Tudi po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (primerjaj na primer odločbo VS RS sklep III Ips 67/2015) jasno izhaja, da ZFPPIPP ne ureja udeležbe družbenikov izbrisane družbe na njenem premoženju, spričo česar je treba zaključiti, da družbeniki predstavljajo singularne pravne naslednike izbrisane družbe.
Tožena stranka je bila kot samostojni podjetnik izbrisana iz Poslovnega registra Slovenije, vendar to ne vpliva na njene pravice in obveznosti iz obdobja pred tem. Samostojni podjetnik namreč ni pravna, pač pa je fizična oseba, torej (prej in še vedno) tožena stranka.
Vabilo na zaslišanje stranke, se le-tej vroča osebno.
Pritožnik mora konkretizirano navesti glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo, in samo listino, ter seveda tudi, katera listina to je. Zgolj trditev, da takšno nasprotje obstaja, je preveč splošna in pavšalna, da bi zadostila tej zahtevi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0073757
ZPSPP člen 27, 27/2, 31. OZ člen 417.
spor majhne vrednosti - najemna pogodba - najemnina - sprememba lastništva - sprememba najemne pogodbe iz določenega časa v nedoločen čas - odstop terjatve - aktivna legitimacija - odločanje po stanju ob koncu glavne obravnave
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (smiselno) izhaja pravilna materialnopravna ocena sodišča prve stopnje, da sprememba lastništva nima vpliva na veljavnost najemne pogodbe z dne 26. 4. 2007, saj 31. člen ZPSPP določa, da najem ne preneha, če pridobi kdo drug z nakupom ali kako drugače od najemodajalca lastninsko pravico ali pravico uporabe na poslovni stavbi oziroma na poslovnem prostoru. Šteje se, da je najemna pogodba sklenjena za nedoločen čas, če najemnik poslovne prostore še vedno uporablja, najemodajalec pa ne zahteva izpraznitve.
Res je bila pogodba o odstopu terjatve sklenjena šele tekom tega pravdnega postopka, na kar opozarja tožena stranka v pritožbi, vendar ta okoliščina ne vpliva na obveznost tožene stranke, da tožeči stranki plača najemnino, kot je odločeno v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje namreč pravno in dejansko stanje ocenjuje ob koncu glavne obravnave, oziroma v konkretnem primeru, ko glavne obravnave ni bilo, glede na iztek roka za vložitev druge pripravljalne vloge tožene stranke (ki je tožena stranka ni vložila).
OZ člen 131, 186, 188, 188/1. ZCes-1 člen 15, 15/1.
poškodba - poledenela cesta - zdrs - odgovornost za škodni dogodek - vzrok padca - soprispevek oškodovanca - soprispevek tretjega - neosvetljeno cestišče - solidarni dolžniki
V konkretnem primeru ni pravno pomemben (so)prispevek tretjega (občine, ki je bil zavarovanec tožeče stranke) pri nastanku konkretne škode (neosvetljeno cestišče). Za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (186. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Oškodovanec pa lahko toži za škodo tudi samo enega od solidarnih dolžnikov. Solidarni dolžnik, ki plača več, kot pa znaša njegov delež v škodi, pa lahko zahteva od vsakega drugega dolžnika, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj (prvi odstavek 188. člena OZ).
preživnina - stiki - določitev stikov z otrokom - stiki med počitnicami - koristi otroka
Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da ni utemeljenega razloga, da otrok ne bi preživljal z očetom tudi jesenskih, prvomajskih in zimskih počitnic še pred vstopom v šolo. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da se stiki med otrokom in očetom izvajajo vsake druge šolske počitnice, torej jesenske, zimske in prvomajske.
spor majhne vrednosti – sprememba pogodbe – dogovor o ceni – molk – sprejem ponudbe – manko soglasja volj o predlaganih spremembah – prevzem odpadnega materiala
V konkretnem primeru je tožena stranka tožeči stranki posredovala tako predlog za spremembo pogodbe, kot tudi odpoved pogodbe za primer, če tožeča stranka na predlagane spremembe ne bi pristala, pri čemer je izrecno navedla, da v tem primeru začne teči enomesečni odpovedni rok. Zato ni mogoče sklepati, da je tožeča stranka s tem, ko je toženi stranki pred iztekom odpovednega roka (molče) predala odpadni material, pristala na predlagane spremembe pogodbenega razmerja. Drugače povedano, iz njenega ravnanja se ne da zanesljivo sklepati, da je izjavila voljo po spremembi pogodbe (prvi odstavek 18. člena OZ).
Ker je pritožbeno sodišče pritrdilo pritožbama, da obdolženki očitano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz prvega odstavka 213. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena KZ-1, je ugotavljalo tudi ali morda dejanje, kot se očita obdolženki, ne vsebuje zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja. Ta preizkus je pokazal, da tak opis kot izhaja iz izreka napadene sodbe ne vsebuje niti znakov kaznivega dejanja samovoljnosti iz člena 310 KZ-1, saj bi lahko eventualno šlo za dejanje iz četrtega v zvezi z drugim odstavkom 310. člena KZ-1, torej za izterjavo dolga, kar pa izključuje v izreku zatrjevana trditev o protipravni premoženjski koristi, kar pa dolg ni.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2, 52/2, 52/3, 52/4. ZNP člen 35, 35/2.
stroški nepravdnega postopka – izvedba dokaza z izvedencem – stroški izvedenca – skupni stroški – odmera nagrade – priprave na ustno podajanje mnenja – navzočnost na sodišču
Izvedba dokaza z izvedencem je bila potrebna zaradi ugotovitve, kakšna odločitev o stikih je v največjo korist otrok, kar je bilo zato v interesu obeh udeležencev. Stroški sodne izvedenke torej predstavljajo skupne stroške postopka, za katere je prav, da jih udeleženca trpita po enakih delih.
prehajanje trditvenega in dokaznega bremena – razlaga pogodb – pogodba o upravljanju – posebni skupni deli stavbe – delitev stroškov na posebnih skupnih delih – prekoračitev trditvene podlage – prepoved reformatio in peius
Kot pritožba izpostavlja v delu, v katerem izpodbija odločitev o veljavnosti drugega odstavka 6. člena Pogodbe o upravljanju, v postopku na prvi stopnji ni nobena od strank zatrjevala, da Pogodba v kateremkoli delu, vključno z delilnikom stroškov, ne bi bila veljavna.
Ker nobena od strank ni zatrjevala njegove neveljavnosti, je sodišče prve stopnje zmotno odklonilo njegovo uporabo s sklicevanjem nanjo.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015331
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
starostna pokojnina - ponovna odmera - pokojninska osnova - nadurno delo - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotju v izreku - razlogi o odločilnih dejstvih
Tožena stranka je zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju plač iz naslova nadurnega dela na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ker je bil o isti stvari že voden upravni postopek in je bila tožniku že pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče sicer pritrdilo dejanskim in pravnim razlogom tožene stranke o procesnem zavrženju zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine. Z istimi dejanskimi in pravnimi razlogi je tudi samo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe in sklepa tožene stranke. Čeprav v predsodnem postopku ni bilo vsebinskega odločanja o zahtevi, pa je v nadaljevanju o istovrstni stvari razsojalo meritorno. Vsebinsko je namreč zavrnilo tožbeni zahtevek za odmero višje starostne pokojnine ob upoštevanju osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v letih 1973 do 1985 ter plačilo razlike med že izplačano in novo odmerjeno starostno pokojnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ta del zavrnilne sodbe pa ni obrazložen. Navedeno pomeni, da je izrek izpodbijane sodbe sam s seboj v nasprotju, v kolikor je z njim zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo procesnih upravnih aktov in sočasno meritorno razsojano o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju tudi osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Z izpodbijano odločbo, izdano v predsodnem upravnem postopku, je bilo odločeno, da tožnik v spornem obdobju ni imel pravice do izplačila predčasne pokojnine, ker je bil v tem obdobju obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan po 1. alineji 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, to je na podlagi opravljanja samostojne pridobitne oz. gospodarske dejavnosti. Navedena upravna odločitev ni pravilna niti zakonita, temveč je celo protiustavna. Z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma je v rednem postopku za nazaj poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Gre za poseg, ki je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Torej za nedopusten poseg, za katerega ob dejstvu, da je bil tožnik uživalec pravnomočno priznane pravice do predčasne pokojnine, ni pravne podlage. V pravnomočno urejena pravna razmerja je namreč mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Vsak drugačen poseg je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi tožene stranke.
ZSVarPre člen 5, 12, 12/1, 15, 15/2, 24, 24/1, 24/1-2, 25, 31, 31. Odlok o denarni socialni pomoči Mestne občine Ljubljana člen 2, 3, 3-6, 7, 7/2. URS člen 14, 14/2. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen 7, 7/2, 7/3. ZUPJS člen 12.
pomoč ob rojstvu otroka - kapitalski delež - premoženje - zmotna uporaba materialnega prava - lastni dohodki
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da se v premoženje tožnice oziroma njene družine upošteva tudi njen lastniški delež v družbi, katere edina družbenica je tožnica, v višini ustanovitvenega kapitala družbe. L
astniški deleži kapitalskih družb se namreč v premoženje upoštevajo le, kadar ne predstavljajo dohodka, ki se upošteva med lastne dohodke. Zato je v obravnavanem primeru treba najprej ugotoviti, ali ima tožnica iz naslova kapitalskega deleža oziroma lastništva družbe kakšne dohodke, ki predstavljajo lastne dohodke po ZSVarPre, oziroma ali ima tožnica in njena družina lastne dohodke po ZSvarPre. Tega sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo ter zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
STEČAJNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM0022903
OZ člen 82, 82/2.
ugotovitev neobstoja izločitvene pravice - pogodbeni prenos lastninske pravice - razlaga spornih pogodbenih določil - skupni namen pogodbenih strank - kavza pravnega posla
Glede na različno razumevanje in razlago pogodbenih določil Pogodbe z dne 25. 4. 1995, ki sta jo pravdni stranki ponudili vsaka svojo, bi se sodišče prve stopnje bolj kot na vsebino zadevne pogodbe moralo opreti na skupen namen pogodbenikov kot del poslovne podlage (cause). Le tega stranke v pogodbi niso izrecno opredelile, zato je nanj mogoče sklepati (tudi) iz okoliščin posla. Pri tem se je potrebno ozreti na ozadje pogodbe, na njeno nastajanje in razmere, v katerih je bila pogodba sklenjena, torej okoliščine, ki pogodbo nujno spremljajo in jih je zato treba sprejeti v pogodbeno razmerje. Gre za kontekst pogodbe, ki narekuje njeno nadaljnje razumevanje in razlago.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - učitelj
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je določenega dne tesno objemal bivšo učenko, kar je njena mama, ki je bila priča dogodku, opisala kot objem dveh zaljubljencev in da je d
rugega dne nekaj pred 21. uro tožnik z rokami objemal isto učenko, ki je sedela v njegovem naročju, kar je snažilka, ki je bila priča dogodku, označila kot erotično dejanje. S takšnim ravnanjem naj bi tožnik huje kršil delovne obveznosti, kar predstavlja utemeljen odpovedni razlog
po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Pritožbeno sodišče ne soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikovo tolaženje in objem učenke nikakor ne sodita med delovne obveznosti učitelja in ne v okvir pooblastil pri izvajanju pedagoške dejavnosti. Bivša učenka tožene stranke je tožnika dojemala kot zaupnika, torej osebo, h kateri se je zatekla v osebni stiski. Položaj zaupnika ima namreč lahko oseba, ki jo otrok sam spontano izbere, to pa je lahko tudi učitelj (razrednik) oziroma mentor glasbene skupine. V obravnavani situaciji, ko je bila učenka objokana in vidno prizadeta, pedagogov čut, ki ga je tožnik slikovito izrazil z retoričnim vprašanjem „smo ljudje ali roboti?“, nalaga, da tudi objem poleg lepe in spodbudne besede ni odveč. Takšen tolažilni kontakt, kot je bil v konkretnem primeru, ne predstavlja hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj pokaže otroku, da je oseba, do katere je učitelju (pedagogu) mar, upoštevaje specifičnost tega poklica in njegovega poslanstva pri razvoju otrokove osebnosti. Enako je treba upoštevati tudi pri presoji druge očitane kršitve. Pri drugem očitanem ravnanju ni šlo za erotično dejanje oziroma dejanje s spolno konotacijo v odnosu tožnika (učitelja) do bivše učenke. Sodišče prve stopnje je zato zmotno presodilo, da je tožena stranka dokazala tožniku kršitev pogodbe o zaposlitvi in da je posledično izredna odpoved zakonita. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
ZKP člen 370, 370/1-1, 519, 519/4. ZSKZDČEU-1 člen 84, 84/4.
odstop kazenskega pregona – soglasje oškodovanca – soglasje države prevzemnice – evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah – pogodba med RS RH o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah
21. člen Evropske konvencije Sveta Evrope o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah iz leta 1959 z Dodatnim protokolom iz leta 1978, kar sta ratificirali tudi Republika Slovenija in Republika Hrvaška, bi lahko bil pravna podlaga za odstop kazenskega pregona le v primeru, če ne bi bilo na razpolago druge pravne podlage, ki posebej opredeljuje odstop in prevzem pregona kot posebne oblike mednarodno pravne pomoči. To izhaja tudi iz drugega odstavka 26. člena prej navedene Konvencije, ki določa, da konvencija ne vpliva na obveznosti po katerikoli drugi dvostranski ali večstranski mednarodni konvenciji, ki vsebuje ali utegne vsebovati določbe, ki urejajo posebne vidike medsebojne pravne pomoči na določenem področju. Tudi tretji odstavek 26. člena prej Konvencije določa, da lahko pogodbenice med seboj sklepajo dvostranske ali večstranske sporazume o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah zaradi dopolnjevanja določb konvencije ali za lažjo uporabo načel konvencije. 21. člen Konvencije, ki ga izpostavlja pritožnica (ta govori o dajanju informacij v zvezi s postopki) je namreč tako splošna določba, da je v primeru, če je odstop in prevzem kazenskega pregona posebej urejen v drugih dvostranskih ali večstranskih mednarodnih konvencijah, mrtva črka na papirju, saj stopi v ospredje načelo, da poseben predpis odvzema veljavnost splošnemu (lex specialis derogat legi generali). Načelo, ki ga ponuja pritožnica, da kasnejši predpis odvzema veljavnost predpisu, ki je veljal prej (lex posterior derogat legi priori) za obravnavano zadevo ni relevantno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL0023459
KZ člen 96, 96/4. ZKP člen 109, 109/1, 502, 502/1, 502/3. ZZZDR člen 59, 59/1. SPZ člen 65, 65/2, 72, 72/1, 72/5.
premoženjskopravni zahtevki - začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka - začasno zavarovanje na premoženju v skupni lasti - začasno zavarovanje na premoženju zakoncev - podaljšanje začasnega zavarovanja
Sodišče lahko odredi začasno zavarovanje tudi na tistem obtoženčevem premoženju, ki ga je ta prenesel na svojega bližnjega sorodnika zaradi onemogočanja odvzema premoženjske koristi, pa le-to ne izvira neposredno iz kaznivega dejanja.
Ker se ukrep začasnega zavarovanja lahko razteza le na obtoženčevo premoženje, je sodišče prve stopnje neutemeljeno podaljšalo ta ukrep tudi na tistem premoženju oziroma delu nepremičnin, za katere na podlagi določb ZZZDR in SPZ velja domneva, da pripadajo obtoženčevi ženi.
Nasprotni udeleženec je delavcem dopust za leto 2015 odmeril v skladu z (novo) panožno Kolektivno pogodbo dejavnosti kovinskih materialov in livarn Slovenije (KP/14), zato ima skupina delavcev, ki so dopolnili 25 in več let delovne dobe, v letu 2015 en dan letnega dopusta manj, kar je predlagatelj opredelil kot kršitev kolektivne pogodbe nasprotnega udeleženca ter poleg te ugotovitve zahteval še izdajo novih obvestil o odmeri letnega dopusta v posledici odprave že izdanih obvestil o odmeri dopusta. Sodišče prve stopnje se je postavilo na pravilno stališče, da je bilo s kolektivno pogodbo nasprotnega udeleženca jasno dogovorjeno, da se glede odmere dodatnih dni letnega dopusta uporabljajo kriteriji iz vsakokratne veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti. Ker nasprotni udeleženec teh določil ni kršil, je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo. Glede dodatnih dni letnega dopusta namreč kolektivna pogodba nasprotnega udeleženca v točki A drugega odstavka 39. člena določa, da delavcu pripada dodatni letni dopust glede na kriterij delovne dobe v skladu s kolektivno pogodbo dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je v 4. členu kolektivne pogodbe nasprotnega udeleženca posebej opredeljen pomen izrazov po tej pogodbi - kolektivna pogodba dejavnosti je vsakokratna veljavna Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije. V letu 2015, ko je nasprotni udeleženec delavcem izdajal obvestila o letnem dopustu in s tem tudi o dodatnih dnevih letnega dopusta iz naslova delovne dobe, je veljala KP/14. Ta delavcem za več kot 25 let delovne dobe določa 4 dodatne dni letnega dopusta, prej veljavna KP/06 pa je določala 5 dodatnih dni letnega dopusta.
Zakonodajalec je predpisal enako pravno posledico, če upnik v roku ne odgovori na ugovor, ali če izjavi, da ugovoru ne nasprotuje. Iz tega izhaja, da s podajo odgovora, v katerem je upnik v obravnavani zadevi soglašal z ugovorom tretjih, ni v ničemer izboljšal svojega položaja v postopku.
Odgovor na ugovor je smiseln le, če lahko vpliva na vsebinsko drugačno odločitev sodišča. V pojasnjeni procesni situaciji, kot temu ni tako, pa ne gre za neutemeljeno povzročene stroške, ki so jih tretji dolžni povrniti upniku, zato jih krije upnik sam.
regres za letni dopust - odpoved pravicam - neveljavnost odpovedi
Tožnik se v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni mogel veljavno odpovedati regresu za letni dopust niti drugim zakonsko določenim pravicam iz delovnega razmerja. Takšna odpoved delavca pravicam iz delovnega razmerja, ki jih kot minimum pravic zagotavlja delovnopravna zakonodaja, ni veljavna. Ker tožena stranka tožniku ni izplačala regresa za letni dopust za obdobje od 2009 do 2013, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.