URS člen 50, 50/1, 2, 3, 3/2, 50, 50/1, 2, 3, 3/2. ZUS člen 60, 60/3. ZUP člen 8, 8.
dokazno pravo - načelo materialne resnice
Ker sodišče v upravnem sporu deluje kot oblastveni organ, ki skrbi za zakonitost delovanja izvršilne veje oblasti, mora tožena stranka določilo 3. odstavka 60. člena ZUS v ponovnem postopku dosledno upoštevati, sicer odločitev tožene stranke tudi ni v funkciji varovanja načela pravne države in pravne varnosti ter načela delitve oblasti oziroma varstva ravnotežij med izvršilno in sodno vejo oblasti. Pravice po Zakonu o vojnih invalidih, ki jih varuje tožnik, so zakonske pravice, ki imajo svojo ustavnopravno podlago v določilu 1. odstavka 50. člena Ustave in v ustavnem načelu socialne države glede na to, da gre v konkretnem primeru za tožnika, ki ima visoko stopnjo invalidnosti.
Pravilen je zato zaključek tožene stranke, da podatki iz zemljiške knjige, ki so aktualni, potrjujejo, da je A.A. solastnica do 1/8 nepremičnin v k.o. B, prav tako iz upravnega spisa izhaja, da teh podatkov tožnik ni navedel v izjavi prosilca za brezplačno pravno pomoč o premoženjskem stanju prosilca in njegove družine in tudi ne naknadno, ko je bil pozvan, da svojo prošnjo dopolni. Sodišče lahko zaradi tega sledi zaključku tožene stranke, da je tožnik z opustitvijo navedbe teh podatkov namenoma navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine zato, da bi mu bila odobrena brezplačna pravna pomoč.
zahtevek stranke - odškodnina za podržavljeno zemljišče - nadomestno zemljišče - zahteva za denacionalizacijo
Ker se denacionalizacija uveljavlja z zahtevo za denacionalizacijo (61. in 62. člen ZDen), je treba odločiti o zahtevi s primarnim in podrednim zahtevkom tako, ker gre za eno zahtevo za denacionalizacijo ter se eventualno razmerje nanaša zgolj na njene oblike, da se odloči o utemeljenosti zahteve za denacionalizacijo ter ugodi primarnemu zahtevku, če je to mogoče, v nasprotnem primeru pa podrednemu, ne da bi pri tem primarni zahtevek bilo treba izrecno zavrniti. Denacionalizacijski upravičenci na podlagi 3. odstavka 42. člena ZDen lahko zahtevajo odškodnino v obliki nadomestne nepremičnine le, če so stvari, ki so predmet denacionalizacije, v premoženju kakšne pravne osebe in ko torej obstoji zavezanec za vrnitev podržavljenih nepremičnin v smislu 1. odstavka 51. člena ZDen, razen kolikor je ZDen-B za podržavljena kmetijska zemljišča uvedel možnost priznavanja odškodnin v obliki nadomestnih zemljišč širše, ko je v 9. členu (1. odstavek 27. člena ZDen) za zavezanca za nadomestna (kmetijska) zemljišča izrecno določil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.
Tožeča stranka je uveljavljala pravico do vračila davka na podlagi rezultatov revizijskega pregleda z vlogo z dne 3. 6. 1998, to pa tudi po presoji sodišča pomeni, da je vračilo davka uveljavljala prepozno, saj ga je uveljavljala po poteku roka za predložitev davčnega obračuna iz 201. člena ZDavP. V tem primeru gre za obdavčenje po načelu samoobdavčitve, po katerem je zavezanec, skladno z določbo 198. člena ZDavP, dolžan sam obračunati in plačati davek. Po določbi 202. člena ZDavP, ki je veljala v času odločanja, so lahko zavezanci za davek od dobička uveljavljali zmanjšanje davčne osnove in druge davčne olajšave v davčnem obračunu do poteka roka za vložitev davčnega obračuna. Rok za vložitev davčnega obračuna je, glede na določbo 11. člena ZDavP, po kateri davčni zavezanec predloži davčni obračun v rokih, ki so določeni pri posamezni vrsti davka, določen v 201. členu ZDavP. Po določbi 1. odstavka 201. člena ZDavP davčni zavezanec predloži davčnemu organu davčni obračun do 31. marca tekočega leta za preteklo leto. V tem primeru gre za zakonski (materialni) rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Glede na navedeno je po presoji sodišča odločba tožene stranke pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge.
Ker je v 27. členu ZLPZ-1 predpisano, da so upravičenci do lastninjenja iz 2. odstavka 20. člena tega zakona zahtevke za prenos delnic v njihovo last dolžni vložiti v roku šest mesecev od dneva, ko skrbnik v Uradnem listu RS objavi poziv, in da z iztekom tega roka zahtevka ni možno več vložiti, gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne sama pravica. Glede na navedeno, ob nesporni ugotovitvi, da je tožnik vlogo (zahtevo) po pošti naslovil in poslal napačnemu naslovniku (ki tudi ni organ v smislu določbe 5. člena ZUP) ter da je skrbnik zahtevo prejel po preteku roka, je po presoji sodišča odločitev tožene stranke, ki je potrdila sklep prvostopnega organa, s katerim je bila zahteva zavržena kot prepozna, pravilna in na zakonu utemeljena.
Iz vsebine pogodbe o dodatnem pokojninskem zavarovanju je razvidno, da upravičenec iz naslova sklenjenega zavarovanja ni izključno delodajalec, sklenitelj zavarovanja, temveč ob nastopu zavarovalnega primera neposredno delavec, ki zaseda zavarovano delovno mesto. Delavci, ki zasedajo zavarovana delovna mesta, so določljivi.
Davčnemu organu se je utemeljeno porodil dvom v nastanek poslovnih dogodkov, ki pa jih tožnik ni uspel ustrezno izkazati oziroma dokazati. Po določbi 15. člena ZDavP mora davčni zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnik poslovnih dogodkov po spornih računih ni uspel izkazati. Zato sta tožena stranka in davčni organ prve stopnje odločila pravilno, ko tožniku stroškov (odhodkov) po spornih računih nista priznala.
ZGD člen 54. ZDoh člen 16, 16. ZDDPO člen 38, 39, 41, 12, 29, 31, 7, 8, 11, 38, 39, 41, 12, 29, 31, 7, 8, 11. ZDavP člen 199, 202, 30, 100, 198, 15, 15a, 16, 199, 202, 30, 100, 198, 15, 15a, 16. ZDS člen 18, 55, 18, 55. ZUP člen 138, 140, 9, 74, 78, 138, 140, 9, 74, 78. Slovenski računovodski standardi člen 5.
amortizacija - davek od osebnih prejemkov
Med odhodke davčnega zavezanca štejejo samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnosti oz. samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov. Pravilnik o davčno nepriznanih odhodkih davčnega zavezanca v 2. členu določa, da za davčno nepriznane štejejo tisti, ki ne pripomorejo k poslovanju, ker so nepotrebni ali neupravičeni oz. odhodki, ki niso običajni za poslovanje. Tako se izkaže, da stroške amortizacije in drugi stroški, ki se nanašajo na sporno plovilo, tudi na novo navedeni pravni podlagi niso davčno priznani odhodki, saj tožeča stranka kot ugotovljeno ni dokazala, da je navedena osnovna sredstva uporabljala pri opravljanju svoje dejavnosti. Ob tem sodišče poudarja, da iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožeča stranka s pomočjo omenjenega plovila ni ustvarila nobenega prihodka, poleg tega pa je iz spisnega lista za sporni čoln izdan v A dne 2. 7. 1999, kot namen uporabe čolna navedeno: osebni namen. Uradni zaznamek pa je bil sestavljen dne 27. 7. 2001, v katerem je opisan sam postopek komuniciranja med inšpekcijskim pregledom in ima podlago v 2. odstavku 74. člena ZUP ter predstavlja običajen način zapisa manj pomembnih dejanj, izjav in opažanj v upravnem postopku. Nedvomno med taka dejanja spada tudi ugotovitev, da so se pooblaščene osebe davčnega organa v skladu s 55. členom ZDS izkazale zakonitemu zastopniku po zakonu. Glede ugovora tožnika o pisanju zapisnika o davčnem postopku po določbah 74. in 78. člena ZUP pa sodišče ocenjuje, za postopanje davčnega organa v davčnih stvareh treba primarno uporabiti ZDavP kot specialni predpis glede na ZUP. Tudi 15. a člen ZDavP je potrebno razumeti kot specialni predpis glede na splošnega in je v njem izrecno zapisano, da se zapisnik o davčnem postopku inšpekcijskega nadzora sestavi in vroči davčnemu zavezancu najpozneje v 15-dneh po končanem pregledu ter je v smislu omenjenega člena razumeti možnost tožnika v pripombah na zapisnik, oporekati dejanskemu stanju ali posameznim ugotovitvam davčnega organa. Možnost sodelovanja v postopku je tožeči stranki tako zagotovljena na podlagi 9. oz. 138. člena ZUP. Tožeča stranka ima sicer prav, saj 16. člen ZDavP določa, da mora izrek odločbe o odmeri davka vsebovati davčno osnovo, stopnjo davka in znesek odmerjenega davka ter rok plačila, če ni z zakonom drugače določeno in da v omenjeni točki davčna osnova tudi res ni navedena, vendar pa po oceni sodišča ne gre za bistveno kršitev določb postopka. Nima pa pravne podlage tožbeni zahtevek, ki se nanaša na naknadno odobritev popravkov vrednosti terjatev oz. znižanje davčne osnove iz tega naslova. Dodatna znižanja, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi in sedaj v tožbi, nimajo podlage v ZDDPO, niti v ZDavP. Izkaz uspeha, bilanca stanja in izkaz uporabe dobička in kritje izgube ter potrdilo o plačanem davku od prihodkov, doseženih z udeležbo pri dobičku, so sestavni del davčnega obračuna (199. člen ZDavP). To posledično pomeni, da v postopku ugotavljanja davčnega obračuna navedene poslovne izkaze, kot sestavni del davčnega obračuna, ni mogoče spreminjati.
Določba 3. člena ZZDej, ki jo tožena stranka kot podlago za izdajo odločbe navaja v uvodu svoje odločbe, vsebuje le pooblastilo za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ne pa tudi pooblastila za odvzem dovoljenja, ki mora biti v zakonu posebej določeno. Ker ZZDej posebnih določb o odpravi oziroma razveljavitvi izdanega dovoljenja ne vsebuje, je odprava ali razveljavitev pravnomočne odločbe dopustna le na podlagi izrednih pravnih sredstev po določbah ZUP, če so za njihovo uporabo izpolnjeni predpisani pogoji. V določbah ZZDej sodišče tudi ni našlo podlage za poseg v že izdano dovoljenje za opravljanje dejavnosti na način, da se to odvzame.
ZENDMPE člen 44, 45, 46, 46/1, 48, 49. SPZ člen 8.
parcelacija - ureditev meje s sodno odločbo
Določba 44. člena ZENDMPE določa, kateri akt državnega organa ali organa lokalne skupnosti je lahko pravna podlaga parcelacije. V obravnavanem primeru je postavitev meje oprta na izrek sodne odločbe. Sodišče ocenjuje, da je potrebno postavitev meje na podlagi sodne odločbe, opraviti z upoštevanjem ureditve civilnega prava, kjer je eno izmed osnovnih načel stvarnega prava načelo povezanosti zemljišča in objekta. Ne prvostopenjski organ niti tožena stranka navedenega vidika pri svoji odločitvi nista upoštevala, zato sodišče ocenjuje, da postavitev meje, kot izhaja iz prvostopenjske odločbe, ni skladna s pravno podlago, na osnovi katere je bila določena meja.
Po presoji sodišča je tožena stranka z odločbo št. Bpp ... z dne ... odobrila brezplačno pravno pomoč upravičencu A.A. za zastopanje tako v socialnem sporu kot v delovnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, vendar vedno le na prvi stopnji. Pravilno je zato stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožniku ni mogoče priznati plačila stroškov za sestavo pritožbe na podlagi odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, ki jo je tožena stranka izdala pod opr. št. Bpp ... z dne ... .
Tožečo stranko je z dokazom glede prevoznosti poti, ki ga je tožena stranka izvedla v pritožbenem postopku seznanila pred izdajo izpodbijane odločbe, s tem pa ji je bila dana možnost udeležbe v postopku. Kot stranka, ki je dolžna ščititi javni interes v zvezi z javno potjo pa je bila v postopek vključena občina A., ki je na podlagi 8. člena ZJC dolžna ščititi javni interes.
ZZZDR člen 213, 106, 106/1, 106/2, 6, 78, 78/3, 213, 106, 106/1, 106/2, 6, 78, 78/3. URS člen 56, 56/1, 23, 54, 54/1, 56, 56/1, 23, 54, 54/1. ZSV člen 88. ZUS člen 60, 60/1, 60/3, 16/1, 20, 20/2, 1, 1/2, 16, 60, 60/1, 60/3, 16/1, 20, 20/2, 1, 1/2, 16. ZPP člen 409, 409. MKVCP člen 8. MEKUOP člen 7.
stiki z otrokom - otrokova korist
Dejstvo, da je bila med prizadeto stranko in otrokom vzpostavljena družinska vez, je pomembno tudi zaradi tega, ker morajo upravni organi, ki odločajo o stikih, v svojem ravnanju in odločanju na uravnotežen način varovati interese vseh vpletenih, to je matere, očeta, splošnega interesa in otroka, pri čemer morajo interesi otroka biti na prvem mestu. Po stališču ESČP v zvezi z 8. členom MKVČP imajo upravni organi v zvezi s stiki v družinskih razmerjih pozitivne in negativne obveznosti. V konkretnem upravnem sporu je bistveno vprašanje, ali je upravni organ izpolnil svoje pozitivne obveznosti v zvezi z odločanjem o stikih do te mere, da je mogoče oceniti, da je naredil vse, kar je v razumnih okvirih in glede na konkretne okoliščine uresničljivo, da bi se tožnica in prizadeta stranka dogovorili ter da bi bili vsi trije pripravljeni za ponovno vzpostavljanje stikov med očetom in hčerko, ki bi bili v otrokovo korist. Obveznost za sprejem ustreznih ukrepov s strani upravnih organov ni absolutna. Kajti v primeru vzpostavljanja stikov med staršem in otrokom, ki določeno obdobje nista imela stikov, še posebej, če gre za starost otroka kot v konkretnem primeru, ni realno pričakovati, da je stike mogoče vzpostaviti takoj, ampak so potrebni določeni pripravljalni ukrepi. Narava in obseg teh pripravljalnih ukrepov oziroma storitev pa sta odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera in v okviru tega je nujno medsebojno razumevanje in sodelovanje vseh vpletenih. Obveznosti za uporabo prisilnih ukrepov morajo biti omejene zaradi potrebe po uravnoteženju pravic in interesov obeh staršev in otroka. V zvezi s temi pozitivnimi obveznostmi je po presoji sodišča bistveno, da upravni organ izvede t.i. pripravljalne ukrepe za to, da oče in mati poskušata skleniti sporazum o stikih ter da je obema in tudi otroku s strani pristojne strokovne službe ponujena psihosocialna pomoč za uspešno izvedbo stikov. Pravilna in celovita informacija o odnosu otroka do starša, ki uveljavlja stike, je nepogrešljiva predpostavka za ugotovitev otrokove prave želje in s tem tudi za vzpostavitev že omenjenega ravnovesja med interesi vseh vpletenih.
Glede na določbe Odloka ob upoštevanju 1. odstavka 46. člena ZLS tudi po presoji sodišča, občani ne morejo odločati na referendumu o vprašanjih, ki so vsebina navedenega Odloka, saj gre očitno za splošni akt, s katerim se v skladu z zakonom predpisujejo dajatve občanom.
Po presoji sodišča tožniki upravičeno opozarjajo na 3. odstavek 3. člena ZAzil, ki določa, da imajo družinski člani v postopku za dodelitev azila enak pravni položaj kot prosilec za azil. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obravnavala prošenj obeh mladoletnih otrok in pri tem ni obravnavala podatkov za oba otroka, katere je navedla njuna mati, druga tožnica.
Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 16/04 - ZZZDR-C) je zakonodajalec v prehodnih in končnih določbah navedel, da se postopki v zadevah med drugim tudi iz 106. člena ZZZDR, ki so začeti do uveljavitve tega zakona, dokončajo pred centri za socialno delo po določbah ZZZDR, o pritožbah zoper te odločbe odloča ministrstvo, pristojno za družino. Tako je tožena stranka pravilno odločila na podlagi 1. odstavka 39. člena ZZZDR-C. Iz priloženih upravnih spisov izhaja, da se je upravni postopek začel pred uveljavitvijo ZZZDR-C, končal se je z dokončnostjo odločbe tožene stranke z dne 8. 12. 2003, zato je za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke pristojno upravno sodišče.
Tožnik izpodbija uporabo 2. odstavka 35. člena ZDrž, vendar je po presoji sodišča že tožena stranka pravilno navedla zakaj se to določilo uporablja retroaktivno. V odločbi št. U-I-23/93 (Uradni list, št. 23/97) je Ustavno sodišče RS v svoji obrazložitvi pod točko 45 navedlo to, kar tudi tožena stranka povzema v svoji izpodbijani odločbi: "Glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne tedanjemu zakonodajalcu kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti v izpodbijani določbi ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno. Zato je treba v skladu z načelom pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva tudi v postopkih, ki jih danes vodijo pristojni organi na podlagi izpodbijane odločbe, priznati pravno veljavo te določbe." Upoštevaje to stališče Ustavnega sodišča RS, ob dejstvu, da so odločbe ustavnega sodišča obvezne (3. odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94), ni mogoče slediti tožbenim ugovorom, da je to določilo 2. odstavka 35. člena ZDrž v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije in da tožena stranka tega določila sploh ne bi smela uporabiti kot pravno podlago.
Ni mogoče pritrditi stališču tožnika, da je njegova zahteva, vložena na pošto priporočeno 9. 4. 2004 in naslovljena na zavarovalnico namesto skrbnika, vložena pravočasno. Ni sporno, da je tožnikovo zahtevo skrbnik prejel 13. 4. 2004, zato je pravilno štel, da vloga ni vložena pravočasno, ker je skrbnik ni prejel preden izteče rok (1. oziroma 2. odstavek 68. člena ZUP).
dovoljenost tožbe - preuranjena tožba - molk organa - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - zavrženje tožbe
Sodišče je moralo predmetno tožbo zavreči, ker se določba 8. točke odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS št. 36/2003) ne nanaša na osebe, ki so pridobile državljanstvo po 19. členu ZDRS-Č, saj izrecno pove, da mora tožena stranka izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji osebam, ki so dobile dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD ali ZTuj. Gre torej za dopolnilne odločbe k odločbam o dovolitvi stalnega prebivanja tujcem. Ne nalaga pa ta točka izreka izdajo dopolnilih odločb po uradni dolžnosti k odločbam o sprejemu v državljanstvu, ki so bile izdane na podlagi ZDRS oz. vloge iz 19. člena ZDRS-Č.