ZTuj-2 člen 68, 76, 76/1, 79, 81, 83, 83/3, 85. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 15, 15/1, 15/2.
omejitev gibanja tujcu - omejitev gibanja in nastanitev tujca v domu za tujce - omejitev gibanja tujcu, ki mora zapustiti državo - razlogi za omejitev gibanja - begosumnost - odstranitev tujca iz države - nezakonit vstop v Republiko Slovenijo
Že obstoj ene od okoliščin iz 68. člena ZTuj-2 je lahko podlaga za zaključek o obstoju nevarnosti pobega, pri tožniku pa je podanih več takšnih okoliščin. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja (in med strankama ni sporno), da je bila tožniku pred izdajo odločbe o vrnitvi v letu 2020 že izdana takšna odločba v letu 2019. Odločba o vrnitvi pa se izda tujcu, ki nezakonito prebiva v RS. To pomeni, da je izkazan obstoj okoliščine, ki kaže na nevarnost pobega iz 1. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2.
Poleg tega je že toženka pravilno ugotovila, da tožnikovo dosedanje ravnanje (zapustitev RS po izdani prvi odločbi o vrnitvi v letu 2019 na nedovoljen način in nadaljnje potovanje po Evropi brez veljavne potne listine, kot tudi dejstvo, da si tožnik nove potne listine ni skušal pridobiti) kaže, da RS ne bi prostovoljno zapustil na zakonit način, kar pomeni, da je izkazana tudi okoliščina iz 6. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Podana je tudi okoliščina iz 3. alineje navedene določbe, saj tožnik ni izkazal dejanskih možnosti bivanja v RS; nekonkretizirano sklicevanje na prijatelje in splošna trditev, da bi lahko delal karkoli, za to ne zadošča.
ZTuj-2 člen 64, 64/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 2, 2/2, 2/2-a, 4, 4/4, 6, 6/3. ZUS-1 člen 4, 4/1, 30, 30/2, 40, 40/2, 66, 66/1. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 2, 2/b, 6, 6/1, 8, 8/1, 8/2. ZMZ-1 člen 35. Protokol 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 4. ZNPPol člen 64. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 19, 51, 52. URS člen 18.
varstvo človekovih pravic - tožba zaradi varstva človekovih pravic - prepoved kolektivnega izgona - načelo nevračanja - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - vlagatelj namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito - pravica do azila - prosilec za mednarodno zaščito - prošnja za mednarodno zaščito - pravica do izjave stranke - izgon iz Slovenije - izgon tujca iz države - subsidiarno sodno varstvo - odločanje o tožbenem zahtevku
Dejanja oziroma opustitve dejanj, ki so si sledila v policijskem postopku tožnika in iraškega Kurda do samega akta vrnitve oziroma predaje tožnika hrvaškim policijskim organov, in so zaradi izvršene vrnitve tožnika Hrvaški povzročila kršitev pravice do kolektivnega izgona so: način vodenja razgovora s tožnikom ob izreku prekrška, ko tožnik ni bil individualno obravnavan v skladu s prepovedjo kolektivnega izgona, tako da bi policija tehtno in objektivno preverila in ocenila osebne okoliščine tujca oziroma da bi mu omogočila, da se brani z argumenti proti ukrepu vrnitve oziroma odstranitve iz države; tožnik v tem procesnem dejanju ni dobil možnosti, da bi vsebino postopka spremljal po tolmaču, da bi imel dostop do pravne pomoči v zvezi z vodenjem postopka vrnitve na Hrvaško in da bi bil informiran o postopku vrnitve na Hrvaško oziroma o posledicah predmetnega postopka in je bil na koncu postopka predan Hrvaški.
Z vidika spoštovanja pravice iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah v njenem elementu, ki zadeva obveznosti države, da po uradni dolžnosti pazijo na spoštovanje pravice do prepovedi vračanja, kadar javno dostopna poročila o tveganjih z vidika 19(2) člena Listine EU o temeljnih pravicah to zahtevajo, niti ni bistveno, ali je tujec jasno izrazil namero ali ne, ali je sploh ni izrazil, ali je bila njegova morebitna namera postopkovno slabo evidentirana ali ignorirana, ker bi pristojni organ pred odstranitvijo moral vedeti za številna in medsebojno dopolnjujoča in usklajena poročila o tveganjih z vidika omenjene pravice do prepovedi vračanja oziroma odstranitve. Pravica iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah je namreč absolutna pravica. To so dejanja oziroma opustitve tožene stranke, ki so pripeljale do posega in kršitve procesnih obveznosti tožene stranke iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah.
Ker tožnik ne spada v kakšno skupino posebej ranljivih oseb, kot so mladoletniki, mladoletniki brez spremstva, ženske, ki so same ali z otroci, žrtve nasilja, v skupino oseb s posebej hudimi zdravstvenimi težavami, sodišče ugotavlja, da tožnik kljub očitno zelo težkim bivanjskim razmeram, s katerimi je od dne 16. 8. 2019 naprej soočen zaradi izpodbijanega dejanja, ni uspel izkazati takšnih okoliščin v kampu Miral, ki bi kot posledica izpodbijanega dejanja tožene stranke imele vse znake nečloveškega ravnanja ali poniževalnega ravnanja. To pomeni, da tožena stranka z izpodbijanim dejanjem tožnikove vrnitve tožnika na Hrvaško, kar je vodilo do verižnega vračanja v BiH, ni kršila materialno-pravne komponente pravice iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah zaradi bivanjskih razmer, s katerimi je bil tožnik soočen v kampu Miral.
Po sodni praksi Velikega senata ESČP že neizpolnitev procesnih obveznosti v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP, ki ustreza pravici iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, zadošča za ugotovitev kršitve te pravice.
Dokler pristojni organi v postopku na meji ne ugotovijo, ali gre za prosilca za mednarodno zaščito, se uporablja Procesna Direktive 2013/32/EU in šele če ne gre za prosilca ob upoštevanju uvodnih izjav 25., 26. in 28 ter določil člena 8(1) in (2) ter tretjega pod-odstavka člena 6(1) Procesne direktive 2013/32/EU, se uporabi Direktiva o vračanju 2008/115.
Sodišče EU je v zadevi VL odločilo, da morajo organi, ki sicer niso pristojni za sprejem prošnje za mednarodno zaščito, državljanu tretje države, ki je v nezakonitem položaju, dati na voljo informacije o možnosti podaje prošnje za mednarodno zaščito in ga na svojo pobudo obvestiti o pravici, ki jo tak državljan tretje države ima in sicer, da zaprosi za mednarodno zaščito. Tožena stranka v upravnem sporu ni niti utemeljevala, da v praksi izvršuje neimplementirane določbe uvodnih izjav 25., 26. in 28., člena 8(1) in (2) in tretjega pod-odstavka člena 6(1)Procesne direktive 2013/32/EU, ki so v funkciji zagotavljanja dejanskih zmožnosti izraziti namero za mednarodno zaščito. In tudi iz nobenega podatka oziroma zapisa iz policijskih zapisnikov ni razvidno, da bi bil tožnik, ko je bil ugotovljen njegov nezakonit prehod meje v Slovenijo, obveščen o možnih posledicah vključno z načini morebitne vložitve prošnje za zaščito, kar izhaja iz člena 6(1) Procesne direktive, kot je to pravico interpretiralo Sodišče EU, zato da ima tujec, ki je v enakem položaju kot tožnik, učinkovit, enostaven, hiter in dejanski dostop do mednarodne zaščite. Ta zmožnost tožnika bi morala biti razvidna iz upravnega spisa, in sicer preko dokumentiranih dejstev, da je bil tožnik informiran o možnosti posvetovanja s pravnim ali drugim svetovalcem; da je tožnik imel možnost komunicirati v postopku s pomočjo tolmača za angleški jezik; da je imel procesno jamstvo, da brani svoj primer glede preganjanja v Kamerunu, ali zaradi strahu pred vrnitvijo na Hrvaško in v BiH, za kar bi bilo najmanj potrebno, da bi bil obveščen, da je v postopku vrnitve na Hrvaško; da so bili policisti informirani in usposobljeni v skladu s smernicami Vodnika EASO/Frontex. Omejeni sprejemi izjav tožnika v kontekstu storitve prekrška nezakonitega prehoda meje in slabo in nezanesljivo dokumentiran sprejem izjave tožnika na zapisnik z dne 15. 8. 2019 vzbuja prevelik dvom oziroma tožena stranka ni uspela odvrniti vsakršnega dvoma, da je tožnik imel dejansko, učinkovito, hitro in enostavno možnost, da je izrazil namero za azil.
ZTuj-2 člen 68, 76, 76/1, 79, 81, 83, 83/3, 85. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 15, 15/1, 15/2.
omejitev gibanja tujcu - nastanitev v centru za tujce - nevarnost pobega - nujnost in sorazmernost ukrepa - obrazloženost - istovetnost - omejitev gibanja in nastanitev tujca v domu za tujce
Tožena stranka je obstoj nevarnosti tožnikovega pobega in sorazmernosti izrečenega ukrepa v obrazložitvi izpodbijane odločbe obrazložila v zadostnem obsegu. Prvostopenjski organ je ustrezno obrazložil, da zaradi omejitve gibanja na podlagi v odločbi citiranih odlokov vlade in zaradi omejitve širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 ni mogoča ureditev milejšega ukrepa, zato je nastanitev v Centru za tujce sorazmeren ukrep. Dodatno navaja, da istovetnost tujca ni znana, kar je pomembna okoliščina. Tožnik je v dosedanjih postopkih v Republiki Sloveniji podal lažne osebne podatke, poleg tega je bil v EU že evidentiran s svojimi prstnimi odtisi, in sicer na Malti in v Italiji in se je vsakič predstavljal z drugačnimi osebnimi podatki. V Italiji mu je bila tudi priznana mednarodna zaščita, zato je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavržena. Poleg navedenega je v postopku pred prvostopenjskim organom tožnik podal izjavo, da je tudi v Italiji že pobegnil. Vse navedeno kaže na to, da so ostale individualne okoliščine tožnika takšne, da je nastanitev v Centru za tujce do ureditve njegove vrnitve edina ustrezna.
ZTuj-2 člen 64, 64/4. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-7, 37, 37/2.
tujec - odločba o vrnitvi - tožba v upravnem sporu - pritožba zoper upravni akt ni vložena - zavrženje tožbe
Ker tožnik pri drugostopenjskem upravnem organu nesporno ni vložil pritožbe zoper odločbo prvostopenjskega organa, ne izpolnjuje procesne predpostavke za sprožitev upravnega spora, zato je sodišče tožbo zavrglo.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - prepoved vstopa v državo - pravnomočnost - izvršljivost
Čas, v katerem je tujcu prepovedan ponovni vstop v državo, začne teči z dnem izvršitve odločbe, s katero je bila tujcu izrečena prepoved vstopa. Pomemben je torej podatek o izvršljivosti sporne odločbe (in ne morebiti njena pravnomočnost), s katero je bila tožnici izrečena prepoved vstopa v državo in čas, določen v odločbi, kako dolgo slednja v državo ne sme vstopiti.
ZTuj-2 člen 68, 76, 76/1, 79, 81, 83, 83/3, 85. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 15, 15/1, 15/2.
omejitev gibanja - omejitev gibanja in nastanitev tujca v domu za tujce - omejitev gibanja tujcu, ki mora zapustiti državo - razlogi za omejitev gibanja - presoja razlogov, na katerih omejitev gibanja temelji - begosumnost - sorazmernost in nujnost ukrepa - istovetnost
Iz oblikovane sodne prakse izhaja, da je potrebno ZTuj-2 razlagati skladno z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. Iz določb izhaja, da morajo biti že v odločbi, s katero je odrejeno pridržanje, kar je tudi nastanitev v Centru za tujce, konkretno obrazloženi dejanski in pravni razlogi za pridržanje, ob upoštevanju načela sorazmernosti, pa mora biti uporaba ukrepa za namen odstranitve omejena.
Nobenega dvoma ni, da je tožnik pred pristojnimi avstrijskimi in nemškimi organi navajal različne osebne podatke, kar je potrdil na zaslišanju dne 12. 10. 2020. Iz podatkov upravnega spisa ter zaslišanja priče na glavni obravnavi utemeljeno izhaja, da tudi v tem postopku podani osebni podatki niso pravi in ga na podlagi njih ni bilo mogoče identificirati in tako ni znana istovetnost tožnika, ki z dajanjem napačnih osebnih podatkov ovira oziroma onemogoča postopek priprave njegove vrnitve oziroma njegove odstranitve iz države. Glede na navedeno je ukrep omejitve gibanja tožnika, glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretni zadevi, nujen in sorazmeren.
izročitev tujca tuji državi - pogoji za izročitev - trditveno in dokazno breme - kršitev pravil postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - napačna uporaba materialnega prava
Kar zadeva bivanjske razmere, s katerimi naj bi bil tožnik soočen v zaporu, se tožena stranka ne bi smela opreti samo na zagotovila državnega organa pravobranilstva iz ZDA, ampak bi morala uporabiti tudi poročila o stanju v konkretnem zaporu, kamor naj bi bil tožnik nastanjen, s strani mednarodnih organizacij, ki se sistematično ukvarjajo s spremljanjem tega področja v ZDA. Če teh poročil ni, potem pridejo v poštev tudi poročila drugih inštitucij ali prispevki posameznih komentatorjev, raziskovalcev, novinarjev, katerih analize oziroma poročila je treba ustrezno oceniti z vidika njihove dokazne vrednosti. Tožnik je svoj del dokaznega bremena izpolnil s tem, ko se je skliceval na tri članke. Tožena stranka zaradi napačne razlage določil prvega in tretjega odstavka 530. člena ZKP teh dokazil sploh ni ocenjevala in tako ni izpolnila svojega dokaznega bremena oziroma svojih procesnih obveznosti, da odvrne dvom v to, da bi zaradi bivanjskih razmer v zaporu MCC Chicago prišlo do kršitve pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.
Ker tožena stranka v konkretnem primeru opisane kakovosti informacij, vrste informacij in navedenih elementov bivanjskih in režimskih razmer v zapornem kompleksu MMC Chicago ni poskušala pridobiti, razen od pravosodnega organa ZDA, kar pa z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah ne zadošča, in tovrstnih informacij ni upoštevala, je s tega vidika izpodbijani akt nezakonit oziroma je tožena stranka napačno uporabila določilo prvega odstavka 530. člena ZKP v zvezi z tretjim odstavkom 530. člena ZKP in procesnim vidikom obveznosti na podlagi 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.
tujci - dovolitev zadrževanja - postopek odstranitve tujca
Osnovni pogoj, da se sploh lahko odloča o prošnji za dovolitev zadrževanja, je ta, da je tujec v postopku odstranitve, v obravnavanem primeru pa tožnik ni v postopku odstranitve, temveč se celo odloča o njegovi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Iz navedenih razlogov je bilo treba vlogo zavreči, ker je bila vložena prezgodaj, torej preden so sploh nastopile okoliščine, ki morajo nastopiti, da se lahko odloča o prošnji za dovolitev zadrževanja.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani drugih republik nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - postopek za izbris iz registra stalnega prebivalstva
Za odločitev v tej zadevi so pomembna dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na tožnikovo zaposlitev in njeno prenehanje. S tem povezane dejanske ugotovitve pa tudi po presoji sodišča ne omogočajo zaključka, da je izguba zaposlitve posledica protipravnega ravnanja organov tožene stranke, ki so tožnika izbrisali iz registra prebivalstva in ga vpisali v evidenco tujcev.
dovoljenje za stalno bivanje - državljani drugih republik nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - postopek za izbris iz registra stalnega prebivalstva
Za odločitev v tej zadevi so pomembna dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na zaposlitev tožnikovega očeta in njeno prenehanje. S tem povezane dejanske ugotovitve pa tudi po presoji sodišča ne omogočajo zaključka, da je izguba zaposlitve posledica protipravnega ravnanja organov tožene stranke, ki so tožnikovega očeta izbrisali iz registra prebivalstva in ga vpisali v evidenco tujcev.
upravni spor - začasna odredba - izročitev - izročitev tujca tuji državi - odložitvena začasna odredba
Ker pravo EU ne ureja posebnih pogojev za izdajo začasne odredbe bodisi na splošno, ali pa konkretno v tovrstnih zadevah, imajo države članice procesno avtonomijo, da uredijo pogoje za izdajo začasne odredbe v nacionalni zakonodaji. Vendar pa morajo biti ti pogoji v domači pravni ureditvi v skladu z načelom učinkovitosti in ekvivalentnosti.
V okoliščinah konkretnega primera sodišče ugotavlja, da je od tega, kar navaja tožeča stranka v utemeljitvi začasne odredbe kot težko popravljivo škodo treba upoštevati, da se tožnik sklicuje na učinkovitost sodnega varstva oziroma na argument da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena. To je načeloma treba priznati kot pravno relevantno škodo, ki pa mora biti dovolj konkretizirana, da sodišče lahko ugotovi stopnjo nevarnosti oziroma verjetnosti, da bi do te škode dejansko prišlo in da bi bila težko popravljiva.
V konkretnem primeru, dejstvo, da sta kazenski sodišči prve in druge stopnje pred izdajo izpodbijane odločbe presojali tveganje z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ne zmanjšuje tveganja do te mere, da zaradi ireverzibilnosti škoda tožnika v primeru izročitve ne bi mogla nastati oziroma da ima tožnik očitno neutemeljen zahtevek glede morebitnega tveganja za kršitev 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ne pravi, na katere objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v zaporu v ZDA iz mednarodnih sodnih odločb in dokumentov OZN, ki so v teh zadevah nujno potrebni, se je oprla, glede na to, da ni dovolj, če se opre samo na izjave (tretje) države prosilke. To zadošča za ugotovitev sodišča, da je zahteva za izdajo začasne odredbe utemeljena, ker zaradi absolutnosti pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah tehtanje te pravice preko načela sorazmernosti z javnimi koristmi ne pride v poštev in bi zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe „praktično onemogočila oziroma čezmerno otežila“ učinkovitost sodnega varstva v tem upravnem sporu.
ZTuj-2 člen 64, 64/4. ZUS-1 člen 6, 6/1, 36, 36/1, 36/1-7.
tujec - odločba o vrnitvi - tožba v upravnem sporu - pritožba zoper upravni akt ni vložena - zavrženje tožbe
Tožnik zoper odločbo o vrnitvi ni vložil pritožbe, zato je treba tožbo zoper izpodbijano odločbo zavreči, ker ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe.
dovolitev zadrževanja - pravica do zasebnega in družinskega življenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - druga pravna podlaga
V postopku, ko se odloča o dovolitvi zadrževanja iz povsem določnega razloga, ni mogoče upoštevati okoliščin, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo za dovoljenje za začasno prebivanje, ki je vezano na drugo dejansko in pravno podlago. Zato bo v tožbi izpostavljene okoliščine svojega bivanja tožnik lahko predstavil v okviru drugega ustreznega postopka (po 51. člen ZTuj-2), kar je očitno tudi storil.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani drugih republik nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - izbris iz registra stalnega prebivalstva - upravičena odsotnost
Po mnenju sodišča sta oba upravna organa prve in druge stopnje pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja, ker za odsotnost, daljšo od enega leta, niso izpolnjeni pogoji upravičene odsotnosti v prvem pet letnem obdobju, navedeni v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Pogoj dejanskega življenja v RS pri tožnici ni izpolnjen, predvsem zato ker je tožnica zapustila RS že pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, še zlasti pa zato ker tožnica v RS nima središča življenjskih interesov, temveč je središče njenih življenjskih interesov v Novem Sadu, kjer sedaj živi in tudi ne namerava prebivati v RS ter se ne želi vrniti v RS, temveč želi le ponovno pridobiti stanovanje JLA. Tožničin odhod iz RS ni bil posledica njenega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prav tako pa niso bile podane ovire za vrnitev iz zakonsko določenih razlogov, zato torej tožničina odsotnost ne predstavlja upravičene odsotnosti in posledično tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje veljavnosti izdanega dovoljenja - davčne obveznosti
Zavod RS za zaposlovanje ni izdal soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve, ker tožnik kot delodajalec na dan vložitve vloge ni imel poravnanih zapadlih davčnih obveznosti in ni predlagal obračuna davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja oziroma plačilne liste.
Toženka je pravilno ugotovila, da tožnik pogojev za podaljšanje dovoljenja iz 18. člena ZZSDT ne izpolnjuje, saj tožnik v sodnem postopku z ničemer ni izkazal, da bi bilo dejansko stanje glede davčnega dolga na dan vložitve predloga drugačno, kot izhaja iz izreka izpodbijane tožbe, zato je njegovo prošnjo na podlagi prve alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 pravilno zavrnila.
ZTuj-2 člen 78, 78/1. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2.
omejitev gibanja - nastanitev v centru za tujce - tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Tridnevni rok za vložitev tožbe se je iztekel v petek 24. 7. 2020, tožeča stranka pa je tožbo vložila priporočeno po pošti 14. 8. 2020, to je po izteku roka, določenega v prvem odstavku 78. člena ZTuj-2. Sodišče je zato moralo tožbo kot prepozno zavreči.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - zavrnitev prošnje za podaljšanje - podrejanje pravnemu redu
Sodišče ugotavlja, da ugotovljeno tožnikovo ravnanje glede davčnega dolga in storjenega predmetnega prekrška (po ZTuj-2) utemeljuje sklep, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik tudi v prihodnje ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje družinskega člana - dovoljenje za začasno prebivanje družinskega člana slovenskega državljana - podaljšanje dovoljenja - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje
V zadevi ni sporno, da je bila tožeča stranka pravnomočno obsojena zaradi storitve dveh kaznivih dejanj. Po mnenju sodišča navedeni dokazi o pravnomočni obsojenosti tožeče stranke za kaznivo dejanje nasilja v družini in kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami ter dokazi o pravnomočni kaznovanosti za dva prekrška zoper javni red in mir zaradi nasilnega vedenja, potrjujejo sum, da bo prebivanje tožeče stranke v Republiki Sloveniji povezano z izvajanjem nasilnih dejanj, s proizvodnjo ali prometom s prepovedanimi drogami ali z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj.
Za zavrnitev izdaje dovoljenja zadostuje že sum, da bo prebivanje prosilca v državi povezano z izvajanjem opisanih kaznivih dejanj, kar je po mnenju sodišča v obravnavanem primeru nedvomno podano in izkazano. Tožeča stranka, kot izhaja iz pravnomočnih plačilnih nalogov zaradi prekrškov zoper javni red in mir, ni spremenila svojega načina ravnanja tudi v času odločanja o predlogu za začasno prebivanje družinskega člana slovenskega državljana, saj je med postopkom storila dva prekrška z znaki nasilja.
omejitev gibanja tujcu - odstranitev tujca iz države - pravni interes - zavrženje tožbe
Ker tožniku gibanje ni več omejeno, ampak mu je določen 30-dnevni rok za prostovoljno zapustitev države, tožnik nima več pravnega interesa za vztrajanje pri tožbi, s katero zahteva odpravo izpodbijane odločbe in torej ne izkazuje pravnega interesa za nadaljnje vodenje tega sodnega postopka.