Ker je znašal povprečni mesečni dohodek na družinskega člana 77.000,00 SIT, so podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks, saj bi bilo zaradi plačila sodne takse v znesku 81.900 SIT lahko ogroženo preživljanje tožnice in njenega sina, katerega mesečni stroški za študij v Ljubljani znašajo 63.500,00 SIT.
Ker je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti po poteku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja, je zahtevek vložil prepozno.
ZOR člen 557, 557/1, 557, 557/1. ZPP člen 7, 7/1, 212, 214, 214/4, 7, 7/1, 212, 214, 214/4.
dokazovanje - dejstva
Zmotno je pritožbeno stališče, da je (bilo) gibanje tečaja DIN do tujih valut splošno znano dejstvo, ki ga toženi stranki ni treba dokazovati (4. odstavek 214. člena ZPP), ker so bile tečajne liste vsakodnevno objavljene v časopisih. Kot splošno znano je mogoče šteti le dejstvo, da je imela tedanja Jugoslavija gibljiv tečaj dinarja, ne pa dejstvo, kolikšen je bil tečaj dinarja v razmerju do določene tuje valute na določen dan. Čim bi namreč sodišče moralo opravljati poizvedbe o tečaju din in vpogledati v tečajno listo, veljavno na določen dan, to pomeni, da bi samo moralo iskati dokaz o zatrjevanjem tečaju DIN proti ECU. To pa je v nasprotju z načelom ZPP, da mora dejstva, ki jih navaja stranka, dokazovati sama (primerjaj 1. odstavek 7. člena, 212. člen ZPP).
ZOR člen 28, 28/1, 475, 751, 751/1, 772, 780, 784, 784/1, 28, 28/1, 475, 751, 751/1, 772, 780, 784, 784/1.
komisijska pogodba - potrebni stroški - tečajne razlike
Dogovor o odloženem roku plačila po prodajni pogodbi je v interesu kupca (tožeče stranke; prim. npr. 475. čl. ZOR), saj sicer velja splošno pravilo o sočasnosti izpolnitve. Zato v konkretnem primeru ni moč izhajati iz stališča, da je dogovorjeni rok plačila po prodajni pogodbi tožeči stranki preprečeval posredovanje plačila italijanskemu prodajalcu predno je potekel rok 30 dni, šteto od ino fakture (prim. 1. odst. 315. čl. in 1184. paragraf Codice Civile - CC, ki v konkretnem primeru prihaja v poštev za razmerje med tožečo stranko in italijanskim prodajalcem na podlagi 20. čl. ZMZP).
Presoja o "potrebnosti" (1. odst. 784. čl. ZOR) uveljavljanih stroškov iz naslova tečajnih razlik terja zato umestitev spornih tečajnih razlik v ta kontekst. To pa pomeni, da bi morala tožeča stranka izkazati, da je bila sama s tečajnimi razlikami obremenjena, ker se jim pri izpolnjevanju svoje obveznosti ni mogla izogniti zaradi objektivnih, od njene volje neodvisnih dogodkov. Le taki stroški iz naslova tečajnih razlik so razumni z gledišča komitenta, za čigar položaj mora skrbeti komisionar kot dober gospodarstvenik (1. odst. 751. čl. v zvezi s 772. čl. ZOR).
Skladno z 31. členom ZIZ lahko sodišče, na predlog upnika, dolžniku naloži obveznost, da predloži seznam svojega premoženja, če upnik verjetno izkaže, da s (predlaganimi) sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan. Predložitev tovrstnega seznama dolžnikovega premoženja je torej skrajna možnost, ki se je upnik lahko posluži v izvršilnem postopku, pri čemer mora pred tem izčrpati ostale možnosti, ki mu jih za izvršbo proti konkretnemu dolžniku in njegovemu premoženju nudi zakon z izvršilnimi sredstvi, naštetimi v 30. členu ZIZ.
sodne takse - izterjava sodne takse - sklep o stroških postopka sklep o stroških izvršitelja
Glede na posebno naravo izvršiteljevega dela ter glede na položaj, ki ga ta ima v postopkih izvršbe in zavarovanja, izvršitelja ne gre enačiti s procesnim položajem strank ali drugih udeležencev postopka oziroma predlagateljev, njegovih poročil in predlogov za izdajo odredb ali sklepov pa ne gre enačiti z vlogami strank, s katerimi te predlagajo uvedbo postopka ali opravo dejanja in za katere je v 3. členu ZST predvidena taksna obveznost. Iz tega izhaja, da se za sklep o odmeri stroškov izvršitelju ne plača sodna taksa, kar velja tudi za pritožbo zoper takšen sklep.
postopek v gospodarskih sporih - sodne počitnice - preizkušanje prijavljenih terjatev - upnik - rok
Tožba, s katero stečajni upnik terja ugotovitev obstoja svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ni nujna zadeva v smislu 8. točke 2. odst. 83. člena ZS. Gre namreč zgolj za gospodarski spor, ki je nastal v zvezi s stečajnim postopkom, kot ga opredeljuje 483. člen ZPP. Za te spore pa v času sodnih počitnic sodišče ne dela in zato tudi v tem času ne teče rok, ki je bil upniku dan na voljo za vložitev takšne tožbe z napotitvenim sklepom.
ZPSPP člen 14, 17, 14, 17. ZOR člen 210, 210/4, 210, 210/4.
najemna pogodba - vlaganje v nepremičnino - povrnitev najemnikovih vlaganj
Iz dejanskih in neizpodbjanih ugotovitev sodišča prve stopnje sledi, da si je tožeča stranka sporne poslovne prostore pred sklenitvijo pogodbe ogledala, da ji niso bile neznane pomanjkljivosti, na katere se sedaj sklicuje in zaradi katerih naj bi bil najeti poslovni prostor neuporaben. Takšen dogovor ZPSPP dopušča.
Pogodba nadalje vsebuje dogovor, da najemnik "vsa dodatna vlaganja v stavbe in zemljišče po končanem najemu na račun nespremenjene najemnine prepusti najemodajalcu brez povračila, razen če se stranki drugače ne dogovorita". Iz doslej razloženega sledi, da ni videti, da bi v konkretnem primeru tožeča stranka sploh uveljavljala povračilo za popravila, ki bi ne šla po pogodbi v njeno breme (prim. 14. in 17. čl. ZPSPP in zgoraj cit. pogodbeno določilo 5. člena). Vsaka izmed pogodbenih strank nosi riziko svojih zavestnih odločitev, ki temeljijo na poznavanju bistvenih okoliščin posla, kot to terja načelo varnosti pravnega prometa.
Če pa pogodba velja, je izključena presoja o povračilu vrednosti vlaganj po načelih neopravičene pridobitve. Drugačne pritožbene trditve so pravno zmotne: ni šlo namreč za prehod premoženja brez podlage (prim. 1., 2. in 3. odst. 210. čl. ZOR).
Zavarovalni biro je načeloma upravičen zahtevati od lastnika nezavarovanega motornega vozila le izplačilo zneska, ki sovpada s pravično denarno odškodnino (ki je bila predhodno plačana oškodovancu).
izvršba po uradni dolžnosti - zavrženje pritožbe - gospodarski prestopek - izterjava denarne kazni - upnik
Pri izvršbi po uradni dolžnosti sodišče, ki je izdalo odločbo v gospodarskih prestopkih ne more nastopati kot upnik v izvršilnem procesnem smislu pri prisilni izterjavi določene denarne kazni.
ZIL člen 18, 19, 21, 21/2, 87, 100, 100/1. ZIL-1 člen 42, 43, 44, 47, 48, 114, 116, 116/1, 119.
industrijska lastnina - pravica do uporabe znamke v gospodarskem prometu - istovetnost ali podobnost znaka – pojem uporabe firme
Tožeča stranka bi lahko zahtevala, da se s strani sodišča razglasi za nosilko znamke tožene stranke le, če sama ne bi bila nosilka znamke, ampak bi v gospodarskem prometu za označevanje svojega blaga oziroma storitev uporabljala znak, ki bi bil istoveten ali podoben kasnejši znamki tožene stranke.
Določbe 119. čl. ZPP/77 (118. čl. ZPP/99) ni mogoče razumeti tako, da je že zgolj z zamudo naroka, določenega za obravnavanje predloga za vrnitev v prejšnje stanje, postal neutemeljen ali nedovoljen tudi sam predlog za vrnitev v prejšnje stanje, o katerem razpravlja sodišče na naroku, ki se ga predlagatelj ni udeležil. Tudi v takem primeru je treba ocenjevati upravičenost vzrokov za zamudo, ki so navedeni v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in pri tem upoštevati pravila o dokaznem bremenu.
Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na to, da bi ji moralo sodišče prve stopnje pojasniti, na katero upravno enoto naj naslovi zahtevo za ugotovitev naslova tožene stranke.
Pritožnica nadalje tudi neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni postavilo prav tistega vročevalca, katerega je predlagala za vročanje pisanj toženi stranki.
Ker je Ustavno sodišče razveljavilo 137. čl. Zakona o zemljiški knjigi - ZZK, ki je dopuščal poočitene spremembe izmere brez ustrezne listine, le na podlagi katastrske odmere, sklep zemljiškoknjižnega sodišča ni pravilen. Predlagajoča stranka, ki je predlagala poočitev spremembe izmere meje parcele, ki je bila delno uporabljena za izgradnjo avtocest, tako ne more uspeti s predlaganim vpisom. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo 137. čl. ZZK in 85. čl. Zakona o javnih cestah, je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano odločbo spremeniti, saj je razveljavitev zakona prišla pred odločanjem na drugi stopnji.
odškodninska odgovornost države - služenje vojaškega roka - škoda - denarna odškodnina za negmotno škodo - telesne bolečine - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Država po načelu krivde odgovarja za škodo, ki nastane vojaku med služenjem vojaškega roka pri vadbi karateja kot obveznega dela vojaške vadbe, če izvedbo vaje ne organizira dovolj skrbno.
Za udarnino in obtolčenino levega semenskega povesma na mestu, kjer le-ta prehaja preko sramne kosti, zaradi česar je tožniku nastala večja oteklina in manjša podkožna krvavitev, znaša po presoji pritožbenega soidšča pravična denarna odškodnina za (intenzivne) telesne bolečine 600.000,00 SIT, za (sekundarni in relativni dolgotrajni) strah (pred možnostjo neplodnosti) pa 300.000,00 SIT.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obojestranska krivda - krivda
V dani prometni situaciji sta nepravilno ravnala oba udeleženca prometne nezgode: toženec je s svojim ravnanjem, ko se je pred križiščem nahajal skoraj v celoti na voznem pasu, ki je namenjen vožnji vozil iz nasprotne smeri, na katerega je v tistem trenutku nameraval zapeljati tožnik, slednjemu zaprl nameravano pot vožnje, s čimer je povzročil kritično prometno situacijo. Nepravilno je ravnal tudi tožnik, ki je zavijal na levo tako, da je deloma sekal namišljeno sredinsko črto, ki predstavlja pravilno pot vožnje pri zavijanju v levo, in s hitrostjo, ki pri zavijanju ne omogoča pravočasne in uspešne reakcije v nastali kritični situaciji, kakor tudi ne vozil po namišljenem sredinskem loku. Iz navedenega je sodišče prve stopnje napačno sklepalo pri določitvi stopnje krivde pravdnih strank v enakem razmerju, torej napačno uporabilo določilo 2. odst. 178. čl. ZOR. Kritično prometno situacijo je povzročil toženec, katerega razmerje je bilo bistveni razlog za nastanek prometne nesreče, in je tako s svojim ravnanjem k prometni nesreči prispeval z 80 %.
Ker je tožnica od izvedenca zahtevala, da poda dodatna pojasnila k pisnemu mnenju na obravnavi, se šteje, da gre za njen dokazni predlog, za katerega mora do končne odločitve kriti stroške.
ZDSS člen 6, 6-5, 59, 59/1, 6, 6-5, 59, 59/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339, 339/2, 339/2-8.
absolutna bistvena kršitev - pravica do sodnega varstva - kolektivni spor
1. ZDSS v 1. odst. 59. člena določa, da odloči sodišče brez obravnave o zahtevi sveta delavcev za imenovanje delavskega direktorja, o pritožbi zoper sklep volilne komisije o neveljavnosti volitev članov sveta delavcev, o predlogu za razveljavitev volitev članov sveta delavcev ter o predlogu za imenovanje arbitra ali predsednika arbitraže. Spora v zvezi z zavrnitvijo predloga kandidata za člana sveta javnega zavoda (organa upravljanja) ni mogoče uvrstiti med spore, ki jih izrecno našteva 1. odst. 59. čl. ZDSS. Sodišče zato ni imelo pravne podlage, da odloči brez obravnave. S takim postopanjem toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.
2. ZDSS v 5. točki 6. člena določa, da so delovna sodišča pristojna za odločanje v kolektivnih sporih, ki izvirajo iz Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju in se nanašajo na kršitve zakona s strani sveta delavcev, na spore med vodstvom in svetom delavcev, na izvolitve delavskih zaupnikov, članov sveta delavcev in nadzornega sveta, če ni z zakonom drugače določeno. Spora, ki se nanaša na sklep volilne komisije o zavrnitvi predloga kandidature za člana sveta javnega zavoda, ni mogoče uvrstiti med spore, navedene v 5. tč. 6. čl. ZDSS, zato predmetni spor ni kolektivni delovni spor po 6. čl. ZDSS.
1. odst. 214. čl. ZPP določa, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala. Ker je tožnica priznala, da v času prenehanja delovnega razmerja ni bila v bolniškem staležu niti ni imela odobrenega koriščenja letnega dopusta in ker ni zatrjevala, da bi od 27.9.1999 izostala z dela iz kakšnega drugega razloga opravičljive narave, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izostala z dela neopravičeno. Ker je tožnica šele v pritožbi navajala, da je dokončno odločbo o bolniškem staležu prejela po 27.9.1999, da so delavci tožene stranke koristili dopust po predhodnem ustnem obvestilu nadrejenega delavca, da ji pri toženi stranki ni bilo rečeno, da mora za koriščenje letnega dopusta napisati vlogo in v zvezi s tem predlagala zaslišanje svojega nadrejenega in sodelavcev, ni pa izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla navesti oz. predlagati do konca prvega naroka za glavno obravnavo (pred sodiščem prve stopnje je bila zadeva končana na prvem naroku za glavno obravnavo), pritožbeno sodišče teh dejstev oz. dokaznih predlogov ni moglo upoštevati.