brezplačna pravna pomoč - oblika brezplačne pravne pomoči - obseg brezplačne pravne pomoči
Ker tožena stranka sama v izpodbijani odločbi potrjuje, da je tožnik zaprosil za odobritev nujne brezplačne pravne pomoči, se je pri svoji odločitvi nepravilno oprla na 2. odstavek 26. člena v zvezi z 11. členom ZBPP, ko je odločila in zavrnila dodelitev redne brezplačne pravne pomoči. Besedilo 2. odstavka 26. člena ZBPP namreč ureja primere, ko prosilec v prošnji ne navede določene oblike pravne pomoči. Tožnik pa je v danem primeru v prošnji navedel, da gre za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči, zato bi tožena stranka morala odločati po 1. odstavku 36. člena ZBPP, pri odobritvi obsega brezplačne pravne pomoči pa bi lahko uporabila določilo 28. člena ZBPP.
Tožena stranka je svoj zaključek, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje, oprla na razlago, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Sodišče se strinja s takšno razlago pojma preganjanja, kot ga je opredelila tožena stranka in se pri tem oprla na knjigo Zakon o statusu begunca avtorja J. C. Hathaway. Pojem preganjanja tako zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje in mora biti takšno preganjanje izkazano nepretrgano in tudi izkazovati sistematično tveganje. Ravno zaradi tega pa se groženj preko mobilnega telefona in sporočil SMS ter pisma z grožnjami in fotografijami kot šikan, ki jih tožnik ni mogel več prenašati, tudi po presoji sodišča, ne more šteti kot preganjanje.