Ker je pritožbeno sodišče pritrdilo pritožbama, da obdolženki očitano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz prvega odstavka 213. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena KZ-1, je ugotavljalo tudi ali morda dejanje, kot se očita obdolženki, ne vsebuje zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja. Ta preizkus je pokazal, da tak opis kot izhaja iz izreka napadene sodbe ne vsebuje niti znakov kaznivega dejanja samovoljnosti iz člena 310 KZ-1, saj bi lahko eventualno šlo za dejanje iz četrtega v zvezi z drugim odstavkom 310. člena KZ-1, torej za izterjavo dolga, kar pa izključuje v izreku zatrjevana trditev o protipravni premoženjski koristi, kar pa dolg ni.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2, 52/2, 52/3, 52/4. ZNP člen 35, 35/2.
stroški nepravdnega postopka – izvedba dokaza z izvedencem – stroški izvedenca – skupni stroški – odmera nagrade – priprave na ustno podajanje mnenja – navzočnost na sodišču
Izvedba dokaza z izvedencem je bila potrebna zaradi ugotovitve, kakšna odločitev o stikih je v največjo korist otrok, kar je bilo zato v interesu obeh udeležencev. Stroški sodne izvedenke torej predstavljajo skupne stroške postopka, za katere je prav, da jih udeleženca trpita po enakih delih.
Tudi po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (primerjaj na primer odločbo VS RS sklep III Ips 67/2015) jasno izhaja, da ZFPPIPP ne ureja udeležbe družbenikov izbrisane družbe na njenem premoženju, spričo česar je treba zaključiti, da družbeniki predstavljajo singularne pravne naslednike izbrisane družbe.
Tožena stranka je bila kot samostojni podjetnik izbrisana iz Poslovnega registra Slovenije, vendar to ne vpliva na njene pravice in obveznosti iz obdobja pred tem. Samostojni podjetnik namreč ni pravna, pač pa je fizična oseba, torej (prej in še vedno) tožena stranka.
Vabilo na zaslišanje stranke, se le-tej vroča osebno.
Pritožnik mora konkretizirano navesti glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo, in samo listino, ter seveda tudi, katera listina to je. Zgolj trditev, da takšno nasprotje obstaja, je preveč splošna in pavšalna, da bi zadostila tej zahtevi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0073757
ZPSPP člen 27, 27/2, 31. OZ člen 417.
spor majhne vrednosti - najemna pogodba - najemnina - sprememba lastništva - sprememba najemne pogodbe iz določenega časa v nedoločen čas - odstop terjatve - aktivna legitimacija - odločanje po stanju ob koncu glavne obravnave
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (smiselno) izhaja pravilna materialnopravna ocena sodišča prve stopnje, da sprememba lastništva nima vpliva na veljavnost najemne pogodbe z dne 26. 4. 2007, saj 31. člen ZPSPP določa, da najem ne preneha, če pridobi kdo drug z nakupom ali kako drugače od najemodajalca lastninsko pravico ali pravico uporabe na poslovni stavbi oziroma na poslovnem prostoru. Šteje se, da je najemna pogodba sklenjena za nedoločen čas, če najemnik poslovne prostore še vedno uporablja, najemodajalec pa ne zahteva izpraznitve.
Res je bila pogodba o odstopu terjatve sklenjena šele tekom tega pravdnega postopka, na kar opozarja tožena stranka v pritožbi, vendar ta okoliščina ne vpliva na obveznost tožene stranke, da tožeči stranki plača najemnino, kot je odločeno v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje namreč pravno in dejansko stanje ocenjuje ob koncu glavne obravnave, oziroma v konkretnem primeru, ko glavne obravnave ni bilo, glede na iztek roka za vložitev druge pripravljalne vloge tožene stranke (ki je tožena stranka ni vložila).
preživnina - stiki - določitev stikov z otrokom - stiki med počitnicami - koristi otroka
Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da ni utemeljenega razloga, da otrok ne bi preživljal z očetom tudi jesenskih, prvomajskih in zimskih počitnic še pred vstopom v šolo. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da se stiki med otrokom in očetom izvajajo vsake druge šolske počitnice, torej jesenske, zimske in prvomajske.
OZ člen 131, 186, 188, 188/1. ZCes-1 člen 15, 15/1.
poškodba - poledenela cesta - zdrs - odgovornost za škodni dogodek - vzrok padca - soprispevek oškodovanca - soprispevek tretjega - neosvetljeno cestišče - solidarni dolžniki
V konkretnem primeru ni pravno pomemben (so)prispevek tretjega (občine, ki je bil zavarovanec tožeče stranke) pri nastanku konkretne škode (neosvetljeno cestišče). Za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (186. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Oškodovanec pa lahko toži za škodo tudi samo enega od solidarnih dolžnikov. Solidarni dolžnik, ki plača več, kot pa znaša njegov delež v škodi, pa lahko zahteva od vsakega drugega dolžnika, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj (prvi odstavek 188. člena OZ).
spor majhne vrednosti – sprememba pogodbe – dogovor o ceni – molk – sprejem ponudbe – manko soglasja volj o predlaganih spremembah – prevzem odpadnega materiala
V konkretnem primeru je tožena stranka tožeči stranki posredovala tako predlog za spremembo pogodbe, kot tudi odpoved pogodbe za primer, če tožeča stranka na predlagane spremembe ne bi pristala, pri čemer je izrecno navedla, da v tem primeru začne teči enomesečni odpovedni rok. Zato ni mogoče sklepati, da je tožeča stranka s tem, ko je toženi stranki pred iztekom odpovednega roka (molče) predala odpadni material, pristala na predlagane spremembe pogodbenega razmerja. Drugače povedano, iz njenega ravnanja se ne da zanesljivo sklepati, da je izjavila voljo po spremembi pogodbe (prvi odstavek 18. člena OZ).
prehajanje trditvenega in dokaznega bremena – razlaga pogodb – pogodba o upravljanju – posebni skupni deli stavbe – delitev stroškov na posebnih skupnih delih – prekoračitev trditvene podlage – prepoved reformatio in peius
Kot pritožba izpostavlja v delu, v katerem izpodbija odločitev o veljavnosti drugega odstavka 6. člena Pogodbe o upravljanju, v postopku na prvi stopnji ni nobena od strank zatrjevala, da Pogodba v kateremkoli delu, vključno z delilnikom stroškov, ne bi bila veljavna.
Ker nobena od strank ni zatrjevala njegove neveljavnosti, je sodišče prve stopnje zmotno odklonilo njegovo uporabo s sklicevanjem nanjo.
ZPP člen 105, 108, 108/5, 180, 180/1. ZDSS-1 člen 73.
nepopolna vloga - zavrženje vloge
V obravnavanem primeru ne gre zgolj za pomanjkljivost vloge v smislu, da ni postavljenega tožbenega zahtevka, temveč ni jasno, v čem naj bi bilo bistvo spora. Ni torej jasno, za kakšen predmet spora naj bi šlo, niti ni opredeljena tožena stranka. Poleg tega vloga nima sestavin, ki jo mora imeti vsaka tožba, da je sposobna za vsebinsko obravnavanje pred sodiščem. Ker vložnik v roku 15 dni, kot mu je s sklepom o popravi in dopolnitvi vloge naložilo sodišče prve stopnje, nepopolne vloge ni popravil, je sodišče skladno s 108. členom ZPP vlogo utemeljeno zavrglo, saj ni pogojev za njeno vsebinsko obravnavanje.
Zakon o uporabi predpisov in o reševanju kolizij med republiškimi oziroma pokrajinskimi zakoni na področju davkov, prispevkov in taks člen 12, 12/2. ZPIZ-1 člen 203, 203/1.
starostna pokojnina - ponovna odmera - pokojninska doba - plačevanje prispevkov - tuj nosilec zavarovanja
Po kolizijskih predpisih bivše SFRJ so se prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačevali nosilcu zavarovanja, na območju katerega se je delo opravljalo. V konkretni zadevi, ko je tožnica delo opravljala v poslovni enoti v A. (Kosovo), so po takrat veljavni zvezni zakonodaji bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje lahko plačevani le tamkajšnjemu nosilcu zavarovanja. Sodišče prve je stopnje pravilno zaključilo, da so bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v spornem obdobju glede na tožničino delo v A. na Kosovem plačevani tamkajšnji pristojni samoupravni interesni skupnosti. Ni namreč nobenega dokaza, da bi bili plačevani pravnemu predhodniku tožene stranke. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke in ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju sporne pokojninske dobe ni utemeljen.
kolektivni delovni spor - regres za letni dopust - interventni ukrepi - višina regresa
Kot izhaja iz obrazložitve predloga novele ZDIU12-A, ki je bila sprejeta v juniju 2012, je bil namen novele oziroma novega 5.a člena ZDIU12, glede na potrebne dodatne ukrepe, ki se odražajo v znižanih prejemkih iz delovnega razmerja javnim uslužbencem v javnem sektorju, v zakonski ureditvi enotne višine regresa za letni dopust za zaposlene v nefinančnih in finančnih družbah, v katerih je država ali občina več kot 25-odstotni lastnik premoženja v javnem sektorju, kot velja za javne uslužbence v javnem sektorju (regres za letni dopust je bil po ZDIU12 za javni sektor določen v znesku, ki je nižji od minimalne plače!). Razlog za omejitve na področju prejemkov zaposlenih v teh družbah je v tem, da imajo javna podjetja in gospodarske družbe, ki opravljajo gospodarske javne službe, zagotovljen trg in nimajo konkurence ter so v primerjavi z javnim sektorjem privilegirane, ker imajo „prihodkovni monopol“. Namen novele je bil uskladiti oziroma znižati nivo pravic zaposlenih v navedenih družbah (katerih lastnik je vsaj delno RS) glede na omejitve in nivo pravic (tudi glede regresa za letni dopust), ki jih imajo javni uslužbenci in funkcionarji. Zato je potrebno v tem smislu razlagati sporno določbo 5.a člena ZDIU12-A tudi glede njene veljavnosti po letu, v katerem je bila dosežena več kot 2,5 % rast BDP. To pa pomeni, da je glede na namen, ki ga je zasledoval 5.a člen ZDIU12-A, logično, da so omejitve veljale še v naslednjem letu po tem letu, torej tudi v letu 2015, saj so bile v javnem sektorju v tem letu še naprej v veljavi dotedanje omejitve (tudi znižan regres za letni dopust). Pri razlagi sporne določbe je potrebno upoštevati povezavo ZDIU12-A z drugimi zakoni, ki prav tako določajo omejitve oziroma „varčevalne ukrepe“ na različnih področjih, zlasti ZUJF, ki čas trajanja omejitev na različnih področjih podaljšuje še za eno leto po letu, v katerem je bila ugotovljena ustrezna višja gospodarska rast (npr. 182. člen ZUJF, čeprav se ne nanaša na regres za letni dopust za javne uslužbence v javnem sektorju). Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da nasprotni udeleženec ni kršil Kolektivne pogodbe za dejavnost bančništva in tarifne priloge h kolektivni pogodbi dejavnosti bančništva Slovenije za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015, s tem, da je članom predlagateljev kršil pravico do regresa za letni dopust za leto 2015, ker jim le tega ni izplačal v celotnem bruto znesku 80 % povprečne plače predpreteklega meseca zaposlenih v Republiki Sloveniji.
V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov za 25 let delovne dobe, ko je delal pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo in pri odločitvi o višini odpravnine zaradi delovnopravne kontinuitete tožnikovega delovnega razmerja upoštevalo delovno dobo pri vseh delodajalcih.
Delavci, ki so v kontinuiranem obdobju zaposleni pri različnih delodajalcih, so glede pravic, ki so vezane na delovno dobo, v enakem pravnem položaju kot tisti delavci, ki so bili formalno preneseni od enega delodajalca k drugemu po določbi 73. člena ZDR, če so podane okoliščine, ki kažejo na dejansko delovnopravno kontinuiteto delovnega razmerja, kot na primer, da delavci ves čas opravljajo enako delo, na istem delovnem mestu, na isti lokaciji in z istimi sredstvi. Ne glede na to, da so ti delavci (formalno) zaposleni pri različnih delodajalcih, se jim v primeru ugotovljene dejanske delovnopravne kontinuitete delovnega razmerja upošteva delovna doba pri vseh delodajalcih in imajo pravice, ki jim gredo glede na skupno delovno dobo.
Nedvomno je sicer res, kar trdi pritožnica, da se najemna pogodba za poslovne prostore odpoveduje sodno in da dopis, poslan neposredno nasprotni stranki, nima pravnega učinka. Vendar pa navedena trditev zdrži zgolj ob predpostavki, da odpovedi nasprotna stranka ne sprejme. To pa za obravnavani primer ne velja. Najemodajalec je namreč odpoved sprejel, ko je toženki pisno sporočil, da ji bo z dnem učinkovanja odpovedi, tj. s 1. 1. 2014, začel zaračunavati za 48,03 m² manj najemnine. Prenehanje najemne pogodbe je bilo torej sporazumno.
Ker tožena stranka sodne takse za pritožbo ni plačala v postavljenem roku in niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog oz. obročno plačilo sodne takse, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklenilo, da se pritožba tožene stranke, ki je bila vložena zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje, šteje za umaknjeno.
Nasprotni udeleženec je delavcem dopust za leto 2015 odmeril v skladu z (novo) panožno Kolektivno pogodbo dejavnosti kovinskih materialov in livarn Slovenije (KP/14), zato ima skupina delavcev, ki so dopolnili 25 in več let delovne dobe, v letu 2015 en dan letnega dopusta manj, kar je predlagatelj opredelil kot kršitev kolektivne pogodbe nasprotnega udeleženca ter poleg te ugotovitve zahteval še izdajo novih obvestil o odmeri letnega dopusta v posledici odprave že izdanih obvestil o odmeri dopusta. Sodišče prve stopnje se je postavilo na pravilno stališče, da je bilo s kolektivno pogodbo nasprotnega udeleženca jasno dogovorjeno, da se glede odmere dodatnih dni letnega dopusta uporabljajo kriteriji iz vsakokratne veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti. Ker nasprotni udeleženec teh določil ni kršil, je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo. Glede dodatnih dni letnega dopusta namreč kolektivna pogodba nasprotnega udeleženca v točki A drugega odstavka 39. člena določa, da delavcu pripada dodatni letni dopust glede na kriterij delovne dobe v skladu s kolektivno pogodbo dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je v 4. členu kolektivne pogodbe nasprotnega udeleženca posebej opredeljen pomen izrazov po tej pogodbi - kolektivna pogodba dejavnosti je vsakokratna veljavna Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije. V letu 2015, ko je nasprotni udeleženec delavcem izdajal obvestila o letnem dopustu in s tem tudi o dodatnih dnevih letnega dopusta iz naslova delovne dobe, je veljala KP/14. Ta delavcem za več kot 25 let delovne dobe določa 4 dodatne dni letnega dopusta, prej veljavna KP/06 pa je določala 5 dodatnih dni letnega dopusta.
ZPIZ-2 člen 138, 138/1, 138/2, 238. ZPIZ-1 člen 201.
prišteta doba - oboleli za rakom do 15. leta starosti - osebna okoliščina
ZPIZ-2 je v 238. členu, ki ureja prišteto dobo za pridobitev in odmero pravic na podlagi osebnih okoliščin, dodal novo osebno okoliščino, in sicer obolenje za rakom do 15. leta starosti. Tožnica je bila v zavarovanje vključena kot oseba, ki je kot otrok zbolela za rakom, zato je za celotno obdobje zavarovanja upravičena, da se ji k temu zavarovanju prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja. ZPIZ-2 ne določa, da bi šlo le za razmerja, ki so nastala od 1. 1. 2013 dalje, torej od uveljavitve zakona dalje, za kar se neutemeljeno zavzema toženec v pritožbi.
invalidnost - nezaključeno zdravljenje - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno in posledično pri njej še ni mogoče ugotoviti invalidnosti oziroma popolne izgube delovne zmožnosti ter I. kategorije invalidnosti v smislu 63. člena ZPIZ-2. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica uveljavlja odpravo izpodbijanih upravnih odločb toženca in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.
objava popravka – pravica do popravka – vsebina popravka – nov popravek
Objavo popravka mora prizadeti uveljavljati neposredno od odgovornega urednika. Do sodnega varstva je upravičen, če odgovorni urednik popravka ne objavi v roku in na način, določen z ZMed.