopnje lahko izdalo vmesno sodbo glede podlage tožbenega zahtevka, in sicer bi v taki sodbi lahko odločilo o odškodninski odgovornosti prve tožene stranke kot delodajalca, saj je ta na podlagi določbe 1. odstavka 184. člena ZDR, ki je veljal na dan nezgode pri delu, odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. O odškodninski odgovornosti prve tožene stranke pa sodišče prve stopnje sploh ni odločalo, ampak je ugotavljalo višino zavarovalne vsote, za katero ima prva tožena stranka pri drugo toženi stranki zavarovano svojo odgovornost za škodo povzročeno delavcem, kar pa po določbi 1. odstavka 315. člena ZPP ni predmet vmesne sodbe. O višini, do katere ima prva tožena stranka zavarovano svojo odškodninsko odgovornost, bi sodišče lahko odločalo šele po tem, ko bi bila podlaga, na kateri temelji tožbeni zahtevek, znana in bi bilo potrebno odločiti le še o višini tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnik ni uredil svojega statusa v skladu z ZPIZ-2B, zato je to po uradni dolžnosti morala storiti tožena stranka, potem ko je ugotovila, da je uživalec starostne pokojnine in hkrati od 1. 1. 2004 vpisan v Poslovni register kot odvetnik B.B.. Ker terjatev ni verjetno izkazana, predlog za izdajo začasne odredbe na odložitev izvršitve dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bilo ugotovljeno, da ima tožnik od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti, ni utemeljen.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084453
ZPP člen 451, 452, 453.
spor majhne vrednosti – vloge v sporih majhne vrednosti – dobava toplote – pogodba o dobavi toplote – upravnik – etažni lastniki – sporočanje podatkov – deljen račun
Pogodbene stranke (tožeča stranka kot dobavitelj, etažni lastniki stanovanjskih prostorov, ki jih je zastopal upravnik, in lastniki poslovnih prostorov kot odjemalci ter T., d. o. o, kot pooblaščenec) so se dogovorile, da bo pooblaščenec tožeči stranki sporočal stanje glavne merilne naprave in procentualne deleže, ki odpadejo na posamezne etažne lastnike prostorov in lastnike poslovnih prostorov, in ki so osnova za izstavitev mesečnih računov za odjemno mesto, vse pod pogoji in na način, ki jih določi dobavitelj. Tožeča stranka pa se je zavezala, da bo na osnovi sporočenih podatkov posameznim etažnim lastnikom izstavljala deljen račun v skladu s tem aneksom in sklenjeno pogodbo o dobavi toplote. Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila. Tožencu so pravilno naloženi v plačilo še neplačani zneski po delno plačanih računih za vtoževano obdobje.
premestitev - razlog za premestitev - zmotna uporaba materialnega prava - policija - učinkovitejše delo organa - smotrnost premestitve
Tožena stranka ima pravico, da v primeru ugotovljenega kadrovskega primanjkljaja na drugem področju znotraj organa (Policije) ob izpolnjevanju predpisanih pogojev premesti javnega uslužbenca. Glede na to, da je pri toženi stranki obstajal kadrovski primanjkljaj na področju Sektorja B. in je tožena stranka na to področje želela delavca z delovnimi izkušnjami, ki jih je tožnik imel, je izpolnjen pogoj obstoja delovnih potreb organa v smislu 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi določene subjektivne razloge (neprimeren odnos tožnika do podrejenih, nepravilnosti pri vodenju organizacijske enote ter domnevne strokovne napake). Spremljajoče okoliščine, ki so sicer subjektivne narave, po določilih ZJU ne vplivajo na dopustnost premestitve. Tožena stranka ima ob izpolnjevanju zakonskih pogojev v primeru ugotovljenih aktualnih delovnih potreb (po odhodu treh inšpektorjev) pravico izvesti organizacijski ukrep premestitve na drugo delovno mesto. Zato je presoja sodišča prve stopnje o nezakoniti premestitvi tožnika na drugo delovno mesto materialnopravno zmotna. Pritožbeno s
odišče je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o premestitvi tožnika.
zavrženje revizije - regres za letni dopust - dovoljenost revizije - spor glede obstoja in prenehanja delovnega razmerja - odpoved pogodbe o zaposlitvi - denarni zahtevek
Zmotno je stališče tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje glede regresov za letni dopust odločati v revizijskem postopku iz razloga, ker je tožnica pričela voditi postopek v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določilih ZUJF in je izplačilo regresa le posledični zahtevek. Zaradi navedenega tožničina revizija ni dovoljena in jo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 374. člena ZPP pravilno kot nedovoljeno zavrglo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STVARNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO
VSK0006700
ZPP člen 8, 212, 339, 339/2. SPZ člen 142, 142/2, 150. ZIZ člen 71, 71/1-5.
kršitev pravice do sodelovanja v postopku – neoprava naroka – trditvena podlaga – dokazno breme – hipoteka – nedeljivost hipoteke – delno plačilo – učinek hipoteke na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa na kasnejšega pridobitelja lastninske pravice – odlog izvršbe – nenadomestljiva škoda – slabši gmotni položaj
Pavica strank do sodelovanja v postopku ni sama sebi namen, temveč predpostavlja aktivno vlogo strank, ki morajo postaviti ustrezne trditve in podati ustrezne dokazne predloge in šele takrat nastopi obveznost sodišča, da se do substanciranih trditev in dokaznih predlogov opredeli.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 108, 114, 116, 118. OZ člen 311.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - denarno povračilo - pobot - zapadlost terjatev
Tožena stranka je tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala 15. 5. 2015, dne 8. 5. 2015 pa je z drugim delavcem sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, čeprav bi lahko dela, v zvezi s katerimi je drugi delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, opravljal tudi tožnik. Ker delo tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ni postalo nepotrebno (saj bi tožnik lahko nadaljeval z delom, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas drugi delavec), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče prve stopnje je pri odločanju o pobotnem ugovoru tožene stranke delno zmotno uporabilo 311. člen OZ, ki med pogoji za dopustnost pobotanja terjatev določa tudi njihovo zapadlost. Tožena stranka je v pobot tožnikovi terjatvi uveljavljala terjatev iz naslova odpravnine, ki jo je izplačala tožniku na podlagi 108. člena ZDR-1, in terjatev iz naslova denarnega nadomestila (brez navedbe zneska), ki naj bi ga tožnik prejemal s strani Zavoda RS za zaposlovanje in katerega bi morala tožena stranka povrniti tej instituciji. Terjatev delodajalca iz naslova vračila odpravnine, ki je bila delavcu izplačana v posledici redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ki je bila v sodnem postopku ugotovljena za nezakonito), zapade šele, ko postane odločitev o nezakonitosti takšne odpovedi pravnomočna. To pa pomeni, da niti v času, ko je bila ta odpravnina uveljavljana v pobot, niti v času odločanja o pobotnem ugovoru tožene stranke ta terjatev še ni zapadla. Tožena stranka sodišču prve stopnje ni predložila nobenih dokazov o tem, da je Zavodu RS za zaposlovanje vrnila denarno nadomestilo, ki je bilo izplačano tožniku, ob tem, da ni navedla niti zneska tega nadomestila, ki ga je iz tega naslova uveljavljala v pobot. Tožena stranka torej ni dokazala, da sta terjatvi, ki ju je uveljavljala v pobot, zapadli, kar pomeni da ni bilo pogojev za vsebinsko odločanje o pobotnem ugovoru tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče odločitev o pobotnem ugovoru tožene stranke razveljavilo in pobotni ugovor tožene stranke zavrglo, saj zanj niso bili izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji.
Pritožba se šteje za umaknjeno, ker je bila taksa plačana prepozno. Po določbi 3. odstavka 105. a člena ZPP se šteje, da je vloga umaknjena, če sodna taksa za vlogo ni plačana v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks.
ZP-1 člen 28, 28/2, 154, 154-2, 185, 185/2, 192. Odlok o organizaciji in načinu izvajanja mestnih linijskih prevozov potnikov člen 35, 35/1, 35/1-1.
postopek proti mladoletniku - ustavitev postopka o prekršku - odvzem premoženjske koristi
Ker je sodišče prve stopnje ustavilo postopek proti mladoletniku zaradi ocene, da postopek ne bi bil smotrn oziroma da izrek vzgojnega ukrepa ne bi bil smotrn, ni imelo pravne podlage za izrek odvzema premoženjske koristi.
V 6. alineji 49. člena ZŠtip je določeno, da štipendijsko razmerje preneha, če štipendist po enoletnem mirovanju štipendijskega razmerja ne predloži ustreznih dokazil, oziroma na podlagi predloženih dokazil ne izpolnjuje pogojev za nadaljnje prejemanje štipendije. Po tej določbi ZŠtip mora štipendist letnik, v katerega je bil ponovno vpisan, uspešno zaključiti še v času enoletnega mirovanja, oziroma najkasneje do zaključka enoletnega mirovanja, to je do konca študijskega leta, v katerem štipendijsko razmerje miruje. Tožnica drugega letnika v času mirovanja štipendijskega razmerja, to je v času trajanja študijskega leta 2012/2013, ni zaključila. S tem pa je izpolnjen dejanski stan iz 6. alineje 49. člena ZŠtip za prenehanje štipendijskega razmerja, čeprav je tožnica kasneje opravila vse študijske obveznosti za drugi letnik in dne 30. 6. 2014 tudi diplomirala. Posledično je tožnica dolžna po 1. odstavku 50. člena ZŠtip vrniti štipendijo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odpravo upravnih odločb toženca in ugotovitev, da obveznost vračila štipendije ni nastala.