zamudna sodba - odškodninska odgovornost delavca - voznik tovornega vozila
Toženec, ki je bil pri tožnici zaposlen kot voznik tovornega vozila, je določenega dne, ko ga je ustavila italijanska prometna policija, izročil nepravilno izpolnjene dokumente, saj je v mednarodni tovorni list vpisal mesto v Srbiji namesto v Sloveniji, kot mu je to naročila tožnica. Policija mu je zaradi storjenega prekrška izrekla kazen in stransko kazen trimesečnega zasega vozila. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala plačilo škode, ki ji je nastala zaradi ravnanja toženca (plačilo kazni, najem odvetnika in stroški hrambe vozila in parkiranja). Ker je bil toženec delavec tožnice, je bil dolžan spoštovati njena navodila in tovorni list izpolniti tako, kot je od njega zahtevala. S tem, ko je tovorni list napačno izpolnil, je kršil svoje delovne obveznosti po pogodbi o zaposlitvi. Škodo, ki je zaradi njegovega hudo malomarnega ravnanja nastala tožnici, je toženec dolžan povrniti skladno s 1. odstavkom 177. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obstajajo vsi elementi odškodninskega delikta, zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO – PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL0023487
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 276, 276/2, 370, 370/1, 370/1-2, 372, 372-1, 403, 403/1. PDEU člen 288. Sklep Sveta 2005/387/PNZ z dne 10. maja 2005 o izmenjavi podatkov, oceni tveganja in nadzoru nad novimi psihoaktivnimi snovmi člen 1, 4, 8, 9.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami – ugovor zoper obtožnico – ustavitev kazenskega postopka – sklep Sveta 2005/387/NPZ – učinkovanje sklepov EU – etilfenidat – pristojnost Sveta EU in EMCDDA – metilfenidat – nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – ugotavljanje podrobnosti v kemijskih značilnostih – razveljavitev sklepa – vrnitev državnemu tožilcu, da zahteva preiskavo
Sklep Sveta 2005/387/PNZ ne more neposredno vzpostaviti kazenskopravnih posledic za posameznike, ki so v posameznih državah članicah obravnavani zaradi kaznivih dejanj v zvezi s substancami, ki sta jih obravnavala EMCDDA ali Svet. Take posledice lahko nastopijo šele potem, ko na podlagi izvedbenega sklepa, s katerim Svet odloči o uvedbi nadzornih ukrepov, država članica sprejme ustrezne akte na državni ravni.
Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kakšne so glede kemijske sestave in učinkovitosti podobnosti med etilfenidatom ter metilfenidatom, ki je uvrščen na seznam prepovedanih drog po Uredbi o razvrstitvi prepovednih drog. Dejansko stanje o zadevi je bilo zato nepopolno ugotovljeno.
Na podlagi prvega odstavka 3. člena ZST-1 mora takso plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ta zakon določa drugače. Ker je tožnik vložil ugovor zoper plačilni nalog, je s tem predlagal uvedbo ugovornega (pritožbenega) postopka, zato pa mu je sodišče pravilno naložilo plačilo sodne takse. To takso je sodišče tudi pravilno odmerilo, upoštevaje pri tem tarifno št. 30010 in opombo 3e, po kateri znaša taksa za posebno pritožbo 33,00 EUR. Zato je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke utemeljeno zavrnilo in je za ugovor na podlagi tarifne št. 30010 tudi pravilno naložilo toženi stranki plačilo sodne takse.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - zmotna uporaba materialnega prava - krivdni razlog
Sodišče prve stopnje je sprejelo napačno dokazno oceno izpovedb direktorja toženke in tožnika, ko je zaključilo, da je tožnik opravljal delo tako, kot ga je, ker „ni bil sposoben, ni uspel, ni bil fleksibilen“, saj to iz njunih izpovedb ne izhaja. Tožnik je pri vseh očitkih smiselno trdil, da je delal po predpisih, zato ga nihče ne more prisiliti, da opravlja delo v nasprotju z njimi oziroma da se mu ne priznajo pravice, ki mu pripadajo. Sodišče prve stopnje se do te tožnikove izpovedi v zvezi z očitki toženke ni opredelilo in je preuranjeno zavzelo stališče, da je tožnik za delo nesposoben in da je očitek tožniku o nepravočasno in nekvalitetno opravljenem delu utemeljen. Iz do sedaj izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi toženka tožniku očitala nesposobnost, ampak izhaja, da mu očita kršitev delovnih obveznosti. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0081191
ZUstS člen 43, 44. OZ člen 131, 1060. ZOR člen 277. ZIZ člen 54, 55, 55-8, 56, 138, 138/1. ZPP člen 2, 341.
zamudne obresti – izterjava zakonskih zamudnih obresti – sklep o izvršbi – izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet – organizacija za plačilni promet – obveznosti organizacije za plačilni promet – odškodninska odgovornost organizacije za plačilni promet – podlage odškodninske odgovornosti – protipravnost – odločba Ustavnega sodišča – pravilo ne ultra alterum tantum – pravne posledice odločitve – učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča – ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi – razlogi za ugovor – ugovor po izteku roka – prenehanje terjatve
Čeprav podlage za izterjavo zamudnih obresti ne predstavlja le sklep o izvršbi, temveč tudi zakon, to ne pomeni, da lahko organizacija za plačilni promet na podlagi zakonskih določb (oziroma učinka, ki je posledica razveljavitve zakona ob intervenciji Ustavnega sodišča) posega ali omejuje izvršbo ob upoštevanju take ureditve. Obveznost organizacije za plačilni promet je (fiksno) določena v 138. členu ZIZ in naslednjih členih. Prvi odstavek 138. člena ZIZ določa, da s sklepom o izvršbi na denarna sredstva sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, naloži sodišče organizaciji za plačilni promet naj blokira dolžnikova sredstva na vseh računih v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača upniku.
denarna socialna pomoč - vračilo - odpis dolga - ustavitev postopka
Tožnik je predlagal odpis dolga, ki je nastal zaradi neupravičeno prejete denarne socialne pomoči. Toženec je z izpodbijanim sklepom postopek odpisa ustavil, ker je zaradi poračuna z varstvenim dodatkom že prišlo do poplačila dolga. Na podlagi 5. odstavka 48. člena ZZSVarPre lahko ministrstvo na predlog upravičenca po predhodnem mnenju centra za socialno delo odloči, da se dolg deloma ali v celoti odpiše, največ do višine vrednosti predmetov in prejemkov, ki so po zakonu, ki ureja davčni postopek, izvzeti iz izvršbe. Vloga za odpis ali delni odpis, ki mora vsebovati podatke o lastništvu premoženja, prihrankih in dohodkih upravičenca in njegovih družinskih članov, se vloži pri centru za socialno delo, ki na podlagi podatkov iz svojih evidenc in podatkov iz evidenc drugih organov ter predloženih dokazov upravičenca poda mnenje in ga skupaj z vlogo v roku 20 dni od prejema popolne vloge pošlje v odločitev ministrstvu. Dolg se odpiše po kriterijih za odpis davčnega dolga davčnim zavezancem – fizičnim osebam. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral toženec, čeprav je bil dolg v času izdaje izpodbijanega sklepa dejansko v celoti plačan zaradi poračuna z drugo pravico iz javnih sredstev o odpisu dolga, ki je bil predlagan že takoj po izdaji odločbe o dolžnosti vračila, odločiti po vsebini. Torej ob upoštevanju kriterijev za odpis davčnega dolga, določenih v Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku. Poračun dolga z drugo pravico iz javnih sredstev namreč ne pomeni, da dolga ob za to izpolnjenih kriterijih ni mogoče odpisati. Ker pa toženec o odpisu ni vsebinsko odločal, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo sklep o ustaviti postopka in mu zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
sklep o prodaji – upravičenje do pritožbe – predkupna pravica – zavrženje pritožbe
ZFPPIPP v 331. členu ne daje pritožbenega upravičenja za izpodbijanje sklepa o prodaji drugim osebam, ki niso stranke postopka. Nobeden od pritožnikov v svojih pritožbah ne zatrjuje, da je na podlagi prijavljene terjatve v stečajnem postopku nad dolžnikom pridobil položaj stranke v postopku. Pritožnica C. s.p. se je v pritožbi sicer sklicevala na svoja vlaganja v najeti poslovni prostor. Vendar v pritožbi ni zatrjevala, da bi tovrstno terjatev iz naslova povrnitve vlaganj prijavila v postopku stečaja nad dolžnikom. Tudi iz odgovorov upraviteljice na pritožbi obeh pritožnikov izhaja, da nobeden od pritožnikov v stečajnem postopku nad dolžnikom ni prijavil svojih terjatev do stečajnega dolžnika.
Za pisanje, ki mora biti vročeno osebno, ne more biti relevantno nadomestno vročanje s fikcijo vročitve ob dejanskem stanju, da toženec na naslovu sploh ne biva.
Ni vsako opuščanje dolžnosti prijave stalnega prebivališča zloraba procesnih pravic. Tožena stranka se ni naenkrat napotila v Rusko federacijo, ampak tam že stalno dejansko biva dolga leta. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe ZPP in dovolilo obnovo.
invalidnina - telesna okvara - Seznam telesnih okvar
Pri tožniku je zaradi nevroloških motenj, in sicer vidno prostorskih funkcij, neprepoznave obrazov, motnje pozornosti in spomina, telesna okvara v višini 50 % po Samoupravnem Sporazumu o Seznamu telesnih okvar izkazana od 13. 5. 2013 dalje in ni podana do 31. 12. 2012. To pa pomeni, da ni izpolnjen dejanski stan iz 144. člena v zvezi s 143. členom ZPIZ-1. Pri tožniku bi morala telesna okvara obstajati oz. nastati najpozneje do 31. 12. 2012, da bi bilo v skladu s 390. členom ZPIZ-2 zaradi uvedbe predsodnega postopka že 14. 8. 2012 mogoče pravico do invalidnine priznati ob uporabi ZPIZ-1. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb s priznanjem pravice do invalidnine utemeljeno zavrnilo.
Tožnik je vložil vlogo za odpis dolga, ki je nastal zaradi neupravičeno prejete denarne socialne pomoči. Tožnikova vloga se nanaša na vlogo, določeno v 44. členu ZUPJS, o kateri pa toženec meritorno ni odločil, pač pa je potem, ko je bil dolg avtomatično poplačan, izdal izpodbijani sklep o ustavitvi postopka. Za takšno postopanje pa toženec ni imel podlage ne v ZUPJS in ne v določbah ZUP. Kot je določeno v 7. odstavku 44. člena ZUPJS, vlogo za odpis oziroma delni odpis oseba vloži pri Centru za socialno delo. Center za socialno delo na podlagi podatkov iz svojih zbirk podatkov in podatkov iz zbirk podatkov drugih organov ter predloženih dokazov osebe poda mnenje in ga skupaj z vlogo v 20 dneh od prejema popolne vloge pošlje v odločitev ministrstvu. Že iz citirane določbe izhaja, da je o vlogi za odpis dolžno odločiti ministrstvo po postopku, določenem v ZUP, sam dolg pa se odpiše po kriterijih za odpis davčnega dolga davčnim zavezancem - fizičnim osebam. Če je bil postopek začet na zahtevo stranke, pristojni organ izda sklep, da se
postopek ustavi, samo v primeru, če stranka umakne svojo zahtevo. V postopku, ki se je uvedel na zahtevo stranke, z zahtevkom razpolaga stranka. Stranka, ki je z vložitvijo formalne zahteve dala pobuda za uvedbo postopka, z umikom te zahteve preklicuje pobudo za uvedbo postopka, zato se mora postopek ustaviti, ne da bi bilo o stvari meritorno odločeno. Ustavitev upravnega postopka pomeni formalni konec postopka. Ker v konkretnem primeru ne gre za nobeno od takšnih dejanj tožnika, že iz tega razloga toženec ni imel podlage za postopanje po 135. členu ZUP, pač pa bi moral odločiti o tožnikovi zahtevi za odpis dolga, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
invalid III. kategorije invalidnosti - pravica do dela s krajšim delovnim časom - invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji po ZPIZ-2 za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti oziroma za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, tožnik pa tudi ni dopolnil 65 let starosti ob ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti.
Tožena stranka je tožniku napačno priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto, saj pravico do premestitve v skladu z 81. členom pridobi zavarovanec po končani poklicni rehabilitaciji po prvem odstavku 72. tega člena zakona; zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 55. letu starosti in zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Pri tožniku gre za zavarovanca s III. kategorijo invalidnosti, katerega delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 %. Ob upoštevanju, da tožnik ni sposoben dela opravljati v polnem delovnem času, gre tožniku pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega v skladu z 82. členom ZPIZ-2.
Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da pri tožniku obstoji invalidnost III. kategorije, odločalo tudi o njegovih pravicah iz naslova invalidnosti in odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter s tem ni prekoračilo tožbenega zahtevka. V zahtevku za ugotavljanje invalidnosti I. kategorije so vsebovani tudi zahtevki za ugotovitev nižje (manj) kategorije in s tem tudi zahtevki za uveljavitev ostalih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO
VSL0082312
ZPP člen 8, 227, 286, 286/1, 286/4, 337. OZ člen 5, 104, 105, 771, 773. ZZZDR člen 56, 56/2.
prekluzija – nasprotovanje novim dokazov – pogoj nekrivde – izročitev listine – pravica do izjave – indic – opredelitev do indicev – ugovor pobota – prosta dokazna ocena – pomanjkljiva dokazna ocena – pasivna legitimacija – kupna pogodba – rok za plačilo kupnine – fiksen rok – nakazilo – skupno premoženje – pogodba v zvezi s skupnim premoženjem – solidarna odgovornost – rok za izpolnitev kot bistvena sestavina pogodbe – pravočasnost ugovora
Sodišče mora pravila o prekluziji uporabiti ne glede na to, ali se (nasprotna) stranka nanje sklicuje ali ne. V konkretnem primeru zato ni relevantno, ali je tožnica ugovarjala vsem na novo predloženim dokazom ali le posameznemu od njih.
Indici sami po sebi sicer niso pravno relevantni, jih pa sodišče ugotavlja, ker na njihovi podlagi (lahko) sklepa o (ne)obstoju dejstva, ki je pravno relevantno. V konkretnem primeru, ko je sodišče izpovedbe strank, kot edine neposredne dokaze o trditvah, zakaj in na kakšni podlagi je bil denar s tožničinega računa dvignjen ter o tem, ali je bil tožnici izročen, ocenilo kot enako verodostojne, indicem nedvomno ni mogoče pripisati nepomembnosti oziroma očitne neutemeljenosti. Na povzete navedbe tožencev bi zato sodišče prve stopnje moralo odgovoriti. Ker tega ni storilo, je poseglo v pravico do izjave obeh tožencev.
Ugovor pobota je mogoč tudi po prvem naroku brez nadaljnjih pogojev, če to ni povezano z novimi trditvami o dejstvih, sicer pa ob pogoju nekrivde. To pa bo, kot objektivno novo dejstvo, vedno izkazano, če so se pogoji za pobot medsebojnih terjatev tožnika in toženca izpolnili med pravdo.
Temeljno sporočilo 8. člena ZPP ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena. Obrazložitev mora biti takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje
Tisto, kar je bilo nakazano na račun, pa čeprav skladno s pogodbo, nato pa brez naročila in vednosti imetnika računa takoj vzeto nazaj, ne more šteti za pravilno izpolnitev. Nakazila in dviga kupnine v takšnem primeru ni mogoče presojati ločeno.
Ni relevantno, da je pogodbo, s katero je bilo skupno premoženje pridobljeno, sklenil le eden od zakoncev. Za zahtevek, ki ima podlago v trditvi, da kupnina po sklenjeni kupni pogodbi ni bila plačana, je zato (tudi) drugi toženec pasivno (stvarno) legitimiran, odgovornost tožencev pri tem pa je nerazdelna (solidarna).
Pritožnika (vsaj smiselno) trdita, da je bil rok za izpolnitev kupne pogodbe bistvena sestavina pogodbe. Ker gre za materialnopravni ugovor, ta, če ima podlago v pravočasno zatrjevanih dejstvih, ni prepozen, čeprav sta ga toženca prvič postavila v pritožbi.
V teoriji in sodni praksi je sprejeto stališče, da samo določitev natančnega časa, ko je treba izpolnitev opraviti, ne zadošča za zaključek, da je rok bistvena sestavina pogodbe. Bistveno namreč ni to, da je čas izpolnitve natančno določen, ampak to, ali je izpolnitveni rok tako pomemben, da pogodba sicer ne bi bila sklenjena, saj kasnejša izpolnitev za stranko nima nobenega pomena.
Sodna praksa je opirajoč se na uzančne določbe res zavzela stališče, da je faktura, ki ji naslovnik ne ugovarja, dokazna listina, upoštevna pri ugotavljanju dejanskega stanja o temelju in višini terjatve. Vendar iz te prakse tudi izhaja, da je kljub temu mogoče zanikanje dejstev, ki jih zainteresirana oseba dokazuje z računom.
Tožnik je izkazal, da je delo po Pogodbi o sodelovanju (za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2012) z dne 1. 11. 2010 in po (ustni) pogodbi za obdobje 2008 – 2010, opravil. Na toženki je bilo, da izkaže, da mu je za delo plačala. Kot rečeno ji ni uspelo dokazati, da je bil dolg toženca „za nazaj“, v času izplačil v letu 2011, že poravnan.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5. ZPP člen 212.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – pogoji za oprostitev plačila sodnih taks – pravna oseba – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – trditveno in dokazno breme – kratkoročna sredstva – kratkoročne finančne naložbe – bilanca stanja – izkaz poslovnega izida – prisilna poravnava
Ker je očitno, da tožeča stranka s sredstvi za plačilo sodne takse v tem postopku razpolaga, so nerelevantne povsem splošne pritožbene navedbe o teku postopka prisilne poravnave kot „indicu“ tožničine prezadolženosti in nelikvidnosti.
Ker stranka sama ni predložila računovodskih izkazov za leti 2015 in 2016 (oziroma jih ni objavila na AJPES), ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu.
ZIKS člen 145. Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile člen 1, 1/1, 1/1-1, 1/1-2.
odvzem premoženja – zaplemba premoženja – vrnitev zaplenjenega premoženja – odprava krivic – odvzem premoženja s sodbo vojaškega sodišča – odlok AVNOJ – prehod premoženja v državno last
Sodišče prve stopnje je relevantne odločbe in vpise ocenilo ter zaključilo, da je premoženje, ki je predmet tega postopka, prešlo v državno last (že) na podlagi 1. oziroma 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ, to je že 6. 2. 1945. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča to izhaja iz Odločbe Okrajne zaplembene komisije v Kranju z dne 26. 2. 1946, kar pomeni, da upravičenec v trenutku izdaje sodbe vojaškega sodišča z dne 22. 8. 1945 ni bil več lastnik spornega premoženja.
Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo obstoj neizpodbojne zakonske domneve trajnejše nelikvidnosti dolžnika, torej insolventnosti dolžnika, iz četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ker gre za neizpodbojno domnevo dolžnikove trajnejše nelikvidnosti, bi se začetku stečajnega postopka lahko pritožnika uprla le z izpodbijanjem podlage za domnevo trajnejše nelikvidnosti t. i. domnevne baze.
spor majhne vrednosti – vrednost spornega predmeta v ponovljenem postopku – pritožbeni razlogi – stroški pravdnega postopka – nasprotna tožba – uspeh v postopku
Kadar v ponovljenem postopku vrednost spornega predmeta ni večja od 2.000,00 EUR in so podani drugi pogoji za uporabo postopka v sporih majhne vrednosti, se ob smiselni uporabi 449. člena ZPP zadeva vodi v sumarnem postopku.
POGODBENO PRAVO – VARSTVO POTROŠNIKOV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071279
OZ člen 458, 462. ZVPot člen 37b, 37b/3. ZPP člen 347, 264, 264/1.
samovžig motorja kot posledica skrite napake v električni napeljavi – odgovornost prodajalca za stvarne napake – stvarna napaka – nezmožnost ugotovitve vzroka za samovžig – objektivna dokazna stiska – uporaba nižjega dokaznega standarda – dokazni standard verjetnosti – obstoj stvarne napake v času izročitve motorja ali obstoj vzroka pred njegovo izročitvijo – nepopolno izvedensko mnenje – možnost dopolnitve izvedenskega mnenja na pritožbeni obravnavi – odklonitev plačila predujma – nezadostitev dokaznemu bremenu – zavarovanje dokaza
Tožnik je s stopnjo verjetnosti izkazal, da je samovžig motorja posledica skrite napake v električni napeljavi, ki je privedla do kratkega stika žic s šasijo. Vendar to za uspeh s tožbenim zahtevkom ne zadošča. Dokazati bi namreč moral tudi, da je skrita napaka v električni napeljavi, ki je povzročila kratek stik, obstajala že v času izročitve motornega kolesa oziroma da je do kratkega stika prišlo zaradi vzroka, ki je obstajal pred izročitvijo in ni le posledica redne obrabe ali naključja, nastalega po prehodu nevarnosti, za kar toženka ne odgovarja (458. člena OZ in tretji odstavek 37.b člena ZVPot).
Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki svoja pooblastila izvršuje nepridobitno in kot edino dejavnost (prvi odstavek 146. člena ZASP). Ker zaradi (zakonsko določene) nepridobitnosti njene izključne dejavnosti, ne ustreza definiciji gospodarskega subjekta po ZPreZP-1, ta zanjo ne velja.