regres za letni dopust - odpoved pravicam - neveljavnost odpovedi
Tožnik se v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni mogel veljavno odpovedati regresu za letni dopust niti drugim zakonsko določenim pravicam iz delovnega razmerja. Takšna odpoved delavca pravicam iz delovnega razmerja, ki jih kot minimum pravic zagotavlja delovnopravna zakonodaja, ni veljavna. Ker tožena stranka tožniku ni izplačala regresa za letni dopust za obdobje od 2009 do 2013, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZFFPPIPP člen 271, 275, 275/2, 278, 278/2. OZ člen 255, 256, 256/3. ZZK-1 člen 243, 243/2m 243/2-1, 278, 278/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-6.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - povračilni zahtevek - denarno nadomestilo - vrnitev v naravi
Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zavrnilo (predhodni) tožbeni zahtevek na vračilo nepremičnin v naravi, s sklicevanjem na ekonomsko nesmiselnost takšne vrnitve. Plačilo denarnega nadomestila pride v poštev šele podredno v primeru, če vrnitev v naravi ni mogoča, kot jasno izhaja iz določbe drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP. Zgolj dejstvo, da so predmetne nepremičnine obremenjene s stvarnimi pravicami tretjih oseb, ki pa ne predstavljajo pravnih ovir za ponovno vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah nazaj na stečajnega dolžnika, še ne pomeni, da predmetnih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi. Nemožnost vrnitve bi obstajala v primeru, če predmet pogodbe v naravi več ne bi obstajal, ali ne bi bil v lasti tožencev (ker bi bil npr. odsvojen odplačno tretjemu dobrovernemu pridobitelju). Pri tem pa niti toženca v postopku nista zatrjevala, da predmetnih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi.
V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov za 25 let delovne dobe, ko je delal pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo in pri odločitvi o višini odpravnine zaradi delovnopravne kontinuitete tožnikovega delovnega razmerja upoštevalo delovno dobo pri vseh delodajalcih.
Delavci, ki so v kontinuiranem obdobju zaposleni pri različnih delodajalcih, so glede pravic, ki so vezane na delovno dobo, v enakem pravnem položaju kot tisti delavci, ki so bili formalno preneseni od enega delodajalca k drugemu po določbi 73. člena ZDR, če so podane okoliščine, ki kažejo na dejansko delovnopravno kontinuiteto delovnega razmerja, kot na primer, da delavci ves čas opravljajo enako delo, na istem delovnem mestu, na isti lokaciji in z istimi sredstvi. Ne glede na to, da so ti delavci (formalno) zaposleni pri različnih delodajalcih, se jim v primeru ugotovljene dejanske delovnopravne kontinuitete delovnega razmerja upošteva delovna doba pri vseh delodajalcih in imajo pravice, ki jim gredo glede na skupno delovno dobo.
ZPP člen 105, 108, 108/5, 180, 180/1. ZDSS-1 člen 73.
nepopolna vloga - zavrženje vloge
V obravnavanem primeru ne gre zgolj za pomanjkljivost vloge v smislu, da ni postavljenega tožbenega zahtevka, temveč ni jasno, v čem naj bi bilo bistvo spora. Ni torej jasno, za kakšen predmet spora naj bi šlo, niti ni opredeljena tožena stranka. Poleg tega vloga nima sestavin, ki jo mora imeti vsaka tožba, da je sposobna za vsebinsko obravnavanje pred sodiščem. Ker vložnik v roku 15 dni, kot mu je s sklepom o popravi in dopolnitvi vloge naložilo sodišče prve stopnje, nepopolne vloge ni popravil, je sodišče skladno s 108. členom ZPP vlogo utemeljeno zavrglo, saj ni pogojev za njeno vsebinsko obravnavanje.
Z mesečnim plačilom 100,00 EUR bo mesečni dohodek na družinskega člana znašal 567,66 EUR, kar je več kot dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka. Po plačilu sodne takse v tej višini, bo toženki ostalo še 1.700,00 EUR. Sredstva v tej višini pa niso tako nizka, da bi bilo ogroženo preživljanje nje in njene družine.
Ker tožena stranka sodne takse za pritožbo ni plačala v postavljenem roku in niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog oz. obročno plačilo sodne takse, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklenilo, da se pritožba tožene stranke, ki je bila vložena zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje, šteje za umaknjeno.
ZPP člen 3, 3/3, 142, 277, 318, 318/1. ZDSS-1 člen 41. ZDR-1 člen 85, 87, 110, 110/1, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela - zamudna sodba
Tožena stranka tožnice pred izredno odpovedjo ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in ji ni omogočila zagovora (kot to zahteva 85. člen ZDR-1), prav tako je ni obvestila o pravnem varstvu in pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (po 87. členu ZDR-1). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
V 37. členu ZPIZ-2 je eksplicitno določeno, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotku, odvisnem od dolžine pokojninske dobe. Tako se moškemu za 15 let zavarovalne dobe odmeri v višini 26 %, za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe pa se prišteje še 1,25 % brez zgornje omejitve, na način, da pri 40 letih pokojninske dobe odmerni odstotek znaša 57,25 %. Tožniku, ki je dopolnil 58 let in 4 mesece starosti ter 40 let pokojninske dobe, je bila pokojnina pravilno odmerjena v višini 57,25 % od pokojninske osnove, obračunane iz najugodnejšega 19 - letnega povprečja plač iz obdobja 1993 do 2011. Zato je tožbeni zahtevek na priznanje višje starostne pokojnine neutemeljen.
Z izpodbijano odločbo, izdano v predsodnem upravnem postopku, je bilo odločeno, da tožnik v spornem obdobju ni imel pravice do izplačila predčasne pokojnine, ker je bil v tem obdobju obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan po 1. alineji 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, to je na podlagi opravljanja samostojne pridobitne oz. gospodarske dejavnosti. Navedena upravna odločitev ni pravilna niti zakonita, temveč je celo protiustavna. Z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma je v rednem postopku za nazaj poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Gre za poseg, ki je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Torej za nedopusten poseg, za katerega ob dejstvu, da je bil tožnik uživalec pravnomočno priznane pravice do predčasne pokojnine, ni pravne podlage. V pravnomočno urejena pravna razmerja je namreč mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Vsak drugačen poseg je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi tožene stranke.
STEČAJNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM0022903
OZ člen 82, 82/2.
ugotovitev neobstoja izločitvene pravice - pogodbeni prenos lastninske pravice - razlaga spornih pogodbenih določil - skupni namen pogodbenih strank - kavza pravnega posla
Glede na različno razumevanje in razlago pogodbenih določil Pogodbe z dne 25. 4. 1995, ki sta jo pravdni stranki ponudili vsaka svojo, bi se sodišče prve stopnje bolj kot na vsebino zadevne pogodbe moralo opreti na skupen namen pogodbenikov kot del poslovne podlage (cause). Le tega stranke v pogodbi niso izrecno opredelile, zato je nanj mogoče sklepati (tudi) iz okoliščin posla. Pri tem se je potrebno ozreti na ozadje pogodbe, na njeno nastajanje in razmere, v katerih je bila pogodba sklenjena, torej okoliščine, ki pogodbo nujno spremljajo in jih je zato treba sprejeti v pogodbeno razmerje. Gre za kontekst pogodbe, ki narekuje njeno nadaljnje razumevanje in razlago.
ZDR-1 člen 165. ZDDO člen 41, 41/1-1, 41/1-2, 41/1-3. ZObr člen 88. ZJU člen 203, 203/1, 203/1-1.
pravica do plačane odsotnosti z dela - naravna nesreča - drug neodložljiv opravek
ZDDO je glede na 88. člen ZObr in 1. točko prvega odstavka 203. člena ZJU specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1, zato je treba glede pravice do plačane odsotnosti z dela (vključno z dopusti), česar ZObr ne ureja, uporabiti določbe ZDDO. Zakonodajalec je s posebnim zakonom (ZObr) predpise, ki veljajo za javne uslužbence, določil kot tiste, ki se uporabljajo tudi za delavce z obrambnega področja, če ZObr ne določa drugače. Ker je torej ZJU kot poseben predpis, ki ureja položaj delavcev, zaposlenih v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, celovito uredil sistem javnih uslužbencev (določil njihove pravice, obveznosti in odgovornosti) in ob tem celovito (in drugače od splošne ureditve v ZDR-1) uredil tudi področje pravic javnih uslužbencev glede letnih dopustov oziroma drugih odsotnosti z dela (z napotitvijo na 34. do 42. člen ZDDO), je treba te pravice javnih uslužbencev presojati le glede na to posebno ureditev v ZDDO. Zato javni uslužbenec ni upravičen do 5 dni plačane odsotnosti z dela zaradi hujše nesreče - poplave (osebnih okoliščin) na podlagi 165. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 1, 1/1, 13, 13/2, 20, 23. ZZZPB-F člen 6b, 6b/2, 6b/3. ZUTD člen 192, 192.2.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - študentsko delo - študent - izpolnjevanje pogojev
Tožnica je za toženo stranko na podlagi študentskih napotnic opravljala delo „urejanje podatkov v dokumentacijski bazi“, kasneje pa delo na oddelku za informatiko. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnica pri toženi stranki vključila v organiziran delovni proces in je delo opravljala enako kot delavci v delovnem razmerju. Tožena stranka je tožnico pri delu nadzorovala, ji dajala navodila, tožnica je delo opravljala po razporedu. Delo, ki ga je opravljala tožnica, ni bilo občasno ali začasno, temveč je bila narava njenega dela taka, da je bilo njeno delo bistveno povezano z delom drugih delavcev pri toženi stranki. Delo tožnice se po vsebini ni razlikovalo od dela redno zaposlenih delavcev in je opis vsebine dela, ki ga je opravljala tožnica, ustrezal opisu del in nalog delovnega mesta „dokumentalist“ oziroma „dokumentarist 1“. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so v razmerju med strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni 4. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.
Tožnica kot gimnazijski maturant (V. stopnja izobrazbe) ni izpolnjevala zahtevanih pogojev za navedeni delovni mesti glede zahtevane izobrazbe in vrste ter dolžine zahtevanih izkušenj, vendar to ne pomeni, da ne velja pogodba o zaposlitvi, ki jo delodajalec sklene z delavcem, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanje dela. Če delovno razmerje obstaja, delavcu kasneje ni možno odreči sodnega varstva na ugotovitev obstoja delovnega razmerja zgolj zato, ker ni izpolnjeval predpisanih pogojev zahtevane stopnje izobrazbe.
Statut javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija člen 45, 45/2. ZRTVS-1 člen 16, 16/1, 16/1-9, 17, 17/1, 17/1-17, 17/2, 17/3, 17/3-1, 17/5, 17/6, 17/6-7, 18, 18/1, 18/2, 18/3, 18/4, 18/5, 21, 21/1, 22. ZUP člen 4, 260, 260-8. ZZ člen 36, 36/1.
neizbira kandidata - zmotna uporaba materialnega prava - imenovanje generalnega direktorja - javnopravna stvar - mandat - prenehanje mandata za naprej - obnova postopka - obnovitveni razlog - sestava kolegijskega organa
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je obstajal utemeljen obnovitveni razlog za obnovo in za ponovno odločanje o izbiri generalnega direktorja tožene stranke (oziroma za razveljavitev sklepa o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke). Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se obnovi v skladu z 8. točko 260. člena ZUP, če kolegijski organ, ki je izdal odločbo, ni odločal v sestavi, kot je predpisana z veljavnimi predpisi, ali če za odločbo ni glasovala predpisana večina. Sodišče prve stopnje je štelo, da član Programskega sveta B.B. ni izpolnjeval zakonskih pogojev za imenovanje za člana Programskega sveta tožene stranke, zato je posledično menilo, da je kolegijski organ odločal v sestavi, ki ni bila v skladu z zakonom. Takšno stališče je zmotno. B.B. je bil v Državnem zboru imenovan v mandat na podlagi sedme alineje 1. odstavka 17. člena ZRTVS-1, mandat pa mu je prenehal z ugotovitvenim sklepom Državnega zbora z dne 22. 5. 2014. Vsebino tega sklepa je mogoče razlagati le tako, da mandat preneha z dnem, ko se Državni zbor s tem seznani ali pa takrat, ko je tak sklep objavljen v Uradnem listu. V nobenem primeru pa ta sklep Državnega zbora ne velja za nazaj, kar bi pomenilo, da bi se članu Programskega sveta za nazaj odvzel mandat. Tako ni mogoče šteti, da član Programskega sveta B.B. v času prvega glasovanja o generalnem direktorju tožene stranke (7. 4. 2014) ni imel pravno veljavnega mandata, oziroma da bi kolegijski organ, to je Programski svet, o kandidaturi tožnice za generalno direktorico tožene stranke odločal v nepravilni sestavi. Sestavo Programskega sveta je določal 6. odstavek 17. člena ZRTVS-1, v postopku pa ni bilo ugotovljeno, da bi bila sestava Programskega sveta glede na citirano določbo nepravilna. Ker ni bil podan obnovitveni razlog iz 8. točke 260. člena ZUP, so nezakonite odločitve tožene stranke o razveljavitvi sklepa o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke, o ponovnem odločanju o izbiri kandidatov in o imenovanju A.A. za generalnega direktorja tožene stranke. Kršene so bile torej določbe postopka izbire kandidata v smislu 36. člena ZZ, kar je bistveno vplivalo na odločitev o izbiri. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je ugodilo delu tožbenega zahtevka tožnice za razveljavitev sklepa Programskega sveta tožene stranke o imenovanju A.A. za generalnega direktorja tožene stranke.
Glede na to, da je o sklepu Programskega sveta tožene stranke o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke odločal kolegijski organ v pravilni sestavi (zaradi česar ni bilo pravne podlage za njegovo razveljavitev v postopku obnove pri toženi stranki), tožnica nima pravnega varstva niti pravnega interesa za ugotovitev, da je bila izbrana za generalno direktorico tožene stranke. Le neizbrani kandidati bi lahko uveljavljali sodno varstvo in izpodbijali odločitev o njeni izbiri v smislu 36. člena ZZ. Tožnica pa ne more zahtevati ugotovitve, da je bila izbrana za generalno direktorico tožene stranke. Ker za sodno varstvo v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ni pogojev, je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (274. člen ZPP).
ZKP člen 370, 370/1-1, 519, 519/4. ZSKZDČEU-1 člen 84, 84/4.
odstop kazenskega pregona – soglasje oškodovanca – soglasje države prevzemnice – evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah – pogodba med RS RH o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah
21. člen Evropske konvencije Sveta Evrope o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah iz leta 1959 z Dodatnim protokolom iz leta 1978, kar sta ratificirali tudi Republika Slovenija in Republika Hrvaška, bi lahko bil pravna podlaga za odstop kazenskega pregona le v primeru, če ne bi bilo na razpolago druge pravne podlage, ki posebej opredeljuje odstop in prevzem pregona kot posebne oblike mednarodno pravne pomoči. To izhaja tudi iz drugega odstavka 26. člena prej navedene Konvencije, ki določa, da konvencija ne vpliva na obveznosti po katerikoli drugi dvostranski ali večstranski mednarodni konvenciji, ki vsebuje ali utegne vsebovati določbe, ki urejajo posebne vidike medsebojne pravne pomoči na določenem področju. Tudi tretji odstavek 26. člena prej Konvencije določa, da lahko pogodbenice med seboj sklepajo dvostranske ali večstranske sporazume o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah zaradi dopolnjevanja določb konvencije ali za lažjo uporabo načel konvencije. 21. člen Konvencije, ki ga izpostavlja pritožnica (ta govori o dajanju informacij v zvezi s postopki) je namreč tako splošna določba, da je v primeru, če je odstop in prevzem kazenskega pregona posebej urejen v drugih dvostranskih ali večstranskih mednarodnih konvencijah, mrtva črka na papirju, saj stopi v ospredje načelo, da poseben predpis odvzema veljavnost splošnemu (lex specialis derogat legi generali). Načelo, ki ga ponuja pritožnica, da kasnejši predpis odvzema veljavnost predpisu, ki je veljal prej (lex posterior derogat legi priori) za obravnavano zadevo ni relevantno.
Nedvomno je sicer res, kar trdi pritožnica, da se najemna pogodba za poslovne prostore odpoveduje sodno in da dopis, poslan neposredno nasprotni stranki, nima pravnega učinka. Vendar pa navedena trditev zdrži zgolj ob predpostavki, da odpovedi nasprotna stranka ne sprejme. To pa za obravnavani primer ne velja. Najemodajalec je namreč odpoved sprejel, ko je toženki pisno sporočil, da ji bo z dnem učinkovanja odpovedi, tj. s 1. 1. 2014, začel zaračunavati za 48,03 m² manj najemnine. Prenehanje najemne pogodbe je bilo torej sporazumno.
Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v celoti izpolnila tožbeni zahtevek, je napačen. Tožnik je v tožbi postavil opisni zahtevek, s katerim zahteva plačilo nadur v višini 130 %, s pripravljalno vlogo pa je s tožbo postavljeni opisni tožbeni zahtevek spremenil tako, da je uveljavljal le nadure, ki predstavljajo višek ur nad redno delovno obveznostjo v izravnavi šestmesečnega referenčnega obdobja, s čimer je zahteval le plačilo nadurnega dodatka v višini 30 % bruto urne postavke. To pomeni, da je tožnik tožbeni zahtevek zmanjšal oziroma delno umaknil. Tožnik je vrednost tožbenega zahtevka označil že v tožbi, višino tožbenega zahtevka pa je dokončno in popolno oblikoval po višini v pripravljalni vlogi, iz katere je razvidno, da tožbeni zahtevek po obsegu bistveno zmanjšuje, tako glede obsega referenčnih obdobij kot števila ur kot tudi vrednosti vtoževanih ur. Tožnik tako ni uspel s tožbenim zahtevkom v celoti, ampak le delno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da tožnik in tožena stranka sama krijeta vsak svoje stroške postopka
ZŠtip-1 člen 16. ZUPJS člen 12. ZUPJS-C člen 12, 12-24, 35, 35/1.
državna štipendija - materialni položaj - upoštevanje dohodka - sprememba zakona
V konkretnem primeru je bil izpodbijani zavrnilni prvostopenjski upravni akt o tožničini vlogi za dodelitev državne štipendije za sina izdan pred datumom, od katerega je uporabljiv novelirani 12. člen ZUPJS-C. Ob izdaji prvostopenjskega upravnega akta tako še ni bilo zakonskih pogojev za uporabo spremenjenega 12. člena ZUPJS-C in s tem za upoštevanje dohodka, to je dobitka iz naslova klasičnih iger na srečo, v dohodek tožničine družine. Ker je bilo premoženjsko stanje tožničine družine ugotavljano tudi ob uporabi materialne določbe 12. člena ZUPJS-C, ki v času izdaje prvostopenjske zavrnilne odločbe še ni bila uporabljiva, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani upravni odločbi in zadevo vrnilo v ponovni predsodni upravni postopek.
Tožena stranka je v predsodnem postopku zavrgla tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v letih 1972 do 1985 v pokojninsko osnovo. Zaradi zavrženja zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine tožena stranka o zadevi ni odločala po vsebini. V nasprotju s tem pa je sodišče prve stopnje ob tem, da je presodilo, da sta tako sklep kot tudi dokončna odločba pravilna in zakonita, v nadaljevanju zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ponovno odmeri starostna pokojnina z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1972 do 1985. Zavrnilo je tudi zahtevek za izplačilo razlike skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izrek izpodbijane sodbe je sam s sabo v nasprotju, saj sodišče potrjuje odločitev tožene stranke, nato pa samo meritorno razsodi o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na ponovno odmero starostne pokojnine, pri čemer sodišče niti ni navedlo razlogov (ne pravnih ne dejanskih) za zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Nasprotni udeleženec je delavcem dopust za leto 2015 odmeril v skladu z (novo) panožno Kolektivno pogodbo dejavnosti kovinskih materialov in livarn Slovenije (KP/14), zato ima skupina delavcev, ki so dopolnili 25 in več let delovne dobe, v letu 2015 en dan letnega dopusta manj, kar je predlagatelj opredelil kot kršitev kolektivne pogodbe nasprotnega udeleženca ter poleg te ugotovitve zahteval še izdajo novih obvestil o odmeri letnega dopusta v posledici odprave že izdanih obvestil o odmeri dopusta. Sodišče prve stopnje se je postavilo na pravilno stališče, da je bilo s kolektivno pogodbo nasprotnega udeleženca jasno dogovorjeno, da se glede odmere dodatnih dni letnega dopusta uporabljajo kriteriji iz vsakokratne veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti. Ker nasprotni udeleženec teh določil ni kršil, je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo. Glede dodatnih dni letnega dopusta namreč kolektivna pogodba nasprotnega udeleženca v točki A drugega odstavka 39. člena določa, da delavcu pripada dodatni letni dopust glede na kriterij delovne dobe v skladu s kolektivno pogodbo dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je v 4. členu kolektivne pogodbe nasprotnega udeleženca posebej opredeljen pomen izrazov po tej pogodbi - kolektivna pogodba dejavnosti je vsakokratna veljavna Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije. V letu 2015, ko je nasprotni udeleženec delavcem izdajal obvestila o letnem dopustu in s tem tudi o dodatnih dnevih letnega dopusta iz naslova delovne dobe, je veljala KP/14. Ta delavcem za več kot 25 let delovne dobe določa 4 dodatne dni letnega dopusta, prej veljavna KP/06 pa je določala 5 dodatnih dni letnega dopusta.
ZJU člen 82, 83, 83/4, 83/8. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-9. ZDR člen 109. ZSPV člen 3, 3/3. URS člen 14.
plačilo odpravnine - odpravnina zaradi razrešitve s položaja - prispevki za socialno varnost
Odpravnina, ki je bila izplačana tožniku na podlagi osmega odstavka 83. člena ZJU (odpravnina zaradi prenehanja položaja), ne sodi med odpravnine, od katere ni potrebno plačati dohodnine ter prispevkov za socialno varnost.