Tožena stranka je bila kot samostojni podjetnik izbrisana iz Poslovnega registra Slovenije, vendar to ne vpliva na njene pravice in obveznosti iz obdobja pred tem. Samostojni podjetnik namreč ni pravna, pač pa je fizična oseba, torej (prej in še vedno) tožena stranka.
Vabilo na zaslišanje stranke, se le-tej vroča osebno.
Pritožnik mora konkretizirano navesti glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo, in samo listino, ter seveda tudi, katera listina to je. Zgolj trditev, da takšno nasprotje obstaja, je preveč splošna in pavšalna, da bi zadostila tej zahtevi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0073757
ZPSPP člen 27, 27/2, 31. OZ člen 417.
spor majhne vrednosti - najemna pogodba - najemnina - sprememba lastništva - sprememba najemne pogodbe iz določenega časa v nedoločen čas - odstop terjatve - aktivna legitimacija - odločanje po stanju ob koncu glavne obravnave
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (smiselno) izhaja pravilna materialnopravna ocena sodišča prve stopnje, da sprememba lastništva nima vpliva na veljavnost najemne pogodbe z dne 26. 4. 2007, saj 31. člen ZPSPP določa, da najem ne preneha, če pridobi kdo drug z nakupom ali kako drugače od najemodajalca lastninsko pravico ali pravico uporabe na poslovni stavbi oziroma na poslovnem prostoru. Šteje se, da je najemna pogodba sklenjena za nedoločen čas, če najemnik poslovne prostore še vedno uporablja, najemodajalec pa ne zahteva izpraznitve.
Res je bila pogodba o odstopu terjatve sklenjena šele tekom tega pravdnega postopka, na kar opozarja tožena stranka v pritožbi, vendar ta okoliščina ne vpliva na obveznost tožene stranke, da tožeči stranki plača najemnino, kot je odločeno v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje namreč pravno in dejansko stanje ocenjuje ob koncu glavne obravnave, oziroma v konkretnem primeru, ko glavne obravnave ni bilo, glede na iztek roka za vložitev druge pripravljalne vloge tožene stranke (ki je tožena stranka ni vložila).
preživnina - stiki - določitev stikov z otrokom - stiki med počitnicami - koristi otroka
Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da ni utemeljenega razloga, da otrok ne bi preživljal z očetom tudi jesenskih, prvomajskih in zimskih počitnic še pred vstopom v šolo. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da se stiki med otrokom in očetom izvajajo vsake druge šolske počitnice, torej jesenske, zimske in prvomajske.
Ker je pritožbeno sodišče pritrdilo pritožbama, da obdolženki očitano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz prvega odstavka 213. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena KZ-1, je ugotavljalo tudi ali morda dejanje, kot se očita obdolženki, ne vsebuje zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja. Ta preizkus je pokazal, da tak opis kot izhaja iz izreka napadene sodbe ne vsebuje niti znakov kaznivega dejanja samovoljnosti iz člena 310 KZ-1, saj bi lahko eventualno šlo za dejanje iz četrtega v zvezi z drugim odstavkom 310. člena KZ-1, torej za izterjavo dolga, kar pa izključuje v izreku zatrjevana trditev o protipravni premoženjski koristi, kar pa dolg ni.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2, 52/2, 52/3, 52/4. ZNP člen 35, 35/2.
stroški nepravdnega postopka – izvedba dokaza z izvedencem – stroški izvedenca – skupni stroški – odmera nagrade – priprave na ustno podajanje mnenja – navzočnost na sodišču
Izvedba dokaza z izvedencem je bila potrebna zaradi ugotovitve, kakšna odločitev o stikih je v največjo korist otrok, kar je bilo zato v interesu obeh udeležencev. Stroški sodne izvedenke torej predstavljajo skupne stroške postopka, za katere je prav, da jih udeleženca trpita po enakih delih.
Tudi po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (primerjaj na primer odločbo VS RS sklep III Ips 67/2015) jasno izhaja, da ZFPPIPP ne ureja udeležbe družbenikov izbrisane družbe na njenem premoženju, spričo česar je treba zaključiti, da družbeniki predstavljajo singularne pravne naslednike izbrisane družbe.
OZ člen 131, 186, 188, 188/1. ZCes-1 člen 15, 15/1.
poškodba - poledenela cesta - zdrs - odgovornost za škodni dogodek - vzrok padca - soprispevek oškodovanca - soprispevek tretjega - neosvetljeno cestišče - solidarni dolžniki
V konkretnem primeru ni pravno pomemben (so)prispevek tretjega (občine, ki je bil zavarovanec tožeče stranke) pri nastanku konkretne škode (neosvetljeno cestišče). Za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (186. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Oškodovanec pa lahko toži za škodo tudi samo enega od solidarnih dolžnikov. Solidarni dolžnik, ki plača več, kot pa znaša njegov delež v škodi, pa lahko zahteva od vsakega drugega dolžnika, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj (prvi odstavek 188. člena OZ).
spor majhne vrednosti – sprememba pogodbe – dogovor o ceni – molk – sprejem ponudbe – manko soglasja volj o predlaganih spremembah – prevzem odpadnega materiala
V konkretnem primeru je tožena stranka tožeči stranki posredovala tako predlog za spremembo pogodbe, kot tudi odpoved pogodbe za primer, če tožeča stranka na predlagane spremembe ne bi pristala, pri čemer je izrecno navedla, da v tem primeru začne teči enomesečni odpovedni rok. Zato ni mogoče sklepati, da je tožeča stranka s tem, ko je toženi stranki pred iztekom odpovednega roka (molče) predala odpadni material, pristala na predlagane spremembe pogodbenega razmerja. Drugače povedano, iz njenega ravnanja se ne da zanesljivo sklepati, da je izjavila voljo po spremembi pogodbe (prvi odstavek 18. člena OZ).
prehajanje trditvenega in dokaznega bremena – razlaga pogodb – pogodba o upravljanju – posebni skupni deli stavbe – delitev stroškov na posebnih skupnih delih – prekoračitev trditvene podlage – prepoved reformatio in peius
Kot pritožba izpostavlja v delu, v katerem izpodbija odločitev o veljavnosti drugega odstavka 6. člena Pogodbe o upravljanju, v postopku na prvi stopnji ni nobena od strank zatrjevala, da Pogodba v kateremkoli delu, vključno z delilnikom stroškov, ne bi bila veljavna.
Ker nobena od strank ni zatrjevala njegove neveljavnosti, je sodišče prve stopnje zmotno odklonilo njegovo uporabo s sklicevanjem nanjo.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
začasna nezmožnost za delo - invalidnost - omejena delovna zmožnost - razlogi o odločilnih dejstvih
Ker je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z le občasnim prisilnim položajem ledvene hrbtenice in ročnim prenašanjem bremen do največ 10 kg, je začasno nezmožnost za delo v spornem obdobju potrebno presojati glede na zdravstveno stanje, kot je obstajalo v tem obdobju, in glede na omejeno delovno zmožnost, upoštevaje delo z omejitvami. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za delo v okviru omejene delazmožnosti, zaradi katere je bil razvrščen v III. kategorijo, vendar sodba za tak zaključek nima razlogov o odločilnih dejstvih, niti glede tožnikovega zdravstvenega stanja v spornem obdobju niti glede njegove zmožnosti za delo po odločbi zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tega namreč ni niti ugotavljalo niti pojasnilo. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.
ZPIZ-2 člen 85, 85/1, 85/1-1, 85/1-2, 85/1-3, 85/1-4, 85/3.
nadomestilo za invalidnost - invalid III. kategorije invalidnosti - višina - odmera nadomestila
Tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic zaradi posledic poškodbe pri delu v 70 % in bolezni v 30 % s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, na dan nastanka invalidnosti ni bil zaposlen in ni bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan. ZPIZ-2 v 85. členu v tretjem odstavku po alinejah določa, v kakšni višini se za vsak primer odmeri nadomestilo za invalidnost. Višina nadomestila za invalidnost je odvisna od statusa, v kakršnem je bil delovni invalid ob nastanku invalidnosti oziroma, iz katerih razlogov uveljavlja priznanje nadomestila za invalidnost. Tako je v 1. alineji tretjega odstavka 85. člena izrecno določeno, da se v primeru iz 1. alineje prvega odstavka, torej, če delovni invalid ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen ali obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, nadomestilo odmeri v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti ter v 2. alineji iste določbe, da se v primerih iz 2. alineje prvega odstavka, torej če mu je delovno razmerje med drugim prenehalo neodvisno od njegove volje ali krivde, nadomestilo odmeri v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Glede na to, da tožnik ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen ali obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, pa čeprav je izpolnjeval vse ostale pogoje iz prvega odstavka citirane določbe, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec tožniku pravilno skladno s 1. alinejo tretjega odstavka 85. člena ZPIZ-1 nadomestilo za invalidnost odmerilo v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem nadomestila za invalidnost v višini 60 % od invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, ni utemeljen, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
neobrazložen odgovor na tožbo – zamudna sodba – nedovoljene pritožbene novote – označba stranke – samostojni podjetnik
Pravdno stranko, ki je samostojni podjetnik, se pravilno označuje s celotno firmo (fantazijski dodatek, ime in priimek ter dodatek s. p.), lahko pa tudi samo z imenom in priimkom, saj je stranka v tem primeru fizična oseba. V predmetni zadevi je tožeča stranka toženo stranko v tožbi označila z nazivom „A. A., s. p., M. 1, 1000 Ljubljana“, s čimer je zadostila zahtevam po ustrezni identifikaciji tožene stranke.
ZPIZ-2 člen 138, 138/1, 138/2, 238. ZPIZ-1 člen 201.
prišteta doba - oboleli za rakom do 15. leta starosti - osebna okoliščina
ZPIZ-2 je v 238. členu, ki ureja prišteto dobo za pridobitev in odmero pravic na podlagi osebnih okoliščin, dodal novo osebno okoliščino, in sicer obolenje za rakom do 15. leta starosti. Tožnica je bila v zavarovanje vključena kot oseba, ki je kot otrok zbolela za rakom, zato je za celotno obdobje zavarovanja upravičena, da se ji k temu zavarovanju prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja. ZPIZ-2 ne določa, da bi šlo le za razmerja, ki so nastala od 1. 1. 2013 dalje, torej od uveljavitve zakona dalje, za kar se neutemeljeno zavzema toženec v pritožbi.
Statut javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija člen 45, 45/2. ZRTVS-1 člen 16, 16/1, 16/1-9, 17, 17/1, 17/1-17, 17/2, 17/3, 17/3-1, 17/5, 17/6, 17/6-7, 18, 18/1, 18/2, 18/3, 18/4, 18/5, 21, 21/1, 22. ZUP člen 4, 260, 260-8. ZZ člen 36, 36/1.
neizbira kandidata - zmotna uporaba materialnega prava - imenovanje generalnega direktorja - javnopravna stvar - mandat - prenehanje mandata za naprej - obnova postopka - obnovitveni razlog - sestava kolegijskega organa
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je obstajal utemeljen obnovitveni razlog za obnovo in za ponovno odločanje o izbiri generalnega direktorja tožene stranke (oziroma za razveljavitev sklepa o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke). Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se obnovi v skladu z 8. točko 260. člena ZUP, če kolegijski organ, ki je izdal odločbo, ni odločal v sestavi, kot je predpisana z veljavnimi predpisi, ali če za odločbo ni glasovala predpisana večina. Sodišče prve stopnje je štelo, da član Programskega sveta B.B. ni izpolnjeval zakonskih pogojev za imenovanje za člana Programskega sveta tožene stranke, zato je posledično menilo, da je kolegijski organ odločal v sestavi, ki ni bila v skladu z zakonom. Takšno stališče je zmotno. B.B. je bil v Državnem zboru imenovan v mandat na podlagi sedme alineje 1. odstavka 17. člena ZRTVS-1, mandat pa mu je prenehal z ugotovitvenim sklepom Državnega zbora z dne 22. 5. 2014. Vsebino tega sklepa je mogoče razlagati le tako, da mandat preneha z dnem, ko se Državni zbor s tem seznani ali pa takrat, ko je tak sklep objavljen v Uradnem listu. V nobenem primeru pa ta sklep Državnega zbora ne velja za nazaj, kar bi pomenilo, da bi se članu Programskega sveta za nazaj odvzel mandat. Tako ni mogoče šteti, da član Programskega sveta B.B. v času prvega glasovanja o generalnem direktorju tožene stranke (7. 4. 2014) ni imel pravno veljavnega mandata, oziroma da bi kolegijski organ, to je Programski svet, o kandidaturi tožnice za generalno direktorico tožene stranke odločal v nepravilni sestavi. Sestavo Programskega sveta je določal 6. odstavek 17. člena ZRTVS-1, v postopku pa ni bilo ugotovljeno, da bi bila sestava Programskega sveta glede na citirano določbo nepravilna. Ker ni bil podan obnovitveni razlog iz 8. točke 260. člena ZUP, so nezakonite odločitve tožene stranke o razveljavitvi sklepa o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke, o ponovnem odločanju o izbiri kandidatov in o imenovanju A.A. za generalnega direktorja tožene stranke. Kršene so bile torej določbe postopka izbire kandidata v smislu 36. člena ZZ, kar je bistveno vplivalo na odločitev o izbiri. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je ugodilo delu tožbenega zahtevka tožnice za razveljavitev sklepa Programskega sveta tožene stranke o imenovanju A.A. za generalnega direktorja tožene stranke.
Glede na to, da je o sklepu Programskega sveta tožene stranke o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke odločal kolegijski organ v pravilni sestavi (zaradi česar ni bilo pravne podlage za njegovo razveljavitev v postopku obnove pri toženi stranki), tožnica nima pravnega varstva niti pravnega interesa za ugotovitev, da je bila izbrana za generalno direktorico tožene stranke. Le neizbrani kandidati bi lahko uveljavljali sodno varstvo in izpodbijali odločitev o njeni izbiri v smislu 36. člena ZZ. Tožnica pa ne more zahtevati ugotovitve, da je bila izbrana za generalno direktorico tožene stranke. Ker za sodno varstvo v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ni pogojev, je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (274. člen ZPP).
objava popravka – pravica do popravka – vsebina popravka – nov popravek
Objavo popravka mora prizadeti uveljavljati neposredno od odgovornega urednika. Do sodnega varstva je upravičen, če odgovorni urednik popravka ne objavi v roku in na način, določen z ZMed.
V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov za 25 let delovne dobe, ko je delal pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo in pri odločitvi o višini odpravnine zaradi delovnopravne kontinuitete tožnikovega delovnega razmerja upoštevalo delovno dobo pri vseh delodajalcih.
Delavci, ki so v kontinuiranem obdobju zaposleni pri različnih delodajalcih, so glede pravic, ki so vezane na delovno dobo, v enakem pravnem položaju kot tisti delavci, ki so bili formalno preneseni od enega delodajalca k drugemu po določbi 73. člena ZDR, če so podane okoliščine, ki kažejo na dejansko delovnopravno kontinuiteto delovnega razmerja, kot na primer, da delavci ves čas opravljajo enako delo, na istem delovnem mestu, na isti lokaciji in z istimi sredstvi. Ne glede na to, da so ti delavci (formalno) zaposleni pri različnih delodajalcih, se jim v primeru ugotovljene dejanske delovnopravne kontinuitete delovnega razmerja upošteva delovna doba pri vseh delodajalcih in imajo pravice, ki jim gredo glede na skupno delovno dobo.
ZRSin člen 6, 6-2, 8. Konvencija št. 87 o sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic člen 3.
reprezentativnost sindikata - kolektivni delovni spor - izpolnjevanje pogojev
V tem kolektivnem delovnem sporu je predlagatelj zahteval razveljavitev sklepa nasprotnega udeleženca, s katerim je nasprotni udeleženec ugotovil, da predlagatelj ni reprezentativni sindikat znotraj podjetja H. d. d.. Po določbi 6. člena ZRSin so reprezentativni tisti sindikati, ki so demokratični in uresničujejo svobodo včlanjevanja v sindikate, njihovega delovanja in uresničevanja članskih pravic in obveznosti, neprekinjeno delujejo najmanj šest mesecev, so neodvisni od državnih organov in delodajalcev, se financirajo pretežno iz članarine in drugih lastnih virov ter imajo določeno število članov v skladu z določili tega zakona. Ob pogojih iz 6. člena ZRSin se kot reprezentativne določijo zveze ali konfederacije sindikatov za območje države, v katere se povezujejo sindikati iz različnih panog, dejavnosti ali poklicev, in v katere je včlanjenih najmanj 10 % delavcev iz posamezne panoge dejavnosti ali poklica (8. člen ZRSin). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je nasprotni udeleženec sam ustvaril okoliščine, zaradi katerih predlagateljeve prisotnosti ne zaznava, zato mu ni mogoče pritrditi, da predlagatelj že šest mesecev neprekinjeno ne deluje. Poleg tega je predlagatelj združen v konfederacijo sindikatov, ki je reprezentativna za območje države v dejavnosti kovinske industrije Slovenije, pogoj 15 % članstva za reprezentativnost pa je predpisan le za tiste sindikate, ki niso včlanjeni v zvezo ali konfederacijo sindikatov (9. člen ZRSin). Sodišče prve stopnje je zato pravilno razveljavilo sklep nasprotnega udeleženca, s katerim je nasprotni udeleženec ugotovil, da predlagatelj pri njem ni reprezentativen.
V drugem odstavku 90. člena OZ je določeno, da se ničnost ne more uveljavljati, če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena. Kot izhaja iz pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS, sprejetega na občni seji Vrhovnega sodišča RS 18. in 19. 6. 1996 (I/96), se pravni standard manjšega pomena ne nanaša samo na vsebino prepovedi, ampak tudi na ravnanje tistega, ki prepoved prekrši. ZDR opredeljuje pogodbo o zaposlitvi, ki ne izpolnjuje pogojev, določenih z ZZDT-1, kot nično. Prepoved sklenitve delovnega razmerja s tujcem brez delovnega dovoljenja vsekakor ni manjšega pomena.
Čeprav tožnik (delavec tujec) ob sklenitvi ni imel delovnega dovoljenja, pa bi ostale zatrjevane okoliščine lahko privedle do zaključka, da je kršitev te prepovedi manj pomembna (prim. tudi sklep in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 162/2001), če so se medsebojne pravice in obveznosti z dne 6. 12. 2011 sklenjene pogodbe o zaposlitvi realizirale, ter dejstvo, da je bilo tožniku dne 9. 3. 2012 izdano delovno dovoljenje, vplivale na to, ali je tožnik upravičen do plačila plače od dne sklenitve pogodbe o zaposlitvi, čeprav takrat še ni imel delovnega dovoljenja.
Določbe ZST-1 o delni oprostitvi plačila sodnih taks, o odlogu plačila in o obročnem plačilu sodnih taks se na podlagi četrtega odstavka 11. člena ZST-1 smiselno uporabljajo tudi za pravne osebe glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če nimajo sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne morejo zagotoviti oziroma jih ne morejo zagotoviti takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti. Pravne osebe ni mogoče oprostiti plačila taks v celoti, ampak le delno. Sodišče prve stopnje je toženo stranko, ki je pravna oseba, pravilno oprostilo plačila sodnih taks v višini 90 %, v ostalem pa je predlog za oprostitev plačila sodnih taks utemeljeno zavrnilo, upoštevaje premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje tožeče stranke.