Tožnik je vložil vlogo za odpis dolga, ki je nastal zaradi neupravičeno prejete denarne socialne pomoči. Tožnikova vloga se nanaša na vlogo, določeno v 44. členu ZUPJS, o kateri pa toženec meritorno ni odločil, pač pa je potem, ko je bil dolg avtomatično poplačan, izdal izpodbijani sklep o ustavitvi postopka. Za takšno postopanje pa toženec ni imel podlage ne v ZUPJS in ne v določbah ZUP. Kot je določeno v 7. odstavku 44. člena ZUPJS, vlogo za odpis oziroma delni odpis oseba vloži pri Centru za socialno delo. Center za socialno delo na podlagi podatkov iz svojih zbirk podatkov in podatkov iz zbirk podatkov drugih organov ter predloženih dokazov osebe poda mnenje in ga skupaj z vlogo v 20 dneh od prejema popolne vloge pošlje v odločitev ministrstvu. Že iz citirane določbe izhaja, da je o vlogi za odpis dolžno odločiti ministrstvo po postopku, določenem v ZUP, sam dolg pa se odpiše po kriterijih za odpis davčnega dolga davčnim zavezancem - fizičnim osebam. Če je bil postopek začet na zahtevo stranke, pristojni organ izda sklep, da se
postopek ustavi, samo v primeru, če stranka umakne svojo zahtevo. V postopku, ki se je uvedel na zahtevo stranke, z zahtevkom razpolaga stranka. Stranka, ki je z vložitvijo formalne zahteve dala pobuda za uvedbo postopka, z umikom te zahteve preklicuje pobudo za uvedbo postopka, zato se mora postopek ustaviti, ne da bi bilo o stvari meritorno odločeno. Ustavitev upravnega postopka pomeni formalni konec postopka. Ker v konkretnem primeru ne gre za nobeno od takšnih dejanj tožnika, že iz tega razloga toženec ni imel podlage za postopanje po 135. členu ZUP, pač pa bi moral odločiti o tožnikovi zahtevi za odpis dolga, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
institucionalno varstvo - preživninska obveznost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V konkretnem primeru je bilo sporno, ali obstaja preživninska obveznost tožnice do mame, upoštevaje določbo drugega odstavka 124. člena ZZZDR, v katerem je določeno, da je polnoleten otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Skladno z drugim odstavkom istega člena polnoleten otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka glede omenjenega vprašanja ni v popolnosti ugotovila dejanskega stanja, zato je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Sodišče je bilo v okviru presoje pravilnosti izpodbijanih upravnih aktov tožene stranke dolžno preveriti, ali je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno. Vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, kot je odločilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, bi bilo utemeljeno le v primeru, če bi tožnica že v predsodnem postopku izrecno uveljavljala, da ne obstaja njena preživninska obveznost do mame in s tem v zvezi predložila dokaze, upravni organ pa tega v postopku sploh ne bi ugotavljal. Ker v sporni zadevi ne gre za tako situacijo, bi moralo sodišče v tem primeru samo razčistiti dejansko stanje ter odločiti o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki svoja pooblastila izvršuje nepridobitno in kot edino dejavnost (prvi odstavek 146. člena ZASP). Ker zaradi (zakonsko določene) nepridobitnosti njene izključne dejavnosti, ne ustreza definiciji gospodarskega subjekta po ZPreZP-1, ta zanjo ne velja.
OZ člen 120, 120/1. Splošni pogoji za dobavo in odjem toplote in hladu iz distribucijskega omrežja za geografsko območje Mestne Občine Ljubljana člen 37, 44.
dobava toplotne energije – sprememba lastništva – sprememba odjemalca – splošni pogoji – obvestilo o spremembi odjemalca
Pravni prednik tožene stranke je na podlagi 37. člena Splošnih pogojev obvestil tožnico o spremembi odjemalca. Nenazadnje pa je tožnica dobavljala toženi stranki toplotno energijo v poslovne prostore v obdobju, v katerem zatrjuje, da je bila lastnica poslovnih prostorov. S tem pa je tožena stranka vstopila v poslovno razmerje s tožečo stranko (44. člen Splošnih pogojev) in je tako prevzela tudi obveznost, da tožečo stranko obvesti o spremembi odjemalca v 15 dneh po nastali spremembi. Do prejema tega obvestila pa je za obveznosti zavezan dosedanji odjemalec, ne glede na dejansko izkazan prenos lastninske pravice.
ZFPPIPP člen 103, 103/4, 103/4-3, 104, 104/2, 289, 289/2, 355, 355/3, 355/3-1, 357. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen člen 7.
nagrada upravitelja - nadomestilo za unovčenje in razdelitev splošne stečajne mase - plačilo terjatev upnikov, ki so nastale med postopkom prisilne poravnave - posebni pravili o prijavi in plačilu terjatev - razdelitev plač bivšim zaposlenim delavcem - občasni stroški stečajnega postopka
Ker plačilo terjatev iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP ne predstavlja razdelitve splošne stečajne mase v smislu določb 363. do 368. člena ZFPPIPP, upraviteljica ni upravičena do nagrade za unovčenje in razdelitev splošne stečajne mase po 7. členu Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen, v zvezi s 3. točko četrtega odstavka 103. člena ZFPPIPP in drugim odstavkom 104. člena ZFPPIPP.
Pravna podlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK profila odpade šele s pravnomočnostjo oprostilne oziroma zavrnilne sodbe. Vse do takrat je hramba obtoženčevega DNK zakonita in ga je dopustno uporabiti za preizkus bioloških sledi v drugem kazenskem postopku. Policija bi lahko skladno z določbo drugega odstavka 149. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 148. člena ZKP v novem postopku obtožencu upravičeno vzela vzorec DNK, vendar ker se je takrat v okviru zakonite hrambe ta zapis v bazi že nahajal, do tega zgolj iz tega razloga ni prišlo.
Tožnik je izkazal, da je delo po Pogodbi o sodelovanju (za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2012) z dne 1. 11. 2010 in po (ustni) pogodbi za obdobje 2008 – 2010, opravil. Na toženki je bilo, da izkaže, da mu je za delo plačala. Kot rečeno ji ni uspelo dokazati, da je bil dolg toženca „za nazaj“, v času izplačil v letu 2011, že poravnan.
SZ-1 člen 89, 103, 103/1, 103/1-4, 104. ZPP člen 5, 212.
odpoved najemne pogodbe za neprofitno stanovanje - odpoved najemne pogodbe iz krivdnih razlogov - kršitev najemne pogodbe - neplačevanje najemnine - zavrnitev dokaznega predloga - zaslišanje stranke - poziv za izpolnitev obveznosti - določitev primernega roka za odpravo kršitve - zamenjava neprofitnega stanovanja ali preselitev
Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo toženkinega dokaznega predloga za njeno zaslišanje ni zagrešilo kršitve 5. člena ZPP. Zaslišanje strank namreč predstavlja zgolj dokazno sredstvo, toženki pa je bila zagotovljena pravica do izjavljanja v postopku. Med drugim je v drugi pripravljalni vlogi navedla, da izpolnjuje vse pogodbene obveznosti, kolikor je zavezana in kolikor lahko. Vendar pa toženka ni predložila dokazila o dejanskem plačilu obveznosti iz opomina z dne 15. 10. 2015. Čeprav je bila v skladu z 212. členom ZPP dolžna navesti dejstva, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožnika, dejstva o plačilu obveznosti ni konkretizirala.
avtorsko varovana dela - citati - svoboda izražanja - citirni namen - posebni namen za citiranje - nosilec citata - glavno delo - avdiovizualno delo - odlomek - vsebinska interakcija - izkoriščanje tujega dela - vključitev odlomka v svoje delo - materialne avtorske pravice - pravice RTV organizacije
Bistvena pogoja za citat po 51. členu ZASP sta obstoj kreativnega nosilca citata in obstoj citirnega namena.
Citirni namen je podan, če obstaja med glavnim delom in citatom notranja povezava (vsebinska interakcija). Povezava med obema deloma mora biti pri citiranju taka, da je nosilec citata glavno delo, citirano delo pa pomožno, pri čemer je težišče na lastni duhovni stvaritvi glavnega dela. Če nekdo tuje delo pritegne v svojega, da ga okrasi, da z njim zabava ali zaradi tujega dela samega, citirni namen ni izpolnjen, ampak gre za izkoriščanje tujega dela. Citirni namen se ugotavlja vsakič konkretno glede na vrsto, vsebino in namen glavnega dela. Tako pri soočenju, ponazoritvi ali napotitvi pa mora iti za interakcijo dveh avtorskih del. V prvem primeru za negativno, pozitivno ali nevtralno predstavitev, v drugem primeru za pojasnitev, v tretjem primeru pa za opozorilo na citirano delo.
POGODBENO PRAVO – VARSTVO POTROŠNIKOV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071279
OZ člen 458, 462. ZVPot člen 37b, 37b/3. ZPP člen 347, 264, 264/1.
samovžig motorja kot posledica skrite napake v električni napeljavi – odgovornost prodajalca za stvarne napake – stvarna napaka – nezmožnost ugotovitve vzroka za samovžig – objektivna dokazna stiska – uporaba nižjega dokaznega standarda – dokazni standard verjetnosti – obstoj stvarne napake v času izročitve motorja ali obstoj vzroka pred njegovo izročitvijo – nepopolno izvedensko mnenje – možnost dopolnitve izvedenskega mnenja na pritožbeni obravnavi – odklonitev plačila predujma – nezadostitev dokaznemu bremenu – zavarovanje dokaza
Tožnik je s stopnjo verjetnosti izkazal, da je samovžig motorja posledica skrite napake v električni napeljavi, ki je privedla do kratkega stika žic s šasijo. Vendar to za uspeh s tožbenim zahtevkom ne zadošča. Dokazati bi namreč moral tudi, da je skrita napaka v električni napeljavi, ki je povzročila kratek stik, obstajala že v času izročitve motornega kolesa oziroma da je do kratkega stika prišlo zaradi vzroka, ki je obstajal pred izročitvijo in ni le posledica redne obrabe ali naključja, nastalega po prehodu nevarnosti, za kar toženka ne odgovarja (458. člena OZ in tretji odstavek 37.b člena ZVPot).
kreditna pogodba – sodna poravnava – solidarni dolžnik – pravila vračanja – kdaj se ne more zahtevati vrnitev – pravica izpolnitelja do povračila
Ko gre za pogodbeno solidarno obveznost ne pridejo v poštev pri vračunanju plačanega določbe 191. člena OZ. V konkretnem primeru pridejo v poštev določbe 404. člena OZ glede pravice izpolnitelja do povračila, ki določajo, da ima dolžnik, ki je izpolnil obveznost, pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pade nanj.
Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo obstoj neizpodbojne zakonske domneve trajnejše nelikvidnosti dolžnika, torej insolventnosti dolžnika, iz četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ker gre za neizpodbojno domnevo dolžnikove trajnejše nelikvidnosti, bi se začetku stečajnega postopka lahko pritožnika uprla le z izpodbijanjem podlage za domnevo trajnejše nelikvidnosti t. i. domnevne baze.
zaslišanje strank – dokaz z zaslišanjem strank – neodziv na vabilo na zaslišanje – možnost obravnavanja pred sodiščem – vrnitev v prejšnje stanje – pogoji za procesni pobot
Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo narok le v navzočnosti tožeče stranke; v skladu z določbo drugega odstavka 262. člena ZPP pa je imelo tudi podlago, da presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da zakoniti zastopnik toženca ni prišel na zaslišanje. Sodišče je tožencu dalo možnost, da se v postopku izjavi o relevantnih dejstvih, da odgovori na trditve tožeče stranke in da je navzoč tudi pri zaslišanju zakonitega zastopnika tožeče stranke. Če teh možnosti ni izkoristil v skladu s pravili in ustreznimi opozorili v vabilih in drugih pozivih sodišča, pomeni, da se jim je sam odpovedal in jih zato v pritožbi zoper sodbo neuspešno uveljavlja. Nobeni prisilni ukrepi za zagotovitev navzočnosti stranke na naroku niso v pravdnem postopku dovoljeni zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, zato pritožnik nima prav, da mora sodišče v vsakem primeru stranko zaslišati.
Pritožnik ni konkretiziral procesne kršitve v zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj trditev toženca ni bilo mogoče obravnavati kot procesnega pobota, zato na navedeni očitek tudi ni mogoče konkretno odgovoriti.
določitev vrednosti darila – ugotovitev vrednosti zapuščine – napotitev na pravdo – napotitveni sklep – vsebina tožbe – popolnost tožbe – določenost zahtevka – opredelitev daril – predhoden preizkus tožbe – poprava tožbe – poziv sodišča – sprememba tožbe – dovolitev spremembe tožbe – pritožba zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe – dovoljenost posebne pritožbe – nedopustna pritožba – zavrženje pritožbe
Odločitev v III. točki izreka izpodbijanega sklepa po svoji vsebini predstavlja dopustitev objektivne spremembe tožbe, zoper katero posebne pritožbe ni. Zato je pritožba tožencev zoper takšno odločitev nedopustna in jo je bilo potrebno zavreči.
Določba 2. člena ZPP prepoveduje vsebinsko (meritorno) odločanje preko (mimo) tožbenega zahtevka, za kar pa pri izpodbijanem sklepu (oziroma njegovi III. točki izreka) ne gre. Sodišče prve stopnje ni odločalo o zahtevku, ampak zgolj „napovedalo“, o kakšnem zahtevku bo odločalo.
Namen napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča ni „skrbeti“, da bo dedič (ki je bil iz takega ali drugačnega razloga napoten na pravdo) vložil zahtevek, ki bo v procesnem smislu sposoben obravnavanja, ampak le, da bodo dediči sporna (a za vprašanje dedovanja ključna) vprašanja razrešili v za to namenjenem pravdnem postopku.
„Formalna“ popolnost tožbe, kamor sodi tudi določenost zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev, je predpogoj za njeno vsebinsko obravnavanje. Na izpolnjenost te procesne predpostavke (torej določnega zahtevka, o katerem je moč vsebinsko odločiti) mora sodišče prve stopnje paziti ves čas postopka. Okoliščina, da ZPP ukrepe za popravo vlog omenja v povezavi s pripravami za glavno obravnavo oziroma predhodnim preizkusom tožbe (glej 270. in 272. – 274. člen ZPP), ne pomeni, da je te moč izreči izključno v omenjenih fazah postopka. Ne glede na to, kdaj zazna takšne pomanjkljivosti (nedoločenost) tožbenega zahtevka (četudi v fazi izvajanja dokazov), je sodišče prve stopnje tožnika dolžno pozvati k njihovi odpravi.
začetek postopka osebnega stečaja – stvarna pristojnost – prijava stalnega prebivališča
Resničnosti dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o prijavljenem stalnem prebivališču v Republiki Sloveniji v času vložitve predloga upnika (23. 12. 2014) pritožnik ne more uspešno izpodbiti zgolj s pritožbenim sklicevanjem, da ima že vrsto let prijavljeno stalno prebivališče v Italiji. V dokaz je namreč predložil zgolj potrdilo matičnega urada Občine Gorica, da ima od 4. 10. 2004 prijavljeno stalno prebivališče v G. na naslovu V. To potrdilo je bilo namreč izdano že 3. 8. 2010, zato ne more imeti nobene dokazne vrednosti glede okoliščine, na katerem naslovu je imel pritožnik prijavljeno stalno prebivališče na dan vložitve predloga upnika, to je več kot štiri leta kasneje. Tudi potrdilo Občine Špeter, Pokrajina Videm, iz katerega izhaja, da je pritožnik na dan 11. 2. 2015 vpisan v register prebivalstva na naslovu S., ne izključuje dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je imel pritožnik dne 23. 12. 2014 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.
Ker je plačilo sodne takse dolžno ugotoviti sodišče samo, bi se sodišče moralo o plačilu takse prepričati še v fazi predhodnega preizkusa tožbe. Če sodišče pomanjkljivosti, ki po volji zakonodajalca preprečujejo vsebinsko obravnavanje tožbe, v fazi predhodnega preizkusa tožbe ne odpravi, je v fazi vsebinskega obravnavanja ni več mogoče odpraviti, zato bo moralo sodišče sodno takso prisilno izterjati.
spor majhne vrednosti – vrednost spornega predmeta v ponovljenem postopku – pritožbeni razlogi – stroški pravdnega postopka – nasprotna tožba – uspeh v postopku
Kadar v ponovljenem postopku vrednost spornega predmeta ni večja od 2.000,00 EUR in so podani drugi pogoji za uporabo postopka v sporih majhne vrednosti, se ob smiselni uporabi 449. člena ZPP zadeva vodi v sumarnem postopku.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 187. TZPZ člen 135, 135/1, 135/1-4. ZTPPIZ člen 50, 50/1.
zavarovalna doba - delo na kmetiji - pokojninska doba - delovno razmerje - elementi delovnega razmerja
Tožnik je na kmetiji delal v obdobjih, ko ni bil zaposlen drugje. Delo je opravljal po navodilih in pod kontrolo ter nadzorom očeta, delo je potekalo glede na naravo dela vsak dan, bila je dogovorjena tudi plača. To pa so bistveni elementi delovnega razmerja, ki potrjujejo delovno razmerje in iz katerih se sklepa na obstoj delovnega razmerja.
izredna denarna socialna pomoč - izpolnjevanje pogojev
Tožnica v konkretnem primeru uveljavlja priznanje izredne denarne socialne pomoči. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niso izkazani izredni stroški, vezani na preživljanje, ki jih tožnica z lastnim dohodkom ne bi mogla pokriti. Tožnica namreč zatrjuje potrebo po sredstvih za redno preživljanje, saj navaja, da je v socialni stiski zaradi poškodbe nog, razveze zakonske zveze, plačevanja preživnine za otroka, ki je dodeljen očetu, stroškov za službena potovanja, plačevanja rednih stanovanjskih stroškov itd.. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da se navedeni stroški nanašajo na potrebe rednega preživljanja, t. j. plačevanje mesečnih položnic, obrokov kredita, preživnine za otroka ter izdatke v zvezi z opravljanjem s.p. dejavnosti in ti stroški niso takšni, da bi po svoji naravi predstavljali izredne stroške kot npr. izdatke za nabavo drv, kuriva, popravilo pralnega stroja, vodovodne napeljave itd.. Zato tožnica ni upravičena do izredne denarne socialne pomoči. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih zavrnilnih upravnih aktov in priznanje izredne denarne socialne pomoči.