ZAzil člen 42, 42/1, 42/1-2, 42, 42/1, 42/1-2. ZUP člen 97, 97.
vročanje - azil
Na podlagi 2. odstavka 32. člena ZAzil se morajo med drugim vabila obvezno vročati prosilcu za azil osebno oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Tožnica v tej fazi postopka ni imela pooblaščenca, zato bi morala tožena stranka vabilo vročiti tožnici osebno. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica nepismena, vendar iz prošnje za azil izhaja, da se je večkrat podpisala na prošnji za azil, podpisala je tudi registracijski list ter prilogo A, podpisala je tudi obrazec za prejem brošure z naslovom: informacije za prosilce za azil v RS. Iz podatkov upravnega spisa tako izhaja, da kljub nepismenosti se je tožnica tam, kjer je bilo potrebno, podpisovala. Na vročilnici, ki dokazuje in potrjuje samo vročitev, pa je, po presoji sodišča, podpis naslovnika v fotokopiji, vročevalec pa ni na vročilnico zapisal nobene opombe, kot to predvideva 2. in 3. odstavek 97. člena ZUP. Ker pa obstaja dvom o pravilnosti vročitve vabila tožnici, se ne more šteti, da je bilo vabilo tožnici vročeno (2. odstavek 32. člena ZAzil).
Tožena stranka bi morala upoštevati, po napotilih Vrhovnega sodišča RS, Uredbo Sveta EU št. 343/2003 in bi morala ugotoviti, katera država članica je odgovorna za obravnavanje tožnikove vloge za azil. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na podatek, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo iz Republike Avstrije, ki je bila na podlagi Odloka o določitvi varnih tretjih držav št. 262-08/2002-1, ki je začel veljati 20. 7. 2002, varna tretja država v smislu 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil. V času ponovnega odločanja pa tožena stranka ni upoštevala, da je s 1. 5. 2004 Republika Slovenija postala članica Evropske unije tako kot je tudi Republika Avstrija. Določila ZAzil opredeljujejo kaj pomeni varna tretja država in določajo pri tem pogoje (6. alinea 1. odstavka 2. člena ZAzil), vsi trije pogoji pa morajo biti izpolnjeni kumulativno s tem, da varno tretjo državo določi Vlada RS (2. odstavek 2. člena ZAzil). Ravno tretji pogoj (3. točka 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil), ki govori, da je varna tretja država tista, ki "se vanjo prosilec lahko zakonito vrne in tam zaprosi za azil" pomeni, da je potrebno uporabiti določila Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003, ker ta govori o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države.
Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka tožnika vabila na zaslišanje, to vabilo je bilo vrnjeno z oznako "ni dvignil". Na zaslišanje je vabila tudi odvetnika, ki je vabilo prejel 15. 12. 2004. Vendar v upravnem spisu pooblastilo odvetnika za zastopanje tožnika ni izkazano, iz spisa pa tudi ne izhaja, da bi bil odvetnik pozvan k predložitvi pooblastila (5. odstavek 55. člena ZUP v zvezi s 23. členom ZAzil). Tožena stranka zato ne more šteti, da je bilo vabilo na zaslišanje vročeno odvetniku. Tožnik v tožbi trdi, da je svoj izostanek zaradi bolezni opravičil, in navaja, kdaj in komu. Iz vabila tožniku ne izhaja podrobneje, kdaj, kako in komu mora prosilec za azil sporočiti oziroma opravičiti svoj izostanek, zato se na razlago tožene stranke v odgovoru na tožbo, da bi moral svoj izostanek opravičiti pri uradni osebi in ne pri vratarju azilnega doma, ni mogoče opirati. Tožena stranka glede na navedeno ni imela podlage za zaključek, da se tožnik ni odzval vabilu na zaslišanje brez predhodnega opravičila. Po presoji sodišča pa tudi niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožena stranka pri svoji odločitvi lahko oprla na 3. alineo 1. odstavka 42. člena ZAzil, po kateri lahko postopek ustavi, če je prosilec za azil ne obvesti o spremembi svojega naslova, vendar je potrebno, da mu vabila oziroma drugih pošiljk kljub ponovnemu poskusu ni mogoče vročiti. V upravnem spisu namreč ni izkazano, da bi tožena stranka ponovila poskus vročitve.
Po določbi prvega odstavka 32. člena ZUS lahko tožeča stranka umakne tožbo brez privolitve toženca preden se toženec na glavni obravnavi spusti v obravnavanje glavne stvari, če se glavna obravnava ne opravi, pa do odločitve sodišča. Ker je v obravnavanem primeru sodišče o tožbi tožeče stranke že odločilo (dne 16. 11. 2004), torej pred vložitvijo umika tožbe, je bilo potrebno o umiku tožbe odločiti ob smiselni uporabi določbe 2. točke 34. člena ZUS.
Prvostopni organ je zato (ob prej navedenih nespornih okoliščinah) bistveno kršil določbe upravnega postopka (1. in 2. odstavek 229. člena ZUP), ko je tožničino vlogo z dne 4.10.2002 po izteku rokov iz 2. odstavka 229. člena ZUP obravnaval kot pritožbo, namesto da bi jo obravnaval kot predlog za obnovo postopka in ugotavljal procesne predpostavke za obnovo postopka. Utemeljena pa je tudi vrnitev zadeve prvostopnemu organu v ponovno odločanje, ker je v skladu z 2. odstavkom 266. člena ZUP za odločanje o predlogu za obnovo postopka pristojen tisti upravni organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog nanaša.
Ker v upravnem postopku pridobljeni podatki ne izkazujejo, da bi bilo AA na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojna v eno od jugoslovanskih občin, je po presoji sodišča odločitev, da AA ni bilo mogoče šteti za jugoslovansko državljanko v smislu Zakona o državljanstvu FLRJ pravilna, pravilna pa je bila tudi presoja tožene stranke, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku ugotovljeno na podlagi uradnih evidenc, ki imajo v primeru, da jih upravni organ vodi na podlagi zakona značaj javne listine.
Z izpodbijano odločbo, ki se nanaša na zavrnitev predloga za napredovanje AA, strokovne delavke pri tožeči stranki, se po presoji sodišča ne posega v pravice in na zakon oprte neposredne koristi tožeče stranke. Zgolj dejstvo, da ima tožeča stranka po Pravilniku o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih delavcev na področju socialnega varstva v nazive, za izkazovanje legitimacije za sprožitev upravnega spora ni dovolj.
Tožena stranka je upravičeno štela, da je bilo premoženje de iure podržavljeno tožnikovi materi s tem, ko ji je bilo odvzeto iz posesti z odločbo Skupščine občine. Tožnikova mati je pravico uporabe na spornem zemljišču pridobila od pokojne razlaščenke z darilno pogodbo, sklenjeno dne leta 1961. S to darilno pogodbo je razlaščenka dejansko razpolagala s svojo pravico uporabe na predmetnem zemljišču. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-130/01-18 izhaja stališče, po katerem so upravičenci do denacionalizacije stavbnih zemljišč razlaščenci, če so bila ta zemljišča njim tudi odvzeta iz posesti; v primeru, ko pa so bila zemljišča odvzeta iz posesti drugim uporabnikom (nosilcem pravice uporabe), ki so svojo pravico (časovno) pridobili po razlastitvi, pa so upravičenci do denacionalizacije tisti, katerim je bila odvzeta pravica uporabe, ne pa razlaščenci sami.
ZUP člen 66, 67, 66, 67. Uredba o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2001 člen 6, 6/1, 6, 6/1.
državna pomoč - kmetijska politika
V primeru poziva tožniku, naj dopolni obrazec "D" z navedbo oblik podpor, ki jih želi uveljavljat pri ostalih površinah, bi bila tožniku neutemeljeno dana možnost, da spreminja oziroma postavlja nove zahtevke. Za oddajo vlog za neposredna plačila je bil namreč predpisan rok: najkasneje do 30.6.2001 do 24. ure, ki ga po presoji sodišča ni mogoče podaljševati. V skladu z določbo 1. odstavka 6. člena Uredbe je vlagatelj zahteve dolžan zbirno vlogo izpolniti v celoti in v skladu z navodili. Glede na to, da je tožnik k svoji zbirni vlogi tudi predložil kontrolni list z dne 21.6.2001, s katerim je kmetijski svetovalec potrdil, da je vloga v celoti izpolnjena, upravni organ po mnenju sodišča ni dolžan ponovno ugotavljati, ali je vloga v celoti izpolnjena oziroma upravičenca pozivati, naj vlogo v celoti izpolni.
ZTZPUS člen 16. Pravilnik o pregledu in preizkušanju tlačnih posod člen 7, 9. Pravilnik o utekočinjenem naftnem plinu člen 1.
ukrep tržnega inšpektorja
Namen predpisov v zvezi s tehničnimi zahtevami za proizvode je predvsem v ugotavljanju tehnične skladnosti proizvoda samega, vendar pa se morajo preverjati tudi postopki v zvezi z napravo in mesto postavitve naprave; v primeru rezervoarja za utekočinjen naftni plin (kar nedvomno predstavlja povečano nevarnost eksplozije) tehnični predpis - Pravilnik o utekočinjenem naftnem plinu, izrecno določa tudi varnostne razdalje, ki morajo biti zagotovljene za varno obratovanje naprav oz. rezervoarjev za utekočinjen naftni plin. V tem primeru je v pristojnosti prvostopnega organa (tržnega inšpektorja) poleg ugotavljanja tehnične skladnosti samega proizvoda (rezervoarja) tudi ugotavljanje ustreznosti lokacije njegove postavitve, saj je postavitev take posode eden bistvenih pogojev za zagotavljanje varnosti obratovanja. Predpisana razdalja od meje sosednjega zemljišča je eden od tehničnih pogojev za zagotavljanje ustrezne varnosti obratovanja rezervoarja za plin. V smislu določb 16.člena ZTZPUS je inšpektor pristojen izvajati ustrezne preglede in preizkuse proizvodov glede skladnosti s predpisi tudi še celo potem, ko so bili ti že dani v promet oz. so se že začeli uporabljati. Tudi če se torej situacija spremeni naknadno, ko je bil rezervoar oz. naprava že dan v uporabo, lahko pristojni inšpektor v cilju zagotavljanja varnosti še vedno prepove nadaljnjo uporabo take posode. V obravnavanem primeru, ko gre za varnost zaradi obratovanja plinskega rezervoarja, je treba kot sosednje zemljišče obravnavati sosednjo parcelo, saj se lastniška stanja parcel lahko spreminjajo in zato lastništva ni mogoče uporabiti kot ustrezen temelj za varnostne odmike od meje zemljišča po Pravilniku o utekočinjenem naftnem plinu.
ZDen člen 85, 42, 44, 45, 85, 42, 44, 45. Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja člen 11, 11.
odškodnina
Kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče oz. kot zemljišče, katerega je bilo možno opremiti brez večjih stroškov v smislu določb 11. člena Navodila o merilih oz. metodologiji za ocenjevanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, je mogoče šteti le tisti del posamezne parcele, ki dejansko leži v 60 m pasu ob javni cesti, ne pa cele parcele ne glede na njeno siceršnjo velikost in oddaljenost posameznih njenih delov od javne poti. Stališče tožnic, po katerem bi bilo treba na podlagi dejstva, da leži sporna parcela vsaj v enem delu znotraj 60 m pasu od ceste, šteti, da je bilo zemljišče celotne parcele možno komunalno opremiti brez večjih stroškov v smislu določb 11. člena Navodila, je neutemeljeno.
Organ prve stopnje je pri določitvi predkupnega upravičenca uporabil določbe ZKZ na podlagi ugotovitve, da se skupaj prodajajo kmetijska in gozdna zemljišča. Kot celota pa se lahko zemljišča obravnavajo le, če se jih šteje za kmetijo, torej kot smiselno zaokroženo gospodarsko celoto.
CZ člen 43, 57. ZUP člen 235, 42, 142, 229, 235, 42, 142, 229.
stranka v postopku - nezakonito vneseno blago na carinsko območje Slovenije
Po presoji sodišča je za odločitev, ali je tožnik lahko stranka v postopku, treba uporabiti določbo 229. člena ZUP. Po določbi 142. člena ZUP lahko zahteva oseba vstop v postopek le med postopkom na prvi stopnji. Po izdaji odločbe lahko zahteva vstop v postopek s pritožbo, sicer pa le s predlogom za obnovo postopka (5. odstavek 235. člena ZUP).
izvensodna poravnava - nastanek poslovnega dogodka
Nesporno je, da je bila med strankama izvensodna poravnava sklenjena v zvezi z obveznostjo tožeče stranke do upnika BBB d.d., nastalo v letu 1992, katere plačilo je BBB d.d. v stečaju zoper tožečo stranko uveljavljal po sodni poti. To pa je tudi po presoji sodišča zadostna dejanska podlaga za ugotovitev, da je tožeča stranka v letu 1999, na podlagi sklenjene izvensodne poravnave, plačala svojo obveznost, nastalo v letu 1992.
Določbo 2. alinee 8. člena ZDoh je razumeti tako, da se znižuje dohodninska osnova študentom oziroma dijakom od prejemkov, prejetih iz naslova plačila za začasno ali občasno opravljanje dela prek študentskih ali mladinskih organizacij.
ZDoh člen 47, 48, 47, 48. ZDDPO člen 12. ZDavP člen 153, 153. Pravilnik o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika člen 13, 22, 25.
amortizacija osnovnih sredstev - davčna olajšava - davek od dohodka iz dejavnosti
Iz 153. člena ZDavP nedvoumno izhaja, da davčni zavezanec znižanje davčne osnove lahko uveljavlja najkasneje do poteka roka za predložitev davčne napovedi. Gre za prekluzivni rok, s potekom katerega pravica stranke do uveljavljanja davčne ugodnosti ugasne. Iz tega razloga tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na procesne določbe ZUP, po katerih je upravičena nova dejstva uveljavljati vse do izdaje odločbe.
Predpostavka za vračilo davka po določbi 95. člena ZDavP je pravnomočna odločba, s katero je davčna obveznost odmerjena v znesku, ki je nižji od plačanega, in ki šele omogoča ugotovitev preplačila. Odprava odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek stranki še ne daje pravice do vrnitve preveč plačanega zneska, kot to meni tožeča stranka, saj ta pravica izhaja šele iz pravnomočne odločbe o odmeri davčne obveznosti. Po 95. členu ZDavP so v (davčnem postopku) predmet vračanja le obresti, ki jih je stranka plačala na podlagi odločbe davčnega organa, ne pa tudi tiste, ki so bile plačane zaradi zamude plačila z odločbo naloženih obveznosti.
Presoja tržne strukture se nanaša na področje mobilnih javnih radijskih storitev, vendar razlogov za takšno določitev upoštevanega trga tožena stranka ne navaja, zaradi česar je podana kršitev pravil postopka, ki vpliva na zakonitost odločitve. Izvedba skrajšanega ugotovitvenega postopka je tožeči stranki onemogočila uveljavljanje dejstev in okoliščin iz 2. in 3. odstavka 67. člena ZTel-1, ki so pomembne za odločitev. Tožeči stranki ni bilo omogočeno, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi, saj v postopku ni bila zaslišana, niti ni imela možnosti, da bi izpodbijala verodostojnost podatkov drugih operaterjev.
ZDDV člen 5/2, 19, 3, 4, 5, 5/2, 19, 3, 4, 5. ZUP člen 214.
davek na dodano vrednost
Promet blaga iz enega carinskega skladišča v drugega ni neobdavčljiv. Promet blaga, opravljen na slovenskem davčnem, območju je obdavčljiv, če z zakonom ni predvidena oprostitev plačila DDV. Pri tem ni relevantno, ali ima blago carinski status in ali je promet opravila tuja ali domača pravna ali fizična oseba, temveč dejstvo, da je oseba zavezana obračunu in plačilu DDV po določbah ZDDV.