kreditna pogodba – sodna poravnava – solidarni dolžnik – pravila vračanja – kdaj se ne more zahtevati vrnitev – pravica izpolnitelja do povračila
Ko gre za pogodbeno solidarno obveznost ne pridejo v poštev pri vračunanju plačanega določbe 191. člena OZ. V konkretnem primeru pridejo v poštev določbe 404. člena OZ glede pravice izpolnitelja do povračila, ki določajo, da ima dolžnik, ki je izpolnil obveznost, pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pade nanj.
OZ člen 120, 120/1. Splošni pogoji za dobavo in odjem toplote in hladu iz distribucijskega omrežja za geografsko območje Mestne Občine Ljubljana člen 37, 44.
dobava toplotne energije – sprememba lastništva – sprememba odjemalca – splošni pogoji – obvestilo o spremembi odjemalca
Pravni prednik tožene stranke je na podlagi 37. člena Splošnih pogojev obvestil tožnico o spremembi odjemalca. Nenazadnje pa je tožnica dobavljala toženi stranki toplotno energijo v poslovne prostore v obdobju, v katerem zatrjuje, da je bila lastnica poslovnih prostorov. S tem pa je tožena stranka vstopila v poslovno razmerje s tožečo stranko (44. člen Splošnih pogojev) in je tako prevzela tudi obveznost, da tožečo stranko obvesti o spremembi odjemalca v 15 dneh po nastali spremembi. Do prejema tega obvestila pa je za obveznosti zavezan dosedanji odjemalec, ne glede na dejansko izkazan prenos lastninske pravice.
lastnoročna oporoka – veljavnost oporoke – navedba datuma – napotitev na pravdo – prekinitev postopka – sklep o dedovanju
Lastnoročna oporoka je veljavna, čeprav v njej ni naveden datum, kdaj je bila sestavljena. V konkretnem primeru, ko je govora le o eni oporoki in med dedinjami ni spora o tem, za katero oporoko gre, zapis datuma na oporoki (bodisi 15. 6. 2012 bodisi 15. 7. 2012) na njeno veljavnost ali na kakršnokoli pravico dedinj iz naslova dedovanja, ne vpliva.
Sklep o dedovanju je ugotovitvena, deklaratorna odločba in ne vsebuje nobenega izpolnitvenega ali dajatvenega izreka. Osebe, katerih pravice so ugotovljene v sklepu o dedovanju, morajo same poskrbeti za to, da pridejo do teh pravic in realizacija pravic dedičev ni stvar zapuščinskega postopka.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5. ZPP člen 212.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – pogoji za oprostitev plačila sodnih taks – pravna oseba – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – trditveno in dokazno breme – kratkoročna sredstva – kratkoročne finančne naložbe – bilanca stanja – izkaz poslovnega izida – prisilna poravnava
Ker je očitno, da tožeča stranka s sredstvi za plačilo sodne takse v tem postopku razpolaga, so nerelevantne povsem splošne pritožbene navedbe o teku postopka prisilne poravnave kot „indicu“ tožničine prezadolženosti in nelikvidnosti.
Ker stranka sama ni predložila računovodskih izkazov za leti 2015 in 2016 (oziroma jih ni objavila na AJPES), ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu.
Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo obstoj neizpodbojne zakonske domneve trajnejše nelikvidnosti dolžnika, torej insolventnosti dolžnika, iz četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ker gre za neizpodbojno domnevo dolžnikove trajnejše nelikvidnosti, bi se začetku stečajnega postopka lahko pritožnika uprla le z izpodbijanjem podlage za domnevo trajnejše nelikvidnosti t. i. domnevne baze.
spor majhne vrednosti – vrednost spornega predmeta v ponovljenem postopku – pritožbeni razlogi – stroški pravdnega postopka – nasprotna tožba – uspeh v postopku
Kadar v ponovljenem postopku vrednost spornega predmeta ni večja od 2.000,00 EUR in so podani drugi pogoji za uporabo postopka v sporih majhne vrednosti, se ob smiselni uporabi 449. člena ZPP zadeva vodi v sumarnem postopku.
zaslišanje strank – dokaz z zaslišanjem strank – neodziv na vabilo na zaslišanje – možnost obravnavanja pred sodiščem – vrnitev v prejšnje stanje – pogoji za procesni pobot
Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo narok le v navzočnosti tožeče stranke; v skladu z določbo drugega odstavka 262. člena ZPP pa je imelo tudi podlago, da presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da zakoniti zastopnik toženca ni prišel na zaslišanje. Sodišče je tožencu dalo možnost, da se v postopku izjavi o relevantnih dejstvih, da odgovori na trditve tožeče stranke in da je navzoč tudi pri zaslišanju zakonitega zastopnika tožeče stranke. Če teh možnosti ni izkoristil v skladu s pravili in ustreznimi opozorili v vabilih in drugih pozivih sodišča, pomeni, da se jim je sam odpovedal in jih zato v pritožbi zoper sodbo neuspešno uveljavlja. Nobeni prisilni ukrepi za zagotovitev navzočnosti stranke na naroku niso v pravdnem postopku dovoljeni zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, zato pritožnik nima prav, da mora sodišče v vsakem primeru stranko zaslišati.
Pritožnik ni konkretiziral procesne kršitve v zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj trditev toženca ni bilo mogoče obravnavati kot procesnega pobota, zato na navedeni očitek tudi ni mogoče konkretno odgovoriti.
Premoženje je vezano na osebo in zato ta (fizična) oseba, četudi je bila kot samostojni podjetnik iz sodnega registra izbrisana, še vedno odgovarja za obveznosti, ki so nastale pri opravljanju gospodarskega podjema.
Dejstvo, ali je obstajalo dovoljenje tožeče stranke za demontažo sporne zračne cevi iz njenega vozila, je za predmetni spor nedvomno pravno relevantno. Tožena stranka z njim namreč smiselno uveljavlja, da je temelj vtoževane terjatve pogodbeni (in ne obogatitveni, kot navaja tožnica) - da se je s tožečo stranko dogovorila o nakupu rabljene in večkrat „štukane“ cevi za zrak (katero pa je ji je tudi že v celoti plačala). In ker dokaz z zaslišanjem priče B. B. (ki naj bi bil prisoten pri demontaži sporne cevi) ni tak, da bi bil očitno neprimeren ali da bi dokazoval nekaj, kar bi že bilo dokazano, bi ga po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje moralo izvesti. Še posebej, ker je dokazno oceno toženčeve izpovedbe utemeljilo s tem, da je manj verodostojna in da tudi ni podprta z drugimi (navedbami in) dokazi (kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je prvostopenjsko sodišče o neobstoju dovoljenja za odvzem cevi sklepalo zgolj na podlagi zaslišanja strank in pri tem obrazložilo, da je izpovedba tožeče stranke prepričljivejša).
sklep o prodaji – upravičenje do pritožbe – predkupna pravica – zavrženje pritožbe
ZFPPIPP v 331. členu ne daje pritožbenega upravičenja za izpodbijanje sklepa o prodaji drugim osebam, ki niso stranke postopka. Nobeden od pritožnikov v svojih pritožbah ne zatrjuje, da je na podlagi prijavljene terjatve v stečajnem postopku nad dolžnikom pridobil položaj stranke v postopku. Pritožnica C. s.p. se je v pritožbi sicer sklicevala na svoja vlaganja v najeti poslovni prostor. Vendar v pritožbi ni zatrjevala, da bi tovrstno terjatev iz naslova povrnitve vlaganj prijavila v postopku stečaja nad dolžnikom. Tudi iz odgovorov upraviteljice na pritožbi obeh pritožnikov izhaja, da nobeden od pritožnikov v stečajnem postopku nad dolžnikom ni prijavil svojih terjatev do stečajnega dolžnika.
institucionalno varstvo - preživninska obveznost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V konkretnem primeru je bilo sporno, ali obstaja preživninska obveznost tožnice do mame, upoštevaje določbo drugega odstavka 124. člena ZZZDR, v katerem je določeno, da je polnoleten otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Skladno z drugim odstavkom istega člena polnoleten otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka glede omenjenega vprašanja ni v popolnosti ugotovila dejanskega stanja, zato je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Sodišče je bilo v okviru presoje pravilnosti izpodbijanih upravnih aktov tožene stranke dolžno preveriti, ali je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno. Vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, kot je odločilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, bi bilo utemeljeno le v primeru, če bi tožnica že v predsodnem postopku izrecno uveljavljala, da ne obstaja njena preživninska obveznost do mame in s tem v zvezi predložila dokaze, upravni organ pa tega v postopku sploh ne bi ugotavljal. Ker v sporni zadevi ne gre za tako situacijo, bi moralo sodišče v tem primeru samo razčistiti dejansko stanje ter odločiti o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
spor majhne vrednosti – pravnomočna odločitev o tožbenem zahtevku – pravnomočnost – res iudicata – pravnomočno razsojena stvar – litispendenca – izpolnitev pogodbenih obveznosti – plačilo stroškov oskrbnine v vrtcu
Z odločitvijo v zadevi prvostopenjsko sodišče ni odločilo o tožbenem zahtevku, saj mu ni ugodilo ali ga zavrnilo, pač pa je tožbo zavrglo. Zato nova tožba tožeče stranke ni vezana na prepoved iz drugega odstavka 319. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti.
Tožnik je izkazal, da je delo po Pogodbi o sodelovanju (za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2012) z dne 1. 11. 2010 in po (ustni) pogodbi za obdobje 2008 – 2010, opravil. Na toženki je bilo, da izkaže, da mu je za delo plačala. Kot rečeno ji ni uspelo dokazati, da je bil dolg toženca „za nazaj“, v času izplačil v letu 2011, že poravnan.
Tožnik je vložil vlogo za odpis dolga, ki je nastal zaradi neupravičeno prejete denarne socialne pomoči. Tožnikova vloga se nanaša na vlogo, določeno v 44. členu ZUPJS, o kateri pa toženec meritorno ni odločil, pač pa je potem, ko je bil dolg avtomatično poplačan, izdal izpodbijani sklep o ustavitvi postopka. Za takšno postopanje pa toženec ni imel podlage ne v ZUPJS in ne v določbah ZUP. Kot je določeno v 7. odstavku 44. člena ZUPJS, vlogo za odpis oziroma delni odpis oseba vloži pri Centru za socialno delo. Center za socialno delo na podlagi podatkov iz svojih zbirk podatkov in podatkov iz zbirk podatkov drugih organov ter predloženih dokazov osebe poda mnenje in ga skupaj z vlogo v 20 dneh od prejema popolne vloge pošlje v odločitev ministrstvu. Že iz citirane določbe izhaja, da je o vlogi za odpis dolžno odločiti ministrstvo po postopku, določenem v ZUP, sam dolg pa se odpiše po kriterijih za odpis davčnega dolga davčnim zavezancem - fizičnim osebam. Če je bil postopek začet na zahtevo stranke, pristojni organ izda sklep, da se
postopek ustavi, samo v primeru, če stranka umakne svojo zahtevo. V postopku, ki se je uvedel na zahtevo stranke, z zahtevkom razpolaga stranka. Stranka, ki je z vložitvijo formalne zahteve dala pobuda za uvedbo postopka, z umikom te zahteve preklicuje pobudo za uvedbo postopka, zato se mora postopek ustaviti, ne da bi bilo o stvari meritorno odločeno. Ustavitev upravnega postopka pomeni formalni konec postopka. Ker v konkretnem primeru ne gre za nobeno od takšnih dejanj tožnika, že iz tega razloga toženec ni imel podlage za postopanje po 135. členu ZUP, pač pa bi moral odločiti o tožnikovi zahtevi za odpis dolga, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki svoja pooblastila izvršuje nepridobitno in kot edino dejavnost (prvi odstavek 146. člena ZASP). Ker zaradi (zakonsko določene) nepridobitnosti njene izključne dejavnosti, ne ustreza definiciji gospodarskega subjekta po ZPreZP-1, ta zanjo ne velja.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države – overitev lažne vsebine – uvedba preiskave – pripoznanje zakonskih znakov po KZ-1A in KZ-1B – izvršitvene oblike kaznivega dejanja – organiziranje nezakonitega preseljevanja – presoja kazenskega zakona – utemeljen sum – delna ugoditev pritožbi – sprememba sklepa
Organiziranja prehajanja meje s preslepitvijo pristojnih organov glede pravega namena vstopa na ozemlje RS in zakonskega znaka kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1B ni mogoče šteti kot nove izvršitvene oblike, ki po KZ-1A ne bi bila kazniva, saj je navedeno izvršitveno obliko mogoče subsimirati tudi pod način izvršitve „kako drugače organizira nezakonito preseljevanje“.
povrnitev nepremoženjske škode – odmera odškodnine – zmanjšanje življenjske aktivnosti
Za presojo primernosti prisojene odškodnine so ključne (bistvene) ugotovitve o konkretnih težavah oziroma posledicah določene poškodbe (ki jih izpodbijana sodba podaja natančno in hkrati celostno) in ne (sama za sebe) uvrstitev telesne poškodbe po Fischerjevi klasifikaciji ali njenih posledic z ozirom na (takšno ali drugačno) kategorizacijo.
Ker je plačilo sodne takse dolžno ugotoviti sodišče samo, bi se sodišče moralo o plačilu takse prepričati še v fazi predhodnega preizkusa tožbe. Če sodišče pomanjkljivosti, ki po volji zakonodajalca preprečujejo vsebinsko obravnavanje tožbe, v fazi predhodnega preizkusa tožbe ne odpravi, je v fazi vsebinskega obravnavanja ni več mogoče odpraviti, zato bo moralo sodišče sodno takso prisilno izterjati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO
VSL0082312
ZPP člen 8, 227, 286, 286/1, 286/4, 337. OZ člen 5, 104, 105, 771, 773. ZZZDR člen 56, 56/2.
prekluzija – nasprotovanje novim dokazov – pogoj nekrivde – izročitev listine – pravica do izjave – indic – opredelitev do indicev – ugovor pobota – prosta dokazna ocena – pomanjkljiva dokazna ocena – pasivna legitimacija – kupna pogodba – rok za plačilo kupnine – fiksen rok – nakazilo – skupno premoženje – pogodba v zvezi s skupnim premoženjem – solidarna odgovornost – rok za izpolnitev kot bistvena sestavina pogodbe – pravočasnost ugovora
Sodišče mora pravila o prekluziji uporabiti ne glede na to, ali se (nasprotna) stranka nanje sklicuje ali ne. V konkretnem primeru zato ni relevantno, ali je tožnica ugovarjala vsem na novo predloženim dokazom ali le posameznemu od njih.
Indici sami po sebi sicer niso pravno relevantni, jih pa sodišče ugotavlja, ker na njihovi podlagi (lahko) sklepa o (ne)obstoju dejstva, ki je pravno relevantno. V konkretnem primeru, ko je sodišče izpovedbe strank, kot edine neposredne dokaze o trditvah, zakaj in na kakšni podlagi je bil denar s tožničinega računa dvignjen ter o tem, ali je bil tožnici izročen, ocenilo kot enako verodostojne, indicem nedvomno ni mogoče pripisati nepomembnosti oziroma očitne neutemeljenosti. Na povzete navedbe tožencev bi zato sodišče prve stopnje moralo odgovoriti. Ker tega ni storilo, je poseglo v pravico do izjave obeh tožencev.
Ugovor pobota je mogoč tudi po prvem naroku brez nadaljnjih pogojev, če to ni povezano z novimi trditvami o dejstvih, sicer pa ob pogoju nekrivde. To pa bo, kot objektivno novo dejstvo, vedno izkazano, če so se pogoji za pobot medsebojnih terjatev tožnika in toženca izpolnili med pravdo.
Temeljno sporočilo 8. člena ZPP ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena. Obrazložitev mora biti takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje
Tisto, kar je bilo nakazano na račun, pa čeprav skladno s pogodbo, nato pa brez naročila in vednosti imetnika računa takoj vzeto nazaj, ne more šteti za pravilno izpolnitev. Nakazila in dviga kupnine v takšnem primeru ni mogoče presojati ločeno.
Ni relevantno, da je pogodbo, s katero je bilo skupno premoženje pridobljeno, sklenil le eden od zakoncev. Za zahtevek, ki ima podlago v trditvi, da kupnina po sklenjeni kupni pogodbi ni bila plačana, je zato (tudi) drugi toženec pasivno (stvarno) legitimiran, odgovornost tožencev pri tem pa je nerazdelna (solidarna).
Pritožnika (vsaj smiselno) trdita, da je bil rok za izpolnitev kupne pogodbe bistvena sestavina pogodbe. Ker gre za materialnopravni ugovor, ta, če ima podlago v pravočasno zatrjevanih dejstvih, ni prepozen, čeprav sta ga toženca prvič postavila v pritožbi.
V teoriji in sodni praksi je sprejeto stališče, da samo določitev natančnega časa, ko je treba izpolnitev opraviti, ne zadošča za zaključek, da je rok bistvena sestavina pogodbe. Bistveno namreč ni to, da je čas izpolnitve natančno določen, ampak to, ali je izpolnitveni rok tako pomemben, da pogodba sicer ne bi bila sklenjena, saj kasnejša izpolnitev za stranko nima nobenega pomena.
zahteva za zvišanje preživnine – porazdelitev preživninskega bremena – stiki – pogostost stikov – postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki – načelo oficialnosti – preiskovalno načelo
Pri porazdelitvi preživninskega bremena je treba upoštevati tudi dejstvo, da je celotna skrb in varstvo na tožničini materi. Le-ta je invalidsko upokojena, kar pomeni, da za delo ni več pridobitno sposobna, medtem ko je toženec star štirideset let in tudi po ugotovitvah sodišča zmožen za vsako delo.
Sodišče bi moralo pri odločanju o porazdelitvi preživninskega bremena upoštevati tudi pogostost stikov. V primeru, da so stiki redki ali pa da jih sploh ni, in ob upoštevanju dejstva, da je tožnica dodeljena v varstvo in vzgojo materi, je porazdelitev preživninskega bremena neustrezna.
SZ-1 člen 89, 103, 103/1, 103/1-4, 104. ZPP člen 5, 212.
odpoved najemne pogodbe za neprofitno stanovanje - odpoved najemne pogodbe iz krivdnih razlogov - kršitev najemne pogodbe - neplačevanje najemnine - zavrnitev dokaznega predloga - zaslišanje stranke - poziv za izpolnitev obveznosti - določitev primernega roka za odpravo kršitve - zamenjava neprofitnega stanovanja ali preselitev
Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo toženkinega dokaznega predloga za njeno zaslišanje ni zagrešilo kršitve 5. člena ZPP. Zaslišanje strank namreč predstavlja zgolj dokazno sredstvo, toženki pa je bila zagotovljena pravica do izjavljanja v postopku. Med drugim je v drugi pripravljalni vlogi navedla, da izpolnjuje vse pogodbene obveznosti, kolikor je zavezana in kolikor lahko. Vendar pa toženka ni predložila dokazila o dejanskem plačilu obveznosti iz opomina z dne 15. 10. 2015. Čeprav je bila v skladu z 212. členom ZPP dolžna navesti dejstva, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožnika, dejstva o plačilu obveznosti ni konkretizirala.