tujci - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - pogoji za izdajo dovoljenja - družinski člani - dokazovanje istovetnosti
Organ je od prosilca (begunca) načeloma upravičen zahtevati predložitev dokumentov, ki jih izdajajo pristojni organi izvorne države, vendar je v primeru njihove nepredložitve dolžan zahtevati pojasnila o razlogih za to. Pri tem mora vzeti v obzir vse upoštevne elemente, tako splošne glede razmer v državi iz izvora, kot tudi glede posebnega (konkretnega) položaja begunca in njegovega družinskega člana ter posebnih težav pri pridobivanju uradnih listinskih dokazov. V primeru, ko prosilec ne predloži nobenih listin oziroma dokazov, se na podlagi pisnega soglasja, s katerim prosilec dovoljuje, da lahko za preverjanje družinskih vezi podatke o družinskih članih posreduje mednarodnim organizacijam, ki delujejo na področju migracij, ugotavlja izkazovanje družinskih vezi (tretji odstavek 47.a člena ZTuj-2). V primeru, če begunec ne poseduje listinskih dokazov za izkazovanje družinskih vezi, mora navesti vsa dejstva o družinskih članih, s katerimi se združiti, zlasti njihova osebna imena, datume in kraje rojstev, naslove prebivališča ter podatke o tem, kje v času vložitve bivajo. Tujec, ki predloži listine, za katere se ugotovi, da niso pristne, bi bil zato v slabšem položaju kot tujec, ki ne predloži nobenih listin, kar seveda ni dopustno.
Določbo prvega odstavka 97. člena ZTuj-2 je treba razlagati tako, da velja zgolj za izkazovanje istovetnosti tujca, ki prosi za izdajo določenega lastnega dovoljenja po ZTuj-2, ne pa kadar v skladu s 47.a členom ZTuj-2 kot begunec prosi za izdajo dovoljenja za družinskega člana, sploh za svojega otroka. V tem primeru morajo za izkazovanje istovetnosti otroka veljati tudi druge dokazne listine, ne zgolj tiste, navedene v prvem odstavku 97. člena ZTuj-2.
ZTuj-1 člen 41. ZUSDDD člen 1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - razveljavitev dovoljenja - spor polne jurisdikcije - pravica do zasebnega in družinskega življenja
Glede na dolžino trajanja stanja pozitivne obveze države za realizacijo posameznikove pravice do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja iz prvega odstavka 8. člena EKČP državi nalagajo, da tožničin položaj uredi.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pogoji za izdajo dovoljenja - nevarnost za javni red in mir
Tožena stranka v obrazložitvi odločbe ni konkretizirala pravnorelevantnih dejstev in dokazov, na podlagi katerih je ugotovila, da se tožnik (vlagatelj) ne bi podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. V spisovnem gradivu se nahajajo dokumenti o njegovi nekaznovanosti, zoper njega v času odločanja tudi ni bila vložena obtožnica ali obtožni predlog, s katerima se kazenski postopek pred sodiščem začne.
dovoljenje za stalno prebivanje - dejansko življenje - upravičena odsotnost - državljani drugih republik nekdanje SFRJ - državljani republike bivše SFRJ, ki so imeli v Sloveniji stalno prebivališče pred 23.12.1990
Dejanske ugotovitve po presoji sodišča ne omogočajo zaključka, da se tožnik ni mogel zaposliti oziroma pridobivati sredstev za življenje ali prebivati v RS zaradi posledic protipravnega ravnanja organov tožene stranke, ki so tožnika izbrisali iz registra prebivalstva in ga vpisali v evidenco tujcev. Iz tožnikovega dokaznega gradiva po presoji sodišča ni razvidno, da bi brez uspeha skušal podaljšati poslovno vizo, kot je sicer zatrjeval. Ob takem stanju stvari je treba šteti, da je RS prostovoljno zapustil aprila 1994, torej še pred potekom veljavnosti poslovne vize (avgusta 1994), čeprav bi lahko na tej podlagi v tem obdobju zakonito bival v RS. Zato izguba oziroma nezmožnost zaposlitve ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ampak tožnikove odločitve, da kljub veljavnemu poslovnemu vizumu zapusti RS, kar po presoji sodišča ne more biti upravičen razlog za odsotnost iz RS v prvem petletnem obdobju.
Tožnik ni uspel izkazati povezave med ustanovitvijo podjetja in neuspešnim aktivnim iskanjem zaposlitve, ki bi bila posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.
Pravilna je tudi presoja tožene stranke, da niti izguba bivališča ni posledica izbrisa. Tožnik je namreč po prihodu v RS (aprila 1992) leta 1993 sklenil pogodbo za najem stanovanja za nedoločen čas v Ljubljani, kar že po naravi stvari izključuje pravno upoštevno vzročno zvezo med izbrisom in nezmožnostjo bivanja v RS. V skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene pa je tudi dokazna ocena tožene stranke, da sklep MNZ, s katerim je bil 19. 11. 2002 ustavljen postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, ni razlog, zaradi katerega bi bil tožnik prisiljen zapustiti RS zaradi posledic izbrisa. S tem povezan upravni postopek se je namreč začel šele leta 1999, torej po tem, ko je tožnik RS leta 1994 (po izbrisu) že prostovoljno zapustil in se vanjo ni več vrnil.
dovoljenje za začasno prebivanje - razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja - sklenitev zakonske zveze izključno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje - zakonska zveza sklenjena z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje
Iz predloženega gradiva je mogoče nedvomno zaključiti, da je bila zakonska zveza med tožnico in A.A. očitno sklenjena predvsem zato, da bi tožnica pridobila dovoljenje za začasno prebivanje. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke namreč temelji na ugotovitvi o sklenitvi zakonske zveze po le nekaj tednih poznanstva, odsotnosti skupnega življenja in slabem poznavanju partnerjeve zasebnosti.
ZTuj-2 člen 68, 68/1, 68/2, 76, 76/1. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 15, 15/1, 15/2.
tujci - omejitev gibanja tujcu - odstranitev tujca iz države - direktiva o vračanju - podaljšanje omejitve gibanja - nastanitev v centru za tujce - nevarnost pobega - načelo sorazmernosti - bistvena kršitev določb postopka - ni razlogov o odločilnih dejstvih - združitev družine
Pri omejevanju svobode gibanja je treba sprejeti milejše ukrepe vedno, kadar je tudi na tak način mogoče doseči želen namen. Zato mora policija glede na okoliščine konkretnega primera vselej presoditi, kateri ukrep je primeren in nujen oziroma s katerim ukrepom, ki bi v najmanjši meri posegel v osebno svobodo tujca, je mogoče zagotoviti njegovo uspešno odstranitev iz države.
Ugovor tožnika, da tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala načela sorazmernosti in ni presojala možnosti izreka milejšega ukrepa, je utemeljen. Izpodbijana odločba v tem pogledu nima obrazložitve, saj tožena stranka ni navedla, zakaj je izrečen ukrep nujen, in tudi ni opravila tehtanja o tem, ali bi bilo možno postopek odstranitve tožnika iz države izvesti z uporabo drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov.
tujci - omejitev gibanja tujcu - nevarnost pobega - sodni nadzor
Toženka v postopku izdaje odločbe po 79.a členu ZTuj-2 preveri, ali so še podane okoliščine iz odločbe o nastanitvi ali pa so po njeni izdaji morebiti nastopile kakšne takšne nove okoliščine, zaradi katerih predhodno obstoječi razlogi za ukrep omejitve gibanja niso več podani. Takšen je tudi okvir sodne presoje v tem upravnem sporu.
ZTuj-2 člen 128, 128/1. ZUP člen 68, 129, 129/1, 129/1-3.
tujci - dovoljenje za prebivanje - podaljšanje dovoljenja za prebivanje - pravočasnost vloge
Prvi odstavek 128. člena ZTuj-2 določa pogoje za pridobitev dovoljenja za prebivanje za družinskega člana, šesti odstavek istega člena pa določa, da se družinskemu članu, ki ima dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji, lahko dovoljenje podaljša pod enakimi pogoji kot se izda. Za podaljšanje dovoljenja je potrebno zaprositi pred potekom dovoljenja pri upravni enoti, na območju katere družinski član prebiva. Z zakonom je torej določeno, da je potrebno vlogo za podaljšanje dovoljenja vložiti pred potekom dovoljenja.
tujec - odstranitev tujca iz države - odločba o vrnitvi - nezakonito prebivanje - določitev roka za prostovoljno vrnitev - razmerje med postopkom izdaje odločbe o vrnitvi in prekrškovnim postopkom
Predmet odločanja v tem upravnem sporu je zgolj izpodbijana odločba prvostopenjskega organa, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora državo zapustiti v postavljenem 30 dnevnem roku. Ugovor tožnika, da v Republiki Sloveniji prebiva legalno, saj odločitev pristojne upravne enote še ni pravnomočna, glede na navedeno, ni utemeljen.
tujec - nezakonito prebivanje v rs - odločba o vrnitvi
Ugovor tožnika, da v RS prebiva legalno, glede na to, da je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje in delo (o kateri še ni bilo odločeno), ni utemeljen.
dovoljenje za začasno prebivanje - socialna varnost - pravica do socialne varnosti - vročitev upravne odločbe - vročitev
Tretji odstavek 90. člena ZTuj-2 se lahko uporabi le, če je postopek odločanja o vlogi tujca še v teku in tujec v tem postopku ne sodeluje, da bi organ lahko izdal meritorno končno odločbo. Zgolj vročitev ne pomeni, da je postopek še v teku, saj gre zgolj za vprašanje vročitve upravnih odločb.
tujci - dovoljenje za stalno prebivanje - združitev družine - dokumenti - ponarejeni dokumenti
Tožena stranka je svoje ugotovitve glede nepristnosti listin ugotovila v nasprotju z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija. Tožena stranka ni preverjala družinske vezi tožnika z družinskimi člani s pomočjo mednarodnih organizacij.
ZUSDDD člen 1, 1/1. ZTuj-1 člen 41, 41/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 8/1.
dovoljenje za stalno prebivanje - odstranitev tujca iz države - družina - otroci - neprekinjeno bivanje v RS
Glede na dolžino trajanja takega stanja pozitivne obveze države za realizacijo posameznikove pravice do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja iz prvega odstavka 8. člena EKČP državi nalagajo, da tožnikov položaj uredi.
ZKP člen 530, 531. Evropska konvencija o izročitvi (1957) člen 14. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
izročitev - postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - pogoji za izročitev tujca - odločitev ministra za pravosodje
Res je bilo tožniku sojeno v nenavzočnosti, vendar pa okoliščine, da država prosilka v dopolnitvi zahteve za izročitev ni izkazala, ali je bil osebno vabljen in ali je imel zagovornika, upoštevaje določbo 10. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, na pravilnost in zakonitost odločitve v izpodbijanem sklepu nimajo nikakršnega vpliva. Na glavni obravnavi pa je bil navzoč tožnikov zagovornik. Prav tako je sodišče druge stopnje ocenilo, da je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago za zaključek, da opisane razmere v zaporih v Albaniji ne izkazujejo verjetnosti, da bi bil tožnik v državi prosilki mučen, da bi se z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 52. Pravilnik o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje (2012) člen 2, 2/1.
dovoljenje za stalno prebivanje - zadostna sredstva za preživljanje - izplačilo plače v gotovini
Glede na to, da v prvem odstavku 2. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje izrecno piše, da je možno plačo izkazati ne samo z plačilnimi listinami in izpiski s transakcijskega računa, ampak so navedeni tudi „drugi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov in prejemkov“, po presoji sodišča to pomeni, da lahko tujec na kakršenkoli način izkazuje, da je plačo tudi dejansko prejel na takšen ali drugačen način.
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 20, 20/2. ZTuj-2 člen 128. ZUP člen 7.
dovoljenje za začasno prebivanje družinskega člana - rok za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja - zavrženje prošnje - pravica do družinskega življenja - pravo EU - načelo primarnosti prava EU
ZTuj-2 v šestem odstavku 127. člena možnost oddaje vloge za dovoljenje za prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana res omejuje na 90 dni od dneva vstopa v državo. Po naravi gre za materialni rok, z zamudo katerega pravica preneha po samem zakonu. Prepozno vlogo je po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP sicer treba zavreči. Vendar pa tako procesno postopanje upravnega organa ni pravilno, če pomeni kršitev (primarnega) prava EU. S takšno procesno kršitvijo je namreč poseženo v pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic.
Ker določba šestega odstavka 127. člena ZTuj-2 nesorazmerno omejuje temeljno svoboščino iz 20. člena PDEU, je upravni organ (kot tudi sodišče) v skladu z načelom primarnosti, neposrednosti in učinkovitosti prava EU ne sme uporabiti. Takšne (čeprav prepozne) vloge upravni organ ne glede na določbo 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP torej ne sme zavreči, temveč jo mora vzeti v obravnavo in o njej odločiti po vsebini.
ZTuj-2 člen 37. ZZSDT člen 12, 17, 18, 42. ZDR-1 člen 217a, 217a/1, 217a/1-15.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - izdaja soglasja - odločba o prekršku
Odklonitev soglasja k enotnemu dovoljenju velja tudi, ko gre za podaljšanje dovoljenja.
Tožnik trdi, da zavod ni ugotavljal, da ni izpolnjen pogoj iz 1. ali 2. alineje prvega odstavka 18. člena ZZSDT. Po presoji sodišča taka ocena zavoda ni bila potrebna, saj je bila tožnikovemu delodajalcu izrečena globa po 15. točki prvega odstavka 217.a člena ZDR-1. Zgolj dejstvo, da je bila v prekrškovnem postopku izrečena globa in da je odločitev pravnomočna, zadostuje za to, da zavod soglasja k podaljšanju dovoljenja ni izdal, zaradi česar tožena stranka ni mogla odločiti drugače.
omejitev gibanja - nezakonito prebivanje v rs - nevarnost pobega - nevarnost za javni red
Ukrep po 76. členu ZTuj-2 v zvezi z Direktivo o vračanju, se izreče šele po ugotovitvi nezakonitega bivanja tujca, kar mora izhajati iz izreka odločbe o vrnitvi. Nato se tujcu omogoči prostovoljna vrnitev z določenim rokom, ki ima prednost pred prisilno vrnitvijo.
ZTuj-2 člen 51, 51/1, 51/2, 86, 86/2, 90, 90/3. ZUS-1 člen 28, 28/3.
izdaja dovoljenja za začasno prebivanje - molk organa - pravica do socialne varnosti - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev
Sodišče se ne strinja z navedbami tožnikov o takšni soodvisnosti pravice do pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje in socialnih pravic tujcev, da bi morala upravna enota hkrati z eno odločbo odločiti tudi o pridobitvi socialnih pravic, saj je zakonsko predvideno, da o socialnih pravicah odločajo socialni organi, o dovoljenjih po ZTuj-2 pa upravne enote.
Sodišče ugotavlja, da je bilo v obravnavani zadevi z izdanimi upravnimi odločbami v obliki izkaznic, v celoti ugodeno prošnji tožnikov.
ZTuj-2 člen 64, 65. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 6, 8.
nezakonito prebivanje - pogoji - pravica do izjave - tujci - vrnitev tujca v izvorno državo
Prostovoljno vračanje po pravu EU ni prepuščeno diskreciji upravnega organa, ampak je temeljni princip vračanja, da mora imeti prostovoljno vračanje prednost pred odstranitvijo. V takšnem primeru pa mora biti najprej z odločbo ugotovljeno nezakonito prebivanje tujca in mora biti tujcu v okviru instituta prostovoljnega vračanja omogočeno, da se ustrezno izjavi, in da se mu v zvezi z izjavo določi ustrezen rok za vrnitev glede na okoliščine vsakega posameznega primera, ker je le takšno ravnanje upravnega organa skladno z namenom in cilji Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. Ustrezno obdobje pomeni, da organ presoja, kaj je ustrezno obdobje in navedeno tudi obrazloži, potem ko je najprej ugotovil nezakonitost prebivanja.
Odločba o vrnitvi ni bila izdana v skladu s 65. členom ZTuj-2, prav tako pa tudi ni bila izdana v skladu s 64. členom istega zakona in namenom Direktive o vračanju, saj izrek odločbe ne vsebuje ugotovitve, da tožnica biva v Republiki Sloveniji nezakonito, kar je osnovni pogoj za izdajo odločbe o vrnitvi.
Tožena stranka v prvostopenjski odločbi o vrnitvi ni ugotovila nezakonitosti bivanja tožnice v Republiki Sloveniji, zato tudi ni imela zakonite podlage določitve roka vrnitve. Tožeča stranka se zato na ta način v pritožbi in tožbi ni mogla argumentirano braniti oziroma navajati svojih razlogov, zaradi česar ji je bila na ta način tudi kršena pravica do izjave.