predlog upnika za začetek postopka osebnega stečaja - poroštvo - subsidiarno poroštvo - pisna zahteva - poziv glavnemu dolžniku - izpolnitev obveznosti brez pisne zahteve
Za stališče sodišča prve stopnje, da bi upnik po začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave oziroma po začetku stečajnega postopka moral glavnega dolžnika ponovno pozivati k plačilu obveznosti, tudi sicer ni podlage v materialnem pravu.
Poleg tega je upnik trdil, da je bil nad glavnim dolžnikom začet postopek poenostavljene prisilne poravnave (9. 6. 2015, predlog za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnico pa je bil vložen 11. 6. 2015), s čimer je glavni dolžnik priznal, da ni sposoben poravnati svojih obveznosti, kar kaže na situacijo, obravnavano v drugem odstavku 1019. člena Obligacijskega zakonika, ko sme upnik terjati izpolnitev od poroka, ne da bi prej glavnemu dolžniku poslal pisno zahtevo z dodatnim rokom za izpolnitev obveznosti.
refleksna škoda – splošna pravila o odškodninski odgovornosti – dokazno breme
Pravica oškodovanca zahtevati povrnitev refleksne škode kot škode zaradi napake izvajalca, ki se odraža na drugih dobrinah naročnika, se presoja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Na oškodovancu je dokazno breme, da izkaže, da škoda obstoji in da izvira iz sfere izvajalca.
vpis sklepa o začasni odredbi - učinek sklepa o izvršbi - zaznamba sklepa v sodni register - sklep o izvršbi na poslovnem deležu družbenika - prepoved razpolaganja z deležem - izvršilno dejanje po uradni dolžnosti - vročitev sklepa o začasni odredbi - realiziranje odločbe
Registrsko sodišče, ki opravi vpis sklepa o izvršbi na poslovnem deležu družbenika in je s tem zabeležena prepoved družbeniku razpolagati z njegovim deležem, opravi konkretno izvršilno dejanje po uradni dolžnosti na podlagi sklepa o izvršbi. Res pa je, kot pravilno opozarja A. A., da se s sklepom o začasni odredbi ne pridobi zastavna pravica.
Kdaj je A. A. prejel navedeni sklep o začasni odredbi ni bilo bistveno za odločanje v tem postopku, ker za vpis njene zaznambe v sodnem registru ni pomembno, ali je bil sklep o začasni odredbi A. A. vročen. Registrsko sodišče namreč po uradni dolžnosti le realizira odločbo izvršilnega sodišča.
Vrnitev v prejšnje stanje ureja 116. člen ZPP, ki določa, da stranki, ki zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Vrnitev v prejšnje stanje omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se pravda vrne v stanje, v kakršnem je bila pred njo. Omejena je le na primere, ko stranka zamudi rok iz upravičenih razlogov, ki jih mora dokazati. Po ustaljenih stališčih sodne prakse je predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Če stranka trdi, da ji vročitev tožbe ni bila pravilno opravljena, je ustrezno pravno sredstvo proti izdani zamudni sodbi pritožba ali drugo izredno pravno sredstvo in ne vrnitev v prejšnje stanje. Zato je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravilno zavrnilo.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085836
OZ člen 58, 73, 190, 842. ZNPosr člen 13, 13/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 458, 458/1.
posredniška pogodba – pogodba o nepremičninskem posredovanju – stranke pogodbe – dejansko vprašanje – pogodbena volja – storitev posredovanja – pooblastilo za sklenitev pogodbe – teorija realizacije – naknadna odobritev pogodbe – konkludentna odobritev – neupravičena pridobitev – spor majhne vrednosti – nedovoljeni pritožbeni razlogi
Naročitelj Pogodbe o posredovanju ni sklenil v imenu tožene stranke, temveč v svojem imenu. V takih okoliščinah pa o naknadni odobritvi iz 73. člena OZ ni mogoče govoriti.
Vprašanje strank sklenjene pogodbe ni vprašanje materialnega prava, temveč dejansko vprašanje. Gre namreč za dejansko ugotavljanje prave pogodbene volje strank pri sklenitvi pravnega posla in ne za razlago pogodbe.
Nesprejetje določene trditve kot dokazane in s tem resnične ter pravilne, ni enako neopredelitvi oziroma neupoštevanju te trditve. Sodišče namreč izvede dokazni postopek ravno iz razloga, da ugotovi, katero dejstva so dokazana (resnična) in katera ne ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja odloči o zadevi. Zato zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje določenim trditvam tožeče stranke ni sledilo, ne pomeni, da je kršilo načelo kontradiktornosti oziroma, da je obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Z njimi tožeča stranka pravzaprav izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje.
ZIZ člen 4, 196, 197, 197/2. ZDDV-1 člen 44. ZDPN-2 člen 4.
izvršba na nepremičnine - prodaja nepremičnine - plačilo davkov - nepozidano stavbno zemljišče - odmera davščin - dolžnost posredovanja podatkov FURS - davek na dodano vrednost - davek na promet z nepremičninami
Izvršilno sodišče mora v skladu z določbami ZIZ skrbeti tudi za to, da se iz kupnine, dosežene s prodajo nepremičnin, poplačajo davščine. To seveda ne pomeni, da je sodišče odgovorno za opredelitev vrste davka in izračunavanje višine davka, ki ga je dolžan davčni zavezanec plačati, je pa po mnenju pritožbenega sodišča ob veljavni ureditvi v ZIZ dolžno storiti vse, da ugotovi, kolikšne davščine je dolžno državi oz. samoupravni lokalni skupnosti odvesti prednostno iz kupnine, preden se le-ta razdeli upnikom. V takšnem primeru, ko je sodišče opozorjeno, da gre za prodajo nepremičnin, pri kateri je za transakcijo kot davek predviden DDV in ne DPN, pa bi po mnenju pritožbenega sodišča moralo izvršilno sodišče, navkljub temu, da ima v spisu že podatek o odmeri davščin, le-tega preveriti tako, da pridobi na podlagi 4. člena ZIZ od ustreznega urada FURS vse podatke o tem, kakšen davek je potrebno plačati pri takšni konkretni transakciji, to je glede na vrsto nepremičnin in glede na subjekte, ki so v transakciji udeleženi.
ZNP člen 37, 131. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 392, 393.
sodna ureditev meje – sodna poravnava – res transacta – sodelovanje v postopku, v katerem je bila sklenjena sodna poravnava – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za sodno ureditev meje z obrazložitvijo, da je bila meja že sodno urejena, in sicer naj bi predlagatelja že sklenila sodno poravnavo glede taiste meje. Predlagatelja temu nasprotujeta od vsega začetka in trdita, da nista bila udeleženca predhodnega postopka in sodne poravnave nista podpisala, za kar sta pravočasno predlagala pravno odločilne dokaze. Sodišče prve stopnje je njun tokratni predlog zavrglo, ne da bi pred tem prek izvedbe predlaganih dokazov preverilo njune trditve. S tem jima je odvzelo možnost obravnavanja, izpodbijana odločitev pa je preuranjena.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0016130
OZ člen 153, 153/2.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - sečnja dreves - nevarna dejavnost - izključna odgovornost oškodovanca - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu, do katere je prišlo, ko je podiral drevesa, pri čemer je drevo, ki ga je nazadnje podiral, zdrsnilo nazaj ter mu zlomilo levo nogo pod kolenom. Dejavnost sečnje oziroma podiranje dreves je nevarna dejavnost. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo. Tožena stranka je izpolnila vse svoje obveznosti v zvezi z varstvom pri delu v gozdarstvu in ji ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja, ki bi imelo za posledico sporno nesrečo pri delu. Tožnik je bil za delo (podiranje dreves) strokovno usposobljen, opravil je program tehnik dela z motorno žago, imel je potrebne delovne izkušnje, bil je poučen in preizkušen v zvezi s poznavanjem pravil o varnem opravljanju sečnje dreves, delo je opravljal v skupini še dveh delavcev, ki sta bila ob nesreči na slišni oddaljenosti od tožnika, tožena stranka pa je nad delom tožnika vršila ustrezen nadzor. Do nesreče je prišlo izključno zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, ki je v nasprotju s pravili stroke poskušal drevo, ki ga je podiral in ki je obviselo v krošnji drugega drevesa, spraviti na tla tako, da je na obviselo drevo najprej podrl drugo drevo. Ker je tudi to drugo drevo viselo, je poskušal obe drevesi spraviti na tla tako, da je nanju podrl še tretje drevo, ki pa se je ob udarcu na obviseli drevesi odbilo in zdrsnilo nazaj, pri tem pa poškodovalo tožnika. Takšno ravnanje tožnika je bilo v nasprotju s pravili stroke in Pravilnikom o varstvu pri delu v gozdarstvu. Tožniku je škoda nastala izključno zaradi njegovega nepravilnega ravnanja, ki ga tožena stranka ni mogla niti pričakovati, niti se njegovim posledicam izogniti oziroma jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v celoti podan oprostitveni razlog za objektivno odgovornost tožene stranke. Ker ni podana ne objektivna ne subjektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine.
ZASP člen 17, 22, 22/2, 81, 146, 146/1, 146/1-8, 147, 147/1, 147/1-1, 151, 151/2, 156, 157, 168, 168/4. OZ člen 198. Tarifa Združenja SAZAS za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic - obvezno kolektivno upravljanje - radiodifuzija - nadomestilo za uporabo avtorskih del - izkoriščanje malih avtorskih pravic - tarifa SAZAS - neveljavnost tarife - enostransko določanje višine avtorskih honorarjev - nadomestilo za neupravičeno uporabo avtorsko varovanih del - primerna tarifa za uporabo zaščitenih avtorskih del - višina obogatitve - civilna kazen - plačilo DDV - aktivna legitimacija
Tarifa 2007 ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvidel ZASP-B, saj jo je tožnik sprejel enostransko, brez sodelovanja reprezentativnih organov, zato ni veljavna.
plačilo kredita – sporazum o delitvi skupnega premoženja – ničnost sporazuma o delitvi skupnega premoženja – predhodno vprašanje – vezanost sodišča na pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju
Vsi toženčevi ugovori izhajajo iz dejstva, da naj bi bil v obliki notarskega zapisa sklenjen sporazum o delitvi skupnega premoženja ničen. O tem predhodnem vprašanju pa je že pravnomočno odločeno v drugem pravdnem postopku, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev ničnosti tega notarskega zapisa. Prvostopenjsko sodišče je na že rešeno predhodno vprašanje vezano (13. člen ZPP).
ZDR člen 47, 47/2. ZDR-1 člen 49, 49/2. Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva Slovenije člen 34, 34/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba kraja opravljanja dela - ukinitev poslovalnice
Iz tožničine pogodbe o zaposlitvi izhaja, da so kraj opravljanja tožničinega dela poslovni prostori delodajalca v B., kamor je bila napotena ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Sprememba organizacijske enote, v kateri je tožnica opravljala delo, se po določilu petega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi ne šteje za spremembo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je po določilu šestega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi tožnico lahko napotila na delo v drug kraj, razen če bi za prihod od doma do delovnega mesta in nazaj ob uporabi javnih prevoznih sredstev v normalnih vremenskih pogojih potrebovala dnevno več kot tri ure. Tožnica je glede na citirana določila svoje pogodbe o zaposlitvi delo lahko opravljala ne le v B., ampak tudi drugje, torej tudi v A., kamor jo je tožena stranka napotila na delo. To pa pomeni, da bi ukinitev poslovalnice v A., v kateri je tožnica delala, glede na vsebino njene pogodbe o zaposlitvi in ob upoštevanju Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije (prvi odstavek 34. člena) lahko bila utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
zamuda z izpolnitvijo denarne obveznosti - zamudne obresti - prenehanje obveznosti - odpust dolga - izrecna izjava upnika, da se odpoveduje zahtevku
Samo dejstvo, da plačila zamudnih obresti v dolgoletnem poslovnem sodelovanju tožeča stranka ni zahtevala (kar naj bi predstavljalo ustaljeno prakso poslovanja), da je celo priznavala „super rabat“, da jih ni v pobot uveljavljala niti v drugih postopkih, da zaradi njih ni vnovčevala garancije ipd., še ne more pomeniti, da je tožeča stranka odpustila dolg, ki je toženi stranki na podlagi zakona in pogodbe nastal iz naslova zamudnih obresti. Odločilno je, da bi moral dogovor med pogodbenicama temeljiti na izrecni izjavi upnika, da se odpoveduje zahtevku za plačilo zamudnih obresti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084744
OZ člen 1019, 1019/3. ZPP člen 286, 286/4.
poroštvo – solidarno poroštvo – ugovor znižanja terjatve – plačilo garancije – prekluzija – ponovljeni postopek
Ker se višina terjatve glavnega dolžnika po kreditni pogodbi, za katero toženec odgovarja kot solidarni porok, z izplačilom garancije ni zmanjšala, toženčev ugovor znižanja terjatve ni utemeljen.
STEČAJNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – USTAVNO PRAVO
VSL0085612
ZFPPIPP člen 14, 14/1, 14/1-1, 14/2, 14/2-2, 384, 384/1, 384/3, 384/3-3. ZPP člen 115, 15/1, 115/2. URS člen 22, 23.
začetek postopka osebnega stečaja – udeležba dolžnika na naroku – upravičen razlog odsotnosti – bolezen – zdravniško opravičilo na predpisanem obrazcu – pravica do izjave – pravica do učinkovitega pravnega varstva – trajnejša nelikvidnost dolžnika – nepredložitev poročila o stanju premoženja
Strankina pravica, da sama sodeluje v postopku, ni absolutna, saj bi to pomenilo v primeru, kadar njena bolezen ni nenadna oziroma nepredvidljiva, zastoj v postopku in prelaganje narokov. Prav zato je strankina dolžnost, da v takih primerih angažirana pooblaščenca.
ZST-1 člen 15, 15/2. ZPP člen 158, 339, 339/2, 339/2-14.
sodna odločba – naložitev plačila sodne takse nasprotni stranki – uspeh v postopku – končni uspeh – pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sleherna sodna odločba mora imeti vsa pravno odločilna dejstva, da jo je mogoče preizkusiti. Povedano drugače: v obrazložitvi odločitve morajo biti navedeni razlogi, ki pritožbenemu sodišču omogočajo materialnopravni preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve. Če teh ni, je podana absolutno bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. In izpodbijani sklep jih nima.
stečajni postopek nad pravno osebo - prodaja premoženja stečajnega dolžnika - način prodaje - javna dražba - zavezujoče zbiranje ponudb - alternativna izbira
Zakon ne določa, da bi bila prodaja na podlagi javne dražbe prioritetnejši način prodaje, saj daje možnost izbire med enim ali drugim načinom prodaje. Oba načina sta transparentna. Prav tako je pri obeh mogoče iztržiti najvišjo prodajno ceno. Ni namreč mogoče posplošeno trditi, da so pri pisnih ponudbah ponudniki bolj zadržani pri ceni, ki jo ponujajo, ter da takšen način prodaje daje boljše rezultate. V kolikor obstaja resen namen za nakup premoženja, ki je predmet prodaje, je tudi ponujena cena temu ustrezna, lahko tudi višja od tržne cene.
osebni stečaj – izločitvena pravica – skupno premoženje – ločitvena pravica na istem premoženju – sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic – uveljavitev prerekane izločitvene pravice v pravdi
Če sta zavarovana terjatev in ločitvena pravica, s katero je zavarovana ta terjatev, priznani, sodišče v izreku sklepa o preizkusu terjatev med drugim ugotovi, da sta terjatev in ločitvena pravica, s katero je zavarovana ta terjatev, priznani, ter naloži stečajnemu dolžniku prednostno plačilo te terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice. Upnica pa bo svoj zahtevek na izročitev premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, na ugotovitev, da je pridobila lastninsko pravico na tem premoženju in na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice v korist izločitvene upnice lahko uveljavljala s tožbo v pravdnem postopku.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0084452
OZ člen 87, 87/1, 440. ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/2, 243/2-1, 244.
prodaja tuje stvari – ugotovitev ničnosti pogodbe – ničnost pogodbe – posledice ničnosti – zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila kot oblika vračilnega zahtevka – izbrisna tožba – uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim – resnični lastnik – neučinkovitost razpolagalnega posla – pridobiteljeva nedobrovernost – načelo kavzalnosti – primarni zahtevek – podrejeni zahtevek
Opirajoč se na 440. člen OZ, po katerem prodaja tuje stvari veže pogodbenika, se je v sodni praksi utrdilo tudi stališče, da neobstoj razpolagalnega upravičenja ni ovira za veljavno sklenitev zavezovalnega posla in posledično tudi ne podlaga za ničnost pogodbe. S tem je sodna praksa presegla dotlej uveljavljeno stališče sodne prakse, da ponovna prodaja sporne nepremičnine, ki jo je lastnik prodal in dejansko izročil prvemu kupcu, pomeni kršitev moralnih norm in utemeljuje zahtevek za ugotovitev ničnosti takega posla zoper nedobrovernega drugega kupca.
Sodna praksa Vrhovnega sodišča je pred kratkim zavzela jasno stališče, da zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni ustrezno pravno sredstvo za vračilo nepremičnine, odsvojene na podlagi nične pogodbe.
Če se bo izkazalo, da je pogodba, sklenjena med tožencema, iz razlogov, ki jih uveljavlja tožnik in o katerih se izpodbijana sodba še ni izrekla, nična, bo vknjižbo lastninske pravice na svoje ime mogel doseči z uveljavitvijo izbrisne tožbe (zoper osebe, vknjižene za njim).
Sodna praksa Vrhovnega sodišča se še ni izrecno opredelila o vprašanju, kakšen zahtevek (če sploh) ima na razpolago resnični lastnik, s čigar nepremičnino je razpolagal tretji, pridobitelj pa ni bil v dobri veri glede obstoja njegovega razpolagalnega upravičenja. Navedeni dejanski stan se ne prilega nobenemu od primerov, ki so opredeljeni v veljavnem 243. členu ZZK-1. Izbrisna tožba je po teh določbah praviloma pogojena z neveljavnostjo zavezovalnega posla, ni pa določena za primer neučinkovitosti razpolagalnega posla, ki ob predpostavki pridobiteljeve nedobrovernosti ne more privesti do (pravno učinkovite) pridobitve lastninske pravice. Ker v takem primeru pridobitelj z vknjižbo ni postal resnični lastnik, dotedanji resnični lastnik pa lastninske pravice ni izgubil, mu mora biti dano pravno varstvo, s katerim bo dosegel uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim.
izredna odpoved s strani delavca - odpravnina - zmotna uporaba materialnega prava - odškodnina za čas odpovednega roka - presoja utemeljenosti odpovednega razloga
V tem individualnem delovnem sporu tožnica od tožene stranke zahteva plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka zaradi z njene strani podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je v predmetnem sporu poleg formalnih pomanjkljivosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice nasprotovala tudi obstoju utemeljenega razloga za odpoved. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotavljati tudi vsebinsko utemeljenost odpovednega razloga, saj za presojo utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca ni odločilno le, da gre za razlog, določen v prvem odstavku 112. člena ZDR, zaradi katerega ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca podana iz razloga po prvem odstavku 112. člena ZDR, samo po sebi namreč še ne pomeni, da je odpoved podana v skladu z določbo 112. člena ZDR in drugimi določbami ZDR in da ima delavec že na tej podlagi pravico do odpravnine in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. To pravico ima le, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca zakonita oziroma če je podana iz utemeljenega odpovednega razloga. Če delodajalec v sporu, v katerem delavec zahteva pravice iz drugega odstavka 112. člena ZDR, nasprotuje (tudi) utemeljenosti odpovednega razloga, mora sodišče z izvedenimi dokazi ugotavljati resničnost njegovih navedb. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo utemeljenosti odpovednega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani ugodilni del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.