Tožba z zahtevkom za ugotovitev, da je tožena stranka kršila prepoved diskriminacije, ni dopustna, ker ni mogoče zahtevati ugotovitve dejstev. Tožnica je imela pravico takoj, ko je do diskriminacije prišlo, vložiti dajatveno tožbo z odškodninskim zahtevkom. Tožba z zahtevkom, da se prepove ravnanja, ki predstavljajo diskriminacijo, ni dopustna, saj so takšna ravnanja prepovedana že po samem zakonu in ne morejo biti predmet samostojnega tožbenega zahtevka.
neveljavnost oporoke – uveljavljanje neveljavnosti oporoke – pisna oporoka pred pričami – razlogi, vezani na oporočitelja – razlogi, vezani na obliko oporoke
Tožnica je trdila, da gre za ponaredek (neobstoječo oporoko) ter da ni šlo za zapustnikovo pristno voljo, za svoje trditve je predlagala dokaze, tudi postavitev izvedenca grafološke stroke. Pritožba tako utemeljeno opozarja, da ni uveljavljala obličnostnih napak oporoke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - DENACIONALIZACIJA
VSL0058005
ZDen člen 32, 88. ZPP člen 181, 181/2.
ničnost prodajne pogodbe – prodaja nepremičnine, katere vrnitev v naravi se zahteva v denacionalizacijskem postopku – prepoved razpolaganja s premoženjem – pravni interes za ugotovitveno tožbo
Določba 88. člena ZDen prepoveduje pravni promet tudi v tistih primerih, ko se nakazuje možnost vračila v naravi (torej v prvi fazi še hipotetično oz. abstraktno), pa sicer o denacionalizacijskem zahtevku še ni odločil pristojni upravni organ, denacionalizacijski upravičenec pa terja vračilo v naravi. Takšno stališče izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, II Ips 331/2006, z dne 15.10.2008, ki je sicer delno spremenila dosedanjo sodno prakso glede tega vprašanja z razlago, da 88. člen ZDen zajema vsako razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj upravičenca v postopku denacionalizacije. Določba govori o „obstoju dolžnosti vrnitve“, torej abstraktni možnosti vrnitve in ne (že) konkretno ugotovljene dolžnosti vrnitve premoženja po tem zakonu. tekst : Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka. O b r a z l o ž i t e v : Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba z dne 7.3.2000, štev. 9039/2000-MT, ki sta jo sklenili prvotožena stranka G. kot kupec in M., kot prodajalec, za nepremičnino parc. štev. 1204/1-del, v izmeri 1373 m2, k.o. B., nična. Toženima strankama je naložilo, da plačata tožeči stranki stroške v znesku 12.638,69 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude s plačilom zneska pravdnih stroškov pa še zakonske zamudne obresti od zneska pravdnih stroškov za čas od dneva poteka paricijskega roka do plačila. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe toženi stranki. Prvotožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Poudarja, da od izpodbijane sodbe tožeča stranka ne bo imela nikakršne koristi in pravnega interesa, saj ji bo v denacionalizacijskem postopku v vsakem primeru prisojena odškodnina za nacionalizirano nepremičnino v skladu z določbami ZDen. Gre za predhodno vprašanje, ki bi ga moralo sodišče samo rešiti. Tožnik bi imel hipotetični pravni interes le v primeru, ko bi bilo predhodno ugotovljeno, da se zemljišče parc. štev. 1204/1 vrača v naravi. Odločitev je v nasprotju z določbo 88. člena ZDen, ki lahko velja le v primerih, ko obstaja dejanska in fizična dolžnost vrnitve nepremičnine v last in posest upravičencu, saj v smislu 16. člena istega zakona poleg vrnitve v last in posest obstaja tudi možnost plačila odškodnine, na to pravno in dejansko situacijo pa se 88. člen ZDen ne nanaša. V konkretnem denacionalizacijskem postopku pa je bilo že odločeno, da upravičencu pripada odškodnina in vrnitev v naravi ni mogoča. Neutemeljeno je sklicevanje na judikat Vrhovnega sodišča RS opr. štev. II Ips 331/2006, saj je Ustavno sodišče Republike Slovenije v podobni zadevi v zvezi s tolmačenjem določbe 88. člena ZDen zavzelo stališče, da je za presojo ustavnosti razpolaganje z nepremičnino relevantna okoliščina, ali je bila premičnina podržavljena, in če sporno premoženje ni bilo podržavljeno, zanj ni podane vrnitvene dolžnosti po določbah ZDen. Ugotovitveni tožbeni zahtevek bi bil dopusten le, ko bi bili v skladu z določili ZDen podani pogoji za vračilo stanovanjsko poslovnega objekta „F“ v soseski R. s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem upravičencu v naravi v last in posest. V postopku pa je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnik ni niti dejanski niti zemljiškoknjižni lastnik zgrajene stavbe; poslovno stanovanjski objekt v času nacionalizacije ni obstajal in ni predmet denacionalizacijskega upravičenca in da je podana zakonska ovira za vračilo v naravi po 2. odstavku 32. člena ZDen. Drugotožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge. Poudarja, da je prvostopno sodišče odločilo v nasprotju s stališčem Višjega sodišča v Ljubljani. Sodišče zmotno uporabi moratorijsko določilo 88. člena ZDen. Nepravilna je razlaga, da predstavlja absolutno prepoved razpolaganja s premoženjem. Ustavlja le promet z nepremičninami, ki bi oviral vračilo nepremičnega premoženja v naravi. Izpodbijana razlaga je v nasprotju z jezikovnno razlago. Prepoveduje razpolaganje s premoženjem, v zvezi s katerim na dan uveljavitev ZDen obstaja zavezančeva dolžnost vrnitve. Do enakega zaključka je mogoče priti z uporabo teleološke razlage. Namen določbe je za določen čas omejiti promet s premoženjem, ki izpolnjuje pogoje, da se ga vrne v naravi. Obstoj ovir pa se ne presoja na dan 7.12.1991 temveč na dan odločanja, pri čemer se pritožnica sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 535/2006 z dne 6.9.2007, v zadevi I Up 372/2005, I Up 821/2003 in I Up 1344/2003. V denacionalizacijskih postopkih se predlogi tudi umikajo in zato ni mogoče upoštevati, če je posamičen predlagatelj presodil, da ima pravico do nepremičnine. Namen zakonodajalca je bil preprečiti konkretne ustvarjene ovire za vračilo nepremičnega premoženja in tako varovati upravičence in njihove pravne prednike, ne pa brezsmiselno ustavljanje pravnega prometa z nepremičninami, ki bi lahko ali pa tudi ne postale predmet odločanja v navedenih postopkih. Ničnostna sankcija je skrajna civilna sankcija, ki jo pravo predpiše v primeru kršitev kogentnega prava in resnično temeljnih moralnih družbenih postulatov. Pristati na sankcioniranje pravnih poslov ob stališču, da se sodišče niti ni dolžno prepričati ali se bo z njimi lahko posegalo v pravno sfero upravičenca in njihovih pravnih prednikov, je nevzdržno in v nasprotju z namenom določbe. Tudi preventivno ni mogoče uporabiti te sankcije. Razveljavljalo bi se namreč pogodbe in posledično izbrise iz zemljiške knjige, ne da bi se sodišče prepričalo, ali je to sploh potrebno, in če bi se izkazalo da ne, toženi stranki ne bi mogli doseči vzpostavitve prejšnjega stanja, razen da bi ponovno po skoraj dvajsetih letih v povsem drugačnih okoliščinah, sklenili enak pravni posel. Iz odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips z dne 15.10.2008 je jasno razvidno, da je namen ustavitev prometa s premoženjem, ki bi lahko vplival na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja in zaradi katerega bi se poslabšal položaj upravičencev. Predmetno nepremično premoženje ima status zazidanega stavbnega zemljišča ne glede na to, v čigavi lasti je in ga ne bo mogoče vrniti. Tožnik si z uspehom v tem pravdnem postopku svojega položaja ne bo niti izboljšal niti poslabšal. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka in sicer 2. odstavka 181. člena ZPP v zvezi z določbo 1. odstavka 339. člena ZPP. Prvostopno sodišče bi tudi moralo upoštevati napotilo Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu I Cp 581/2008 z dne 16.4.2008 in bi moralo dopolniti dokazni postopek. Pritožnica se sklicuje še na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 904/05-4. Kot pojasni ustavno sodišče, je pravni red za varovanje položajev upravičenca dopuščal vlaganje začasnih odredb po 68. členu ZDen in opustitev takšnega ravnanja, ne more učinkovati drugače kot pa v njihovi pravni sferi. Ključnega pomena je, da je ustavno sodišče v stališču Vrhovnega sodišča, ki zahteva presojo ovir v času vračanja in ne na dan uveljavitve Zden, ni razbralo zatrjevanih posegov v pravice, ki jih jamčita 22. in 33. člen Ustave Republike Slovenije. Ne gre tudi spregledati stališča Vrhovnega sodišča RS v odločbi Up 1806/2006 z dne 15.11.2007, da opustitev zavarovanja denacionalizacijskih zahtevkov z začasno odredbo bodisi po ZDen (68. člen) ali po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) ima za posledico, da podjetje v preoblikovanje vključi tudi stvari, na katere se nanaša denacionalizacijski zahtevek in da vrnitev v naravi ni mogoča. Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 978/2006 z dne 3.10.2007 pa je razvidno, da se je obstoj ovire za vračanje v naravi ugotavljalo z ogledom na kraju samem. Predlaga, da višje sodišče odloči o vprašanju obstoja pravnega interesa tožnika za predmetno pravdo in se opredeli do vprašanja, v čem bi se njegov položaj spremenil s pravnomočnostjo. Če pa bi pravni interes priznalo, pa predlaga, da v zadevi odloči na podlagi določbe prve alinee tretjega odstavka 347. člena ZPP, saj je potrebno ugotoviti, da predstavlja sporna parcela zazidano stavbno zemljišče. Dokazi za ugotovitev tega dejstva so bili že izvedeni in v kasneje razveljavljeni odločitvi prvostopnega sodišča je prvostopno sodišče tudi to dejstvo že ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja in zapisnika o ogledu na kraju samem. Vendar pa je z izpodbijano odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo in tega dejstva ni ugotavljalo, čeprav sta ga toženi stranki zatrjevali. Podredno predlaga vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču, da odloči ponovno. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga zavrnitev pritožbe. Pritožbi nista utemeljeni. Ker obe toženi stranki vsebinsko uveljavljata enake ali pa vsaj vsebinsko in smiselno podobne pritožbene očitke, pritožbeno sodišče nanje odgovarja strnjeno glede obeh pritožb hkrati. Torišče pritožbenih očitkov pa je mogoče povzeti v dvoje spornih vprašanj, in sicer ali sploh obstaja pravni interes za tožbo in ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Glede pravnega interesa V tej pravdi je med strankama sporno vprašanje, ali je predmetno zemljišče oz. njegov del ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (ZDen) oziroma kasneje predstavljalo zazidano stavbno zemljišče in ali zato obstaja ovira za vrnitev spornega zemljišča v naravi - v last in posest (v tem primeru ga je namreč mogoče vrniti v naravi le, če na njem stoji objekt denacionalizacijskega upravičenca - določba 32. člena ZDen), kar naj bi po stališču pritožnic tožeči stranki odvzemalo pravni interes za uveljavitev ničnosti sporne pogodbe na podlagi 88. člena ZDen. Tožeča stranka pa zatrjuje, da je bila parcela štev. 1204/1 ob uveljavitvi ZDen v celoti nezazidana, da je imela status nezazidanega stavbnega zemljišča, gradnja objekta, ki sicer stoji na drugih parcelah – 1204/10 in 1204/11 k.o. B., pa se je pričela šele po izdaji gradbenega dovoljenja dne 4.3.1992, torej po uveljavitvi ZDen. Ta okoliščina ob dejstvu, da tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku, ki še ni pravnomočno končan, terja vrnitev zemljišča v naravi, pa predstavlja zadostno podlago za ugotovitev, da ni mogoče odreči pravnega interesa tožeči stranki za vložitev predmetne tožbe. V zvezi s temi za obstoj pravnega interesa odločilnimi okoliščinami ni mogoče soglašati s trditvami pritožnic, da je že ugotovljeno, da gre v konkretnem primeru za zazidano stavbno zemljišče, da je torej o tem predhodnem vprašanju že odločeno na podlagi odločbe pristojnega denacionalizacijskega organa, kot v nasprotju s podatki spisa oziroma brez ustrezne dokazne podlage zatrjuje substancirano predvsem prvotoženka. Le v primeru obstoja pravnomočne odločbe upravnega organa v denacionalizacijskem postopku, s katero bi bilo odločeno o vrnitvi premoženja v obliki odškodnine ali pa če denacionalizacijski upravičenec ne bi zahteval vračila premoženja v naravi, bi po stališču pritožbenega sodišča lahko odpadel pravni interes za vložitev predmetne tožbe, saj bi bilo zgolj v tem primeru jasno, da si tožeča stranka z vložitvijo tožbe ne more izboljšati svojega pravnega položaja oz. doseči koristi, ki jo pričakuje od pravnega varstva, ki ga zahteva od sodišča (1). Ali še drugače povedano: tožeča stranka izkazuje pravni interes s tem, da v denacionalizacijskem postopku zahteva vrnitev nepremičnine v naravi, denacionalizacijski postopek pa še ni končan (2). Tudi če se upošteva stališče Vrhovnega sodišča RS v upravnih zadevah, ki jih citira drugotoženka v pritožbi, da je namreč potrebno upoštevati dejansko stanje oz. pravni status zemljišča v času odločanja o denacionalizacijskem zahtevku in ne stanja oz. status v času uveljavitve ZDen (diametralno drugačno stališče pa je sicer zavzeto v odločbah senata Civilnega oddelka Vrhovnega sodišča RS;glej v pritožbi drugotožene stranke citirani odločbi: II Ips 324/94, z dne 8.11.1995 in II Ips 407/2000, z dne 19.4.2001), ne more biti rezultat odločanja v tej pravdi za sedaj drugačen. To stališče pomeni, da bi bilo lahko v škodo denacionalizacijskega upravičenca upoštevano tudi tisto stanje, ki bi ga denacionalizacijski zavezanec dosegel z razpolaganjem z nepremičnino v času po uveljavitvi ZDen, na podlagi katerega bi se izognil obveznosti vračila premoženja ter upravičenca na ta način prikrajšal za pridobitev podržavljenega premoženja v naravi, ki bi ga ta sicer pridobil, če ne bi bilo takšnega razpolaganja. Prenos nepremičnine na novega lastnika (prvotoženo stranko) namreč onemogoča uveljavitev denacionalizacijskega zahtevka zoper pravnega prednika – denacionalizacijskega zavezanca (drugotoženo stranko), ki kot nelastnik tudi v primeru izdaje denacionalizacijske odločbe o vrnitvi v last in posest predmetne nepremičnine denacionalizacijskemu zavezancu, takšne odločbe ne bi mogla izpolniti (3). Razen tega pa takšno stališče lahko tudi pomeni še novo oviro za vrnitev v naravi, saj premoženja, ki je v lasti zasebnih oz. civilnih pravnih oseb, med katere spada tudi delniška družba (prvotožena stranka), sploh ni mogoče vrniti v naravi, torej v last in posest (4). Upoštevanje stališča Upravnega oddelka Vrhovnega sodišča RS torej kvečjemu povečuje pravni interes tožbi, kakršna je predmetna, katere namen je prav v tem, da se odpravi tisto pravno stanje, ki onemogoča vrnitev premoženja upravičencu v naravi (ugotovitev ničnosti pogodbe pomeni ugotovitev njene neveljavnosti oziroma negacijo njene pravne eksistence za nazaj od same sklenitve) (5). V pritožbah očitana procesna kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 181. člena ZPP torej ni podana. Tožeča stranka nedvomno izkazuje pravni interes in je prvostopno sodišče o njeni tožbi moralo meritorno odločati. Glede utemeljenosti tožbenega zahtevka Do sedaj povedano pa pomeni tudi to, da je pravilno uporabljena določba 88. člena ZDen, ki po stališču pritožbenega sodišča prepoveduje pravni promet tudi v tistih primerih, ko se nakazuje možnost vračila v naravi (torej v prvi fazi še hipotetično oz. abstraktno), pa sicer v denacionalizacijskem zahtevku še ni odločil pristojni upravni organ, denacionalizacijski upravičenec pa terja vračilo v naravi. Takšno stališče izhaja tudi iz cit. odločbe Vrhovnega sodišča RS, II Ips 331/2006, z dne 15.10.2008, ki je sicer delno spremenila dosedanjo sodno prakso glede tega vprašanja z razlago, da 88. člen ZDen zajema vsako razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj upravičenca v postopku denacionalizacije. Določba govori o „obstoju dolžnosti vrnitve“, torej abstraktni možnosti vrnitve in ne (že) konkretno ugotovljene dolžnosti vrnitve premoženja po tem zakonu. Takšna abstraktna možnost vrnitve v naravi je tudi v konkretnem primeru glede na trditveno podlago tožbe, ki se sklicuje na denacionalizacijski zahtevek, izkazana in bi ob do sedaj povedanem obstoj sporne pogodbe poslabšal položaj tožnika v denacionalizacijskem postopku, ko je ta vložil zahtevek zoper drugotoženko, ne pa tudi zoper prvotoženko (glej razloge v zvezi z vprašanjem pravnega interesa za tožbo ter nadalje tudi s strani vseh pravdnih strank predložene listine v spisu, ki se nanašajo na denacionalizacijski postopek, katere je sodišče prve stopnje povzelo v dokazni sklep). Diametralno nasprotno stališče, za kakršnega se zavzemata pritožnici, pa pomeni implicite zahtevo, da sodišče splošne pristojnosti odloči z neomejenim pravnim učinkom o zadevah (torej ne le zgolj z učinkom v konkretni pravdni zadevi), ki po zakonu spadajo v izključno pristojnost upravnega organa. Določba 88. člena ZDen pa veže prepoved prometa na presojo, ki je končno pridržana zgolj upravnemu organu (ali je mogoča denacionalizacija in če je, v kakšni obliki je mogoča oziroma dopustna). Jezikovna in teleološka razlaga v vsebini, kakršno ponujata pritožnici (predvsem drugotoženka) torej nista pravno logično sprejemljivi in razumni. Najprej se nepravilno zavzemata za to, da sodišče nepooblaščeno prevzame odločanje o obliki oz. načinu vračanja oziroma ga prejudicira. Tudi nadaljnji logičen razmislek kaže na to, da ni bil namen zakonodajalca, da veže prepoved prometa le na tiste primere, ko je jasno ugotovljeno, da vračilo v naravi ni mogoče, saj takšna razlaga nelogično terja, da se odreče utemeljenost ne le vsem tistim tovrstnim tožbenim zahtevkom, ki so bili uveljavljani v sodnih postopkih takoj po uveljaviti ZDen, temveč vsem v vseh tistih zadevah, ko o vrnitvi v naravi (še) ni bilo odločeno v ustreznem denacionalizacijskem postopku. Predhodno vprašanje lahko torej v takšni situaciji pomeni vprašanje ničnosti pogodbe, katerega je potrebno razrešiti pred odločanjem v upravnem postopku, saj je od vprašanja, kdo je legitimirani denacionalizacijski zavezanec, ki je lahko le aktualni lastnik premoženja, ki je predmet vračanja, odvisna tudi oblika oz. način vračanja (glej že gornje razloge). Zakonodajalec je torej hotel izključno „zavarovati“ denacionalizacijske postopke oziroma zavarovati denacionalizacijske upravičence, ki terjajo v teh postopkih vračilo podržavljenega premoženja v naravi. Sklicevanje prvotoženke na odločbo Ustavnega sodišča RS UP-195/00 meri na problematiko, ki ne zadeva konkretnega spora, in sicer vprašanje, ali je bila nepremičnina sploh podržavljena (v konkretnem primeru namreč to vprašanje ni sporno). Sklicevanje drugotoženke na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I286/06, z dne 18.5.2006 ter na odločbi Vrhovnega sodišča RS Up 1806/2006, z dne 3.10.2007 in Up 1806/2006, z dne 15.11.2007 pa nepravilno premešča zorni kot pravne presoje na področje, ki glede na zbrano procesno gradivo nima relevantne povezave s konkretno problematiko - na področje zavarovanja denacionalizacijskih zahtevkov v primerih lastninskega preoblikovanja podjetij. Nadalje pa s sklicevanjem na določbo 68. člena ZDen nepravilno odteguje vlogo oz. pomen določbi 88. člena ZDen, ki predstavlja povsem samostojno zakonsko varovalo pred nezakonitim razpolaganjem s podržavljenim premoženjem denacionalizacijskih upravičencev. Končno pa tudi ne utemeljujejo pritožbenega stališča, da je odločilno stanje ob vračanju in ne ob uveljavitvi ZDen, pri čemer pritožbeno sodišče sicer ponavlja, da je odločilno stanje ob uveljavitvi ZDen (glej tudi natančnejše razloge v prejšnjem sklepu pritožbenega sodišča). Upoštevaje zgoraj omenjeno spremenjeno materialnopravno stališče sodne prakse končno tudi ni utemeljen pritožbeni očitek drugotoženke, da v izpodbijani sodbi ni bilo upoštevano navodilo pritožbenega sodišča iz sklepa I Cp 581/2008, z dne 16.4.2008 za dopolnitev dokaznega postopka zaradi ugotavljanja, kakšen status je imelo sporno zemljišče ob uveljavitvi ZDen. Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje zavrniti obe pritožbi in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Ker toženi stranki nista uspeli s pritožbo, nosita svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa sama nosi svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj po oceni pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi o pritožbi in so bili ti stroški zato nepotrebni. ---------------------------------------------------- (1) Glej definicijo pravnega interesa v: „Pravo - Leksikon Cankarjeve založbe“, Ljubljana 1987, stran 214. (2) Glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 331/2006, z dne 15.10.2008, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. (3) Glej določbo prvega odstavka 51. člena ZDen, po kateri je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. (4) Glej določbo tretjega odstavka 16. člena ZDen. Po določbi četrtega odstavka istega člena pa se premoženje pravnih oseb v mešani lastnini lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja. (5) Glej o tem tudi v teoriji: dr. N. Plavšak in drugi: „Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga,“ GV Založba. Ljubljana 2006, stran 507; v tem delu avtorica komentarja: dr. Ada Polajnar Pavčnik.
prenehanje obveznosti – zastaranje – čas, ki je potreben za zastaranje – terjatve, ugotovljene pred sodiščem ali drugim pristojnim organom – judikatna terjatev
Za judikatne terjatve zakon določa desetletni zastaralni rok, vendar se zastaranje judikatne terjatve nanaša na možnost izvršitve odločitve pristojnega organa ali poravnave, sklenjene pred pristojnim organom.
ugotovitvena tožba - ugotavljanje dejstev - napotitev na pravdo - napačna napotitev s strani zapuščinskega sodišča - poprava tožbe - materialno procesno vodstvo
Kadar tožnik vloži (nedopustno) ugotovitveno tožbo, s katero zahteva ugotovitev dejstev, na podlagi napačne napotitve s strani zapuščinskega sodišča, ga mora sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva na to opozoriti in pozvati, naj tožbo popravi.
SPZ člen 43, 43/2. ZTLR člen 28, 28/2, 29, 33. ODZ paragraf 425, 431. ZLNDL člen 1.
lastninska pravica – pridobitev lastninske pravice – priposestvovanje – dobra vera – pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom
Priposestvovalec mora biti v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice. V primeru njene pravnoposlovne pridobitve mora utemeljeno misliti, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice, ki so pravni naslov, pridobitni način in razpolagalna sposobnost prenosnika. Presoja dobroverne in zakonite posesti.
Ker je sodišče ugotovilo, da je bil dogovor o višini pogodbene obrestne mere ničen iz razloga, ker je bil v nasprotju z moralnimi načeli in prisilnimi predpisi in je iz tega razloga tožbeni zahtevek v pretežni meri zavrnilo, sodišču ni bilo potrebno ugotavljati, ali je pogodba nična, ker je bila oderuška.
Glede na ugotovljeno višino dohodkov pritožnika se s plačilom sodnih taks v tem postopku (sodna taksa za pritožbo v višini 49,26 EUR) ne bi občutno zmanjšala sredstva, s katerimi se preživlja pritožnik oz. njegovi družinski člani, zato je zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks utemeljena.
Sodišče mora zaradi pravilne uporabe 318. člena ZPP presojati tudi, ali je zahtevek sklepčen. To pa pomeni, da mora ugotavljati, ali iz v tožbi zatrjevanih dejstev izhaja zatrjevana pravna posledica in to ne samo glede temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke, temveč tudi glede višine zahtevane odškodnine.
denarna socialna pomoč – predlog za vrnitev v prejšnje stanje – pritožba – rok za pritožbo – zamuda roka
Ker je tožnica predlog za vrnitev v prejšnje stanje podala po izteku trimesečnega roka, ki je začel teči od nastanka zamude, je odločba tožene stranke, da se predlog zavrže, zakonita.
ZD člen 126, 126-4, 163, 165. ZPP člen 337, 337/1.
dedna nevrednost – zapuščinski postopek – navajanje novih dejstev – pritožbene novote – prekluzija
Sodna praksa v zapuščinskem postopku ne dopušča eventualne maksime, ko se uveljavljajo dedne pravice, velja pa v primeru, ko se navajajo zgolj nova dejstva, zato pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati trditev oporočne dedinje v pritožbi.
ureditev meje - postopek za ureditev meje - določitev vrednosti spornega prostora - tržna vrednost zemljišča
Pri ugotavljanju vrednosti spornega prostora v nepravdnem postopku za ureditev meje je potrebno upoštevati tržno vrednost zemljišča. Tržna vrednost je tista, ki je interesantna in zemljišče lastniku pomeni takšno premoženjsko vrednost, kolikor za njega lahko iztrži s prodajo oziroma je to vredno na trgu.
odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti
Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti gre oškodovancu le, če so te trajne narave. Le izjemoma se lahko prisodi tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, in sicer če so te močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Ob tem pa mora biti začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti takšno, da je škodo, ki je s tem nastala, mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nepremoženjske škode.
Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba presojati tudi primernost skupne odmere pravične denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo.
Sodni postopek sloni na metodi racionalne argumentacije. Žaljive pritožbene navedbe se od te metode odmikajo in ogrožajo vsebinsko izvrševanje pravice do sodnega varstva.
roki in naroki – vrnitev v prejšnje stanje – upravičeni vzrok – napačen pravni pouk
Kadar sodna odločba vsebuje napačen pravni pouk, se zakonski roki z nepravilnim poukom ne morejo podaljšati, stranka pa lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje, ker je bila z napačnim pravnim poukom zavedena v zmoto. V nasprotnem bi pomenilo, da je pravdna stranka, ki je zavedena v zmoto glede dolžine pritožbenega roka, prikrajšana v svoji ustavni pravici do vložitve pravnega sredstva (člen 25 URS).
ZD člen 210, 210/2, 210/2-3, 212, 212/1, 212/1-1, 213, 213/1.
napotitev na pravdo - vračunavanje darila v dedni delež - obseg zapuščine - sporna dejstva glede vračunavanja darila v dedni delež - sporna dejstva glede obsega zapuščine - oporočno dedovanje - verjetnejša pravica
V konkurenci oporočnih zapisov in dokazno nepodprtih nasprotnih trditev dediča, s katerimi ta izpodbija resničnost teh zapisov, je potrebno šteti za verjetnejšo pravico drugih dedičev.
najemna pogodba - najemnina - hišniško stanovanje - oddaja hišniškega stanovanja v najem - etažni lastniki - izterjava najemnine s strani etažnih lastnikov
Posamezni etažni lastnik ni upravičen do plačila celotne vtoževane terjatve, ampak zgolj do terjatve v deležu, ki je enak deležu njegovega posameznega dela v razmerju do celotne stavbe. Pri plačilu najemnine etažnim lastnikom gre za deljivo obveznost (pravilno - terjatev). Sodišče prve stopnje bi moralo, glede na trditveno podlago obeh strank, ugotoviti do kolikšnega vtoževanega zneska je terjatev utemeljena v korist tistih tožnikov, ki so svojo lastništvo na posameznem delu celotne stavbe izkazali.