dovoljenje za stalno prebivanje - državljan države naslednice nekdanje SFRJ - rok za vložitev vloge za izdajo dovoljenja - prepozna vloga - zavrženje vloge
Upravičenci so morali prošnjo vložiti v roku treh let od uveljavitve te novele, torej najkasneje do 24. 7. 2013. Tožnik je prošnjo za izdajo posebne odločbe vložil prepozno, saj iz podatkov v spisu izhaja, da je bila prošnja vložena 16. 10. 2017, zato je prvostopenjski organ tožnikovo prošnjo za izdajo zaprošene odločbe na podlagi 1.b člena ZUSDDD kot prepozno zavrgel.
Da tožnik do leta 2014, ko je rok za uveljavitev obravnavane pravice že potekel, preprosto ni vedel, da ima kot izbrisani iz registra stalnega prebivalstva pravico pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje in odškodnino iz naslova izbrisa ter da je predpisano omejeno časovno obdobje, v katerem navedeni pravici lahko uveljavlja, ne predstavlja nenadne, nepredvidljive dejanske okoliščine, na katero tožnik ne bi imel vpliva, temveč gre za okoliščino, ki je izključno posledica popolne neaktivnosti tožnika v smeri, da bi se tako kot vsi ostali upravičenci pozanimal in zavaroval svoje pravice. Tožnik celo pravi, da je imel v Republiki Sloveniji sina očitno v obdobju, ko rok za vložitev prošnje še ni potekel. Ob hkratnem upoštevanju splošno znanega dejstva, da je bila problematika izbrisanih v Sloveniji zelo odmevna in splošno znana, ni sprejemljivo sklicevanje tožnika na to, da ni imel možnosti pravočasno pridobiti potrebne informacije in sprožiti predpisane postopke. Okoliščine, s katerimi tožnik opravičuje zamudo, ki so nastale leta 2014, pa niso relevantne, saj so nastale v času, ko je zakonski rok že potekel.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoj za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - skladnost zakona z ustavo
Za uveljavljanje pravic iz naslova pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD poleg opredelitve pogoja dejanskega življenja dopustno določiti čas in razloge, ko je bil posameznik upravičeno odsoten z ozemlja Republike Slovenije. Navedeno po presoji Vrhovnega sodišče kaže na to, da je zakonska določitev pogoja dejanskega življenja iz četrtega odstavka 1č. člena ZUSDDD dopustna, pri čemer je tudi Ustavno sodišče ugotovilo, se je zakonodajalec s sprejetjem ZUSDDD-B ustavno skladno odzval na protiustavno stanje, ugotovljeno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-246/02, s čimer je bilo vzpostavljeno moralno zadoščanje kot posebna oblika odprave posledic kršitev človekovih pravic, ki so nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.
ZKP člen 530. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - pogoji za izročitev - odločitev ministra za pravosodje - kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s strani države prosilke
Zahtevana stroga presoja zakonitosti v delu, kjer tožnik zatrjuje verjetnost kršitve zaradi osebnih okoliščin, je bila izvedena, saj je toženka proučila vse predložene dokaze, s katerimi je tožnik dokazoval grožnje, izsiljevanje in druga kazniva dejanja na račun tožnika in njegovih družinskih članov ter njegovega premoženja, s strani dveh sodelavcev ruske policije. Toženka je na podlagi seznanitve s predloženimi dokazi sicer ugotovila, da verjame, da so bili tožnik in njegova družina tarča posameznih incidentov v zvezi z grožnjami in napadi na njihov dom in premoženje ter da je dogodke v obliki izsiljevanj, groženj in fizičnih napadov, ki jih je obdolženi opisoval v svojih izjavah, mogoče šteti za verjetne, ni pa obstoj zatrjevanih dokazov, tudi po presoji sodišča, v zadostni meri izkazal verjetnosti kršitve 3. člena EKČP, to je povezanosti oziroma vpletenosti ruske policije oziroma z njimi povezanimi oseb v opisane incidente, kar bi odločilno vplivalo na presojo verjetnosti kršitve 3. člena EKČP. To velja toliko bolj zato, ker je bil zoper oba policijska sodelavca, ki naj bi bila vpletena v kazniva dejanja zoper tožnika in njegove družinske člane, uveden kazenski postopek, kar kaže na pripravljenost in zavzemanje ruskih preiskovalnih organov, da se storilci takšnih dejanj zlorabe pooblastil, zaposlenih v organih ruske policije, odkrijejo in kazensko preganjajo. Iz navedenega razloga tudi po presoji sodišča zatrjevane osebne okoliščine ne dokazujejo kršitve pravice iz 3. člena EKČP.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - pooblaščenec - vročanje - vročitev poziva k dopolnitvi vloge - nepravilna vročitev
Poziv z dne 9. 11. 2016 ni bil vročen tožniku, saj ni bil vročen enemu izmed njegovih pooblaščencev, ampak Centru Ž.. Zaradi neveljavno opravljene vročitve pa enomesečni rok za predložitev zahtevanih dokazil ni začel teči.
tujec - dovolitev zadrževanja - načelo nevračanja - varna izvorna država - pravni interes - stranka
Tožnik lahko izkaže takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Srbija zanj ni varna izvorna država. Tega pa tožnik po presoji sodišča le z golimi in neizkazanimi ter dokazno nepodprtimi trditvami, "da je kršitev načela nevračanja podana že zato, ker ima vse svoje socialne vezi v Sloveniji, saj ni bil na Kosovu od svojega 6 leta dalje in da je presplošna presoja organa, da je Srbija varna izvorna država", ni storil.
Tožnikove udeležbe ni treba nujno zagotoviti v postopku pred Upravno enoto Ljubljana zaradi vložene prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, saj v upravnem postopku ne nastopa kot stranka niti ne zatrjuje, da bi zahteval udeležbo, zaradi česar v tem delu niso podani zakonski pogoji za dovolitev zadrževanja po peti alineji drugega odstavka 73. člena Zakona o tujcih.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pogoji za izdajo dovoljenja - soglasje - odločba o prekršku
Sodišče ne sledi stališču, da bi moral biti družbi A. d.o.o. izdan konkretni posamični akt, ki bi ji prepovedoval zaposlovanje tujcev in da bi lahko šele na podlagi tega akta ZRSZ zavrnil izdajo soglasja k izdaji enotnega dovoljenja. V zadevi pa je nesprono, da je bila družba A. d.o.o. spoznana za odgovorno za prekšek po 3. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1.
ZTuj-2 člen 33, 37, 37/6, 37.a. ZZSDT člen 17, 18, 35, 35/1, 42, 42/1.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - izdaja soglasja - zbirna odločba - pravna podlaga odločbe
Iz izdanega nesoglasja in tudi iz izpodbijanega akta ni razvidno, zakaj je organ glede pogojev za podajo (ne)soglasja uporabil 17. člen ZZSDT, ki se nanaša na izdajo enotnega doovljenja, če pa je zakonodajalec posebno uredil pogoje za izdajo soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve v 18. členu ZZSDT. Med strankama sicer ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za bivanje in delo. To pomeni, da Zavod lahko zavrne soglasje samo, če kateri izmed dveh pogojev v prvem odstavku 18. člena ZZSDT ni izpolnjen.
dovoljenje za stalno bivanje - zakonska zveza sklenjena z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje
Na podlagi dokazov, ki jih je izvedla toženka, je mogoče ugotoviti, da tožnice in A.A., razen formalno sklenjene zakonske zveze, zatrjevane čustvene naklonjenosti in tega, da se občasno srečujeta, ne druži pravzaprav ničesar, kar bi njuno zakonsko zvezo opredeljevalo kot življenjsko skupnost, zato je stališče toženke, da ne gre za njuno čustveno povezanost, vzajemnost in medsebojno pomoč, kar so ključni temelji pristne zakonske zveze, utemeljeno. Sodišče zato pritrjuje toženki, da je bila zakonska zveza med tožnico in A.A. sklenjena predvsem zato, da je tožnica pridobila dovoljenje za stalno prebivanje na območju RS in je v posledici odločitev, da ji tako dovoljenje preneha, utemeljena.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine - pogoj dejanskega življenja v RS - upravičena odsotnost
Tožnik je v letu 1997 Republiko Slovenijo zapustil na podlagi lastne odločitve in ne zaradi posledic izbrisa, prav tako ni bil prisilno odstranjen iz Republike Slovenije. Tožnik je imel urejen status, dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, zato je neutemeljeno sklicevanje tožnika, da je moral zapustiti Republiko Slovenijo, zaradi nezakonitega in neustavnega izbrisa.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - prepozno vložena tožba
Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je bila tožniku odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 492-435/2015/16 (1322-11) z dne 3. 8. 2018, s katero se je končal postopek in od katere vročitve teče 30 dnevni rok za vložitev tožbe, vročena dne 15. 8. 2018. Rok 30 dni za tožbo se je tako iztekel v petek 14. 9. 2018. Ker je bila tožba vložena 17. 9. 2018, je bila vložena prepozno.
URS člen 35. ZTuj-2 člen 47a, 47a/3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 7, 24, 24/2. Direktiva sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine člen 5, 11, 11/2. ZUP člen 173.
begunec - združevanje družine - dokazi o družinskem razmerju - dokazovanje sorodstvene vezi - istovetnost - dokazna ocena - načelo zaslišanja strank
Ugotovitev tožene stranke, da predloženi dokumenti niso pristni oziroma so ponarejeni, je napačna, saj ne ustreza strokovnemu mnenju NFL z dne 21. 2. 2017. V tem mnenju NFL je izrecno rečeno, da „pristnosti oziroma ponarejenosti spornih listin ne morejo ugotavljati.“ Tožena stranka bi na podlagi mnenja NFL kvečjemu lahko ocenila, da predloženi dokumenti nimajo pomembne (zadostne) dokazne vrednosti zaradi izbrisov, popravljanja določenih podatkov, poškodovane podlage, pisanja z več pisali oziroma da je ta dokazna vrednost prešibka, da bi organ lahko zgolj na podlagi teh listin upošteval, da je tožnik izpolnil pogoj iz tretjega stavka tretjega odstavka 47a. člena ZTuj-2. Tožena stranka bi zato morala v skladu s splošnim pravnim načelom pravice do izjave (obrambe) tožnika zaslišati oziroma mu dati možnost, da se izjasni o razlogih ali okoliščinah za strokovno ugotovljene popravke, poškodbe in način pisanja v predloženih listinah. Poleg tega bi morala sama preveriti, ali je kaj znanega v poročilih o stanju v izvorni državi glede načina in tudi kakovosti (zanesljivosti) izdajanja krstnih listov ter poročnih listov v Eritreji. Že pred izdajo izpodbijane odločbe sta bili splošno znani poročili Evropskega podpornega urada za azil (EASO) iz leta 2015 in iz leta 2016, ki obravnavata tudi vprašanja izdajanja osebnih dokumentov v Eritreji, a ju tožena stranka iz neupravičenega razloga ni upoštevala v dokazni oceni.
Tožnik je opozoril, da je dal soglasje za to, da organ preko mednarodnih organizacij preverja in ugotavlja družinske vezi in da se preko tega lahko ugotavlja tudi identiteta družinskih članov. Ta dva postopka sta tesno povezana in tožnik je opozoril, naj tožena stranka uporabi 7., 8. in 9., 159. člen ZUP. Toženo stranka je pozval, da preko mednarodnih organizacij ugotovi družinske vezi, ker je s tem povezano tudi ugotavljanje identitete. Sodišče ugotavlja, da je imel tožnik v navedenem smislu prav, saj je zakonodajalec v ZTuj-2 ravno za situacijo v zvezi z združevanjem družine za tujca s statusom begunca, ko zaradi objektivnih pogojev ni mogoče ali je nevarno ali zelo oteženo pridobiti zahtevane dokumente v izvirniku ali v overjenem prepisu (prvi odstavek 173. člena ZUP), predvidel, da prošnji tujec priloži izjavo, da dovoljuje preverjanje družinskih vezi preko mednarodnih organizacij, kar pomeni, da je tak način preverjanja družinskih vezi in identitete zakonsko predpisan in se v primeru soglasja izvaja po uradni dolžnosti.
Sodišče se sicer lahko strinja s toženo stranko, da je sumljivo ali vsaj nepojasnjeno ostalo, zakaj je prišlo do izbrisov, popravljanja določenih podatkov in poškodovanja podlage na nekaterih predloženih listinah, glede na to, da ni mogoče izključiti možnosti, da so priče podpisovale dokumente z različnimi pisali. Vendar pa samo na podlagi tega tožena stranka nikakor ni imela podlage za celovito, natančno in zakonito dokazno oceno, da tožnik ni verodostojno izkazal družinskih vezi oziroma identitete družinskih članov v okoliščinah v zvezi z izdajanjem in možnostjo pridobivanja osebnih dokumentov iz Eritreje, od koder naj bi tožnik pobegnil zaradi izogibanja vojski, kar je tam kaznivo dejanje, pri čemer je splošno znano, da je tudi izredno težko legalno zapustiti državo. To pomeni, da je tožena stranka nepravilno uporabila tretji odstavek 47a. člena ZTuj-2, ki je specialni predpis glede na splošno določbo 173. člena ZUP; tožena stranka pa je namesto tretji odstavek 47a. člena ZTuj-2 uporabila in odločbo oprla na 173. člen ZUP, ki bi se uporabljal samo, če ZTuj-2 ne bi imel določbe 47a. člena ZTuj-2.
Tožnika bi morala tožena stranka pozvati, da pojasni, kaj meni, da bi bil lahko vzrok za izbrise, popravke in poškodovanje podlage pri poročni knjižici, krstni knjižici št. ... Tožena stranka ni upoštevala, da krstna knjižica št. ... ni imela znakov poškodb ali izbrisov ali popravljanja. Tožena stranka tudi ni upoštevala, da NFL na osebni izkaznici ni našel sumljivih znakov, torej da gre za originalno osebno izkaznico tožnikove žene, čeprav je tožena stranka v izpodbijanem aktu navedla, da je istovetnost tožnikove žene izkazana z originalno osebno izkaznico. Zakaj tega tožena stranka ni upoštevala, četudi bi morala, iz izpodbijanega akta ni razvidno. Prav tako ni razvidno, zakaj tožena stranka ni upoštevala (družinskih) fotografij, ki naj bi jih tožnik predložil in sicer tri fotografije z njune poroke, dve fotografiji z njunih medenih tednov, fotografijo najmlajšega otroka D. in skupno fotografijo C. in E. O družinskih vezeh tožnika ni vprašala ničesar. Iz nepojasnjenega razloga tožena stranka ni poskušala preveriti predloženih listin poročnega lista in krstnih listov v dostopnih poročilih o stanju glede izdajanja osebnih dokumentov v Eritreji, četudi je uporabo takih poročil predlagal tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe in se je na dve taki konkretni poročili tudi skliceval pred izdajo izpodbijanega akta.
Tožnikova izpoved ter tiste listine, ki po ugotovitvah NFL niso bile popravljene ali sporne ter njegova aktivnost pri pridobivanju dokazov ter pojasnjevalna angažiranost v postopku, niso bile takšne, da bi tožena stranka lahko štela, da je tožnik očitno neverodostojen in da zato celovitejša in natančnejša dokazna ocena na podlagi bolj razčiščenega dejanskega stanja ni bila potrebna.
ZTuj-2 člen 37, 37/4. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-2.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - vloga za podaljšanje dovoljenja - dopolnitev vloge - sklep o zavrženju vloge
Iz gradiva v spisu ni razvidno ali je tožena stranka vodila postopek za izdajo novega dovoljenja ali za podaljšanje dovoljenja na podlagi vložene prošnje. Glede na to, da je za oboje potrebno izpolnjevati enake pogoje, je treba vlogo prava neuke stranke obravnavati tako, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu.
Tožnik kot razlog, zaradi katerega zaproša za dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji, navaja svojo etnično pripadnost ter dejstvo, da v domačem kraju B. nima več doma, niti sorodnikov, ki bi ga podpirali. Hkrati poudarja svoje dolgoletno odsotnost iz Nigerije in ponovni vzpon odcepitvenih skupin, ki želijo v regiji ustanoviti samostojno državo Biafro. Sodišče pritrjuje upravnima organoma obeh stopenj, da iz navedb, ki jih je tožnik podal v postopku ter iz v postopku predloženih in pridobljenih informacij o izvorni državi ne izhaja, da bi bilo tožnikovo življenje ali njegova svoboda v Nigeriji ogrožena zgolj iz razloga, ker je pripadnik plemena Igbo ter zato, ker je dalj časa odsoten iz države (po njegovih navedbah od leta 2008) in ker nima več sorodnikov oziroma socialnega zaledja.
Da bi bil tožnik podpornik oziroma privrženec Biafre, pa v postopku ni navajal. Iz informacij o izvorni državi prav tako ne izhaja, da tožnik zaradi svoje etnične pripadnosti ne bi mogel računati na pomoč policije in drugih javnih institucij. Zgolj dejstvo, da je tožnik pripadnik plemena Igbo, glede na v postopku pridobljene informacije o izvorni državi še ne predstavlja grožnje za tožnikovo življenje oziroma njegovo svobodo ali izpostavljenost mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - dovoljenje za prebivanje tujca v RS - podaljšanje dovoljenja za prebivanje - domneva, da se tujec ne podreja pravnemu redu RS
Dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji se tujcu ne izda že zgolj zaradi razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, kar pomeni, da niti ni potrebno, da bi dejansko prišlo do kršitev pravnega reda, ampak zadostuje že zgolj to, da obstajajo razlogi za domnevo, da bo prišlo do take kršitve.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca - družinski član slovenskega državljana - izvrševanje kazenskih dejanj
Tožnica je bila v RS pravnomočno obsojena za 13 kaznivih dejanj. Tako je ugotovitev prvostopnega organa, da pri tožnici obstaja sum, da bo njeno prebivanje v RS povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, po presoji sodišča pravilna.
omejitev gibanja - nastanitev v centru za tujce - nevarnost pobega - načelo sorazmernosti
Toženka je do odstranitve tožnika iz države utemeljeno odredila nastanitev v centru za tujce, saj je ugotovila, da obstaja nevarnost pobega. Preverila je tudi možnost, da bi se nastanitev v centru nadomestila z milejšimi ukrepi, vendar pa predhodno nesodelovanje v postopku, navajanje lažnih podatkov in nezakonito prebivanje kažejo na to, da obstaja velika verjetnost, da tožnik RS ne namerava zapustiti in da se bo skušal izogniti postopkom za odstranitev iz države.
tujec - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - izdaja soglasja - druge neporavnane davčne obveznosti
Iz spisovnih podatkov izhaja, da Zavod RS za zaposlovanje v konkretnem primeru ni izdal soglasja za zastopnika, ker delodajalec na dan vložitve vloge ni imel poravnanih zapadlih davčnih obveznosti.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine - relevantno obdobje - stalno prebivališče
Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je njena odsotnost iz Republike Slovenije v relevantnem obdobju (od izbrisa iz registra do pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi prošnje za sprejem v državljanstvo RS) posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.
tujec - omejitev gibanja tujcu - postopek odstranitve - nevarnost pobega - nastanitev v centru za tujce - načelo sorazmernosti
Toženka je nevarnost pobega utemeljila s tem, da je tožnik brez osebnih dokumentov in da v Republiki Sloveniji nima možnosti bivanja, ker nima zadostnih sredstev za prebivanje, vendar ni obrazložila, zakaj oziroma kako naj bi navedene okoliščine kazale na tožnikovo nevarnost pobega. To pa pomeni, da okoliščine, ki bi izkazovale nevarnost pobega, v izpodbijani odločbi niso ustrezno obrazložene. Po mnenju sodišča navedene okoliščine, glede na to, da se tožnik v Sloveniji nahaja že vse od leta 2011, ne kažejo na nevarnost pobega.
V zvezi s sorazmernostjo ukrepa izpodbijana odločba nima nobene obrazložitve. Tožena stranka ni obrazložila, zakaj je izrečeni ukrep nujen in ni opravila tehtanja o tem, ali bi bilo možno postopek odstranitve tožnika iz države učinkovito izvesti tudi z uporabo drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 55, 55/1, 55/1-6. ZZSDT člen 7, 7/4. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu rs - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - bistvena kršitev določb postopka
Glede na vsebino izpodbijane odločbe sodišče pojasnjuje, da so deli tožnikove izjave ob zaslišanju, ki jih toženka izpostavlja kot pomembne za njeno presojo in se nanašajo na tožnikovo poznavanje določenih podatkov in pojmov, sicer lahko relevantni. Vendar pa je presoji njihovega pomena po drugi strani treba upoštevati, da lahko prepriča tudi podano pojasnilo, da je življenjsko, da tožnik določenih podrobnih podatkov zaradi procesa pozabljanja ni več vedel, da poznavanja pravne ureditve, kot ga je na zaslišanju pričakovala toženka, od njega (še) ni utemeljeno zahtevati, da ima angažirano računovodkinjo in odvetnico, s katerima se posvetuje glede vprašanj računovodstva, davkov in prava, in da zato ti njegovi odgovori še ne dajejo zadostne podlage za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS.