poenostavljena prisilna poravnava - priznanje terjatve - pripoznava tožbenega zahtevka - sodba na podlagi pripoznave - pravdni strški - povod za tožbo
V času, ko je tožeča stranka vložila izvršilni predlog, je bil podatek o tem, da tožena stranka njeno terjatev priznava, že znan. Imamo torej pravno situacijo iz 157. člena ZPP, ko tožena stranka ni dala povoda za začetek sodnega postopka, in ko je takoj pripoznala tožbeni zahtevek, kot je to prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi tudi pravilno povzelo. Zato tožeča stranka ni upravičena do povrnitve njenih stroškov, tako ne izvršilnih stroškov, kot tudi ne nadaljnjih pravdnih stroškov.
sodba v sporu majhne vrednosti – dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave – plačilo vtoževane terjatve po izdaji sodbe – časovne meje pravnomočnosti
Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo na podlagi takšnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo ob zaključku glavne obravnave oziroma v tem primeru ob izdaji sodbe. Kasnejših dejstev, torej tudi tega, da je tožena stranka tožeči stranki določen znesek poravnala, zato tudi v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.
stranska intervencija - pravni interes - ekonomski interes
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je predpostavka stranske intervencije poseben intervencijski interes, ki je podan, če je intervenient do stranke, ki se ji hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bi neugodna odločba vplivala na razmerje med njima. Obstajati mora vsebinska zveza med konkretnim razmerjem stranskega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti, in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnava v pravdi (individualnem delovnem sporu). Ti dve razmerji morata biti po vsebini soodvisni. Kdaj sta soodvisni in kakšna je vsebina njune soodvisnosti, določa materialno pravo. V konkretnem primeru morebitna neugodna odločba za tožnika ne bi negativno vplivala na razmerje med tožnikom in pritožnikom, ker je predmet konkretnega spora imenovanje tožnika v naziv, kar je stvar razmerja med tožnikom in toženo stranko in pri tem stranski intervenient nima nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je interes, ki ga navaja stranski intervenient (povrnitev stroškov postopka v primeru uspeha) tipično ekonomski interes, ter da zavzemanje pritožnika za izdajo pravilnejše in pravičnejše sodne odločbe ni upoštevni pravni interes. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni dopustilo stranska intervencija pritožnika.
obveznost plačila - razlike v plači - plačilo po dejanskem delu - vojska
Delavec je upravičen do plačila po dejanskem delu, če je formalno razporejen na eno formacijsko dolžnost, dejansko pa opravlja vsa dela in naloge oziroma pretežen del nalog druge formacijske dolžnosti. Tožnica v spornem obdobju, ko je bila razporejena na formacijsko dolžnost „administrator V“, ni opravljala nalog oziroma vsaj pretežnega dela nalog druge formacijske dolžnosti, to je vojaške dolžnosti „administrator“ oziroma kasneje „vojak administrator“, saj ni opravljala tipičnih vojaških nalog ter ni nosila uniforme, prav tako se ni udeleževala pohodov in športnih dni, razen pohodov in športnih dni, katerih se je udeleževala večina civilnih oseb prostovoljno. Vojaške osebe so bile podvržene preverjanju in usposabljanju (rokovanje z orožjem, poznavanje vojaške taktike in ostalih vojaških znanj), čemur pa tožnica ni bila. Glede na to, da je tožnica v celotnem obdobju opravljala dela in naloge civilne dolžnosti „administrator V“, na katero je bila tudi formalno razporejena in ni opravljala vojaških nalog, je tožnica za delo, ki ga je opravljala, prejela ustrezno plačilo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožnice za izplačilo razlike v plači za sporno obdobje.
ZPP v 105.a členu določa, da mora biti ob vložitvi pritožbe plačana sodna taksa. Sodna taksa mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. V nalogu sodišče stranko opozori na posledice neplačila sodne takse iz 3. odstavka tega člena. Če v roku iz prejšnjega odstavka tega člena taksa ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena. Ker tožena stranka na poziv sodišča prve stopnje ni pravočasno plačala sodne takse za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, je sodišča prve stopnje utemeljeno štelo, da je bila pritožba umaknjena in je postopek ustavilo (ZPP člen 105a).
Sodišče prve stopnje je pravilno interpretiralo določbo 130. člena ZJU, ki se nanaša na vročanje pisanj v disciplinskem postopku pri toženi stranki, in v konkretnem primeru uporabilo določbo 137. člena ZPP. Ta določa, da se vročajo pisanja zakonitemu zastopniku stranke ali pooblaščencu, če ga stranka ima in če ni v tem zakonu drugače določeno. Vročitev sklepa o tožnikovi disciplinski odgovornosti je bila veljavno opravljena šele z vročitvijo odvetniku, ki je imel tudi pravico vložiti pritožbo zoper ta sklep. S sklepom tožene stranke je bila zato pritožba tožnikovega pooblaščenca neutemeljeno zavržena, hkrati pa je bila izdana po preteku relativnega zastaralnega roka za vodenje disciplinskega postopka, zato je ta nezakonit. Posledično je nezakonit tudi disciplinski postopek in sklep o disciplinski odgovornosti. Glede na navedeno pa je nezakonit tudi sklep tožene stranke, s katerim je tožena stranka neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep o disciplinski odgovornosti, saj je tožnik utemeljeno navajal, da vročitev, ki je bila opravljena samo njemu, ni bila pravilna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno kot nezakonite razveljavilo odločbe tožene stranke o izrečenem disciplinskem ukrepu.
Tožena stranka je v letu 2001 s Pokojninsko družbo A d. d. sklenila pogodbo o plačevanju premij za dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje delavcev za 10 let. Premije je tožena stranka vplačevala za tiste delavce, ki so se vključili v pokojninski načrt. Tožnik je v sistem pristopil s pristopno izjavo, od katere je nato z izstopno izjavo odstopil. Glede na to, da je tožnik odstopil od svoje pristopne izjave v dodatno pokojninsko zavarovanje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ga tožena stranka ni obravnavala diskriminatorno, ko mu je prenehala plačevati premije.
Sodišče prve stopnje je zmotno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal, da mu je tožena stranka dolžna obračunati in plačati v sklad pokojninske družbe A d.d. premije za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje za čas od decembra 2010 dalje. Na izstopni izjavi je navedeno, da začne trimesečni izstopni rok teči s prvim dnem naslednjega meseca po prejemu pisne izstopne izjave. Glede na navedeno je trimesečni izstopni rok pričel teči s 1. 10. 2010 in se iztekel 1. 1. 2011, kar pomeni, da bi tožena stranka morala za tožnika plačati še premijo za mesec december 2010. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na plačilo premije za mesec december 2010.
ZP-1 člen 6a. ZJN-2 člen 42, 42/,3, 109a, 109a/1, 109a/1-4, 109a/4.
ponudba - neresnična izjava v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost ali v zvezi s plačili davkov - prekršek neznatnega pomena - stopnja odgovornosti - znesek neplačane obveznosti
Že zaradi stopnje odgovornosti, majhnega zneska neplačane obveznosti, takojšnjega ukrepanja in poplačila zneska, datuma zapadlosti (tik pred postopkom odpiranja ponudb) so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Prav tako je pravilna obrazložitev sodišča glede nadaljnjega pogoja, da pri tem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica.
kršitev materialnih določb zakona – obstoj prekrška – prekršek, storjen pri opravljanju tehničnega pregleda – znaki prekrška – odločba o prekršku – opis prekrška – zahteva za sodno varstvo
Bistven očitek obravnavanega prekrška je, da pri opravi tehničnega pregleda ni bila opravljena identifikacija vozila oziroma pri identifikaciji vozila niso bile ugotovljene spremembe na vozilu. Da so bile na vozilu spremembe, je v nadaljevanju opisa prekrška konkretizirano z navedbo, da so bile na vozilu izvedene predelave in je bilo vozilo predelano 1.7.2012, na dan izvedbe tehničnega pregleda 21.5.2013 pa postopek odobritve predelave ni bil izveden, saj je bil izveden kasneje šele 10.6.2013, potrdilo o skladnosti pa je bilo izdano šele 11.6.2013. Okoliščina, da kontrolorju v času izvedbe tehničnega pregleda ni bilo poznano poročilo o predelavi št. 1, ki ga je izdala K. I. d.o.o., ni pravno relevantno, saj je z navedbo tega poročila v opisu obravnavanega prekrška le konkretizirano (pojasnjeno), da je bila v času izvedbe tehničnega pregleda predelava vozila izvedena, kar pa pri identifikaciji vozila pri izvedbi tehničnega pregleda ni bilo ugotovljeno, pa bi moralo, če bi bila identifikacija izvedena v skladu s Pravilnikom o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil.
zahtevek za plačilo stroškov elektrike – nesklepčnost tožbe – spor majhne vrednosti – izvedba naroka – dokazni predlog za zaslišanje priče – odločitev o stroških – vštetje nagrade za postopek izvršbe v nagrado za postopek
Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnica trditvenega bremena glede višine terjatve ni zmogla (7. in 212. člen ZPP), razpravljanje o materialni podlagi nesklepčnega zahtevka posledično za odločitev o zahtevku ni relevantno. Zato pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnice v zvezi s podlago zahtevka (verzije), ni utemeljen.
Pri predpravdnem pobotanju stranka ugovarja tožbenemu zahtevku s tem, da navaja dejstva v smeri, da je terjatev, ki se uveljavlja s tožbo, ugasnila. Pri procesnem pobotu pa gre za uveljavljanje nasprotnega zahtevka v obrambne namene, zato veljajo pravila o litispendenci lahko le glede procesne izjave stranke, s katero se uveljavlja procesno pobotanje. Pri predpravdnem pobotanju takšnega zahtevka ni (gre zgolj za materialni ugovor v smeri ugasle terjatve po tožbi), kar pomeni, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za eventualno kopičenje nasprotnih zahtevkov v obrambne namene.
zamudna sodba - ugotovitev delovnega razmerja - sklepčnost - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik je zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja, pri tem pa je navajal, da je bilo to dokazano z obvestilom Inšpektorata RS za delo, ki je nad toženo stranko izvajal inšpekcijski postopek in je ugotovil, da je tožnik opravljal dela suhe montaže, ne da bi bilo med strankama sklenjeno delovno razmerje. Iz obvestila Inšpektorata RS za delo, ki ga je tožnik priložil kot listinski dokaz k tožbi, je razvidno, da ga je tožnikova pooblaščenka prejela 23. 9. 2014. Zato je tožnik najkasneje tega dne izvedel, da gre za sporno delovno razmerje, ker ga tožena stranka ni prijavila v obvezno zavarovanje. Ker je tožnik tožbo s priporočeno poštno pošiljko vložil 9. 7. 2015, je zamudil rok za vložitev tožbe. Rok 30 dni za vložitev tožbe, ki je določen v 3. odstavku 200. člena ZDR-1, je materialni prekluzivni rok, zato sodišče prve stopnje tožnika utemeljeno ni pozivalo k popravi tožbe.
Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na opis dejanja, ki mora biti takšen, da iz njega izhajajo znaki kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na dejanski opis očitanih ravnanj tožena stranka ravnanje tožnice v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi med drugim pravilno opredelila kot ponareditev ali uničenje poslovnih listin, izkazala pa je tudi obstoj vseh zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja, vključno s subjektivnim znakom očitanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenje poslovnih listin, ki ga predstavlja naklep. Tožnica je s tem, ko je neustrezno knjižila račune in podeljevala „sconto“ z namenom prikriti manjko gotovine v ročni blagajni, pri čemer je vedela, da v evidence in poslovne knjige vpisuje lažne podatke, ravnala naklepno. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Tožnik se je kot delavec prvotožene stranke poškodoval, ko je opravljal svoje delo na delovnem mestu „utopni kovač“ na delovnem stroju - pnevmatskem udarnem kladivu in mu je zaradi nepričakovane sprožitve pnevmatskega udarnega kladiva zmečkalo prste desne roke, poleg tega pa je prišlo tudi do zloma končnega dela mezinca desne roke. Delovanje udarnega kladiva pomeni opravljanje nevarne dejavnosti, zato je prvotožena stranka za škodni dogodek odgovorna objektivno.
Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova primarnega in sekundarnega strahu prisodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR. Glede na ugotovitve, da je tožnik ob nesreči doživel šok (še posebej, ko so mu povedali, koliko prstov mu je ostalo), da je ob nesreči utrpel kratkotrajen primarni strah močne intenzivnosti in da je bil vse od seznanitve s poškodbami in v obdobju po operativnem posegu pa do znakov celjenja rane zaskrbljen za izid zdravljenja (to je trajalo nekaj tednov, največ do enega meseca), znaša ustrezna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode 2.000,00 EUR, kar je primerljivo tudi s prisojenimi odškodninami za to obliko nepremoženjske škode v podobnih primerih.
prekinitev zapuščinskega postopka – oporočno dedovanje – napotitev na pravdo – manj verjetna pravica – spor o vsebini oporoke – obseg podedovanega premoženja
Ker je med dedinjama spor o vsebini oporoke, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je postopek prekinilo in dedinjo napotilo na pravdo. Pravilno je napotilo na pravdo tisto dedinjo, katere pravico ocenjuje za manj verjetno. Manj verjetna je pravica dedinje, ki trdi, da ji zapustnica zapušča še vse ostale nepremičnine, katerih ni navedla v oporoki.
Tožeča stranka je od toženca vtoževala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska, ki si ga je toženec od tožeče stranke protipravno prilastil. Prvi odstavek 387. člena OZ določa, da v primeru, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnikova zamuda preneha, ko so odpravljeni vzroki za njen nastanek (ko pride do izpolnitve obveznosti ali ko nastopi upniška zamuda, oziroma ko izpolni obveznost tožnika tretja oseba). S prenehanjem zamude prenehajo teči tudi zamudne obresti. Ker glede na pravnomočno kazensko sodbo toženec z dnem pravnomočnosti te sodbe ni bil več dolžan vrniti zneska 110.045,00 EUR tožeči stranki, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so z dnem pravnomočnosti te sodbe prenehale teči tudi vtoževane zakonske zamudne obresti od tega zneska, za plačilo katerih je bil zavezanec toženec.
ZDR člen 6, 6/1, 6/7, 6a, 6a/4. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 22. ZSVDP člen 48b.
plačilo odškodnine - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - absolutna bistvena kršitev določb postopka - pravica do izjave - obrazložitev zavrnitve dokazov
Sodišče prve stopnje je zaslišalo priče, katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka, ni pa zaslišalo prič, ki jih je predlagala tožnica, pri tem pa za takšno odločitev ni navedlo razlogov niti na naroku niti v obrazložitvi sodbe. Sodišče sicer ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga stranka. Če sodišče razumno in obrazloženo oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Vendar mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z navedenimi zahtevami. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavrnitev dokaznih predlogov pa je imela za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede odločilnih dejstev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 7, 47. OZ člen 131. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - absolutna bistvena kršitev določb postopka
V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva plačilo odškodnine zaradi diskriminacije in trpinčenja na delovnem mestu, ki naj bi se dogajalo že več kot 10 let in ki naj bi ga s svojim ravnanjem izvajale sodelavke tožnice in tožnici nadrejena delavka. Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek zavrnilo, ker ni ugotovilo protipravnega ravnanja tožene stranke. Zaključilo je, da gre pri tožnici za verjeten obstoj paranoidne osebnostne motnje in da zaradi te motnje pogosteje prihaja v nesporazume z okoljem. Način obnašanja, ki ga imajo sodelavke do tožnice, ni vselej sprejemljiv, vendar njihova ravnanja niso dosegla tiste stopnje, da je delodajalec odškodninsko odgovoren. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh odločilnih dokazov, ki jih je v potrditev svojih trditev predlagala tožnica, niti ni navedlo razlogov, zakaj jih ni upoštevalo. Manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar se dokazne ocene sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
pogojna obsodba – postopek za preklic pogojne obsodbe – preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti – posebni pogoj – izpolnitev posebnega pogoja – nadomestna izpolnitev – pogoji za preklic pogojne obsodbe – razveljavitev sodbe – ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe
Posebni pogoj je bil izpolnjen v roku za vložitev pritožbe zoper sodbo o preklicu pogojne obsodbe, zato pogoji za preklic pogojne obsodbe niso več podani.
Ker tožena stranka sodne takse za pritožbo ni plačala v 15-dnevnem roku, niti ni v tem roku zaprosila za oprostitev ali odlog plačila takse, je sodišče prve stopnje pritožbo zoper zamudno sodbo pravilno štelo za umaknjeno.