ZUS člen 67, 67/2. ZAzil člen 39, 39/2, 35, 35/2, 35/2-2, 39, 39/2, 35, 35/2, 35/2-2.
azil iz humanitarnih razlogov - pregnanec
Sodišče sprejema utemeljitev navedene odločitve v tem smislu, da iz lastnoročno napisane vloge z dne 2. 3. 2005 in iz izjave, ki jo je tožnica podala ob podaji prošnje za azil, izhaja, da okoliščine, ki jih je tožnica navedla kot obliko preganjanja, ne pomenijo individualiziranega preganjanja niti ne dosegajo intenzivnosti ali trajnosti preganjanja, kot to izhaja iz 2. odstavka 1. člena ZAzil v povezavi z določilom 9. člena Direktive št. 2004783/EC, citirano delo J. C. Hathawaya pa je pravno irelevantno. Ni mogoče vsak azilni primer, v katerem se stranka sklicuje na socialne in ekonomske okoliščine v izvorni državi primerjati z zadevo Francine Van Volsem proti Belgiji in prošnjo za humanitarni azil zavrniti s sklicevanjem na omenjeni primer. Odločitev Komisije za človekove pravice namreč ni splošno veljavni predpis. Glede zadeve Anna pa je sodišče že v sodbi v zadevi U 1625/2004 z dne 23. 9. 2004 navedlo, da ni relevantna v tovrstnih sporih.
Okoliščina, ki jo tožnik zatrjuje v pritožbi, da je bil zgolj prevoznik (spornega uvoženega sladkorja), ki je bil dolžan ravnati po navodilih naročnika prevoza in špediterja, za odločitev v zadevi ni relevantna, saj je bil na podlagi 1. odstavka 389. člena CZ/76 tožniku carinski dolg naložen v plačilo kot storilcu prekrška iz 11. točke 1. odstavka 370. člena CZ/76 (in prav storilec prekrška je glede na določbo 2. odstavka 389. člena CZ/76 prvi zavezanec za plačilo, nepošteni posestnik blaga pa subsidiarni), ta okoliščina kot relevantna pa izhaja, kot navaja že prvostopna odločba, iz pravnomočne odločbe o prekršku.
ZPD člen 20, 23, 24, 26. Pravilnik o uporabi zakona o prometnem davku člen 20, 37.
prometni davek
Tehnična dokumentacija ne sodi v opravljanje gradbene dejavnosti glede na to, da gradbene storitve in gradbene dejavnosti določajo določbe ZPD in Pravilnika o izvajanju zakona o prometnem davku, kot tudi Standardna klasifikacija dejavnosti. Osnova za davek od prometa storitev je cena gradbene storitve, zaračunana investitorju (9. točka 1. odstavka 24. člena ZPD). Napačno in zmotno je stališče tožeče stranke, ki je za izračun davka od prometa storitev upoštevala preračunano stopnjo. Sprememba končne cene v pogodbi ne dokazuje, da je bil v ceno dejansko vračunan 3% davek od prometa storitev (ne da bi bilo to razvidno iz same pogodbe oziroma iz pogodbene vrednosti del).
Če tožeča stranka glede izpolnitve zahtevanih pogojev ni bila gotova, potem tudi pogojne davčne oprostitve ne bi smela uveljaviti oziroma bi morala prometni davek plačati. Iz upravnih spisov pa izhaja, da tožeča stranka plačevanja s položnico niti ne zanika, vendar pa skuša s predlaganjem določenih listin (posojilna pogodba, asignacijska pogodba, zapis dogovora med direktorjem kupca in direktorjem tožeče stranke) naknadno prikazati plačila, izvršena s strani fizične osebe v drugačni luči, kot to izhaja iz dokumentov. Takšni argumenti tožeče stranke pa v prometno davčnem postopku pravno niso pomembni. Po mnenju sodišča sta tako organ prve stopnje kot tožena stranka pravilno zaključila, da vse kasneje predložene listine ne morejo ovreči izvršenega plačila s strani fizične osebe po splošnih položnicah, saj iz samih položnic izhaja, da se je fizična oseba, ki je položnico plačala, vedno sklicevala na številko računa in navedla, da plačilo pomeni poravnavo točno določenega računa.
Po ZUN lokacijsko dovoljenje ni potrebno za postavitev takih objektov in naprav oziroma opravljanje takih del, ki ne vplivajo trajno ali pomembno na urbanistično ureditev prostora ali objekta (adaptacije, vzdrževalna dela in začasni objekti), in jih je v tem smislu potrebno tudi obravnavati, investitor pa mora že v priglasitvi izkazati, da takšnih vplivov ne bo.
ZTuj člen 17, 17. URS člen 120, 120/2, 162, 120, 120/2, 162. ZUstS člen 40/2, 1, 1/3, 40, 40/2, 1, 1/3, 40. ZUS člen 65, 65/1.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca
Iz navedenega je razvidno, da se 8. točka izreka odločbe ustavnega sodišča nanaša tudi na osebe, ki so pridobile dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi ZTuj. Zato sodi tudi tožnica med osebe, za katere ta točka izreka nalaga izdajo dopolnilnih odločb po uradni dolžnosti, k odločbam o pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje.
ZUS člen 67, 67/2, 67, 67/2. ZAzil člen 1, 1/3, 23, 1, 1/3, 23. ZUP člen 164, 164/2. MKVCP člen 3.
dokazno pravo - izvedenec
Tožena stranka je na podlagi omenjenih mnenj lahko sklenila dokazni postopek in bi bila zavezana uporabiti neodvisno izvedensko mnenje le, če bi navedena mnenja kazala na dovolj visoko stopnjo verjetnosti obstoja določenih bolezenskih motenj ali bolezenskih stanj, za katere bi bilo potrebno posebno zdravljenje (2. odst. 33. člena ZAzil).
ZST člen 13, 13/1, 13, 13/1. ZUS člen 67, 67/2. ZAzil člen 39/2, 35, 35/2-2, 39, 39/2, 35, 35/2-2, 39.
azil
Dejstvo, da prosilec ni, čim je bilo mogoče zaprosil za azil, je lahko pomembno pri presoji njegove verodostojnosti, ne sme pa biti edini razlog za zavrženje ali zavrnitev prošnje.
ZFDO člen 7, 7. ZDDO člen 62, 62/3. URS člen 157, 157/1, 153, 153/4, 154, 25, 39, 39/2, 15/3, 15/4, 23, 15, 15/1, 15/2, 157, 157/1, 153, 153/4, 154, 25, 39, 39/2, 15/3, 15/4, 23, 15, 15/1, 15/2. ZRPJZ člen 29, 29. ZUS člen 72/4, 60/2, 60/3, 72, 18, 60, 60/1-4, 1, 1/1, 1/2. ZSPJS člen 38, 38/1, 53. ZDIJZ člen 28, 28/1, 28/2, 1, 27, 27/4, 28, 28/1, 28/2, 1, 27, 27/4. MPDPPDFP člen 19. MKVCP člen 6, 10.
varstvo ustavnih pravic
Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS. Pravno razlikovanje med "zagotovljeno" in "izvršljivostjo" pravice je v nasprotju z določilom 15. člena Ustave. Določilo 10. člena MKVČP po praksi Sodišča za človekove pravice prepoveduje državi, da posameznikom omejuje sprejemanje informacij, ki bi jih drugi radi oziroma so jih pripravljeni posredovati. Gre torej zgolj za princip varovanja negativne svobode. Ta pravica pa ne vzpostavlja pozitivnih obveznosti države za zbiranje in posredovanje informacij. Pred uveljavitvijo ZDIJZ v Sloveniji ustavna pravica do dostopa do informacij javnega značaja ni bila zagotovljena na enak način, kot je bila po uveljavitvi ZDIJZ, in sicer zaradi pogojevanja dostopa do informacij javnega značaja s pravnim interesom, utemeljenim v zakonu, ZDIJZ pa v 1. členu to pravico daje vsakomur ob upoštevanju izjem iz določila 6. člena. Z uveljavitvijo ZSPJS-B dne 19. 12. 2003 je stopila v veljavo spremenjena določba 53. člena, s katero je zakonodajalec datum začetka uporabe ZSPJS in s tem tudi določila 1. odstavka 38. člena ZSPJS prestavil iz 1. 1. 2004 na 1. 7. 2004. Ta volja zakonodajalca je za obravnavani spor ključnega pomena, ker ni mogoče šteti, da je glede javnosti plač v javnem sektorju ZDIJZ specialni predpis glede na ZSPJS in da zato po metodi razlage lex specialis derogat legi generalis ZDIJZ jemlje vsakršen pomen določilu 1. odstavka 38. člena v povezavi z določilom 53. člena ZSPJS. V obravnavanem upravnem sporu pa fizične osebe, na katere se nanašajo osebni podatki o plačah in nagradah, po evidenci Upravnega sodišča, niso sprožile sodnega varstva zaradi zaščite osebnih podatkov, do katerega so upravičene po določilu 20. člena ZVOP pred Upravnim sodiščem. Tožeča stranka zato v upravnem sporu zastopa samo interese organizacije, ne pa pravice in interese fizičnih oseb, kar pa ne pomeni, da Direktiva št. 95/46/EC nima nikakršnega pravnega pomena v konkretnem upravnem sporu, kajti Direktiva št. 95/46/EC je naslovljena na države članice (34. člen) in se po stališču ESP uporablja ne glede na to, ali obstoji dejanska in neposredna zveza s svoboščino prostega pretoka med državami članicami (sodba ESP v zadevi C-465/00, odst. 43), njen namen pa je zagotoviti prost pretok oseb tudi glede osebnih podatkov.
ZST člen 13, 13/1, 13, 13/1. URS člen 3, 3/2, 125, 3, 3/2, 125, 3, 3/2, 125, 3, 3/2, 125. ZUS člen 59, 59/1. ZAzil člen 42, 42/1-5, 20, 20/4, 39, 42, 42/1-5, 20, 20/4, 39.
ustavitev postopka - azil
Glede na besedilo točke (e) 2. člena Uredbe v zvezi z 2. odstavkom 3. člena Uredbe bi sicer bolj podroben način zaslišanja prosilca za azil lahko bil podlaga za ugotovitev, da je tožena stranka postala odgovorna v smislu Uredbe, ker obravnavanje prošnje za azil po 2. odstavku 3. člena Uredbe pomeni "kakršno koli obravnavo prošnje za azil ali odločitev ali sklep v zvezi s tako prošnjo s strani pristojnega organa v skladu z nacionalno zakonodajo, razen postopkov za odločanje odgovorne države članice v skladu s to uredbo", kar pomeni, da besedilo Uredbe alternativno določa, da mora država bodisi obravnavati prošnjo za azil bodisi sprejeti odločitev ali sklep v zvezi s prošnjo, da bi lahko prosilec za azil v tožbi uveljavljal, da je tožena stranka prevzela odgovornost po 2. odstavku 3. člena Uredbe. To ne izhaja samo iz slovenske in angleške različice Uredbe, ampak tudi iz italijanske in francoske različice. Interpretacija pojmovne zveze "obravnavanje prošnje za azil" z vidika Uredbe je pomembna, ker po Uredbi država članica EU lahko določi pravno sredstvo zoper (izpodbijano) odločitev tožene stranke, ki je po odločitvi sodišča lahko tudi suspenzivno (2. odstavek 19. člena Uredbe), kar pomeni, da Uredba ne posega v procesne ustavne standarde držav članic in je povsem v presoji nacionalnega sodišča, ali bo v takih primerih upoštevalo (tudi) določilo 25. člena Ustave. Slovenska upravno-sodna praksa ne potrjuje razlage, da bolj podroben način izvedbe zaslišanja prosilca za azil pomeni prevzem odgovornosti po določilu 2. odstavka 3. člena Uredbe. Določba 5. alineje 1. odstavka 42. člena ZAzil je nejasna in zahteva uporabo različnih metod razlage pravnega predpisa. V obravnavanem upravnem sporu je sodišče tožbi zoper izpodbijani sklep o ustavitvi postopka ugodilo, ker iz sklepa z dne 15. 2. 2005 ne izhaja, da ima ta sklep pravni učinek na sklep z dne 28. 1. 2005. To pomeni, da je tožena stranka z dvema različnima upravnima aktoma, ki imata različne učinke, odločila o tožnikovi prošnji za azil, poleg tega, pa tožena stranka z izdajo sklepa z dne 15. 2. 2005 zaradi omenjenega načela delitve oblasti in neodvisnosti sodstva ne more vplivati na potek sodnega postopka.
odločbo ustavnega sodišča in z njo povezano stališče v zvezi z določbo drugega odstavka 10. člena ZDen je šteti kot pravno razlago zakona in je lahko podlaga za odločanje le v postopkih, ki v času, ko je bilo to stališče sprejeto, še niso bili pravnomočno končani. Zato tako stališče ne more biti podlaga za obnovo postopka, ki je bil že pravnomočno končan.
Tožnik ne more imeti aktivne legitimacije za vložitev tožbe v zvezi z ugovornim postopkom izplačevalca tožnikovih osebnih prejemkov, saj upravni akt, ki ga izpodbija, očitno ne posega v njegove pravice ali v njegovo neposredno na zakon oprto korist. Svoje pravice je lahko zavaroval v samostojnem postopku s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo in kasnejšo možnostjo vložitve tožbe v zvezi s pritožbenim (ne pa ugovornim) postopkom. Njegovo zatrjevanje v tožbi, da odločba o odmeri dohodnine (ki ni bila predmet tega upravnega postopka) ni pravilna in na zakonu utemeljena, pa mu po presoji sodišča ne daje položaja stranke po 18. členu ZUS.
ZKC člen 9, 9/8, 9, 9/8. ZUP člen 129, 129/4, 129, 129/4.
ukrep tržnega inšpektorja
Prvostopni organ je opravil kontrolo oblikovanja cen komunalnih storitev. V obeh primerih je s sklepom postopek ustavil, ker ni pogojev za nadaljevanje postopka po uradni dolžnosti(niso bile ugotovljene nepravilnosti). Vendar pa po mnenju sodišča ponoven inšpekcijski pregled dne 3. 3. 2004 in izdaja predmetne prvostopne odločb ne predstavlja v tožbi zatrjevane procesne kršitve, da je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno, saj za takšne primere ni mogoče uporabiti določbo 4. točke 2. odstavka 129. člena ZUP.
Zahteva za dopolnitev vloge se je nanašala na dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na izpolnjevanje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP. Ta dejstva in okoliščine pa predstavljajo del dejanskega stanja, na katerega tožnik opira svoj zahtevek. Dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, mora stranka navesti natančno, po resnici in določno (člen 140. ZUP). V primeru, da tega ne stori, niti na poziv organa, organ postopek nadaljuje in v skladu z materialnimi predpisi odloči o stvari. Ne more pa biti neizpolnitev zahteve za predložitev takih dokazov razlog za zavrženje vloge po drugem odstavku 67. člena ZUP.
Z zakonsko dikcijo "sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV" sta po presoji sodišča urejena tako pridobitev pravice kot tudi rok za njeno uveljavljanje. Gre za zakonski materialni rok za uveljavitev pravice, s potekom katerega pravica, ki je stranka ni uveljavila, ugasne.
ZDavP člen 27, 29, 39, 27, 29, 39. ZUP člen 214, 254, 214, 254.
prometni davek
Tožena stranka se v obrazložitvi svoje odločitve sklicuje na podatke (pri)tožnice iz analize prometa, ki naj bi zgolj potrdile ugotovitve prvostopnega organa, da je v napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1998 izkazala prenizke prihodke, pri tem pa niti ne pove, na kakšni podlagi je davčni organ povečal prihodke niti se ne opredeli do same višine tako ugotovljenih prihodkov. Tožeča stranka, pa tudi prvostopni organ se v zvezi z vodenjem poslovnih knjig tožnice nista opredeljevala v smislu ugotavljanja, ali so knjige pravilno vodene oz. kje so nepravilnosti, kar bi bilo lahko podlaga za pristop k oceni (39. člen Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 18/96 do 91/98, dalje ZDavP). Tožena stranka ni odgovorila na te pritožbene navedbe in je s tem kršila tudi določbo 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP).
Ker gre v obravnavanem primeru za zahtevek za vračilo po 95. členu ZDavP, je po presoji sodišča bistvena za odločitev ugotovitev, ali je tožnik plačal več, kot je bil dolžan plačati po davčnem obračunu. Pri tem pa je po presoji sodišča za odločitev o stvari, ali je davčni zavezanec dejansko plačal več po davčnem obračunu (95. člen ZDavP), pomembna opredelitev davčnega organa do tožnikovih navedb oziroma razlogov, ki jih je navedel v zahtevi za vračilo davka in ki jih navaja tudi v pritožbi ter se nanje sklicuje tudi v tožbi.
Tudi ob prevedbi se zahteva strokovni izpit, prenehanje delovnega razmerja pa je zakonska posledica za primer, če se strokovni izpit v predpisanem roku ne opravi.
V postopku za ugotavljanje ali prosilec za azil izpolnjuje pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji v skladu z določbami ZAzil (22. člen ZAzil) vežejo toženo stranko načela postopka po tem zakonu. Ob dejstvu, da tožnik v tožbi zatrjuje, da tožena stranka vseh njegovih izjav ni zapisala, sodišče zaključuje, da izjava tožnika ob podaji prošnje za azil ne daje zanesljive podlage in opore za sprejeto odločitev tožene stranke. Odločitve tožene stranke zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče pri tem opozarja na že sprejeto stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 725/2001 z dne 23. 8. 2001.
ZVet-1 člen 52, 52/4, 52, 52/4. Pravilnik o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije, in o postopku njihove verifikacije člen 20, 20.
inšpekcijski postopek
Tudi po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke glede opredelitve del, ki jih je opravljala AA. Pri tem se je tožena stranka pravilno oprla na določili 20. in 21. člena Pravilnika in štela dela, ki jih je opravljala AA, kot veterinarska opravila. Za ta opravila pa AA ni izkazala izpolnjevanje pogojev po 3. odstavku 21. člena Pravilnika v času inšpekcijskega pregleda 10. 10. 2003. Tožnik tožbi prilaga potrdilo z dne 26. 5. 2004, iz katerega izhaja, da je AA dobila potrdilo o opravljenem strokovnem izobraževanju po programu za veterinarske pomočnike, to pa potrjuje, da v času inšpekcijskega pregleda dne 10. 10. 2003 tega strokovnega izobraževanja delavka še ni opravila, zato je izrečeni ukrep organa prve stopnje pravilen.