ZIZ člen 38, 38/6, 64, 64/1, 82. SPZ člen 11. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja člen 76, 76/5.
izvršilni stroški - ugovor tretjega - stroški ugovora tretjega - odsotnost upnika z rubeža premičnin - upoštevanje pravic drugih oseb na zarubljeni stvari - domneva lastninske pravice - prometno dovoljene - leasing - neutemeljeno povzročeni stroški - umik predloga za izvršbo po ugovoru tretjega
Iz načela domneve lastništva izhaja, da se domneva, da je lastnik stvari tisti, ki ima stvar v svoji neposredni posesti. Vendar pritožnik pravilno opozarja, da je bilo že ob rubežu jasno (s stopnjo velike verjetnosti), da se posega na premično stvar, na kateri ima tretji verjetno pravico, ki preprečuje izvršbo. Iz zapisnika o opravljenem izvršilnem dejanju z dne 10. 6. 2014 namreč izhaja, da je izvršitelj na zapisnik zapisal opombo, da je dolžnik uporabnik vozila, dejanski lastnik pa je L. d.o.o. Drži sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da upnik pri izvršilnem dejanju ni bil prisoten, vendar to ne more iti v breme tretjega. Morebitna upnikova odsotnost ne more voditi k ustavitvi izvršbe (primerjaj tretji odstavek 82. člena ZIZ, veljavnega ob uveljavitvi ZIZ), ne pomeni pa, da njegova odsotnost nima drugih posledic, na primer stroškovnih. Iz prometnega dovoljenja je namreč izhajalo drugačno lastninsko stanje kot pa ga je pokazalo posestno stanje.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO
VSL0060216
SZ-1 člen 61. OZ člen 204, 204/2.
upravnik – odpoved pogodbe o upravljanju – obveznosti upravnika ob prenehanju upravljanja – opravljanje tujih poslov kljub prepovedi – prepovedana gestija – odškodninska odgovornost gestorja – višina škode
Toženka je kljub odpovedi pogodbe o upravljanju še vedno nastopala kot upravnik stavbe in izvajalcu gradbenih del pred zapadlostjo terjatve plačala znesek opravljenih del. Ker se je na ta način brez dovoljenja etažnih lastnikov lotila tujega posla, je odgovorna za nastalo škodo.
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-1 206, 206/1, 206/1-1, 208, 208/1.
prekinitev postopka – smrt stranke – nadaljevanje prekinjenega postopka – prevzem postopka
A. A., ki v tem postopku ni imel pooblaščenca, je umrl. Prvostopenjsko sodišče je zato postopalo pravilno, ko je postopek prekinilo. Prekinjeni postopek se bo nadaljeval, ko ga bodo prevzeli dediči ali ko jih bo sodnik povabil, naj to storijo, in ne po pravnomočnem zaključku zapuščinskega postopka po A. A.
POGODBENO PRAVO – ODVETNIŠTVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084468
OZ člen 364, 766. ZOdv člen 12, 13, 17. ZPP člen 115, 115/2, 261, 262, 262/1.
pogodba o naročilu – mandat – dogovor o višini odvetniške nagrade – pripoznava – udeležba na obravnavi – zaslišanje stranke – neprihod na narok – vabilo na zaslišanje – zdravniško opravičilo
Toženca s podpisom dogovora o plačilu obveznosti svoj dolg tako po temelju kot po višini pripoznala, saj sta priznala, da je tožnica delala in še vedno dela za njiju in da ji iz tega naslova dolgujeta 3.700,00 EUR, kar sta se zavezala poravnati.
Prvi toženec je bil pravočasno seznanjen, da bo sodišče v njegovi zadevi opravilo narok in da ga vabi na zaslišanje (z vabilom na zaslišanje), z izrecnimi pojasnili in opozorili glede nenavzočnosti, ki pa jih prvi toženec ni spoštoval. Ne zatrjevano ne dokazano ni bilo, da prvi toženec na naroku ni bil sposoben sodelovati.
ZFPPIPP člen 103, 103/4, 103/4-1. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških člen 5, 5/1, 5/6.
nagrada upravitelja – nadomestilo za izdelavo otvoritvenega nadomestila – osnova za izračun nadomestila
Glede na podatke v otvoritvenem poročilu upravitelja o ocenjeni vrednosti premoženja stečajnega dolžnika prvostopenjsko sodišče ni imelo pravne podlage za odmero nadomestila za izdelavo otvoritvenega poročila zgolj v višini najnižjega nadomestila, kot je določeno v šestem odstavku 5. člena Pravilnika. Ta znesek namreč predstavlja zagotovljen znesek, ki pripada upravitelju ne glede na merila iz preglednice po prvem odstavku 5. člena Pravilnika. Najnižje nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila v osebnem stečaju pripada upravitelju v postopku, v katerem je vrednost premoženja, ki sodi v stečajno maso, nižja od 23.675,00 EUR. Ob upoštevanju navedene vrednosti nepremičnin stečajnega dolžnika v otvoritvenem poročilu (91.100,00 EUR), je predlagana višina nadomestila upravitelja v predlogu predračuna stroškov stečajnega postopka v znesku 1.859,82 EUR, skladna z merilom iz II. točke preglednice iz prvega odstavka 5. člena Pravilnika (1.420,50 EUR + 1 % od 43.932,00 EUR).
Odmera nadomestila za izdelavo otvoritvenega poročila ni vezana na višino odmerjenega predujma, temveč na merila iz prvega odstavka 5. člena Pravilnika.
Tožnik je do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnil 63 let in 1 mesec starosti in 30 let in 15 dni pokojninske dobe in mu je bila kot invalidu III. kategorije invalidnosti s pravico do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na ustrezno delo priznana pravica do starostne pokojnine, upoštevaje 36. člen ZPIZ-1 v zvezi s 394. členom ZPIZ-2. V 394 členu ZPIZ-2 je določeno varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine. Kljub vložitvi zahteve v času veljavnosti ZPIZ-2 je za delovne invalide ob izpolnjevanju pogojev, določenih v četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2, določeno, da se lahko upokojijo po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, torej po določbah ZPIZ-1. Ker gre v konkretnem primeru za upokojitev po določbah prej veljavnega zakona, to je ZPIZ-1, je toženec tožniku pravilno odmeril pokojnino v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne pokojninske osnove, pri čemer je bila pokojninska osnova v skladu s 3. odstavkom 391. člena ZPIZ-2 pravilno preračunana s faktorjem 0,732. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.
ZPP člen 264, 266. ZIZ člen 270, 270/1, 272, 272/1.
ugotovitev obsega skupnega premoženja – zavarovanje dokazov – vpogled v sef – trditveno in dokazno breme – informativni dokaz – začasna odredba
Tožničin predlog za zavarovanje dokaza temelji na posplošenih trditvah o tem, da obstaja verjetnost, da se v sefu nahaja del skupnega premoženja pravdnih strank. V okviru postopka za zavarovanje dokazov sodišče ne opravlja poizvedb in išče trditev za tožečo stranko, ki jih bo nato zatrjevala v tem postopku, saj bi s tem obšlo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Zato gre za dokaz informativne narave, ki bi bil dovoljen le, če stranka ne more poznati dejstev, ki bi jih sicer morala zatrjevati na podlagi trditvenega bremena.
evidenca brezposelnih oseb - prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb, v katerih je bilo odločeno, da se tožnik izbriše iz evidence brezposelnih oseb, ker se določenega dne ni javil na vabilo delodajalca. Presodilo je, da je odločitev tožene stranke pravilna, ker naj bi tožnik zavrnil primerno oziroma ustrezno zaposlitev. Takšna odločitev sodišča je zmotna. Razlogi za izbris iz evidence brezposelnih oseb so določeni v 129. členu ZUTD. Po 6. alineji 129. člena ZUTD zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih, če brezposelna oseba odkloni ustrezno ali primerno zaposlitev ali si pri razgovoru za zaposlitev ne prizadeva za pridobitev zaposlitve. Vendar iz izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe, potrjene z dokončno odločbo, izhaja, da naj bi bil razlog za izbris neudeležba na razgovoru pri delodajalcu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa je navedeno, da je tožnik določenega dne odklonil ustrezno zaposlitev. Ker pa se je tožnik javil na razgovor, razlog za prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb, ni podan. Odločba mora po 210. členu ZUP vsebovati tudi izrek in obrazložitev. Iz izreka posamičnega upravnega akta mora izhajati jasna odločitev upravnega organ, ki mora biti tudi utemeljena v obrazložitvi, torej mora biti izrek v skladu z obrazložitvijo odločbe. Vendar pa sodišče nima pravne podlage, da bi v škodo stranke, ki je vložila tožbo, odločitev v izreku popravilo tako, da bi določilo drug razlog za izbris iz evidence, kot ga je določila tožena stranka. Izpodbijana prvostopenjska odločba je nejasna, izrek pa je tudi v nasprotju z obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik javil na vabilo delodajalca. Po 11. členu ZUTD pa se šteje, da brezposelna oseba aktivno išče zaposlitev, če se udeležuje zaposlitvenih razgovorov na vabilo delodajalca, zavoda ali drugih izvajalcev ukrepov. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo.
zdravniška napaka – protipravnost ravnanja – vzrok škode
Izvedenec prepričljivo pojasnjuje, da je bil poseg opravljen v skladu s profesionalnimi standardi in skrbnostjo – strokovno pravilno ter v skladu z veljavno medicinsko doktrino. To pa pomeni, da tožnici z operativnim posegom ni nastala nobena protipravna škoda: vzrok tožničinih bolečin in drugih težav, ki jih navaja, mora biti drugje.
V konkretnem primeru ocena invalidnosti ni mogoča, ker pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno. Ni namreč objektivizirane medicinske dokumentacije, da bi v skladu s splošnim delom definicije iz 1. odstavka 63. členom ZPIZ-2 sploh bilo mogoče ugotavljati, ali gre pri tožnici dejansko za takšne spremembe v njenem zdravstvenem stanju, da jih z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije več ni mogoče odpraviti. Z izpodbijano sodbo je zato tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih aktov z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnjen.
sklep o prodaji – upravičenje do pritožbe – predkupna pravica – zavrženje pritožbe
ZFPPIPP v 331. členu ne daje pritožbenega upravičenja za izpodbijanje sklepa o prodaji drugim osebam, ki niso stranke postopka. Nobeden od pritožnikov v svojih pritožbah ne zatrjuje, da je na podlagi prijavljene terjatve v stečajnem postopku nad dolžnikom pridobil položaj stranke v postopku. Pritožnica C. s.p. se je v pritožbi sicer sklicevala na svoja vlaganja v najeti poslovni prostor. Vendar v pritožbi ni zatrjevala, da bi tovrstno terjatev iz naslova povrnitve vlaganj prijavila v postopku stečaja nad dolžnikom. Tudi iz odgovorov upraviteljice na pritožbi obeh pritožnikov izhaja, da nobeden od pritožnikov v stečajnem postopku nad dolžnikom ni prijavil svojih terjatev do stečajnega dolžnika.
Pravna podlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK profila odpade šele s pravnomočnostjo oprostilne oziroma zavrnilne sodbe. Vse do takrat je hramba obtoženčevega DNK zakonita in ga je dopustno uporabiti za preizkus bioloških sledi v drugem kazenskem postopku. Policija bi lahko skladno z določbo drugega odstavka 149. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 148. člena ZKP v novem postopku obtožencu upravičeno vzela vzorec DNK, vendar ker se je takrat v okviru zakonite hrambe ta zapis v bazi že nahajal, do tega zgolj iz tega razloga ni prišlo.
Toženec je pravilno opravil končno odmero starostne pokojnine na podlagi 391. člena ZPIZ-1 in 294. člena ZPIZ/92 in skladno z določbami ZTPPIZ ter Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji. Pokojninska osnova je bila pravilno oblikovana na podlagi najugodnejšega 10-letnega povprečja plač od 1982 do 1991 (24. in 25. člen ZTPPIZ). Pokojnina glede na dopolnjenih 35 let pokojninske dobe pa je bila pravilno odmerjena v višini 85 % pokojninske osnove (25. člen Statuta). Toženec je pri končni odmeri opravil tudi revizijo podatkov o plači, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je podatek o plači za leto 1984 pravilno upoštevan, kot izhaja iz matične evidence, podatka za leto 1976 ni bilo mogoče pridobiti, in da je bil pri odmeri akontacije starostne pokojnine napačno upoštevan podatek o plači za leto 1978. Prav ob upoštevanju pravilnih podatkov o plači za to leto je bila končna odmera starostne pokojnine nižja, kot pa je bila na podlagi napačnih podatkov o plači za to leto prej odmerjena akontacija. Ker niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo odločbe, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek za priznanje višje pokojnine utemeljeno zavrnjen.
spor majhne vrednosti – pravnomočna odločitev o tožbenem zahtevku – pravnomočnost – res iudicata – pravnomočno razsojena stvar – litispendenca – izpolnitev pogodbenih obveznosti – plačilo stroškov oskrbnine v vrtcu
Z odločitvijo v zadevi prvostopenjsko sodišče ni odločilo o tožbenem zahtevku, saj mu ni ugodilo ali ga zavrnilo, pač pa je tožbo zavrglo. Zato nova tožba tožeče stranke ni vezana na prepoved iz drugega odstavka 319. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti.
invalid III. kategorije invalidnosti - pravica do dela s krajšim delovnim časom - invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji po ZPIZ-2 za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti oziroma za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, tožnik pa tudi ni dopolnil 65 let starosti ob ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti.
Tožena stranka je tožniku napačno priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto, saj pravico do premestitve v skladu z 81. členom pridobi zavarovanec po končani poklicni rehabilitaciji po prvem odstavku 72. tega člena zakona; zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 55. letu starosti in zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Pri tožniku gre za zavarovanca s III. kategorijo invalidnosti, katerega delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 %. Ob upoštevanju, da tožnik ni sposoben dela opravljati v polnem delovnem času, gre tožniku pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega v skladu z 82. členom ZPIZ-2.
Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da pri tožniku obstoji invalidnost III. kategorije, odločalo tudi o njegovih pravicah iz naslova invalidnosti in odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter s tem ni prekoračilo tožbenega zahtevka. V zahtevku za ugotavljanje invalidnosti I. kategorije so vsebovani tudi zahtevki za ugotovitev nižje (manj) kategorije in s tem tudi zahtevki za uveljavitev ostalih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja.
institucionalno varstvo - preživninska obveznost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V konkretnem primeru je bilo sporno, ali obstaja preživninska obveznost tožnice do mame, upoštevaje določbo drugega odstavka 124. člena ZZZDR, v katerem je določeno, da je polnoleten otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Skladno z drugim odstavkom istega člena polnoleten otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka glede omenjenega vprašanja ni v popolnosti ugotovila dejanskega stanja, zato je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Sodišče je bilo v okviru presoje pravilnosti izpodbijanih upravnih aktov tožene stranke dolžno preveriti, ali je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno. Vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, kot je odločilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, bi bilo utemeljeno le v primeru, če bi tožnica že v predsodnem postopku izrecno uveljavljala, da ne obstaja njena preživninska obveznost do mame in s tem v zvezi predložila dokaze, upravni organ pa tega v postopku sploh ne bi ugotavljal. Ker v sporni zadevi ne gre za tako situacijo, bi moralo sodišče v tem primeru samo razčistiti dejansko stanje ter odločiti o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
spor majhne vrednosti – vrednost spornega predmeta v ponovljenem postopku – pritožbeni razlogi – stroški pravdnega postopka – nasprotna tožba – uspeh v postopku
Kadar v ponovljenem postopku vrednost spornega predmeta ni večja od 2.000,00 EUR in so podani drugi pogoji za uporabo postopka v sporih majhne vrednosti, se ob smiselni uporabi 449. člena ZPP zadeva vodi v sumarnem postopku.
lastnoročna oporoka – veljavnost oporoke – navedba datuma – napotitev na pravdo – prekinitev postopka – sklep o dedovanju
Lastnoročna oporoka je veljavna, čeprav v njej ni naveden datum, kdaj je bila sestavljena. V konkretnem primeru, ko je govora le o eni oporoki in med dedinjami ni spora o tem, za katero oporoko gre, zapis datuma na oporoki (bodisi 15. 6. 2012 bodisi 15. 7. 2012) na njeno veljavnost ali na kakršnokoli pravico dedinj iz naslova dedovanja, ne vpliva.
Sklep o dedovanju je ugotovitvena, deklaratorna odločba in ne vsebuje nobenega izpolnitvenega ali dajatvenega izreka. Osebe, katerih pravice so ugotovljene v sklepu o dedovanju, morajo same poskrbeti za to, da pridejo do teh pravic in realizacija pravic dedičev ni stvar zapuščinskega postopka.
Ker je plačilo sodne takse dolžno ugotoviti sodišče samo, bi se sodišče moralo o plačilu takse prepričati še v fazi predhodnega preizkusa tožbe. Če sodišče pomanjkljivosti, ki po volji zakonodajalca preprečujejo vsebinsko obravnavanje tožbe, v fazi predhodnega preizkusa tožbe ne odpravi, je v fazi vsebinskega obravnavanja ni več mogoče odpraviti, zato bo moralo sodišče sodno takso prisilno izterjati.