ZDRS člen 3, 10, 10/1, 10/1-3, 10/8. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7.
državljanstvo - sprejem v državljanstvo - pogoji za sprejem v državljanstvo - zagotovilo upravnega organa - pogoj dejanskega življenja v RS - središče življenjskih interesov - središče osebnih in ekonomskih interesov - obrazložitev odločbe - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Iz izpodbijane odločbe je sicer razvidno, da je tožnik v upravnem postopku uveljavljal tesno povezanost z drugimi družinskimi člani v RS v spornem obdobju, vendar se do teh zatrjevanih okoliščin toženka ni jasno opredelila, saj ni utemeljila, ali jih šteje kot neizkazane ali kot nepomembne in zakaj. Še več, toženka je v izpodbijani odločbi navedla, da je tožnika večkrat seznanila s svojimi ugotovitvami in da se je tožnik nanje odzval, ni pa pojasnila, kako.
tujci - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - stranka v postopku - aktivna legitimacija - stranski udeleženec - razpisan ukrep v Schengenski informacijski sistem - prepoved vstopa v schengenskem informacijskem sistemu - prepoved vstopa v schengensko območje - ukrep prepovedi vstopa v državo
Ne glede na (ne)sodelovanje stranke v postopku je po presoji sodišča upravni organ v vsakem primeru dolžan izpeljati posvetovalni postopek z državo članico odobritve skladno s citirano določbo 27. člena Uredbe (EU) 2018/1961 Evropskega parlamenta in svet z dne 28. novembra 2018 o vzpostavitvi, delovanju in uporabi schengenskega informacijskega sistema (SIS) na področju mejnih kontrol, o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma ter o spremembi in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1987/2006, in nato (po prejemu odgovora države članice izdajateljice ukrepa) sprejeti obrazloženo odločitev o odobritvi oziroma podaljšanju dovoljenja za prebivanje oziroma zavrnitvi takšne vloge, ob tem pa mora upoštevati tako določila nacionalnega prava kot tudi določbo (d) prvega odstavka 27. člena Uredbe (EU) 2018/1961, ki je v Republiki Sloveniji neposredno uporabna.
omejitev gibanja tujcu - nastanitev v centru za tujce - nevarnost pobega - nujnost in sorazmernost ukrepa
Toženka je nevarnost pobega tožnika in neustreznost izreka milejšega ukrepa utemeljila z ugotovitvami, da tožnik ni upošteval odločbe o vrnitvi, čeprav je bil opozorjen na posledice takega ravnanja, da v RS biva nezakonito in da nima nobenih dokumentov, ki so nujno potrebni za odhod iz RS.
URS člen 3, 3/a, 8. ZTuj-2 člen 56, 56/1. ZZSDT člen 38, 38/2. ZUP člen 9, 9/1, 138, 138/1, 214.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev dovoljenja - zdravstveno zavarovanje - umik soglasja - skrajšani ugotovitveni postopek - pravica do izjave - bistvena kršitev določb postopka
Tožena stranka, ki je pristojna za odločanje o podaljšanju enotnega dovoljenja za bivanje in delo, pred odločitvijo, da bo odločala v skrajšanem postopku, ni preverila oziroma iz podatkov v spisu oziroma iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da je preverila, ali je bilo tožniku pravilno vročeno omenjeno obvestilo. V spisu tega obvestila ni, ni niti povratnice o prejemu niti ni navedbe v izpodbijanem aktu, da je ZRSZ obvestilo vročal tujcu po oglasni deski. Tožnik v tožbi pravi, da ne ve, da bi prejel omenjeno obvestilo ZRSZ. Zato v izpodbijanem aktu ni vseh potrebnih dejstev in razlogov, na podlagi katerih bi sodišče lahko presojalo zakonitost uporabe določila drugega odstavka 38. člena ZZSDT z vidika pravice do izjave oziroma obrambe, kot jo razlaga Sodišče EU v zadevah, ko država članica EU izvaja pravo EU.
Gre za nesorazmeren poseg v pravico do obrambe glede tega, da tožniku delovno razmerje sploh ni prenehalo, preden je bil izdan upravni akt. To sta procesni kršitvi v tem konkretnem primeru.
Sodišče EU je posebej izpostavilo, da mora imeti tujec, ki "nezakonito" biva v državi možnost, da se izreče glede načinov in roka za prostovoljni odhod (na primer gleede dolžine prebivanja, morebiti šoloobvezni otroci, družinske ali druge socialne vezi). To isto mora veljati tudi za tujca, ki zakonito biva na ozemlju države članice EU. To pomeni, da je bilo z izpodbijanim aktom oziroma načinom odločanja poseženo v samo bistvo pravice do izjave tožnika.
tujci - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pogoji za izdajo dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu republike slovenije
ZTuj-2 postavlja zelo stroga merila, ko gre za presojo, ali obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Ker zakon uporablja besedno zvezo "razlogi za domnevo", je po mnenju sodišča tožena stranka logično sklepala, da obstaja razlog za domnevo, da tožnik po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustil Republike Slovenije, ker je enkrat že prekoračil dovoljen rok bivanja, in da obstaja razlog za domnevo, da se ne bo podrejal redu Republike Slovenije, ker je bil že storjen prekršek po ZTuj-2, čas nedovoljenega bivanja pa je v konkretnem primeru znašal 32 dni, kar je precej dolgo časovno obdobje.
Sodišče izpostavlja, da se organ v obrazložitvi odločbe ne more zgolj posplošeno sklicevati na pravno podlago in na vse ugotovljene okoliščine, temveč morajo biti obrazloženi vsi dejanski in pravni razlogi za takšno odločitev. Sodišče mora namreč pravno-relevantno dejansko stanje subsumirati pod zakonski dejanski stan.
ZUP člen 94, 96, 96/2, 96/4. ZUS-1 člen 28, 28/1. ZPPreb-1 člen 10, 10/2.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - rok za tožbo - zavrženje tožbe - vročitev z javnim naznanilom - razveljavitev dovoljenja za prebivanje - prijava prebivališča
Iz sporočila o vročanju izpodbijane odločbe z javnim naznanilom, ki se nahaja v upravnem spisu, je razvidno, da se je tožena stranka takšnega načina vročanja poslužila, ker odločbe ni mogla tožniku vročiti osebno. Razlog za to je bil na strani tožnika, ki v upravnem postopku ni imel pooblaščenca, in ni prijavil prebivališča v Republiki Sloveniji, čeprav je bil skladno z določbo drugega odstavka 10. člena ZPPreb-1 to dolžan storiti. Da se je tožnik v Republiki Sloveniji nahajal neznano kje, kaže tudi obvestilo njegovega slovenskega delodajalca družbe A., d.o.o. toženi stranki z dne 2. 4. 2024, da je tožnik pobegnil neznano kam.
Tožnik meni, da bi mu morala tožena stranka izpodbijano odločbo vročati v njegovo matično državo, s čimer se sodišče ne more strinjati. Kot je ugotovilo že zgoraj, bi bil tožnik skladno s slovensko zakonodajo dolžan prijaviti prebivališče v Sloveniji, pa tega ni storil. Poleg tega ne navaja, da je v času predmetnega upravnega postopka bival na svojem naslovu v Tuniziji in da bi mu zato tožena stranka lahko tja vročila izpodbijani akt. Podatki iz upravnega spisa kažejo, da tožnik v tem času Republike Slovenije ni zapustil.
tujci - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - tožba zaradi molka organa - molk organa
Po presoji sodišča razlog, da toženka o Prošnji ni odločila, ker ji PU-LJ ni odgovorila na njene preverke (o vseh izdanih odločbah o zadrževanju), na katere, kot trdi toženka, mora počakati, ni upravičen razlog za to, da toženka ni odločila v drugem odstavku 91. člena ZTuj-2 predpisanem roku 60 dni.
Po presoji sodišča s strani toženke zatrjevana neodzivnost PU-LJ lahko povzroči procesne posledice v okviru posebnega ugotovitvenega postopka (načelo proste presoje dokazov), ne predstavlja pa upravičenega razloga za to, da toženka ni odločila v roku, ki ga zakon, ki upošteva tudi nujnost ugotovitvenega postopka in ravno zato določa daljši rok (60 dni), določa za odločitev v upravnem postopku.
ZTuj-2 člen 55, 55/1, 55/1-6. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 1. Direktiva 2011/98/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o enotnem postopku obravnavanja vloge za enotno dovoljenje za državljane tretjih držav za prebivanje in delo na ozemlju države članice ter o skupnem nizu pravic za delavce iz tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državi članici člen 2, 2/1, 2/1-b, 3, 3/2, 3/2-a, 4, 4/2, 4/4. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu rs
Ukrepi o omejevanju svobode gibanja in bivanja državljanov EU in njihovih družinskih članov, sprejeti zaradi javnega reda ali javne varnosti, so "v skladu z načelom sorazmernosti in temeljijo izključno na osebnem obnašanju zadevnega posameznika. Predhodne kazenske obsodbe same po sebi še ne predstavljajo razlogov za sprejetje takšnih ukrepov. Osebno obnašanje zadevnega posameznika mora predstavljati resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki prizadene osnovne interese družbe".
Tožena stranka bi morala v upravnem postopku pred izdajo odločbe ugotoviti, koliko časa je tožnik bival zakonito v Sloveniji, preden mu je bilo izdano dovoljenje za bivanje in delo v Sloveniji iz leta 2021; ali je bil v tem času zaposlen v podjetju v Sloveniji in je bival sam brez družinskih članov; ali je v tem obdobju storil kakšno drugo kaznivo dejanje ali prekršek; ali je v času pred izdajo izpodbijanega akta imel v Sloveniji družinskega člana, ki ga je vzdrževal oziroma je bil ta od njega odvisen in če koliko časa je to trajalo.
V dokazno oceno bi tožena stranka morala vključiti tudi okoliščine, v katerih je tožnik ponaredil listino, da je prebolel Covid-19 oziroma razloge, zakaj je to storil, kakšen odnos je tožnik pokazal do storjenega dejanja na kraju samem ali kasneje v postopku.
tujci - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pogoji za izdajo dovoljenja - zmotna uporaba materialnega prava
16. člen ZZSDT predstavlja zgolj splošno odločbo, ki sicer res določa, da je enotno dovoljenje vezano na zaposlitvene potrebe delodajalca, vendar pa v 17. členu zakona zaposlitvene potrebe niso navedene kot poseben pogoj. ZZSDT nikjer ne določa preverjanja zaposlitvenih potreb kot pogoja za izdajo soglasja.
ZTuj-2 člen 76b, 76c, 76c/6, 76c/2-4, 76c/3, 78. ZUP člen 87, 87/1, 87/2. ZUS-1 člen 29, 29/3, 36, 36/1, 36/1-2.
tujec - nastanitev v centru za tujce - hišni red - kršitev pravil - strožji policijski nadzor - rok za vložitev tožbe - vročilnica - prepozna tožba - zavrženje tožbe - omejitev pravic - načelo sorazmernosti - sorazmernost ukrepa
Če prihaja do težjih kršitev pravil bivanja ali ponavljanja lažjih kršitev, se tujcu lahko izreče omejitev uveljavljanja pravic iz pravil gibanja, med drugim tudi omejitev uporabe lastnega telefona za čas do dveh tednov. Tožena stranka je torej tožniku izrekla ukrep, ki ima podlago v četrti alineji drugega odstavka 76.c člena ZTuj-2. Tožena stranka je po presoji sodišča natančno ter v skladu z zahtevo tretjega odstavka 76.c člena ZTuj-2 pojasnila vse okoliščine, s katerimi je utemeljila izbiro ukrepa in čas njegovega trajanja. Tožena stranka je pri izreku ukrepa iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe pravilno upoštevala, da doslej izrečeni ukrepi pri tožniku niso dosegli svojega namena, saj je s kršitvami nadaljeval. Tožnik je nedvomno vedel, da so njegova ravnanja kršitev pravil bivanja v Centru in tudi kakšni ukrepi se lahko izrečejo v primeru kršitev, saj sta mu bila že ob prihodu v Center vročena Pravilnik in izvleček iz ZTuj-2 v jeziku, ki ga razume, na kršitve in posledice kršitev pa so ga policisti seznanili ob vsaki posamezni kršitvi. Tožena stranka ob prvih kršitvah ni posegla po najstrožjih ukrepih, pač pa jih je postopno stopnjevala. Sodišče razume, da je tako ravnala s ciljem, da pri tožniku doseže, da bo spoštoval pravila bivanja. Ker pa dosedanji ukrepi takega cilja niso dosegli, je tožena stranka sprejela odločitev, da tožniku omeji uveljavljanje pravic iz pravil bivanja v obliki podaljšanja omejitve uporabe lastnega telefona, in to za čas enega tedna, kar je manj, kot bi mu sicer lahko izrekla in kaže na postopnost izrekanja ukrepov.
ZTuj-2 člen 78, 78/1, 85. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7.
tujec - omejitev gibanja - nastanitev v centru za tujce - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - rok za vložitev tožbe - obrazložitev odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka - enako varstvo pravic
Toženka v odločbi navaja določene okoliščine tožnikovega primera in povzema posamezne določbe ZTuj-2 (predvsem tiste, ki se nanašajo na izvajanje in trajanje izrečenega ukrepa ter možnost izreka milejšega ukrepa), pri čemer pa ne navede vsebine tistih zakonskih določb, ki urejajo, kdaj se sploh lahko tujcu izreče ukrep omejitve gibanja in namestitve v center, kar je za preizkus odločbe bistveno. Le tako je namreč mogoče razvideti tudi, katere okoliščine so ključne za izrek odrejenega ukrepa, ter preizkusiti, ali je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolnoma ter ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Kadar je obrazložitev upravne odločbe glede katere od navedenih sestavin pomembno pomanjkljiva, odločbe ni mogoče preizkusiti, to pa je absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistveno pomanjkljiva obrazložitev upravne odločbe pomeni tudi kršitev pravice stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Ustrezna obrazložitev odločbe je namreč predpogoj za to, da lahko stranka odločbo učinkovito izpodbija. Po ustaljeni upravnosodni praksi zato pomanjkljive obrazložitve odločbe toženka ne more nadomestiti z odgovorom na tožbo v upravnem sporu.
tujec - omejitev gibanja - pogoji za omejitev gibanja tujcu - razlog za omejitev gibanja - podaljšanje omejitve gibanja - nesodelovanje v postopku - odločba o vrnitvi - pravnomočnost odločbe - lažna identiteta - nevarnost pobega - načelo sorazmernosti
V zadevi ni sporno, da je tožnik med letom 2019, ko je v RS prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, in letom 2024, najmanj dvakrat samovoljno zapustil RS. Navedeno izhaja tudi iz nespornih dejstev, da je bil tožnik na podlagi Dublinske uredbe v RS dne 5. 10. 2021 vrnjen iz Švice, dne 13. 2. 2024 pa iz Nizozemske. RS je tožnik samovoljno zapustil, ko so bili v teku postopki v zvezi z mednarodno zaščito, ki jih je sprožil tožnik sam, in ki so bili prav zaradi njegovega postopanja ustavljeni. Že na podlagi zgoraj navedenih dejstev, ob tem, da tožnik ves čas postopka, tako pred upravnimi organi kot pred sodiščem, vztrajno zavrača vrnitev v Alžirijo, sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru izkazana nevarnost pobega tožnika v smislu citiranih določb 68. člena ZTuj-2.
ZDRS člen 10, 10/1, 10/1-3, 10/8. ZUP člen 9, 146, 146/1, 146/2, 214, 214/1.
sprejem v državljanstvo - pogoji za sprejem v državljanstvo - zagotovilo upravnega organa - pogoj dejanskega življenja v RS - dokazna ocena - središče življenjskih interesov - središče osebnih in ekonomskih interesov - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - ustna obravnava - načelo zaslišanja stranke v postopku - posebni ugotovitveni postopek - obrazložitev akta
Po stališču sodišča je prisotnost družine prosilca v RS zgolj eden izmed možnih (sicer pomembnih) pogojev izkazovanja dejanskega življenja prosilca v RS, ki pa vsekakor ni edini, zaradi česar je pogoj dejanskega bivanja mogoče dokazovati tudi z drugimi dokazi.
dovoljenje za začasno prebivanje zaradi študija - pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje - izobraževalni program
Dovoljenje za začasno prebivanje zaradi študija se izda tujcu, ki je sprejet v javno veljavne izobraževalne ali študijske programe.
Javno veljaven izobraževalni program je po ZOFVI program katerekoli stopnje (osnovnega, poklicnega, srednjega in višjega strokovnega izobraževanja), po katerem se pridobi javno veljavna izobrazba.
pritožba kot predlog za dopolnitev sodbe - izrek sodbe - začasno zadrževanje v državi - konstitutivna odločba - dopolnilna sodba - zavrnilni del - dovolitev zadrževanja tujca
Če se izpodbija sodba prve stopnje s pritožbo samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih strank, se šteje pritožba za predlog stranke, naj se izda dopolnilna sodba. Pravice iz priznanega zadrževanja v RS nastanejo šele z izdajo odločbe, ne glede na to, kdaj so se izpolnili pogoji, ki narekujejo dovolitev zadrževanja.
Odločba o dovolitvi zadrževanja je konstitutivna, s tem pa ima pravne učinke za naprej. Z dopolnilno sodbo je sodišče zavrnilo še tožnikovo tožbo delu zahtevka, da se dovoli zadrževanje tožeče stranke v RS v obdobju pred izdajo sodbe, s katero je bilo dovoljeno zadržanje.
tujec - omejitev gibanja tujcu - nastanitev v centru za tujce - pogoji za omejitev gibanja tujcu - odločba o vrnitvi - nevarnost pobega - načelo sorazmernosti
Iz okoliščin tožnikovega primera tudi po presoji sodišča izhaja podlaga za zaključek, da je izkazana nevarnost tožnikovega pobega kot pogoj za odreditev njegovega pridržanja v centru. Iz razlogov izpodbijane odločbe jasno (in skladno s podatki listin upravnega spisa zadeve) izhaja, da je tožnik, ko je bil v postopkih mednarodne zaščite v RS, dvakrat samovoljno zapustil azilni dom in tudi RS (tega niti ne prereka, ampak je, nasprotno, s svojimi navedbami ob zaslišanju pred sodiščem to potrdil).
tujec - tujec, ki mora zapustiti državo - omejitev gibanja tujcu - omejitev gibanja tujcu, ki mora zapustiti državo - pogoji za omejitev gibanja tujcu - nevarnost pobega
Sodišče na podlagi vseh okoliščin konkretnega primera, ki jih je presodilo na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, sodi, da je omejitev gibanja udeležencu še vedno utemeljena. Ukrep mu je bil namreč odrejen zaradi nevarnosti pobega, iz države pa ga ni bilo mogoče odstraniti takoj.
ZTuj-2 člen 73. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZUS-1 člen 52. KOP člen 3.
dovolitev zadrževanja tujca - tujec - otrok s posebnimi potrebami - načelo otrokove koristi - pravica do zasebnega življenja - nova dejstva - materialno procesno vodstvo - pravica do družinskega življenja - spor polne jurisdikcije - ponovljeni postopek - neobrazložena odločba
Pojem zasebno življenje iz 8. člena EKČP zajema tudi čustvene vezi, ki se ustvarjajo in razvijajo med odraslo osebo in otrokom zunaj tradicionalnih oblik starševstva. Skrbstveno razmerje med odraslim in otrokom, ki nimata biološke ali pravne povezave, lahko zaradi dejanskih okoliščin pomeni obstoj zasebnega življenja, ki je varovano v okviru pravice do spoštovanja zasebnega življenja. Vendar je ESČP že poudarilo, da v okviru kratkotrajne življenjske skupnosti povezava, vzpostavljena med odraslo osebo in otrokom, ne sodi samodejno pod zasebno življenje in da je treba upoštevati kakovost obstoječih čustvenih vezi, trajanje odnosa in obstoj pravne negotovosti pri vzpostavitvi odnosa med odraslim in otrokom. Glede na daljše tolerirano bivanje drugotožnika v RS, glede na njegove razvite socialne, osebne in kulturne mreže v RS in glede na odsotnost stikov z njegovo izvorno državo je sodišče presodilo, da je drugotožnik izkazal obstoj njegovega zasebnega življenja v RS na podlagi 8. člena EKČP v zvezi s 3. členom KOP in 7. členom KOI, s tem pa ga posledično RS po presoji sodišča zaradi nesorazmernosti ukrepa ne sme izgnati iz države, tak ukrep namreč ne bi bil upravičen z vidika nujnosti in sorazmernosti glede na legitimni interes države ob citirani smiselni presoji okoliščin po kriterijih M.A. proti Danski, Boultif in Üner proti Nizozemski.
Pri presoji tožnikove prošnje za dovolitev zadrževanja po 73. členu ZTuj-2 je treba upoštevati zelo specifične dejanske okoliščine, ki kažejo na drugotožnikovo posebno ranljivost in ki, ob upoštevanju 8. člena EKČP in s tem drugotožnikovega zasebnega življenja v Sloveniji, v zvezi s 3. členom KOP in 7. člena KOI, kažejo na to, da bi mld. drugotožniku moralo biti že z navedeno odločbo priznano zadrževanje v RS. Hkrati s tem pa je treba priznati zadrževanje v RS tudi prvotožniku, njegovemu očetu, ki je nesporno njegov družinski član in sodišče ločitve družine, skladno s 3. členom KOP, ne sme dopustiti, saj bi bila sicer ogrožena največja korist mladoletnega drugotožnika.
V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZTuj-2 ima tujec, kateremu je dovoljeno zadrževanje v RS, pravico do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje ter do osnovne oskrbe, šoloobvezni mladoletni tujci pa tudi pravico do osnovnega šolstva. Ker je sodišče v sporu polne jurisdikcije odločilo o podaljšanju zadrževanja tožnika v RS, je moralo skladno s prvim odstavkom 75. člena ZTuj-2 odločiti tudi o pravici do osnovnega šolstva drugotožnika, ki je šoloobvezni mladoletni tujec.