Zakon o uporabi predpisov in o reševanju kolizij med republiškimi oziroma pokrajinskimi zakoni na področju davkov, prispevkov in taks člen 12, 12/2. ZPIZ-1 člen 203, 203/1.
starostna pokojnina - ponovna odmera - pokojninska doba - plačevanje prispevkov - tuj nosilec zavarovanja
Po kolizijskih predpisih bivše SFRJ so se prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačevali nosilcu zavarovanja, na območju katerega se je delo opravljalo. V konkretni zadevi, ko je tožnica delo opravljala v poslovni enoti v A. (Kosovo), so po takrat veljavni zvezni zakonodaji bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje lahko plačevani le tamkajšnjemu nosilcu zavarovanja. Sodišče prve je stopnje pravilno zaključilo, da so bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v spornem obdobju glede na tožničino delo v A. na Kosovem plačevani tamkajšnji pristojni samoupravni interesni skupnosti. Ni namreč nobenega dokaza, da bi bili plačevani pravnemu predhodniku tožene stranke. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke in ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju sporne pokojninske dobe ni utemeljen.
V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov za 25 let delovne dobe, ko je delal pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo in pri odločitvi o višini odpravnine zaradi delovnopravne kontinuitete tožnikovega delovnega razmerja upoštevalo delovno dobo pri vseh delodajalcih.
Delavci, ki so v kontinuiranem obdobju zaposleni pri različnih delodajalcih, so glede pravic, ki so vezane na delovno dobo, v enakem pravnem položaju kot tisti delavci, ki so bili formalno preneseni od enega delodajalca k drugemu po določbi 73. člena ZDR, če so podane okoliščine, ki kažejo na dejansko delovnopravno kontinuiteto delovnega razmerja, kot na primer, da delavci ves čas opravljajo enako delo, na istem delovnem mestu, na isti lokaciji in z istimi sredstvi. Ne glede na to, da so ti delavci (formalno) zaposleni pri različnih delodajalcih, se jim v primeru ugotovljene dejanske delovnopravne kontinuitete delovnega razmerja upošteva delovna doba pri vseh delodajalcih in imajo pravice, ki jim gredo glede na skupno delovno dobo.
Nasprotni udeleženec je delavcem dopust za leto 2015 odmeril v skladu z (novo) panožno Kolektivno pogodbo dejavnosti kovinskih materialov in livarn Slovenije (KP/14), zato ima skupina delavcev, ki so dopolnili 25 in več let delovne dobe, v letu 2015 en dan letnega dopusta manj, kar je predlagatelj opredelil kot kršitev kolektivne pogodbe nasprotnega udeleženca ter poleg te ugotovitve zahteval še izdajo novih obvestil o odmeri letnega dopusta v posledici odprave že izdanih obvestil o odmeri dopusta. Sodišče prve stopnje se je postavilo na pravilno stališče, da je bilo s kolektivno pogodbo nasprotnega udeleženca jasno dogovorjeno, da se glede odmere dodatnih dni letnega dopusta uporabljajo kriteriji iz vsakokratne veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti. Ker nasprotni udeleženec teh določil ni kršil, je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo. Glede dodatnih dni letnega dopusta namreč kolektivna pogodba nasprotnega udeleženca v točki A drugega odstavka 39. člena določa, da delavcu pripada dodatni letni dopust glede na kriterij delovne dobe v skladu s kolektivno pogodbo dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je v 4. členu kolektivne pogodbe nasprotnega udeleženca posebej opredeljen pomen izrazov po tej pogodbi - kolektivna pogodba dejavnosti je vsakokratna veljavna Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije. V letu 2015, ko je nasprotni udeleženec delavcem izdajal obvestila o letnem dopustu in s tem tudi o dodatnih dnevih letnega dopusta iz naslova delovne dobe, je veljala KP/14. Ta delavcem za več kot 25 let delovne dobe določa 4 dodatne dni letnega dopusta, prej veljavna KP/06 pa je določala 5 dodatnih dni letnega dopusta.
ZPP člen 105, 108, 108/5, 180, 180/1. ZDSS-1 člen 73.
nepopolna vloga - zavrženje vloge
V obravnavanem primeru ne gre zgolj za pomanjkljivost vloge v smislu, da ni postavljenega tožbenega zahtevka, temveč ni jasno, v čem naj bi bilo bistvo spora. Ni torej jasno, za kakšen predmet spora naj bi šlo, niti ni opredeljena tožena stranka. Poleg tega vloga nima sestavin, ki jo mora imeti vsaka tožba, da je sposobna za vsebinsko obravnavanje pred sodiščem. Ker vložnik v roku 15 dni, kot mu je s sklepom o popravi in dopolnitvi vloge naložilo sodišče prve stopnje, nepopolne vloge ni popravil, je sodišče skladno s 108. členom ZPP vlogo utemeljeno zavrglo, saj ni pogojev za njeno vsebinsko obravnavanje.
ZDR-1 člen 165. ZDDO člen 41, 41/1-1, 41/1-2, 41/1-3. ZObr člen 88. ZJU člen 203, 203/1, 203/1-1.
pravica do plačane odsotnosti z dela - naravna nesreča - drug neodložljiv opravek
ZDDO je glede na 88. člen ZObr in 1. točko prvega odstavka 203. člena ZJU specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1, zato je treba glede pravice do plačane odsotnosti z dela (vključno z dopusti), česar ZObr ne ureja, uporabiti določbe ZDDO. Zakonodajalec je s posebnim zakonom (ZObr) predpise, ki veljajo za javne uslužbence, določil kot tiste, ki se uporabljajo tudi za delavce z obrambnega področja, če ZObr ne določa drugače. Ker je torej ZJU kot poseben predpis, ki ureja položaj delavcev, zaposlenih v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, celovito uredil sistem javnih uslužbencev (določil njihove pravice, obveznosti in odgovornosti) in ob tem celovito (in drugače od splošne ureditve v ZDR-1) uredil tudi področje pravic javnih uslužbencev glede letnih dopustov oziroma drugih odsotnosti z dela (z napotitvijo na 34. do 42. člen ZDDO), je treba te pravice javnih uslužbencev presojati le glede na to posebno ureditev v ZDDO. Zato javni uslužbenec ni upravičen do 5 dni plačane odsotnosti z dela zaradi hujše nesreče - poplave (osebnih okoliščin) na podlagi 165. člena ZDR-1.
ZPIZ-2 člen 138, 138/1, 138/2, 238. ZPIZ-1 člen 201.
prišteta doba - oboleli za rakom do 15. leta starosti - osebna okoliščina
ZPIZ-2 je v 238. členu, ki ureja prišteto dobo za pridobitev in odmero pravic na podlagi osebnih okoliščin, dodal novo osebno okoliščino, in sicer obolenje za rakom do 15. leta starosti. Tožnica je bila v zavarovanje vključena kot oseba, ki je kot otrok zbolela za rakom, zato je za celotno obdobje zavarovanja upravičena, da se ji k temu zavarovanju prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja. ZPIZ-2 ne določa, da bi šlo le za razmerja, ki so nastala od 1. 1. 2013 dalje, torej od uveljavitve zakona dalje, za kar se neutemeljeno zavzema toženec v pritožbi.
Ker tožena stranka sodne takse za pritožbo ni plačala v postavljenem roku in niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog oz. obročno plačilo sodne takse, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklenilo, da se pritožba tožene stranke, ki je bila vložena zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje, šteje za umaknjeno.
delna invalidska pokojnina - odmera - višina - podatki o plačah
Noben predpis ne določa, katere primerljive podatke je potrebno upoštevati, če v matični evidenci zavarovancev ni podatkov o višini plače zavarovanca v posameznem letu. V takšnem primeru je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo in ki lahko zagotovijo, da zavarovanec ne bo prikrajšan pri svoji pravici. Možno je, da se v primeru, ko po krivdi delodajalca ali tožene stranke v matični evidenci za posamezno obdobje ni podatkov, višina plače zavarovanca dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi in da je takšen dokaz lahko tudi dohodninska odločba v kombinaciji s plačilnimi listi.
Zakonodajalec je predpisal enako pravno posledico, če upnik v roku ne odgovori na ugovor, ali če izjavi, da ugovoru ne nasprotuje. Iz tega izhaja, da s podajo odgovora, v katerem je upnik v obravnavani zadevi soglašal z ugovorom tretjih, ni v ničemer izboljšal svojega položaja v postopku.
Odgovor na ugovor je smiseln le, če lahko vpliva na vsebinsko drugačno odločitev sodišča. V pojasnjeni procesni situaciji, kot temu ni tako, pa ne gre za neutemeljeno povzročene stroške, ki so jih tretji dolžni povrniti upniku, zato jih krije upnik sam.
regres za letni dopust - odpoved pravicam - neveljavnost odpovedi
Tožnik se v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni mogel veljavno odpovedati regresu za letni dopust niti drugim zakonsko določenim pravicam iz delovnega razmerja. Takšna odpoved delavca pravicam iz delovnega razmerja, ki jih kot minimum pravic zagotavlja delovnopravna zakonodaja, ni veljavna. Ker tožena stranka tožniku ni izplačala regresa za letni dopust za obdobje od 2009 do 2013, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZFFPPIPP člen 271, 275, 275/2, 278, 278/2. OZ člen 255, 256, 256/3. ZZK-1 člen 243, 243/2m 243/2-1, 278, 278/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-6.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - povračilni zahtevek - denarno nadomestilo - vrnitev v naravi
Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zavrnilo (predhodni) tožbeni zahtevek na vračilo nepremičnin v naravi, s sklicevanjem na ekonomsko nesmiselnost takšne vrnitve. Plačilo denarnega nadomestila pride v poštev šele podredno v primeru, če vrnitev v naravi ni mogoča, kot jasno izhaja iz določbe drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP. Zgolj dejstvo, da so predmetne nepremičnine obremenjene s stvarnimi pravicami tretjih oseb, ki pa ne predstavljajo pravnih ovir za ponovno vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah nazaj na stečajnega dolžnika, še ne pomeni, da predmetnih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi. Nemožnost vrnitve bi obstajala v primeru, če predmet pogodbe v naravi več ne bi obstajal, ali ne bi bil v lasti tožencev (ker bi bil npr. odsvojen odplačno tretjemu dobrovernemu pridobitelju). Pri tem pa niti toženca v postopku nista zatrjevala, da predmetnih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi.
ZRSin člen 6, 6-2, 8. Konvencija št. 87 o sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic člen 3.
reprezentativnost sindikata - kolektivni delovni spor - izpolnjevanje pogojev
V tem kolektivnem delovnem sporu je predlagatelj zahteval razveljavitev sklepa nasprotnega udeleženca, s katerim je nasprotni udeleženec ugotovil, da predlagatelj ni reprezentativni sindikat znotraj podjetja H. d. d.. Po določbi 6. člena ZRSin so reprezentativni tisti sindikati, ki so demokratični in uresničujejo svobodo včlanjevanja v sindikate, njihovega delovanja in uresničevanja članskih pravic in obveznosti, neprekinjeno delujejo najmanj šest mesecev, so neodvisni od državnih organov in delodajalcev, se financirajo pretežno iz članarine in drugih lastnih virov ter imajo določeno število članov v skladu z določili tega zakona. Ob pogojih iz 6. člena ZRSin se kot reprezentativne določijo zveze ali konfederacije sindikatov za območje države, v katere se povezujejo sindikati iz različnih panog, dejavnosti ali poklicev, in v katere je včlanjenih najmanj 10 % delavcev iz posamezne panoge dejavnosti ali poklica (8. člen ZRSin). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je nasprotni udeleženec sam ustvaril okoliščine, zaradi katerih predlagateljeve prisotnosti ne zaznava, zato mu ni mogoče pritrditi, da predlagatelj že šest mesecev neprekinjeno ne deluje. Poleg tega je predlagatelj združen v konfederacijo sindikatov, ki je reprezentativna za območje države v dejavnosti kovinske industrije Slovenije, pogoj 15 % članstva za reprezentativnost pa je predpisan le za tiste sindikate, ki niso včlanjeni v zvezo ali konfederacijo sindikatov (9. člen ZRSin). Sodišče prve stopnje je zato pravilno razveljavilo sklep nasprotnega udeleženca, s katerim je nasprotni udeleženec ugotovil, da predlagatelj pri njem ni reprezentativen.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
začasna nezmožnost za delo - invalidnost - omejena delovna zmožnost - razlogi o odločilnih dejstvih
Ker je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z le občasnim prisilnim položajem ledvene hrbtenice in ročnim prenašanjem bremen do največ 10 kg, je začasno nezmožnost za delo v spornem obdobju potrebno presojati glede na zdravstveno stanje, kot je obstajalo v tem obdobju, in glede na omejeno delovno zmožnost, upoštevaje delo z omejitvami. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za delo v okviru omejene delazmožnosti, zaradi katere je bil razvrščen v III. kategorijo, vendar sodba za tak zaključek nima razlogov o odločilnih dejstvih, niti glede tožnikovega zdravstvenega stanja v spornem obdobju niti glede njegove zmožnosti za delo po odločbi zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tega namreč ni niti ugotavljalo niti pojasnilo. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3, 67, 67-1, 67-2, 67-3.
invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost
V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že večkrat zavzeto stališče, da Uredba Sveta (EGS) št. 883/2004 o koordinaciji sistema socialne varnosti ne ureja pravic in ne pokriva dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti, lahko pa osebe, za katere se uporablja, na podlagi I., II. ali III. kategorije invalidnosti uveljavijo pravico do invalidske pokojnine, če za to izpolnjujejo pogoje, določene v nacionalni zakonodaji. Tožnik bi pravico do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela lahko pridobil le ob izpolnjevanju pogojev, določenih v 67. členu ZPIZ-1. Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, temveč je s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Tožnik kot invalid III. kategorije pa zaradi neizpolnjevanja pogoja starosti ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine po 3. alineji 67. člena ZPIZ-1, do katere je upravičen invalid III. kategorije invalidnosti, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški). Tožnik je namreč starost 63 let dopolnil šele po dokončnosti izpodbijane odločbe. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Z izpodbijano odločbo, izdano v predsodnem upravnem postopku, je bilo odločeno, da tožnik v spornem obdobju ni imel pravice do izplačila predčasne pokojnine, ker je bil v tem obdobju obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan po 1. alineji 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, to je na podlagi opravljanja samostojne pridobitne oz. gospodarske dejavnosti. Navedena upravna odločitev ni pravilna niti zakonita, temveč je celo protiustavna. Z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma je v rednem postopku za nazaj poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Gre za poseg, ki je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Torej za nedopusten poseg, za katerega ob dejstvu, da je bil tožnik uživalec pravnomočno priznane pravice do predčasne pokojnine, ni pravne podlage. V pravnomočno urejena pravna razmerja je namreč mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Vsak drugačen poseg je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi tožene stranke.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015331
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
starostna pokojnina - ponovna odmera - pokojninska osnova - nadurno delo - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotju v izreku - razlogi o odločilnih dejstvih
Tožena stranka je zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju plač iz naslova nadurnega dela na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ker je bil o isti stvari že voden upravni postopek in je bila tožniku že pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče sicer pritrdilo dejanskim in pravnim razlogom tožene stranke o procesnem zavrženju zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine. Z istimi dejanskimi in pravnimi razlogi je tudi samo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe in sklepa tožene stranke. Čeprav v predsodnem postopku ni bilo vsebinskega odločanja o zahtevi, pa je v nadaljevanju o istovrstni stvari razsojalo meritorno. Vsebinsko je namreč zavrnilo tožbeni zahtevek za odmero višje starostne pokojnine ob upoštevanju osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v letih 1973 do 1985 ter plačilo razlike med že izplačano in novo odmerjeno starostno pokojnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ta del zavrnilne sodbe pa ni obrazložen. Navedeno pomeni, da je izrek izpodbijane sodbe sam s seboj v nasprotju, v kolikor je z njim zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo procesnih upravnih aktov in sočasno meritorno razsojano o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju tudi osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL0079560
OZ člen 2, 3, 15, 40, 50, 56, 82, 82/1, 103, 116, 117, 330, 330/2. ZPP člen 212, 285. ZMZPP člen 12, 12/1, 12/2.
prosto urejanje obligacijskih razmerij - fiduciarna pogodba - začasen prenos lastninske pravice - pomanjkanje zakonske ureditve - trditveno in dokazno breme glede obstoja posla - opcijska upravičenja - delnice - nakupna opcija - navidezna pogodba - vsebina tujega prava - priče - iura novit curia - obvestilo o tujem pravu - diplomatska pot - sklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo - trditve nasprotne stranke - pravica do odškodnine - izbira sankcije - škoda zaradi neizpolnitve - razveza pogodbe - domneva o popolnosti listine - posebna oblika - volja strank
Fiduciarna pogodba ni oblika navidezne pogodbe. Na podlagi fiduciarne pogodbe prenosnik (fiduciant) na pridobitelja (fiduciarja) začasno prenese lastninsko pravico na stvari, slednjega pa veže obligacijskopravna zaveza iz takega posla, da pod dogovorjenimi pogoji lastninsko pravico prenese nazaj na fiducianta. Tovrstni posli so praviloma veljavni zaradi možnosti udeležencev, da prosto urejajo medsebojna obligacijska razmerja, če to ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Ker zakonsko (tipsko) fiduciarni posli niso urejeni, da bi se ob odsotnosti drugačnega dogovora ob upoštevanju dispozitivne narave zakonskih določb uporabljala zakonska ureditev, se morajo stranke o vseh sestavinah teh poslov sporazumeti same. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je fiduciarno pogodbo štelo kot obliko navidezne pogodbe.
Vsebine tujega prisilnega prava (v konkretnem primeru, da preseganje praga 5 % imetništva delnic posameznega imetnika v ciljni družbi nasprotuje moldavskim prisilnim predpisom) ni mogoče ugotavljati s pričami, kot da bi šlo za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev, kar je storilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru. Tudi za pravna pravila tujega prava velja načelo iura novit curia in jih mora sodišče ugotoviti po uradni dolžnosti. Sodišče zato vsebino tujega prava ugotavlja tako, da zahteva obvestilo o tujem pravu od ministrstva, pristojnega za pravosodje, tj. po diplomatski poti.
Kljub temu, da ima v skladu s 103. členom OZ pogodbi zvesta stranka v vsakem primeru pravico do odškodnine, je pojavna oblika škode odvisna od izbire sankcije v skladu s tem določilom. Pri izpolnitvenem zahtevku (v konkretnem primeru zahtevku tožeče stranke na izročitev delnic) škodo predstavlja tisti primanjkljaj, ki je posledica zamude z izpolnitvijo. Medtem ko pri prenehanju pogodbe odškodnina pogodbi zvesti stranki krije tisto, kar ji je bilo zagotovljeno s pogodbo (škoda zaradi neizpolnitve). Iz trditvene podlage tožbe je mogoče (smiselno) razbrati, da tožeča stranka uveljavlja škodo zaradi neizpolnitve - izgubljeni zaslužek, ki bi ga pridobila s prodajo delnic svojemu izbranemu kupcu. Ker je predpostavka za uveljavljanje škode zaradi neizpolnitve prav razveza pogodbe, katere uresničitve pa tožeča stranka niti ni zatrjevala, je tožba tudi po tej plati nesklepčna.
STVARNO PRAVO – LASTNINJENJE – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080037
ZSpo člen 64, 64/1, 64/2, 64/3, 64/4. ZLPP člen 4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. SPZ člen 43. ZTLR člen 29. ZPN člen 6.
športni objekti občinskega pomena – lastninjenje športnih objektov – zaporedno lastninjenje – pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona – pravica uporabe – prenos pravice uporabe – priposestvovanje – nepremičnine v družbeni lastnini – tek priposestvovalne dobe – dobra vera
Zahtevek, ki ga prizadeti lastnik na podlagi drugega odstavka 64. člena ZSpo vloži pri lokalni skupnosti, ima naravo procesne predpostavke. Povedano drugače: če zahtevek ni bil dan v roku, prizadeti lastnik lastninske pravice ne more uveljavljati (to nenazadnje pove že ZSpo v četrtem odstavku 64. člena). Prizadeti lastnik, ki je tak zahtevek vložil, ima na voljo civilnopravno varstvo, lokalna skupnost (konkretno tožeča stranka) pa ni tista, ki bi o tem zahtevku odločala ali morala odločiti. Nedvomno lahko prizadeti lastnik svojo pravico uveljavlja s tožbo, po prepričanju pritožbenega sodišča pa tudi z ugovorom, s katerim se upre tožbi lokalne skupnosti, da je zemljiškoknjižno stanje, ki toženo stranko izkazuje kot lastnico, nepravilno.
Za stališče, da bi tožena stranka, ki je že vknjižena kot lastnica, morala vložiti lastninsko tožbo, ni najti prav nobenega razloga. Tega ne zahteva niti ZSpo niti noben drug zakon, postavlja pa se tudi vprašanje, s kakšno tožbo bi lahko nekdo, ki je kot lastnik že vknjižen v zemljiško knjigo, sploh uspel in še pred tem izkazal pravni interes za nekaj, kar (že) ima. Da v takem primeru kot zadostno obrambno sredstvo zadošča ugovor, izhaja tudi že iz sodne prakse.
V zvezi z obrazložitvijo odločitve o višini priznanih pravdnih stroških je treba upoštevati dejstvo, da gre za odločanje o stranski terjatvi ter da je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, katere stroške je tožeči stranki priznalo in katere zavrnilo. Obrazložitev same odmere stroškov po posamičnih postavkah, torej po njihovi višini, pa v sodbi ni nujno potrebna, če je sodišče odmero pregledano opravilo, in sicer tako, da je mogoč njen preizkus, že v samem stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.
POGODBENO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STEČAJNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084404
OZ člen 346, 349, 349/1, 365, 369, 369/4, 403, 1012, 1019, 1019/3, 1019/4, 1034, 1034/1, 1034/2, 1034/3. ZPP člen 154, 154/1.
gospodarska pogodba – kreditna pogodba – poroštvo – solidarni porok – zastaranje – zastaralni rok – terjatve iz gospodarskih pogodb – pretrganje zastaranja – stečajni postopek nad glavnim dolžnikom – priglasitev terjatve v stečajnem postopku – končanje stečajnega postopka – odgovor na pritožbo – stroški postopka – argumentiran odgovor na pritožbo – povrnitev stroškov odgovora na pritožbo
V obravnavanem primeru glavna obveznost izvira iz gospodarske (kreditne) pogodbe. Poroštvena obveznost deli usodo gospodarske pogodbe ne glede na to, ali je porok fizična oseba ali gospodarski subjekt. Zakon za poroštva h gospodarskim pogodbam določa domnevo solidarnosti (četrti odstavek 1019. člena OZ). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se je tudi v obravnavanem primeru toženec zavezal kot porok in plačnik – k solidarnemu poroštvu (tretji odstavek 1019. člena OZ). Pri presoji zastaralnih rokov za glavnega dolžnika in poroka je treba zato upoštevati triletni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb (prvi odstavek 349. člena OZ).
Po tretjem odstavku 1034. člena OZ pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, učinkuje nasproti poroku le, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika. Tudi to je bila v obravnavanem primeru nesporno. Ugotovljeno je s pravočasno priglasitvijo terjatve v stečajni postopek nad glavnim dolžnikom (365. člen OZ).
Ugovor zastaranja je pravilno zavrnjen. Predlog za izvršbo je bil vložen pred potekom triletnega roka po končanju stečajnega postopka.