Za skrito napako (prvi odstavek 482. člena ZOR) gre namreč tudi v primeru, ko je tožnik ob nakupu avtomobila sicer vedel za vse lastnosti avtomobila, ki jih je naštelo sodišče prve stopnje, ni pa vedel za to, da te lastnosti predstavljajo napako oziroma da je avtomobil zaradi teh lastnosti tehnično neizpraven.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - verjetnost terjatve - komanditna družba (k. d.) - odgovornost komplementarja za obveznosti družbe - subsidiarna odgovornost - zahteva za izpolnitev obveznosti
Upnika komanditne družbe predhodno nista pisno pozvala na izpolnitev denarne obveznosti, ki jo želita v tem postopku zavarovati, temveč le na izpolnitev nedenarne obveznosti, ki jo imata do te družbe, predlog za zavarovanje pa sta vložila direktno proti komplementarju. V konkretnem primeru zato ni podan niti temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, da je izkazana verjetnost, da terjatev upnikov obstoji ali da jima bo ta zoper dolžnika nastala. priznanju pravic. Odločilno torej ni, ali je terjatev že zapadla, ampak ali je bila izvršena.
Tožnika nimata ekonomskega interesa za sodno varstvo posesti z vidika opravičljivosti vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja, ki v danem primeru prav gotovo ni ekonomsko upravičeno.
ZS člen 104, 104/1, 104/1-2, 104, 104/1, 104/1-2. ZIZ člen 78, 78/2, 78, 78/2. ZPP člen 24, 24/1, 24, 24/1.
krajevna pristojnost - krajevna pristojnost
Upnik je potem, ko je bila zadeva odstopljena Okrajnemu sodišču v Črnomlju umaknil prvo predlagano sredstvo izvršbe - rubež, cenitev in prodajo nepremičnin. Izvršilni postopek je zato Okrajno sodišče v Črnomlju v tem delu oz. glede tega izvršilnega sredstva pravilno ustavilo. Predmetni izvršilni postopek po pravnomočnosti navedenega sklepa torej teče le še glede ostalih predlaganih izvršilnih sredstev in je zato potrebno uporabiti pravila o določitvi krajevne pristojnosti sodišča glede na preostala izvršilna sredstva, v konkretnem primeru najprej glede na drugo predlagano izvršilno sredstvo - rubež in prodajo premičnih dolžnikovih stvari, glede katerih pa upnik ni navedel, kje se nahajajo. Zato je potrebno uporabiti določbo 2. odstavka 78. člena ZIZ, po katerem je v tem primeru izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče oz. sedež, torej v tej pravdni zadevi Okrajno sodišče v Ljubljani.
stvarno pravo - obligacijsko pravo - zavarovanje terjatev
VSL49411
ZTLR člen 63, 63/4, 63, 63/4. ZOR člen 972, 972. ZZK člen 1, 1/3, 4, 53, 1, 1/3, 4, 53.
zastavna pravica - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - hipoteka
Po določbi 3. odst. 13. čl. Zakona o zemljiški knjigi (Ur.l. RS št. 33/95 - ZZK) se terjatev, ki je zavarovana s hipoteko, vpiše tako, da se označi s številom denarnih enot, na katere se glasi v skladu z veljavnimi predpisi. Po določbi 4. odst. istega člena se v primeru dogovorjenih obresti vpiše tudi višina obrestne mere. Pravila terjajo opis zavarovane terjatve z opredelitvijo pravnega razmerja, iz katega zavarovana terjatev izvira, njeno višino in roke zapadlosti. Z vpisom v zemljiško knjigo se obligacijska pravica ne ustanavlja, niti ne spreminja, ustanavlja se le stvarna pravica. zato je identifikaciji obsega zavarovane terjatve zadoščeno, če se opis sklicuje na podroben opis v obligacijskem aktu, torej pogodbi med strankama (primerjaj komentar k 53. čl. ZZK na strani 259 izdaje Gospodarskega vestnika, Ljubljana 1998).
Zavarovanje posojil sodi med primere, ko se prav zaradi neobstoja vseh elementov za izračun terjatve v času sklenitve razmerja (in vpisu hipoteke kot pogodbeno dogovorjenega zavarovanja posojila) v zemljiško knjigo vpiše znesek glavnega dolga in višina eventualno dogovorjene obrestne mere, vendar se vpisana hipoteka razteza tudi na morebitne obveznosti, ki nastanejo med zastavnim upnikom in dolžnikom po sklenitvi zastavne pogodbe, a izvirajo iz istega obligacijskopravnega razmerja in zapadejo pred poravnavo s hipoteko zavarovane obveznosti (primerjaj 972. čl. ZOR). Smisel hipoteke je v varovanju upnikove terjatve do njene popolne poravnave (glej 4. odst. 63. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Ur.l. SFRJ št. 6/80, Ur.l. RS št. 4/91, ZTLR).
Stroški odvetniškega zastopanja v postopku izplačila zavarovalnine pred pravdo niso škoda, ampak predpravdni stroški. Zato se ti stroški ne morejo uveljavljati kot samostojen tožbeni zahtevek.
Zakon o obrambi in zaščiti (ZOZ) člen 18, 18. ZOR člen 154, 154.
odgovornost države - služenje vojaškega roka
Služenje vojaškega roka ter služenje v rezervni sestavi je z zakonom določena dolžnost vseh moških državljanov, ki so sposobni za vojaško službo. Tožnik torej ni postal vojak po lastni volji in država je po 18. členu Zakona o obrambi in zaščiti odgovorna za škodo, ki mu je nastala pri izvrševanju vojaške dolžnosti. To določbo je potrebno uporabiti v zvezi s 154/1 členom ZOR, saj je država opustila dolžno nadzorstvo nad tožnikom in se zato ne more razbremeniti krivde zaradi okoliščine, da je tožnik povzročil škodo sam na sebi (poskus samomora).
Tožeča stranka je objekte gradila ob vednosti in izrecnem dovoljenju tožene stranke, saj ji je slednja v ta namen zemljišče dala z odločbami v uporabo in ji kasneje izdajala tudi druga potrebna upravna dovoljenja in soglasja. Zato je tožena stranka dolžna izdati tožeči stranki listino, na podlagi katere bo mogoče vknjižiti pravico uporabe na tožečo stranko.