ZVet-1 člen 52, 52/4, 52, 52/4. Pravilnik o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije, in o postopku njihove verifikacije člen 20, 20.
inšpekcijski postopek
Tudi po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke glede opredelitve del, ki jih je opravljala AA. Pri tem se je tožena stranka pravilno oprla na določili 20. in 21. člena Pravilnika in štela dela, ki jih je opravljala AA, kot veterinarska opravila. Za ta opravila pa AA ni izkazala izpolnjevanje pogojev po 3. odstavku 21. člena Pravilnika v času inšpekcijskega pregleda 10. 10. 2003. Tožnik tožbi prilaga potrdilo z dne 26. 5. 2004, iz katerega izhaja, da je AA dobila potrdilo o opravljenem strokovnem izobraževanju po programu za veterinarske pomočnike, to pa potrjuje, da v času inšpekcijskega pregleda dne 10. 10. 2003 tega strokovnega izobraževanja delavka še ni opravila, zato je izrečeni ukrep organa prve stopnje pravilen.
URS člen 156, 157, 120/2, 153, 153/3, 49, 49/3, 120, 15, 15/1, 15/4, 3, 3/2, 14, 156, 157, 120/2, 153, 153/3, 49, 49/3, 120, 15, 15/1, 15/4, 3, 3/2, 14. ZUS člen 34/1-4, 1, 1/3, 34. ZIZ člen 290/2, 283/5, 283/6, 290, 281/1-5, 283, 283/1, 7, 7/3, 281, 7, 281/1-5, 281, 7/3, 283/5, 283/1, 283, 290/2, 290, 283/6. Pravilnik o vsebini, programu in načinu opravljanja izpita za izvršitelja člen 4, 4/1, 4, 4/1.
diskrecijsko odločanje - načelo zakonitosti
Ker je drugo-tožeča stranka v tožbi uveljavljala varstvo človekove pravice do enakosti pred zakonom, ima to z vidika vprašanja aktivne legitimacije za posledico, da možnost sodnega varstva (ustavne) pravice za drugo-tožečo stranko ni vezana (samo) na ureditev v ZIZ v zvezi z ZUS, ampak je treba upoštevati tudi določilo 1. in 4. odstavka 15. člena Ustave v zvezi z določilom 157. člena Ustave oziroma 3. odstavka 1. člena ZUS. Ob upoštevanju načela subsidiarnosti sodnega varstva pravic v upravnem sporu in odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-547/04-21 z dne 3. 3. 2005 je sodišče v konkretni zadevi štelo, da je drugo-tožeča stranka na podlagi Ustave aktivno legitimirana za varstvo pravice do dostopa do delovnega mesta pod enakimi pogoji glede na imenovanje izvršitelja AA. Nedvomno in nesporno izpodbijana odločitev tožene stranke očitno ne posega v pravico drugo-tožeče stranke glede njenega dostopa do izvajanja službe izvršbe v ožjem pomenu, ker je drugo-tožeča stranka pridobila službo izvršitelja. Po presoji sodišča ima različna ureditev vstopa v omenjeno službo in pogojev za opravljanje te službe pravilno procesno-pravno podlago v odločitvi zakonodajalca, da program za izpit izvršitelja predpiše minister za pravosodje (5. točka 1. odstavka 281. člena ZIZ), kar pomeni tudi, da gre za dovolj določno zakonsko pooblastilo ministru, da določi izpit za izvršitelja po programu, ki ga določi minister. Dostop do delovnega mesta oziroma službe pa je treba razlagati širše in sicer, da ne gre samo za prepoved diskriminacije v postopku kandidiranja za posamezno službo, ampak tudi za prepoved diskriminacije v zvezi s pogoji za opravljanje službe, ki imajo neposreden vpliv na nadaljnje opravljanje oziroma prenehanje opravljanja službe. V zvezi s tem vidikom dostopa do predmetne službe pa tožnik (ničesar) ne zatrjuje, da bi bil diskriminiran glede na imenovanje AA.
Šteje se, da je revizija opravljena v roku 3 mesecev, če je odločba, izdana ob reviziji, v navedenem roku odposlana upravni enoti zaradi vročitve stranki. Dokazno breme glede pravočasnosti revizije nosi tožena stranka. Tožena stranka je še enkrat odposlala (popravljeno) izpodbijano odločbo prvostopenjskemu organu zaradi vročitve stranki. V takem primeru je treba šteti, da je bila odločba o reviziji odposlana prvostopenjskemu organu zaradi vročitve stranki, ko je bila odposlana druga odločba.
ZS člen 2, 2/2, 2, 2/2. ZUS člen 69, 69/2, 30, 62, 62/3.
carinski ukrepi zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine
Eden izmed pogojev take začasne odredbe je nastanek hujših škodljivih posledic, ki morajo biti vsaj verjetno izkazane, verjetno pa mora biti izkazano tudi, da takšnih posledic ni mogoče odvrniti drugače, kot se predlaga z zahtevo za izdajo začasne odredbe. V obravnavanem primeru to ni verjetno izkazano. Glede na predlagano vsebino začasne odredbe po mnenju sodišča ni izpolnjen pogoj po 2. odstavku 69. člena ZUS, saj ni verjetno izkazano za potrebno, da se izda, kajti učinki v primeru izdaje takšne začasne odredbe, kot jo predlaga tožnik, ne bi nastopili takoj, začasna odredba s časovno nedoločenim in nedoločljivim odlogom učinka pa ne predstavlja začasne ureditve stanja v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS, saj stanja ne ureja. Gre v bistvu za zahtevo za izdajo začasne odredbe pod odložnim pogojem, kar pa po mnenju sodišča ne izkazuje verjetnosti potrebe po izdaji začasne odredbe, saj se stranka glede na sporno pravno razmerje lahko vsak čas obrne na sodišče z zahtevo za izdajo začasne odredbe po tem, ko bi bil izpolnjen pogoj za njen takojšnji učinek, to je, ko bi prenehala veljati navedena začasna odredba Okrožnega sodišča v M.
ZTLR člen 7/2, 7/2. ZOR člen 454, 567, 454, 567. ZDDV člen 40/9, 3, 4/2-4, 8.
odbitek vstopnega DDV - DDV
Za pravilno odločitev ali gre za obdavčljiv promet storitev po 3. členu ZDDV, se je po mnenju sodišča treba opredeliti tudi do vsebine pogodbe 002; niti prvostopni organ, niti tožena stranka ne oporekata "prodajalcu" - BTC d.d pravice do brezplačne uporabe nepremičnine za dobo 50 let. Če je temu tako, pa se postavlja vprašanje ali obstaja iz tega naslova kakšna terjatev. Predmet prodaje je po 2. odstavku 454. člena ZOR lahko tudi pravica, ki pa mora biti prenosljiva. Ali gre za prenosljivo terjatev iz obligacijskega razmerja, v katerem ima prodajalec položaj upnika, pa se tožena stranka ne izreče. Kolikor tožena stranka zatrjuje, da gre za rabokupno razmerje, se je po mnenju sodišča treba tudi opredeliti ali iz takšnega obligacijskega razmerja izhajajo kakšne prenosljive terjatve upniku, tega pa tudi prvostopni davčni organ ni ugotavljal, kar pomeni, da je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. To pa vpliva tudi na pravilno uporabo materialnega prava, saj sta oba davčna organa pri ugotavljanju, da gre za en promet, izhajala iz lastnosti lastninske pravice, ki vsebuje tudi pravico uporabe. Lastnost lastninske pravice pa je lahko tudi posredna posest (2. odstavek 7. člena ZTLRP). Razlaga druge pogodbe je vsekakor okoliščina, ki lahko pomembno vpliva na odločitev. Kolikor tožena stranka ocenjuje, da z davčnega vidika po njej ni opravljen prenos premoženjskih pravic, se mora nedvomno opredeliti tudi njene vsebine, saj zgolj razlogi stvarnopravne narave (ker naj bi bil pravni posel nakupa nepremičnine oz. vseh pravic vsebinsko izveden že pri prodajni pogodbi 001) po presoji sodišča ne zadoščajo.
načelo sorazmernosti - prepoved retroaktivnosti - varstvo ustavnih pravic - poseg v pridobljene pravice - stranka v postopku
Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS, 18. člena ZUS. Razmejitve med pravnim konceptom "zagotovljene" pravice in pravnim konceptom "izvršljive" pravice ni v pravni doktrini niti v pravni (sodni) praksi, vzpostavljena ni niti za iztožljive ustavne pravice, niti za programske norme v ustavi niti za zakonske pravice. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe napačno argumentira stališče, da je bila pravica do dostopa do informacij, kot pravno relevantna podlaga za zahtevek prizadete stranke v konkretnem primeru, vzpostavljena celo pred uveljavitvijo Ustave, ker je ta pravica zajeta v Splošni deklaraciji ZN o človekovih pravicah, Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), ter Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP). Pred uveljavitvijo ZDIJZ v Sloveniji ustavna pravica do dostopa informacij javnega značaja ni bila zagotovljena na enak način, kot je bila pred uveljavitvijo ZDIJZ, in sicer zaradi pogojevanja dostopa do informacij javnega značaja s pravnim interesom, utemeljenim v zakonu (2. odstavek 39. člena Ustave), ZDIJZ pa v 1. členu to pravico daje vsakomur ob upoštevanju izjem iz določila 6. člena ZDIJZ. Ni potrebno, da zakonodajalec v posebni določbi izrecno navede, da ima zakon učinek za nazaj v določenih in posameznih zakonskih določbah. Dovolj je, če iz besedila, logike, sistematike in namena zakona nedvoumno izhaja, da ima zakon v posameznih določbah učinek za nazaj. Sodišče ugotavlja, da v konkretni zadevi ZDIJZ (4. člen) ne vzpostavlja nobene obveznosti nobenemu subjektu za čas pred uveljavitvijo ZDIJZ, ampak vse obveznosti iz ZDIJZ segajo v čas po uveljavitvi ZDIJZ, saj so vse določbe začele veljati 15 dan po objavi v Uradnem listu RS. V konkretnem primeru ZDIJZ (4. člen) nima učinka na pridobljene pravice za nazaj, ampak ima kvečjemu lahko učinek za naprej. Ni mogoče šteti, da je ZDIJZ specialni predpis, ki z vidika urejanja javnega dostopa do informacij, derogira določbe ZTVP-1. Kakor tudi ni mogoče šteti, da je ZTVP-1 specialni predpis, ki jemlje učinek ZDIJZ, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je ZDIJZ kasnejši predpis od ZTVP-1. Če gre v konkretnem primeru za poseg v pridobljene pravice določenih gospodarskih subjektov, je le-ta poseg skladen z načelom zaupanja v pravo iz določila 2. člena Ustave. Prvostopenjski organ ni predhodno ugotovil dejstev, ali se navedeni konkretni podatki po pisnih sklepih družb štejejo za poslovno skrivnost (1. odstavek 39. člena ZGD) in če ne, zakaj je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, pri čemer je treba škodo do stopnje razumne verjetnosti utemeljiti. V zvezi s pravnimi standardi za reševanje razmerij med dvema zavarovanima ustavnima pravicama, ki sta si v določenem primeru v konfliktu, velja načelo sorazmernosti iz 3. odstavka 15. člena Ustave. Glede na prakso Ustavnega sodišča RS v primerih, ko gre za kolizijo dveh ustavnih pravic pa bi organ v tovrstnih primerih lahko uporabil t.i. standard praktične konkordance. Pred uveljavitvijo ZDIJZ je Agencija lahko posredovala javnosti samo tiste podatke, za katere je bilo izrecno opredeljeno, da jih lahko; po uveljavitvi ZDIJZ, ki pa je na splošni ravni vzpostavil drugačen koncept transparentnosti delovanja javnega sektorja, tako da morajo biti javnosti dostopne vse informacije javnega značaja, razen v izjemnih primerih iz 6. člena ZDIJZ in v izrecnih izjemah po drugih področnih zakonih, pa mora Agencija na zahtevo predložiti vse informacije, za katere ZTVP-1 izrecno ne določa, da javnost do njih nima dostopa.
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-200/00 razveljavilo 30. člen ZZZat (1. točka izreka), odpravilo pa je tudi Uredbo o pridobitvi začasnega zatočišča za državljane Bosne in Hercegovine (2. točka izreka) in odločilo, da lahko vsakdo, ki so mu nastale škodljive posledice s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljene uredbe iz 2. točke izreka odločbe, zahteva njihovo odpravo pri pristojnem organu v roku treh mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu RS (3. točka izreka). Kot poudarja tudi tožena stranka iz citirane odločbe izhaja, da lahko zahtevo za odpravo posledic uveljavlja le tista oseba, ki so ji nastale škodljive posledice s posamičnim aktom, ki je bil sprejet na podlagi odpravljene uredbe. Obstoj posamičnega akta je tako pogoj za uveljavljanje odprave škodljivih posledic na podlagi citirane odločbe Ustavnega sodišča RS. Ker tožnica zase in za hčerko ni podala vloge za priznanje začasnega zatočišča na podlagi 30. člena ZZZat in uredbe, ji tudi s strani organa prve stopnje ni bil izdan posamični akt, zato ne sodi v krog oseb, ki jim je z odločbo ustavnega sodišča priznana pravica, da zahtevajo odpravo škodljivih posledic, ki so jim nastale s posamičnim aktom.
ZUN člen 44, 54, 55, 44, 54, 55. ZGO člen 33a, 33a.
enotno dovoljenje za gradnjo
Če se sprememba namembnosti objekta po PUP pogojuje z okoliščino, da nova namembnost ne bo povzročala prekomerne motnje v bivalnem okolju, je potrebno opredeliti neposredno okolje pred spremembo namembnosti, nato predvideti vplive spremembe na to okolje in šele potem podati oceno o tem, ali gre za motnjo, ki presega dopustno mero v konkretnem okolju.
Citirana 8. točka ustavne odločbe tako obravnava dovoljenje za stalno prebivanje, izdano na podlagi ZUSDDD, s katerim se ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, in sicer na podlagi v ustavni odločbi izrecno navedenih predpisov, to je ZUSDDD ali ZTuj oziroma ZTuj-1. Tem osebam, ki so še tuji državljani, mora tožena stranka neposredno, na podlagi 8. točke ustavne odločbe po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe k že izdanim upravnim odločbam o dovolitvi stalnega bivanja v RS, s katerimi mora ugotoviti ali so v obdobju od 26. 2. 1992 dalje stalno prebivali v Republiki Sloveniji. Po presoji sodišča pa se 8. točka citirane odločbe Ustavnega sodišča RS ne nanaša na osebe, ki so pridobile državljanstvo po 19. členu ZDRS-Č, ker izrecno nalaga toženi stranki dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja v zvezi z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim na podlagi ZUSDDD ali ZTuj oziroma ZTuj-1 in gre tako za dopolnilne odločbe k odločbam o dovolitvi stalnega prebivanja tujcem. Citirana 8. točka pa ne nalaga izdaje dopolnilnih odločb po uradni dolžnosti k odločbam o sprejemu v državljanstvo, ki so bile izdane na podlagi določil ZDRS oziroma 19. člena ZDRS-Č.
URS člen 157, 157/2, 157, 157/2. ZKP člen 383, 383/1, 371, 371/1, 371/1-11, 383, 383/1, 371, 371/1, 371/1-11. ZUS člen 34/1, 34/1-3, 1, 1/3, 34, 34/1, 34/1-3, 1, 1/3, 34.
sodno varstvo
Tožniki v tožbi zoper uvodoma navedeni toženi stranki zatrjujejo, da nimajo na razpolago drugih učinkovitih sodnih postopkov in zahtevajo sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 157. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZUS zaradi kršitve ustavnih pravic, do katerih je prišlo pri ustni obrazložitvi sodbe v kazenski zadevi, s katero so bili tožniki oproščeni obtožbe. V tem primeru ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva po določbi 2. odstavka 157. člena Ustave, ki je povzeta v določbi 3. odstavka 1. člena ZUS, po kateri v upravnem sporu odloča pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika le v primeru, če ni zagotovljeno drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor. Tožnikom je zagotovljeno drugo sodno varstvo glede zatrjevanih kršitev ustavnih izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper navedeno kazensko sodbo prve tožene stranke. Ta sodba se namreč med drugim sme izpodbijati tudi zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožba v kazenskem postopku po določbah ZKP je učinkovito pravno sredstvo, tudi če se nanaša na obrazložitev kazenske sodbe v primeru, če se ugotovi obstoj nasprotja med obrazložitvijo sodbe in njenim izrekom. Tožniki imajo v konkretnem primeru zoper uveljavljane kršitve ustavnih pravic na razpolago primarno sodno varstvo pred rednim sodiščem višje stopnje na podlagi rednega pravnega sredstva. Zato procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva po določbi 2. odstavka 157. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZUS v tem primeru ni podana. Po mnenju sodišča je tako primarno sodno varstvo tožnikom zagotovljeno na učinkovit način (in v konkretnem primeru tudi že izčrpano) v kazenskem postopku pred rednimi sodišči, v katerem imajo možnost vložiti tako redna, kot izredna pravna sredstva. Sodišče zaključuje, da poleg primarnega sodnega varstva z rednimi in izrednimi sredstvi zoper navedeno sodbo prve tožene stranke v kazenskem postopku po določilih ZKP tožniki ne morejo vzporedno uveljavljati še dodatnega sodnega varstva v upravnem sporu po 2. odstavku 157. člena Ustave in 3. odstavku 1. člena ZUS, saj pogoj odsotnosti drugega sodnega varstva v tem primeru ni izpolnjen. Zato je moralo sodišče tožbo zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena v povezavi s 3. odstavkom 3. člena ZUS.
Po prepričanju sodišča je davčni organ prve stopnje uporabil metodo cenitve, ki je najbližja resničnosti, torej gre za rezultat, za katerega je mogoče reči, da je najverjetneje pravilen.
dohodnina - obnova postopka - možnost udeležbe v postopku
Tožnica ima prav, ko ugovarja odločanju v obnovljenem postopku. Iz upravnih spisov namreč ne sledi, da bi bil izpeljan ugotovitveni postopek, v katerem bi lahko ugovarjala novo ugotovljenim dejstvom in okoliščinam, zaradi katerih se je postopek obnovil. Te možnosti namreč očitno ni imela, vsaj tako izhaja iz njenih navedb, iz spisov pa tudi ne izhaja drugače, v postopku pri izplačevalcu njenih (spornih) dohodkov. Zato pa bi ji bila potem morala biti dana polna možnost udeležbe v obnovljenem postopku, preden je bila izdana odločba. Ker tožnica v obnovljenem postopku odmere dohodnine ni imela možnosti udeležbe, gre za bistveno kršitev določb postopka.
Navedeno pomeni, da od izločenega zneska davčni zavezanec ne more odbiti vstopnega DDV, saj teh stroškov ni porabil za svojo dejavnost, kot je z dokončno odločbo ugotovila tožena stranka. Ker mu stroški, ki so bili v postopku ugotavljanja davka od dobička niso bili priznani kot poslovni stroški, tožnik ne more odbiti vstopnega DDV, saj stroški niso bili porabljeni za namene opravljanja dejavnosti.
Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS, 18. člena ZUS. Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja je namreč sui generis organ, ker je samostojen državni organ (1. odstavek 28. člena ZDIJZ), kar pomeni, da ni sestavni del ali strukturno povezan z nobenim drugim (ne)političnim oblastvenim organom (2. odstavek 28. člena ZDIJZ), ampak je samostojen procesni organ za vodenje pritožbenega postopka v zvezi z dostopom do informacije javnega značaja. To pomeni, da je tožena stranka samo v procesnem smislu instančni organ tožeči stranki, sicer pa ni s tožečo stranko v smislu določila 1. člena ZDIJZ v nikakršnem drugem pravno-političnem ali strukturno hierarhičnem razmerju. V prvi točki izreka je tožena stranka napačno navedla, da se odpravi odločba št. 564/Mvo z dne 16. 4. 2003, čeprav o tem aktu ne bi smela odločati v pritožbenem postopku, ampak le o odločbi št. 81/1AG-03-(304) z dne 15. 4. 2003. Druga točka izreka ima nepravilnosti zaradi tega, ker je premalo določna. V pravnem postopku se izvršuje izrek odločbe, ne pa obrazložitev. To pomeni, da mora biti izrek tako določen, da ga je mogoče brez vsakršnega dvoma tudi pravilno izvršiti. Razmejitev med pravnim konceptom "zagotovljene" pravice in pravnim konceptom "izvršljive" pravice. Ta razmejitev ni vzpostavljena niti v pravni doktrini niti v pravni (sodni) praksi niti za iztožljive ustavne pravice, niti za programske norme v ustavi niti za zakonske pravice. Ne drži argumentacija tožeče stranke, da je bila pravica do dostopa do informacij, kot pravno relevantna podlaga za zahtevek prizadete stranke v konkretnem primeru, vzpostavljena celo pred uveljavitvijo Ustave, ker je ta pravica zajeta v Splošni deklaraciji ZN o človekovih pravicah, Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), ter Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP) in da zato ZDIJZ nima retroaktivnega učinka. Pred uveljavitvijo ZDIJZ v Sloveniji ustavna pravico do dostopa informacij javnega značaja ni bila zagotovljena na enak način, kot je zagotovljena po uveljavitvi ZDIJZ, in sicer zaradi pogojevanja dostopa do informacij javnega značaja s pravnim interesom, utemeljenim v zakonu (2. odstavek 39. člena Ustave), ZDIJZ pa v 1. členu to pravico daje vsakomur ob upoštevanju izjem iz določila 6. člena ZDIJZ. Ni potrebno, da zakonodajalec v posebni določbi izrecno navede, da ima zakon učinek za nazaj v določenih in posameznih zakonskih določbah. Dovolj je, če iz besedila, logike, sistematike in namena zakona nedvoumno izhaja, da ima zakon v posameznih določbah učinek za nazaj. Dejanska retroaktivnost po pravu EU ustreza t.i. pravi retroaktivnosti po slovenski pravni doktrini. Očitni retroaktivnosti po pravu EU pa ustreza t.i. neprava ali dejanska retroaktivnosti po slovenskem pravu, ki zahteva uporabo načela varstva zaupanja v pravo Slovenska ustavno-sodna praksa pa v zvezi s to vrsto retroaktivnosti varuje tudi pridobljene pravice, ker to izhaja iz določila 155. člena Ustave. Vendar pa so pridobljene pravice zavarovane tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj. Ni mogoče šteti, da je ZDIJZ specialni predpis, ki z vidika urejanja javnega dostopa do informacij derogira določbe ZTVP-1. Kakor tudi ni mogoče šteti, da je ZTVP-1 specialni predpis, ki jemlje učinek ZDIJZ, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je ZDIJZ kasnejši predpis od ZTVP-1. Za konkretni primer to pomeni, da je pred uveljavitvijo ZDIJZ tožeča stranka lahko javnosti posredovala samo tiste informacije, tistim subjektom in v tistih primerih, ki jih je izrecno določal ZTVP-1 in morebiti drugi relevantni predpisi, kot na primer ZJA (2. odstavek 18. člena, 1. odstavek 16. člena, 33. člen), ker je določilo 2. odstavka 39. člena Ustave dostop do informacije javnega značaja pogojeval z obstojem v zakonu utemeljenega pravnega interesa. Po uveljavitvi ZDIJZ pa je transparentnost delovanja same Agencije večja, saj tožeča stranka sicer enako kot prej varuje poslovne skrivnosti gospodarskih subjektov, ki so zavarovane po ZGD ali drugih specialnih predpisih, če urejajo gospodarske družbe, in enako kot prej, varuje osebne podatke, ki so zavarovani po ZVOP, ker so to izjeme po 2. in 3. točki 6. člena ZDIJZ, med tem ko mora dostop do vseh ostalih informacij, glede katerih ni izrecno omejen dostop javnosti, tožeča stranka na zahtevo omogočiti, če so izpolnjeni pogoji po ZDIJZ. Pridobljene pravice se torej lahko nanašajo kvečjemu na gospodarske subjekte na trgu vrednostnih papirjev, katerih podatki, ki jih je imela tožeča stranka, niso bili dostopni javnosti po ureditvi pred uveljavitvijo ZDIJZ, so pa postali odprti za javnost po novi ureditvi. Na tej točki pride v poštev presoja načela zaupanja v pravo. Če v konkretni zadevi gre za poseg v pridobljene pravice, je ta poseg v skladu z načelom zaupanja v pravo (2. člen Ustave) in v konkretni zadevi ni kršeno določilo 155. člena Ustave.
V času, ko je bila pritožba vložena, sta bila tožnika še vedno lastnika objekta za katerega je bilo gradbeno dovoljenje izdano nato pa odpravljeno, zato sta bila upravičena vložiti tudi pritožbo. Okoliščino, da sta v obvestilu upravnemu organu o prodaji objekta navedla podatke novih lastnikov, pa bi moral upravni organ razumeti kot spremembo, ki je nastala na strani investitorjev oziroma lastnikov objekta za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Odločitev, da se gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo objekta, ki sta ga investitorja prodala, razveljavi, je za kupca tega objekta, še zlasti, če sta se že v kupoprodajni pogodbi zavezala vstopiti v pravni položaj prodajalcev in prevzeti nase tudi morebitne odškodninske obveznosti, ki bi jih upravičenci uveljavljali do prodajalcev, vsekakor okoliščina, ki bi jo moral upravni organ presoditi in ugotoviti ali sta nova lastnika, zaradi pridobitve lastninske pravice na objektu pridobila možnost nastopati kot stranki v postopku in postopati po določbi drugega odstavka 50. člena ZUP.
Tožena stranka je pravilno zaključila, da funkcionalnega zemljišča na zemljiščih, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, ni mogoče določati samostojno, ločeno od denacionalizacijskega postopka. Obravnavano stališče ustavnega sodišče se namreč nanaša prav na situacije, kot je v konkretnem primeru, kjer se v postopku denacionalizacije zemljišč postavi vprašanje obsega funkcionalnih zemljišč k obstoječim objektom, saj je od tega odvisno vprašanje obsega vračanja teh zemljišč v naravi.
Namen določbe 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen je v tem, da se iz vračanja v naravi izvzamejo tiste nepremičnine, katerih vračilo bi bistveno okrnilo prostorsko kompleksnost oziroma namen izrabe prostora, ki je v konkretnem primeru določen s prostorskimi akti (rekreacijske površine) in ki med strankami ni sporen, zato na drugačno stališče sodišča ne more vplivati niti tožnikovo zatrjevanje, da so bili objekti na spornem zemljišču zgrajeni brez upravnih dovoljenj.
subvencija - smiselna uporaba določb splošnega upravnega postopka
Dodeljevanje sredstev, subvencij in drugih oblik državne pomoči iz proračuna je javno pravna stvar, zato se v teh postopkih poleg določb javnega razpisa in Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 66/01) smiselno uporabljajo tudi določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 80/99, ZUP). Pri tem je potrebno upoštevati predvsem tiste določbe ZUP, ki zagotavljajo uresničevanje temeljnih pravic udeležencem v postopku. Tako mora biti strankam zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, kar med drugim tudi pomeni, da mora imeti obrazložitev odločbe vsebino določeno v prvem odstavku 214. člena ZUP. Obrazložitev tako mora vselej vsebovati dejansko stanje s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v dispozitivu. Če obrazložitev odločbe take vsebine nima, stranka niti nima možnost, da razloge izpodbija, prav tako pa tudi sodišče v takem primeru ne more preizkusiti zakonitosti odločbe.
Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil sklep o dovolitvi izvršbe izdan 20. 3. 1997, tožnik je vložil pritožbo 3. 4. 1997, drugostopni organ pa je o pritožbi odločil dne 14. 6. 2002. Izvršilni naslov je odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, ki je postala izvršljiva dne 6. 1. 1997. Ker pravica do izterjave davka zastara v 5-ih letih po poteku leta, v katerem bi ga bilo treba izterjati, to pomeni, da bi relativno zastaranje v obravnavanem primeru nastopilo 1. 1. 2003, saj je rok začel teči s potekom leta 1997, torej je v obravnavanem primeru treba računati od 1. 1. 1998 zastaralni rok za ugotovitev, ali je prišlo do zastaranja pravice do izterjave. Glede na datum izdaje drugostopne odločbe (14. 6. 2002), je le ta izdana še v času, preden je lahko govoriti o relativnem zastaranju izterjave ob pogoju, da v tem času ni bilo pretrganja zastaranja. Zato po presoji sodišča v obravnavanem primeru pravica do izterjave ni zastarala.
Tudi po oceni sodišča stroški, ki jih je tožeča stranka imela kot investitor v zvezi z izgradnjo kabelskega omrežja, predstavljajo investicijske izdatke tako po določbah 2. odstavka 38. in 72. člena Zakona o računovodstvu (za leto 1993), kot tudi po SRS 1.3., 1.4. in 1.21. (za leta 1994 do 1996), ki določajo, da opredmetena osnovna sredstva obsegajo postavke, ki so skladne z opredelitvami oziroma razlagami v poglavju C in so v lasti podjetja (SRS 1.1), v nabavni vrednosti opredmetenega osnovnega sredstva so zajeti stroški, ki se nanašajo neposredno nanj in tisti splošni stroški gradnje ali izdelave, ki mu jih lahko pripišemo. V nabavno vrednost ni mogoče vključiti le stroškov, ki niso prispevali k nastajanju osnovnega sredstva (SRS 1.4.), pri opredelitvah pojmov v zvezi z razlago izrazov v navedenem standardu pa je v točki 1.21 določeno, da so opredmetena osnovna sredstva stvari, ki jih podjetje poseduje, da z njimi lahko opravlja svojo dejavnost ali pa vzdržuje in popravlja kakšne druge stvari.