URS člen 35. ZTuj-2 člen 47a, 47a/3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 7, 24, 24/2. Direktiva sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine člen 5, 11, 11/2. ZUP člen 173.
begunec - združevanje družine - dokazi o družinskem razmerju - dokazovanje sorodstvene vezi - istovetnost - dokazna ocena - načelo zaslišanja strank
Ugotovitev tožene stranke, da predloženi dokumenti niso pristni oziroma so ponarejeni, je napačna, saj ne ustreza strokovnemu mnenju NFL z dne 21. 2. 2017. V tem mnenju NFL je izrecno rečeno, da „pristnosti oziroma ponarejenosti spornih listin ne morejo ugotavljati.“ Tožena stranka bi na podlagi mnenja NFL kvečjemu lahko ocenila, da predloženi dokumenti nimajo pomembne (zadostne) dokazne vrednosti zaradi izbrisov, popravljanja določenih podatkov, poškodovane podlage, pisanja z več pisali oziroma da je ta dokazna vrednost prešibka, da bi organ lahko zgolj na podlagi teh listin upošteval, da je tožnik izpolnil pogoj iz tretjega stavka tretjega odstavka 47a. člena ZTuj-2. Tožena stranka bi zato morala v skladu s splošnim pravnim načelom pravice do izjave (obrambe) tožnika zaslišati oziroma mu dati možnost, da se izjasni o razlogih ali okoliščinah za strokovno ugotovljene popravke, poškodbe in način pisanja v predloženih listinah. Poleg tega bi morala sama preveriti, ali je kaj znanega v poročilih o stanju v izvorni državi glede načina in tudi kakovosti (zanesljivosti) izdajanja krstnih listov ter poročnih listov v Eritreji. Že pred izdajo izpodbijane odločbe sta bili splošno znani poročili Evropskega podpornega urada za azil (EASO) iz leta 2015 in iz leta 2016, ki obravnavata tudi vprašanja izdajanja osebnih dokumentov v Eritreji, a ju tožena stranka iz neupravičenega razloga ni upoštevala v dokazni oceni.
Tožnik je opozoril, da je dal soglasje za to, da organ preko mednarodnih organizacij preverja in ugotavlja družinske vezi in da se preko tega lahko ugotavlja tudi identiteta družinskih članov. Ta dva postopka sta tesno povezana in tožnik je opozoril, naj tožena stranka uporabi 7., 8. in 9., 159. člen ZUP. Toženo stranka je pozval, da preko mednarodnih organizacij ugotovi družinske vezi, ker je s tem povezano tudi ugotavljanje identitete. Sodišče ugotavlja, da je imel tožnik v navedenem smislu prav, saj je zakonodajalec v ZTuj-2 ravno za situacijo v zvezi z združevanjem družine za tujca s statusom begunca, ko zaradi objektivnih pogojev ni mogoče ali je nevarno ali zelo oteženo pridobiti zahtevane dokumente v izvirniku ali v overjenem prepisu (prvi odstavek 173. člena ZUP), predvidel, da prošnji tujec priloži izjavo, da dovoljuje preverjanje družinskih vezi preko mednarodnih organizacij, kar pomeni, da je tak način preverjanja družinskih vezi in identitete zakonsko predpisan in se v primeru soglasja izvaja po uradni dolžnosti.
Sodišče se sicer lahko strinja s toženo stranko, da je sumljivo ali vsaj nepojasnjeno ostalo, zakaj je prišlo do izbrisov, popravljanja določenih podatkov in poškodovanja podlage na nekaterih predloženih listinah, glede na to, da ni mogoče izključiti možnosti, da so priče podpisovale dokumente z različnimi pisali. Vendar pa samo na podlagi tega tožena stranka nikakor ni imela podlage za celovito, natančno in zakonito dokazno oceno, da tožnik ni verodostojno izkazal družinskih vezi oziroma identitete družinskih članov v okoliščinah v zvezi z izdajanjem in možnostjo pridobivanja osebnih dokumentov iz Eritreje, od koder naj bi tožnik pobegnil zaradi izogibanja vojski, kar je tam kaznivo dejanje, pri čemer je splošno znano, da je tudi izredno težko legalno zapustiti državo. To pomeni, da je tožena stranka nepravilno uporabila tretji odstavek 47a. člena ZTuj-2, ki je specialni predpis glede na splošno določbo 173. člena ZUP; tožena stranka pa je namesto tretji odstavek 47a. člena ZTuj-2 uporabila in odločbo oprla na 173. člen ZUP, ki bi se uporabljal samo, če ZTuj-2 ne bi imel določbe 47a. člena ZTuj-2.
Tožnika bi morala tožena stranka pozvati, da pojasni, kaj meni, da bi bil lahko vzrok za izbrise, popravke in poškodovanje podlage pri poročni knjižici, krstni knjižici št. ... Tožena stranka ni upoštevala, da krstna knjižica št. ... ni imela znakov poškodb ali izbrisov ali popravljanja. Tožena stranka tudi ni upoštevala, da NFL na osebni izkaznici ni našel sumljivih znakov, torej da gre za originalno osebno izkaznico tožnikove žene, čeprav je tožena stranka v izpodbijanem aktu navedla, da je istovetnost tožnikove žene izkazana z originalno osebno izkaznico. Zakaj tega tožena stranka ni upoštevala, četudi bi morala, iz izpodbijanega akta ni razvidno. Prav tako ni razvidno, zakaj tožena stranka ni upoštevala (družinskih) fotografij, ki naj bi jih tožnik predložil in sicer tri fotografije z njune poroke, dve fotografiji z njunih medenih tednov, fotografijo najmlajšega otroka D. in skupno fotografijo C. in E. O družinskih vezeh tožnika ni vprašala ničesar. Iz nepojasnjenega razloga tožena stranka ni poskušala preveriti predloženih listin poročnega lista in krstnih listov v dostopnih poročilih o stanju glede izdajanja osebnih dokumentov v Eritreji, četudi je uporabo takih poročil predlagal tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe in se je na dve taki konkretni poročili tudi skliceval pred izdajo izpodbijanega akta.
Tožnikova izpoved ter tiste listine, ki po ugotovitvah NFL niso bile popravljene ali sporne ter njegova aktivnost pri pridobivanju dokazov ter pojasnjevalna angažiranost v postopku, niso bile takšne, da bi tožena stranka lahko štela, da je tožnik očitno neverodostojen in da zato celovitejša in natančnejša dokazna ocena na podlagi bolj razčiščenega dejanskega stanja ni bila potrebna.
ZTuj-2 člen 37, 37/4. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-2.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - vloga za podaljšanje dovoljenja - dopolnitev vloge - sklep o zavrženju vloge
Iz gradiva v spisu ni razvidno ali je tožena stranka vodila postopek za izdajo novega dovoljenja ali za podaljšanje dovoljenja na podlagi vložene prošnje. Glede na to, da je za oboje potrebno izpolnjevati enake pogoje, je treba vlogo prava neuke stranke obravnavati tako, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - dovoljenje za prebivanje tujca v RS - podaljšanje dovoljenja za prebivanje - domneva, da se tujec ne podreja pravnemu redu RS
Dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji se tujcu ne izda že zgolj zaradi razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, kar pomeni, da niti ni potrebno, da bi dejansko prišlo do kršitev pravnega reda, ampak zadostuje že zgolj to, da obstajajo razlogi za domnevo, da bo prišlo do take kršitve.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca - družinski član slovenskega državljana - izvrševanje kazenskih dejanj
Tožnica je bila v RS pravnomočno obsojena za 13 kaznivih dejanj. Tako je ugotovitev prvostopnega organa, da pri tožnici obstaja sum, da bo njeno prebivanje v RS povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, po presoji sodišča pravilna.
Tožnik kot razlog, zaradi katerega zaproša za dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji, navaja svojo etnično pripadnost ter dejstvo, da v domačem kraju B. nima več doma, niti sorodnikov, ki bi ga podpirali. Hkrati poudarja svoje dolgoletno odsotnost iz Nigerije in ponovni vzpon odcepitvenih skupin, ki želijo v regiji ustanoviti samostojno državo Biafro. Sodišče pritrjuje upravnima organoma obeh stopenj, da iz navedb, ki jih je tožnik podal v postopku ter iz v postopku predloženih in pridobljenih informacij o izvorni državi ne izhaja, da bi bilo tožnikovo življenje ali njegova svoboda v Nigeriji ogrožena zgolj iz razloga, ker je pripadnik plemena Igbo ter zato, ker je dalj časa odsoten iz države (po njegovih navedbah od leta 2008) in ker nima več sorodnikov oziroma socialnega zaledja.
Da bi bil tožnik podpornik oziroma privrženec Biafre, pa v postopku ni navajal. Iz informacij o izvorni državi prav tako ne izhaja, da tožnik zaradi svoje etnične pripadnosti ne bi mogel računati na pomoč policije in drugih javnih institucij. Zgolj dejstvo, da je tožnik pripadnik plemena Igbo, glede na v postopku pridobljene informacije o izvorni državi še ne predstavlja grožnje za tožnikovo življenje oziroma njegovo svobodo ali izpostavljenost mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju.
omejitev gibanja - nastanitev v centru za tujce - nevarnost pobega - načelo sorazmernosti
Toženka je do odstranitve tožnika iz države utemeljeno odredila nastanitev v centru za tujce, saj je ugotovila, da obstaja nevarnost pobega. Preverila je tudi možnost, da bi se nastanitev v centru nadomestila z milejšimi ukrepi, vendar pa predhodno nesodelovanje v postopku, navajanje lažnih podatkov in nezakonito prebivanje kažejo na to, da obstaja velika verjetnost, da tožnik RS ne namerava zapustiti in da se bo skušal izogniti postopkom za odstranitev iz države.
tujec - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - izdaja soglasja - druge neporavnane davčne obveznosti
Iz spisovnih podatkov izhaja, da Zavod RS za zaposlovanje v konkretnem primeru ni izdal soglasja za zastopnika, ker delodajalec na dan vložitve vloge ni imel poravnanih zapadlih davčnih obveznosti.
tujec - omejitev gibanja tujcu - postopek odstranitve - nevarnost pobega - nastanitev v centru za tujce - načelo sorazmernosti
Toženka je nevarnost pobega utemeljila s tem, da je tožnik brez osebnih dokumentov in da v Republiki Sloveniji nima možnosti bivanja, ker nima zadostnih sredstev za prebivanje, vendar ni obrazložila, zakaj oziroma kako naj bi navedene okoliščine kazale na tožnikovo nevarnost pobega. To pa pomeni, da okoliščine, ki bi izkazovale nevarnost pobega, v izpodbijani odločbi niso ustrezno obrazložene. Po mnenju sodišča navedene okoliščine, glede na to, da se tožnik v Sloveniji nahaja že vse od leta 2011, ne kažejo na nevarnost pobega.
V zvezi s sorazmernostjo ukrepa izpodbijana odločba nima nobene obrazložitve. Tožena stranka ni obrazložila, zakaj je izrečeni ukrep nujen in ni opravila tehtanja o tem, ali bi bilo možno postopek odstranitve tožnika iz države učinkovito izvesti tudi z uporabo drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine - relevantno obdobje - stalno prebivališče
Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je njena odsotnost iz Republike Slovenije v relevantnem obdobju (od izbrisa iz registra do pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi prošnje za sprejem v državljanstvo RS) posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 55, 55/1, 55/1-6. ZZSDT člen 7, 7/4. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu rs - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - bistvena kršitev določb postopka
Glede na vsebino izpodbijane odločbe sodišče pojasnjuje, da so deli tožnikove izjave ob zaslišanju, ki jih toženka izpostavlja kot pomembne za njeno presojo in se nanašajo na tožnikovo poznavanje določenih podatkov in pojmov, sicer lahko relevantni. Vendar pa je presoji njihovega pomena po drugi strani treba upoštevati, da lahko prepriča tudi podano pojasnilo, da je življenjsko, da tožnik določenih podrobnih podatkov zaradi procesa pozabljanja ni več vedel, da poznavanja pravne ureditve, kot ga je na zaslišanju pričakovala toženka, od njega (še) ni utemeljeno zahtevati, da ima angažirano računovodkinjo in odvetnico, s katerima se posvetuje glede vprašanj računovodstva, davkov in prava, in da zato ti njegovi odgovori še ne dajejo zadostne podlage za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS.
ZTuj-2 ??? UPB1 člen 51, 51/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 35.
dovoljenje za začasno prebivanje tujca - pogoji za izdajo dovoljenja - prvo dovoljenje za začasno prebivanje - apatrid - oseba brez državljanstva - pravica do zasebnega in družinskega življenja - spor polne jurisdikcije
ESČP poudarja, da varovanje pravice do zasebnega in družinskega življenja ne pomeni le zaščite posameznika pred posegom oblasti v njegovo zasebno oziroma družinsko življenje, ampak vključuje tudi (pozitivno) obvezo države, da zagotavlja učinkovito varstvo posameznikovega zasebnega življenja. Kot pravi ESČP, natančna definicija pozitivnih in negativnih obveznosti države sicer ni mogoča, v obeh primerih pa mora biti zagotovljeno ravnotežje oziroma ustrezno sorazmerje med interesi posameznika in skupnosti kot celote. Uporabiti je torej treba načelo sorazmernosti. Pri tem pa je treba izhajati iz dejanskih okoliščin konkretne zadeve.
Ob upoštevanju tožnikove posebne ranljivosti zaradi že navedenih izjemnih in zelo specifičnih okoliščin (tožnik je namreč oseba brez državljanstva, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva RS, je brezdomec, ki si je ustvaril svoje zasebno življenje v Sloveniji, kjer po ugotovitvah sodišča živi že 40 let, in sicer od izbrisa dalje pretežno nezakonito, vendar tolerirano, hkrati pa je star že 63 let), sodišče zaključuje, da tožnik ob upoštevanju določbe 35. člena Ustave RS in 8. člena EKČP izpolnjuje vse pogoje, določene v drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje z veljavnostjo dveh let.
V sporu polne jurisdikcije je sodišče odločilo ob upoštevanju narave stvari, to je, da gre v tem primeru za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2, ki določa tudi iz tega statusa izhajajoče pravice, o čemer bo, skladno z odločitvijo sodišča v predmetni zadevi, moral izdati odločbo pristojni upravni organ tako, da bo izvršil predmetno sodbo oziroma odločitev sodišča v tej zadevi.
tujci - dovoljenje za stalno prebivanje - državljan EU - neprekinjeno bivanje v RS - konstitutivna odločba
Tožnik zakonitega prebivanja za obdobje od 29. 11. 2015 do 20. 7. 2016 ni izkazal niti ni izkazal, da ponovno zakonito prebiva v RS od 20. 7. 2016 dalje, zato tožnik za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za državljana EU ne izpolnjuje pogoja petletnega neprekinjenega zakonitega prebivanja po prvem odstavku 126. člena ZTuj-2, niti ne pogoja dvoletnega neprekinjenega zakonitega prebivanja po 8. alineji tretjega odstavka istega člena, to je kot družinski član (oče otroka, slovenske državljanke).
Odločba o izdaji dovoljenja za stalno prebivanje je konstitutivna odločba in ne deklaratorna, ki pravno učinkuje od tedaj, ko obstaja, to je od dneva, ko je bila izdana oziroma vročena stranki. Izda se na zahtevo stranke (in ne samodejno oziroma po uradni dolžnosti), če so izpolnjeni zakonski pogoji.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoj dejanskega življenja v RS
Tožnica ni izkazala pogoja dejanskega bivanja v RS za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD, saj je bila od leta 1980 zaposlena v Švici, kamor je odšla s hčerko, si tam uredila priznanje pridobljene izobrazbe, se tam v letu 2007 upokojila, pridobila tamkajšnje državljanstvo, tam pa tudi še vedno prebiva, kar vse kaže, da je v Švici tudi ustvarila središče svojih življenjskih interesov. To, da se je tožnica prijavila v evidenco brezposelnih oseb v RS in da je lastnica stanovanja v Kopru sicer lahko izkazuje njeno željo, da bi živela v RS, ne pa tudi, da bi imela tu središče svojih interesov v smislu ZUSDDD.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pogoji za izdajo dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu rs - neporavnane davčne obveznosti
Tožena stranka je pravilno zaključila, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu v RS. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da ima za 15.741,05 EUR neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti, ki so nastale v času, ko je v RS opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik. Teh dolgov ni poravnal niti ni skušal poravnati ali na kakšen drugačen način urediti svojih obveznosti. Tožnik sicer trdi, da ne gre za njegov dolg, pač pa za dolg njegovega strica, ki mu je dal pooblastilo, na podlagi katerega je ta na njegovo ime registriral dejavnost in jo tudi dejansko vodil, sam pa je delal le kot delavec. Tako zatrjevanje ne more vplivati na odločitev, saj je bila dejavnost registrirana na tožnikovo ime in je zato odgovoren tudi za vse obveznosti iz te dejavnosti. Kolikor tožnikova trditev glede dejavnosti drži, pa to pomeni tudi to, da je svojemu stricu, ki je dejansko posloval kot samostojni podjetnik, omogočil, da je opravljal dejavnost mimo pravil o registraciji dejavnosti.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani drugih držav naslednic nekdanje sfrj - pogoj dejanskega življenja - upravičena odsotnost
Iz tožnikove delovne knjižice izhaja, da je bil tožnik v RS zaposlen od 6. 11. 1991, iz uradne evidence o dovoljenjih za prebivanje izhaja, da je tožniku prenehala prijava stalnega prebivališča 26. 2. 1992, vendar je imel tožnik po izbirsu prijavljeno začasno prebivališče v RS. Tožnik razlogov upravičene odsotnosti ni izkazal. Tožnikov odhod iz RS leta 1994 ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani drugih držav naslednic nekdanje sfrj - pogoj dejanskega življenja - upravičena odsotnost
Tožnica je, kljub izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, imela junija 1994, ko je zapustila RS, v RS zaposlitev in urejen status. Navedeno daje podlago za ugotovitev, da tožničin odhod iz Slovenije junija 1994 ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. To pomeni, da tožnica razlogov upravičene odsotnosti ni izkazala.
ZTuj-2 člen 3, 3/4, 76b, 76b/3, 76b/3-12, 76c, 76c/3, 77, 77/2, 77/2-2. ZMZ-1 člen 84. Pravilnik o bivanju v Centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije (2015) člen 15, 44.
tujec - prosilec za mednarodno zaščito - nastanitev tujca v domu za tujce - kršitev pravil - strožji policijski nadzor
ZMZ-1 ne ureja pravil bivanja v centru za tujce, zato je uporaba izvedbenih določb o tem iz ZTuj-2 in Pravilnika o bivanju za prosilce za mednarodno zaščito logična in nujna. Drugačna razlaga bi privedla do tega, da v centru za tujce ne bi bilo mogoče zagotavljati reda, varnosti in zdravih pogojev za bivanje tam nastanjenih drugih oseb.
Ob upoštevanju, da je tožnik kljub opozorilom vztrajal pri ponavljanju lažjih kršitev pravil bivanja (konkretno kršitvi iz 6. alineje drugega odstavka 76b. člena ZTuj-2, pri čemer niti ne zatrjuje, da ne bi imel možnosti kaditi v kadilnici oziroma drugem za to določenem prostoru), kar pomeni težjo kršitev pravil bivanja, sodišče zaključuje, da je bil izrečeni ukrep bivanja pod strožjim policijskim nadzorom primeren in nujen, in sicer zaradi zagotavljanja ne le splošnega reda v centru, ampak predvsem tudi zdravih pogojev za bivanje drugih tam nameščenih oseb, poseg v pravice tožnika pa je bil glede na vrsto in trajanje ukrepa sorazmeren.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost - mladoletnik
Tožničina odsotnost je v neprekinjenjem trajanju trajala dlje kot leto dni, ko je tožnica prostovoljno zapustila RS zaradi odhoda na počitnice k sorodnikom in se niti ni poskušala vrniti. Tožnica torej ni zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, temveč je prostovoljno odšla iz RS.
Tožničin oče je zapustil RS, ker je tako odredil njegov tedanji delodajalec, to je JLA, le ta pa je morala tako ravnati na podlagi odločitve tedanjega Predsedstva SFRJ. JLA avgusta 1991 ni bila pravna oseba iz RS, zato ni podan razlog upravičene odsotnosti za prvih pet let odsotnosti.
ZTuj-2 člen 3, 3/4, 76c, 77. ZMZ-1 člen 84. Pravilnik o bivanju v Centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije (2015) člen 44.
tujec - prosilec za mednarodno zaščito - nastanitev v centru za tujce - hišni red - strožji policijski nadzor
ZMZ-1 ne ureja pravil bivanja v centru za tujce, zato je logična uporaba določb ZTuj-2 tudi za prosilce za mednarodno zaščito, pridržane v centru. Drugačna razlaga bi namreč privedla do tega, da uradne osebe, ki skrbijo za red in disciplino v centru, ne bi mogle zagotavljati reda, varnosti in normalnega bivanja oseb napotenih v center.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine - stalno prebivališče
Iz podatkov uradnih evidenc, ki jih je izčrpno navedel prvostopenjski upravni organ v izpodbijani odločbi, izhaja, da je bil tožnik 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, po tem pa v Republiki Sloveniji ni pridobil dovoljenja za stalno prebivanje in tudi ni bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, kar kot pogoja za presojo upravičenosti do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva določa prvi odstavek 2. člena ZPŠOIRSP. Tožnikova vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki je bila vložena po zakonu, ki ureja status državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, je bila vložena 3. 4. 2013 in pravnomočno zavrnjena (z nastopom pravnomočnosti 8. 10. 2016), kar je po 24. 7. 2010, ko je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, zaradi česar tožnik tudi po tej določbi ni upravičen do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.