Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da pri izplačilu plače za november 2013 ni šlo za nedopustni odtegljaj v višini 600,00 EUR, ampak za negativno stimulacijo pri plači. Te navedbe bi lahko bile upoštevne, če bi tožena stranka tožniku pri vsaki plači v letu 2013 znižala plačo iz naslova negativne stimulacije za 54,54 EUR bruto, ne pa da je to storila z odtegljajem v zbirnem znesku 600,00 EUR za vseh enajst mesecev pri plači za november 2013, in sicer v posledici inventurnega primanjkljaja za leto 2013 v višini 41.000,00 EUR, kar je razporedila na plače delavcev za november 2013. V konkretnem primeru ni šlo za znižanje plač iz naslova individualne delovne uspešnosti, kar sicer pravilnik tožene stranke dopušča v višini do - 30% osnovne plače, ampak za enkratni odtegljaj z namenom pokritja sorazmernega dela inventurnega manka. Ker tožnik s tem ni soglašal, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na povračilo odtegnjenega zneska utemeljeno ugodilo.
ZEMLJIŠKA KNJIGA – CIVILNO PROCESNO PRAVO – DEDNO PRAVO
VSL0071275
ZPP člen 328, 332. ZD člen 216.
zapuščinski postopek – sklep o dedovanju – vzpostavitev etažne lastnine za stanovanje, ki je predmet sklepa o dedovanju – odredba zapuščinskega sodišča o vknjižbi lastninske pravice – predlog za izdajo popravnega sklepa – neutemeljenost predloga za izdajo popravnega sklepa
Za izdajo popravnega sklepa ni podlage, saj ni prišlo do napak, pomot ali pomanjkljivosti, prav tako ne za izdajo dopolnilnega sklepa o dedovanju, saj bi ta prišel v poštev le, če sodišče v sklep o dedovanju ne bi vključilo vsega znanega premoženja.
ZPP člen 7, 153, 212, 243, 244, 249, 252. OZ člen 131, 132.
izgubljeni dobiček - višina škode - trditveno in dokazno breme - izvedenec - razrešitev izvedenca - postavitev drugega izvedenca - predujem - nagrada in stroški izvedenca
Trditveno in dokazno breme za višino škode je na tožeči stranki, ki zatrjuje, da ji je škoda nastala. V zvezi s pravilnostjo predpostavk za izračun višine škode je imela tožena stranka številne obrazložene in utemeljene pripombe, ki so se nanašale zlasti na dejanski obseg izvajanja dejavnosti, na vsebino poslovnega izida družbe A. ter na osnovne normativne zahteve za zagon in opravljanje dejavnosti. Zato bi morala tožeča stranka svoje navedbe ustrezno dopolniti in zanje predlagati tudi ustrezne dokaze. Tožeča stranka namreč zmotno meni, da je na njej zgolj trditveno in dokazno breme glede prihodkov od izvajanja dejavnosti, na toženi stranki pa naj bi bilo trditveno in dokazno breme glede odhodkov. Škodo, glede katere je dokazno in trditveno breme na tožeči stranki, namreč predstavlja izgubljeni dobiček, torej razlika med prihodki in odhodki.
Sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo. V tem primeru sodišče glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni založila predujma. Povzeta določba ureja pravila v zvezi s plačevanjem predujma, ne pa pravil za končno porazdelitev stroškov med strankama. Upoštevanje morebitne krivde za nastanek stroškov je predmet odločitve o pravdnih stroških, zato za odločitev, kdo mora založiti predujem, ni pomembno.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do povrnitve dela stroškov tega postopka, ki se nanašajo na del tožbe, ki je bila zavržena, ker je bila prijavljena terjatev priznana v stečajnem postopku. Ti stroški so bili nujni in potrebni, zapadli pa so šele ob odločitvi sodišča, zato jih tožnik ni bil dolžan prijaviti v stečajnem postopku, v kolikor pa jih je prijavil, pa navedeno ne vpliva na predmetno odločitev. V obravnavanem primeru je stečajni upravitelj delno priznal prijavljeno terjatev, zato se šteje, da je tožena stranka zahtevek izpolnila, oziroma da je tožnik s svojim zahtevkom v tem delu uspel, pri čemer ni bistveno, da ni bilo predlagano nadaljevanje postopka v roku, ki je določen v ZFPPIPP. Zato je ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške, odmerjene ob upoštevanju uspeha obeh strank v tem individualnem delovnem sporu.
obveznost plačila - razlike v plači - plačilo po dejanskem delu - vojska
Delavec je upravičen do plačila po dejanskem delu, če je formalno razporejen na eno formacijsko dolžnost, dejansko pa opravlja vsa dela in naloge oziroma pretežen del nalog druge formacijske dolžnosti. Tožnica v spornem obdobju, ko je bila razporejena na formacijsko dolžnost „administrator V“, ni opravljala nalog oziroma vsaj pretežnega dela nalog druge formacijske dolžnosti, to je vojaške dolžnosti „administrator“ oziroma kasneje „vojak administrator“, saj ni opravljala tipičnih vojaških nalog ter ni nosila uniforme, prav tako se ni udeleževala pohodov in športnih dni, razen pohodov in športnih dni, katerih se je udeleževala večina civilnih oseb prostovoljno. Vojaške osebe so bile podvržene preverjanju in usposabljanju (rokovanje z orožjem, poznavanje vojaške taktike in ostalih vojaških znanj), čemur pa tožnica ni bila. Glede na to, da je tožnica v celotnem obdobju opravljala dela in naloge civilne dolžnosti „administrator V“, na katero je bila tudi formalno razporejena in ni opravljala vojaških nalog, je tožnica za delo, ki ga je opravljala, prejela ustrezno plačilo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožnice za izplačilo razlike v plači za sporno obdobje.
ZDR-1 člen 89, 94, 94/4, 110, 110/1, 110/1-2, 113.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pripravnik - nezakonitost odpovedi
Po 123. členu ZDR-1 delodajalec pripravniku v času trajanja pripravništva ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali v primeru uvedbe postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave. Redna odpoved v času pripravništva je izključena, kar pomeni, da je lahko pripravnik s prenehanjem delovnega razmerja sankcioniran le v primeru resnejših kršitev delovnih obveznosti, ki terjajo izredno odpoved. Ker je tožena stranka tožniku (pripravniku) podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ta pa je v času opravljanja pripravništva izključena, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
V spornem obdobju je postopek glede varstva pravic iz delovnega razmerja urejal ZTPDR, po katerem je bilo treba pri delodajalcu vložiti zahtevo za varstvo pravic v roku 15 dni od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice (80. člen), nato pa v roku 15 dni od odločitve delodajalca oziroma v roku 15 dni po preteku 30-dnevnega roka za odločitev, zahtevati varstvo svojih pravic pri sodišču (83. člen). Tožnik v času trajanja (delovnega) razmerja ni uveljavljal obstoja delovnega razmerja oziroma ni zahteval odprave kršitve pravic pri toženi stranki v smislu 80. člena ZTPDR niti ni vložil tožbe v roku iz 83. člena ZTPDR. Tožbo je vložil šele 20. 1. 2016, čeprav je že v letu 2014 v socialnem sporu izpodbijal odločbo ZPIZ Slovenije, s katero mu ni bila priznana lastnost zavarovanca v spornem obdobju. Torej je že takrat vedel za kršitev pravic iz delovnega razmerja v smislu neobstoja delovnega razmerja. Zato je tožba, ki je vložena po preteku 30-dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1, prepozna, in jo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
Tožnik je zahteval ugotovitev, da za sprejem sklepa, s katerim je razrešen s funkcije člana uprave (agencije), niso bili podani razlogi za razrešitev. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbo pravilno zavrglo, saj ne gre za t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek iz tretjega odstavka 181. člena ZPP, temveč zgolj za ugotovitev dejstva, glede česar pa tožnik nima pravnega interesa.
Ker je bilo o tožnikovi razrešitvi pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do dne sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje, vključno s plačilom denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odpravnino po določbi 2. člena aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, v kateri je bilo določeno, da pripada tožniku v primeru predčasne razrešitve odpravnina v višini petine povprečne mesečne bruto plače, kot jo je prejemal do svoje razrešitve, za vsak polni mesec, ki je ostal do izteka dobe imenovanja na položaj.
Pri predpravdnem pobotanju stranka ugovarja tožbenemu zahtevku s tem, da navaja dejstva v smeri, da je terjatev, ki se uveljavlja s tožbo, ugasnila. Pri procesnem pobotu pa gre za uveljavljanje nasprotnega zahtevka v obrambne namene, zato veljajo pravila o litispendenci lahko le glede procesne izjave stranke, s katero se uveljavlja procesno pobotanje. Pri predpravdnem pobotanju takšnega zahtevka ni (gre zgolj za materialni ugovor v smeri ugasle terjatve po tožbi), kar pomeni, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za eventualno kopičenje nasprotnih zahtevkov v obrambne namene.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid i. kategorije invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da ne bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali da ne bi bil zmožen opravljati svojega poklica in da nima več preostale delovne zmožnosti. S krajšim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami. Tožnik je še nadalje invalid III. kategorije s pravicami, priznanimi po ZPIZ-1. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorije invalidnosti.
odvzem prostosti – neupravičen pripor – odškodnina zaradi okrnitve svobode – nepremoženjska škoda – odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – posttravmatska stresna motnja
Po utrjeni sodni praksi se v primeru neutemeljenega odvzema prostosti praviloma določi enotna odškodnina, ki zajema vso nepremoženjsko škodo, ki je oškodovancu nastala zaradi neutemeljeno odvzete prostosti, lahko pa se v primeru, ko obstoji dodatna škoda (tožnik v obravnavanem primeru trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi posttravmatske stresne motnje), prisodi odškodnina tudi za to obliko škode.
vmesna sodba – delna sodba – pogodba o finančnem leasingu – indirektni finančni leasing – financiranje premičnin – prevzem predmeta leasinga – prevalitev rizika dobave in dobavljenega predmeta na leasingojemalca – ničnost pogodbe o leasingu – splošni pogoji za finančni leasing premičnin
Za pogodbo o indirektnem finančnem leasingu je značilno, da je njegov namen financiranje investicije, pri čemer leasingodajalec ne sodeluje niti pri izbiri predmeta leasinga niti pri izbiri njegovega proizvajalca oziroma prodajalca. Zato je razumljivo, da se v pogodbi zavaruje tako, da prevali rizike, ki izvirajo iz dobave in dobavljenega predmeta, na leasingojemalca.
SPZ člen 10, 44, 44/2, 213, 217, 217/1. ZPP člen 189, 189/4, 339, 339/2, 339/2-12, 350, 350/2, 354, 354/2.
priposestvovanje služnosti – dobra vera – pošteni pridobitelj – načelo zaupanja v zemljiško knjigo – poizvedovalna dolžnost – izključujoč zahtevek – visečnost pravde po tožbi – zavrženje nasprotne tožbe
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje le poštenega pridobitelja. Ta mora biti ob nakupu prepričan, da je zemljiškoknjižno stanje točno. Če je očitno, da se služnost izvaja, vsakega veže vsaj minimalna poizvedovalna dolžnost, ki presega preverjanje podatkov v javni knjigi.
ZPP člen 7, 108, 212, 226, 226/2, 286, 286/1. OZ člen 419.
dokazna listina - predložitev listine v tujem jeziku - poroštvo
Tožbi je dokazna listina - pogodba v tujem jeziku bila priložena, kar tudi ni pritožbeno sporno, tako da pritožba zmotno meni, da je tožba bila zgolj zaradi tega, ker je listina v tujem jeziku, nepopolna, in da bi sodišče prve stopnje moralo tožečo stranko takoj pozvati k predložitvi prevoda te dokazne listine skladno s 108. členom ZPP.
V konkretni zadevi pa ne gre za to, da tožeča stranka ne bi že predložila dokazne listine in če je ta bila v tujem jeziku, jo je bilo dolžno sodišče pozvati, da jo mora predložiti še v prevodu, takšen poziv pa ni zamejen zgolj na prvi narok, ampak ga sme sodišče nasloviti na stranko kadarkoli med postopkom, pri čemer mora zagotoviti nasprotni stranki, da se o njej lahko izjasni, tako da je ne prikrajša v pravici do izjasnitve v postopku. Pri dokaznih listinah v tujem jeziku, ki so predložene pravočasno, ni mogoče govoriti o prekluziji dokazov, pač pa stranka, ki ne predloži prevoda listine tvega, da njen dokaz sodišče ne bo upoštevalo in da dejstva, ki jih je s takšno listino dokazovala, pa so bila sporna, ne bodo dokazana, če je to edini dokaz.
Izostanek obvestila ne vpliva na aktivno legitimacijo novega upnika1, razen če bi tožena stranka trdila in dokazala, da je vtoževana terjatev prenehala že pred prenosom terjatve in da ta ne obstoji več.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO DRUŽB – STEČAJNO PRAVO
VSL0084470
ZPP člen 188, 188/2, 190, 190/2, 205, 205/1, 208, 208/1.
prekinitev postopka - začetek stečajnega postopka - univerzalno pravno nasledstvo - statusno preoblikovanje - izločitev dela premoženja - vstop nove tožeče stranke v pravdo - odtujitev pravice, o kateri teče pravda - soglasje tožene stranke
Delno univerzalno pravno nasledstvo predstavlja odtujitev pravice, o kateri teče pravda, in privede do materialnopravne, ne procesnopravne, spremembe na strani tožeče stranke.
nepremoženjska škoda – premoženjska škoda – začasen odvzem lovskega orožja – zastaranje odškodninske terjatve – začetek teka zastaralnega roka – prejem oziroma pravnomočnost odločbe o vrnitvi orožja
Triletni zastaralni rok odškodninske terjatve je pričel teči najkasneje v trenutku pravnomočnosti odločbe upravne enote, na podlagi katere je bilo tožniku vrnjeno orožje, in ne šele od trenutka, ko mu je bilo orožje dejansko vrnjeno.
Glede na to, da je zatrjevano, da sporazum o neizterjavi dolga ne velja, če se zamudi s plačilom posameznih obrokov za več kot 60 dni, ob upoštevanju nadaljnjih trditev, da pogodbeni roki niso bili spoštovani, zatrjevani rok 25. 10. 2015 ni odločilen. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek še ni zapadel, ni pravilen.
Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na listine iz postopka IV P 385/2010, ki je tekel med istima strankama zaradi (podobno kot predmetni postopek) izvedbe ukrepov za sanacijo sporne brežine. Tudi v omenjenem postopku je bilo sporno, kdo mora izvesti sanacijo in na čigavih nepremičninah morajo biti ukrepi izvedeni. Tožbeni zahtevek tožnice je bil pravnomočno zavrnjen, ker je bilo ugotovljeno, da je stanje brežine (zatrjevana nevarnost) v celoti posledica ravnanja toženke. Pritožnica sicer ostro nasprotuje temu zaključku, vendar to ne spremeni dejstva, da v tej zgodnji fazi postopka njena terjatev ni verjetno izkazana.
OZ člen 131, 135, 136, 179, 299, 352, 353, 353/1. ZOR člen 377. ZZT člen 20. ZPP člen 14.
odškodninska terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem - vezanost pravdnega sodišča na odločbo kazenskega sodišča - obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti - kaznivo dejanje mladoletnika - vzgojni ukrep - pravnomočen sklep o izreku vzgojnega ukrepa mladoletniku - povrnitev škode - zastaranje - ugovor zastaranja - odškodnina za nepremoženjsko škodo - kaznivo dejanje - odgovorna oseba - zakonske zamudne obresti - kdaj pride dolžnik v zamudo
Prvi odstavek 353. člena OZ določa posebne zastaralne roke za odškodninske terjatve, če je škoda storjena s kaznivim dejanjem in če je zastaralni rok za kazenski pregon daljši od obligacijskega iz 352. člena OZ. Če sta izkazani navedeni predpostavki, veljajo (daljši) zastaralni roki za kazenski pregon proti odgovorni osebi. Prvi odstavek 353. člena OZ ne določa, da je odgovorna oseba le storilec kaznivega dejanja.