Po določbah ZDDPO, ki jih navaja tožena stranka, se pri ugotavljanju davčne osnove - v davčnem izkazu ugotovljenega dobička priznavajo prihodki in odhodki v zneskih, ugotovljenih v izkazu uspeha na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen prihodkov in odhodkov, ki so določeni s tem zakonom. Na podlagi navedenih določb pa tožeča stranka tudi po presoji sodišča ni imela podlage za to, da dela prihodkov, ugotovljenih v bilanci uspeha za leto 2000, v davčni bilanci ne izkaže. Navedbe o razlogih kapitalske izgube, nastale v prometu z delnicami v letu 1999 na odločitev v tem upravnem sporu ne morejo vplivati in so lahko relevantne le v postopku presoje utemeljenosti davčnega nepriznavanja teh odhodkov in s tem povečanja davčne osnove za leto 1999.
ZUP (1986) člen 102, 102. ZDen člen 64, 64/1, 64, 64/1. Navodilo za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo člen 2, 2.
pravočasnost zahteve za denacionalizacijo
Tožena stranka je zavrgla zahtevo za denacionalizacijo, ker je na podlagi dohodne štampiljke na vlogi ugotovila, da je prispela po poteku materialnega prekluzivnega roka za vložitev zahteve. Sodišče je tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo in ji vrnilo zadevo v ponovno odločanje, ker tožena stranka ni upoštevala izjave priče, ki je povedala, da so bile zadeve pri upravnem organu neurejene in so vloge opremljali z dohodno štampiljko v sprejemni pisani v dneh za tem, ko so jih stranke pridobile v referatu.
ZUP člen 147, 153, 147, 153. ZIL-1 člen 120, 119, 119, 120.
predhodno vprašanje - prekinitev postopka - registracija blagovne znamke - spor zaradi neuporabe blagovne znamke
Pravda za ugotovitev neuporabe znamk ne predstavlja predhodnega vprašanja v postopku registracije blagovne znamke in postopka iz takega razloga zato ni mogoče prekinjati.
CZ člen 50/2-3, 48, 50, 50/2. ZDavP člen 8. ZUP člen 113, 113.
sprostitev blaga v prosti promet - carina
V obravnavani zadevi je sporno, ali ima tožnik po sprostitvi blaga izpod carinskega nadzora pravico uveljavljati drugo vrsto ugodnosti pri izvedbi carinskega postopka in s tem povezano vračilo carine. Tožnik z zahtevo za vrnitev carine namreč uveljavlja izvedbo carinskega postopka na drugi pravni podlagi kot v carinski deklaraciji, kar pa pomeni spremembo carinske deklaracije, ki po izrecni določbi 3. točke 2. odstavka 50. člena CZ ni več dopustna po tem, ko je blago sproščeno izpod carinskega nadzora.
odmera davka od dohodkov iz dejavnosti - obnova postopka
Po presoji sodišča uporaba drugega obnovitvenega razloga za obnovo postopka odmere davka od dohodkov iz dejavnosti, kot je bil uporabljen za obnovo postopka odmere dohodnine v tem primeru ni nepravilna. Skladno z določbo 2. odstavka 123. člena ZDavP zavezanci za davek iz dejavnosti, ki plačujejo davek iz dejavnosti na podlagi odmerne odločbe, ki jo izda davčni organ, v napovedi za odmero dohodnine ne izkažejo davčne osnove, davčni organ pa nato pri odmeri dohodnine upošteva davčno osnovo, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti. Davčna osnova za davek iz dejavnosti se torej pri odmeri dohodnine v takih primerih upošteva šele po tem, ko jo davčni organ na podlagi napovedi zavezanca ugotovi z odločbo. Ker zavezanci v napoved za odmero dohodnine podatkov o davčni osnovi iz dejavnosti ne vnašajo, se pri odmeri dohodnine v zvezi z davčno osnovo pri dohodku iz dejavnosti obnovitveni razlog iz 5. točke 260. člena ZUP ne more uporabiti. Čim pa je tako, ugovor, da obnove postopka odmere davka od dohodkov iz dejavnosti ni mogoče utemeljevati z drugim obnovitvenim razlogom, kot obnovo postopka odmere dohodnine, po presoji sodišča ne more biti utemeljen.
V obravnavani zadevi je sporno, ali lahko tožena stranka doseže sprostitev blaga oz. konec njegovega zadržanja s pologom varščine, oziroma, ali so bili za to izpolnjeni pogoji po členu 14 Uredbe sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. 7. 2003. Določbo je treba razumeti tako, da se blago (s položitvijo določene varščine) sprosti oz. dosežejo zainteresirane stranke konec njegovega zadržanja, kolikor so izpolnjeni ti pogoji (kamor sodijo tudi roki, ki jih določa navedena norma), ter ne gre za diskrecijsko pravico tožene stranke. Tudi po presoji sodišča je tožena stranka imela pravno podlago za podaljšanje roka po členu 13 zgoraj omenjene Uredbe, za kar je navedla utemeljene razloge. Kolikor za podaljšanje roka ne obstaja formalni sklep, to po mnenju sodišča ne more vplivati na neobstoj podaljšanja roka, ki je v odločbi o glavni stvari tudi obrazložen.
Tudi po presoji sodišča tožnik z zahtevo za vrnitev carine uveljavlja izvedbo carinskega postopka na drugi pravni podlagi, kot ga je uveljavljal v carinski deklaraciji, kar pomeni spremembo carinske deklaracije, ki po izrecni določbi 3. točke 2. odstavka 50. člena CZ ni več dopustna po tem, ko je blago sproščeno izpod carinskega nadzora, kot je to v obravnavani zadevi.
V obravnavani zadevi so se stekli pogoji za izdajo odločbe po 1. odstavku 9. člena Uredbe sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. 7. 2003 (ki se uporablja kot carinski predpis skupnosti - 1. člen ZICPES), ki določa, da če carinski organ, ki mu je bila v skladu s členom 8 poslana odločba, s katero se ugodi zahtevi vlagatelja, po potrebi s posvetovanjem z vlagateljem ugotovi, da glede blaga v eni od situacij člena 1(1) obstaja sum, da krši pravice intelektualne lastnine, ki jo ureja ta uredba, prekine sproščanje blaga ali ga zadrži. Za takšno postopanje zadostuje sum, da blago krši pravico intelektualne lastnine. Tožena stranka je obrazložila, da blago, ki ga je odkrila pri izvajanju nadzora, ustreza opisu blaga iz odločbe Generalnega carinskega urada o varstvu pravic, kar naj bi izhajalo iz okoliščin, ki so bile ugotovljene pri pregledu dokumentov in blaga. To tudi po presoji sodišča zadošča za postopanje po 9. členu Uredbe. Pravilno pa se je tožena stranka sklicevala tudi na določbe 71. člena ZICPES glede opozorila na posledice nedejavnosti lastnika blaga.
Na podlagi navedene odločitve v prekrškovnem postopku in ob odločitvi prekrškovnega organa, da se zaseženi osebi avto vrne obdolžencu na podlagi 168. člena Zakona o prekrških kot carinsko blago, je tudi po presoji sodišča carinski organ prve stopnje pravilno, ko je tožniku dne 24. 6. 1999 po 43. členu CZ najprej izdal odločbo, v kateri mu je določil 15-dnevni rok, v katerem lahko zaprosi, da se za sporno carinsko blago uporabi ena od carinsko dovoljenih rab oziroma uporab blaga po 8. točki 3. člena CZ.
V konkretnem upravnem sporu nista v konfliktu ustavna pravica do varstva osebnih podatkov na eni strani in varstvo pravice do varnosti zasebne lastnine ali pravice do splošne svobode ravnanja na drugi strani, ker gredo omenjene pravice iz 34., 33. oziroma 35. člena Ustave lastnikom stanovanj v večstanovanjski hiši, ne pa tožeči stranki in jih tožeča stranka ne more uveljavljati v imenu nosilcev omenjenih pravic. Tožena stranka v upravnem sporu varuje javni interes, ki pa se odraža v javno-pravni zahtevi za pravilno uporabo ZVOP in znotraj tega posebej za izvajanje določb o inšpekcijskem nadzoru po ZVOP. V konkretnem upravnem sporu gre zato za kolizijo med pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave na eni strani, ki pripada tožeči stranki, in javno koristjo na drugi strani, ki jo zastopa tožena stranka (9. oddelek ZVOP). V konkretni presoji, ali je sporni upravni ukrep pravilno omejil ustavno pravico tožeče stranke kljub temu, da gre za kolizijo med pravico in javnim interesom, je treba uporabiti načelo sorazmernosti, ker to izhaja iz prakse Ustavnega sodišča v zvezi z uporabo določila 74. člena Ustave. Če zakonodaja video nadzora ne bi dovoljevala, potem ga skladno z načelom legalitete in delitve oblasti (2. odstavek 3. člena, 2. odstavek 120. člena, 4. odstavek 153. člena Ustave) tudi ne bi smel dovoliti upravni organ, četudi bi za to govorila dejanska potreba. Po pravni interpretaciji sodišča je veljavna zakonodaja v času izdaje prvostopenjske odločbe dovoljevala video nadzor v večstanovanjskih hišah. Za varovanje javnega interesa prek ukrepa inšpektorja oziroma izpodbijane odločbe ni nujno potrebno, da predhodno že pride do kršitve zakona ali človekovih pravic. To izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 23. 5. 2002. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba nezakonito posega v obligacijsko razmerje. Določba 74. člena Ustave se namreč uporablja neposredno (1. odstavek 15. člena Ustave) in obligacijska razmerja med zasebno-pravnimi subjekti so tej ustavni določbi podrejena.
ZUN člen 76, 76/c, 76, 76/c. ZUP člen 292, 292/1, 298, 292, 292/1, 298.
uporabno doveljenje
Manjkajoča dokumentacija je takšne narave, da brez nje ni mogoče verodostojno opraviti tehničnega pregleda in ugotoviti vseh dejstev, relevantnih za izdajo uporabnega dovoljenja. Šele na podlagi primerjave projekta izvedenih del, dejansko izvedenega objekta in gradbenega dovoljenja se lahko ugotovi skladnost dejanske graditve z dovoljeno.
URS člen 23, 23/1, 23, 23/1. ZS člen 83, 83/2-2, 83, 83/2-2.
varstvo ustavnih pravic
V obravnavani zadevi je potrebno o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločiti hitro, ob ustrezni razlagi 83. člena ZS, vsekakor prej kot v enem mesecu, sodišče pa začasne odredbe ni izdalo niti po več kot dveh letih od podane zahteve za izdajo le te. Glede odločanja o tožbenem zahtevku tožečih strank pa sodišče ugotavlja, da v tem primeru ne gre za nezakonito poseganje tožene stranke v pravice tožečih strank do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki jima jo zagotavlja Ustava RS v 23. členu. Postopek je v navedeni zadevi od vložitve tožbe do odločitve Višjega sodišča v A. potekal hitro, čeprav lastninske tožbe ne sodijo med zadeve, ki jih je potrebno prednostno reševati, od novega vpisa zadeve pod ustrezno opravilno številko pa je preteklo dobro leto, kar pa je glede na trajanje pravdnih postopkov, tako po določbah Sodnega reda, kakor tudi glede na trajanje pravdnih zadev pri toženi stranki čas, ki ga ni mogoče opredeliti za odločanje "brez nepotrebnega odlašanja".
Glede na to, da tožeči stranki vztrajata da premoženje ni bilo odvzeto agrarni skupnosti ter glede na to, da je bila vloga tožeče stranke vložena po ZDen bi morala tožeča stranka izvesti ugotovitveni postopek v skladu s 65. členom ZDen, tožečima strankama omogočiti da v postopku zavarujeta svoje pravice ter šele nato odločiti o stvari.
Tožeča stranka v zahtevku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ni navajala, kdaj se je na ozemlju Republike Slovenije naselila, tega odločilnega dejstva pa tako tožena stranka kot upravni organ I. stopnje nista raziskala.
Tožena stranka za ugotovitev neizpolnjevanja pogojev obravnavanega posega v prostor, ni imela podlage in je zato v predmetni zadevi ostalo nerazjasnjeno, za kakšen poseg v prostor naj bi pravzaprav šlo.
ZDen člen 60, 60. ZUP člen 147, 147/1, 147/2, 147, 147/1, 147/2.
predhodno vprašanje - strokovni izpit
Ker bi torej lahko bila dejanski zavezanec za vrnitev navedene podržavljene parcele, ima tudi po presoji sodišča tožeča stranka v skladu z določbami ZDen, položaj stranke v denacionalizacijskem postopku v zvezi s citiranim zemljiščem. Postopek za izdajo listine, sposobne za vpis parcele v zemljiško knjigo, pa ne predstavlja takega vprašanja, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari, saj ima tožeča stranka v primeru ugodnega izida pravdnega postopka na sodišču, možnost uveljavljati svoje pravice do denacionalizacijskega upravičenca.
ZDen člen 4, 31, 32, 4, 31, 32. ZUstS člen 46, 46. ZUP člen 263, 263/4, 263, 263/4.
obnova postopka
Z odločbo Ustavnega sodišča določbe 4. člena, 9. točke 3. člena in 31. ter 32. člena ZDen niso bile odpravljene, kar bi imelo učinek za nazaj, zato se uporablja le za razmerja nastala po dnevu, ko je navedeno odločba Ustavnega sodišča začela učinkovati. Glede predloga za obnovo postopka pa je pojasniti, da objektivni rok petih let od vročitve odločbe stranki nanaša na vročitev tiste odločbe, zoper katero je vložen predlog za obnovo postopka, to pa je vselej odločba upravnega organa, ki je v zadevi odločil po vsebini.
URS člen 23, 23/1, 23, 23/1. ZUS člen 34, 34/1, 34/1-4.
pravni interes - varstvo ustavnih pravic
Izhajajoč iz narave ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se sodno varstvo v upravnem sporu uveljavlja s ciljem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča, kar pomeni, da obstaja pravni interes, ki ga mora imeti tožeča stranka ves čas upravnega spora, le toliko časa, dokler pristojno sodišče o tožbi oz. pritožbi ne odloči.
ZUN člen 76, 76/c, 76, 76/c. ZUP člen 292, 292/1, 298, 292, 292/1, 298.
inšpekcijski postopek
Uporaba pomožnega gospodarskega objekta pomeni tudi shranjevanje kmetijskega orodja in strojev v njem, ukrep prepovedi takšne uporabe pa je ukrep take narave, katerega izvršbe ne more prvostopenjski organ opraviti po drugih osebah.
URS člen 23, 23/1, 23, 23/1. ZUstS člen 50, 51, 51/1, 50, 51, 51/1. ZUS člen 34/1-3, 1, 1/3, 34.
varstvo ustavnih pravic
Ker je tožniku v konkretni zagotovljeno sodno varstvo v obsegu in na način kot je določen v Zakonu o zemljiški knjigi, po izčrpanju vseh pravnih sredstev, ki jih za zemljiškoknjižne zadeve navedeni zakon določa, pa je v primeru kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin dopustna tudi ustavna pritožba, tožnik ne more dodatno uveljavljati še sodnega varstva ustavnih pravic po 3. odstavku 1. člena ZUS.