Za sodišče je dovolj očitno, da tožnica uveljavlja moralno zadoščenje in povračilo za nepremoženjsko škodo zaradi posega njeno pravico do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP s pokojnim prvotnim tožnikom v zvezi s prvostopenjskim aktom policije z dne 30 11. 2020 in drugostopenjsko odločbo ministrstva z dne 4. 2. 2021 v smislu nadaljevanja sodnega postopka po umrlem prvotnem tožniku.
Če bi na primer zavrnitev dovoljenja za prebivanja družinskemu članu, ki je državljan tretje države, in v celoti odvisen od pomoči in preživljanja državljanke EU, povzročila, da bi slednja bila prisiljena zapustiti ozemlje oziroma da ne bi mogla izvrševati bistva pravic, ki so podeljene s statusom državljana Unije, bi takšna zavrnitev bivanja bila v nasprotju z določbo člena 20(1) in (2)(a) PDEU.
Prvotnemu tožniku je bila izdana odločba o vrnitvi. Zato bi brez dvoma v njegovem primeru z izdajo odločbe o vrnitvi in nezmožnostjo odstranitve prišli v poštev varovalni ukrepi iz 14. člena Direktive o vračanju 2008/115
Tudi v primeru, če vrnitev oziroma odstranitev ni možna, iz odstavka 79 sodbe v zadevi LF (Changu) izhaja, da je treba člene 1, 4 in 7 Listine, "v povezavi z Direktivo 2008/115", razlagati tako, da državi članici iz nujnih humanitarnih razlogov sicer ni treba priznati pravice do prebivanja državljanu tretje države, ki trenutno nezakonito prebiva na njenem ozemlju, ne glede na trajanje prebivanja tega državljana na tem ozemlju. "Dokler njegova odstranitev ni izvedena, pa se lahko ta državljan sklicuje na pravice, ki so mu zagotovljene tako z Listino kot s členom 14(1) te direktive."
Ker razumljivo Direktiva o vračanju 2008/115 - razen na splošno v omenjenem 5. členu - ne ureja konkretno, kdo je lahko žrtev kršitve pravice, to področje z vidika prava EU spada v okvir procesne avtonomije držav članic EU. Ta procesna avtonomija pa je omejena s splošnima načeloma pravu EU, da se vsa pravila o tem, koga je mogoče šteti za žrtev kršitve človekovih pravic in bi lahko nadaljeval upravni spor po smrti prvotnega tožnika, brez razlikovanja uporabljajo za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava Unije, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava (načelo enakovrednosti). V okviru nacionalnega prava je treba upoštevati tudi minimalne standarde iz sodne prakse ESČP. Druga zahteva z vidika prava EU in procesne avtonomije držav članic EU pa je, da nacionalno pravilo oziroma standardi glede tega, kdo lahko za prvotnim tožnikom nadaljuje upravni spor, ne sme v praksi dejansko onemogočiti ali pretirano otežiti uveljavljanja pravic, ki jih daje pravni red Unije (načelo učinkovitosti). Tudi s tega vidika so relevantni minimalni standardi iz sodne prakse ESČP.
Že prvotni tožnik je v upravnem postopku in v upravnem sporu navajal in dokazoval, kako sta neurejen status in nezmožnost ureditve tega statusa vplivala nanj osebno ter tudi na njegovo zunajzakonsko partnerico (tožnico), da ga je večinoma preživljala ona, da je zanj v celoti fizično skrbela in da je v zadnjih mesecih pred smrtjo nujno potreboval institucionalno varstvo, pa to ravno zaradi še vedno neurejenega statusa ni bilo mogoče. Tudi tožnica se je na to sklicevala v pripravljalni vlogi z dne 17. 2. 2023 ter dodala, da je zaradi skrbi za tožnika psihično in fizično onemogla, da je ob njegovi smrti tehtala le 39 kg in da niti za njegov pogreb ni mogla poskrbeti. Tožnica je kot zunajzakonska partnerica bila tudi po zakonu dolžna preživljati prvotnega tožnika. Na podlagi vsega navedenega v razdelkih c/3, c/4 in c/5 te sodbe Upravno sodišče ugotavlja, da lahko tožnici prizna status žrtve v tem konkretnem primeru z vidika varstva pravice iz 8. člena EKČP (oziroma 7. člena Listine) v navezavi na upravni odločbi policije in ministrstva oziroma na njune posledice, in zato tožnica lahko nadaljuje upravni spor.
Iz določila člena 14(1) Direktive o vračanju 2008/115 v povezavi s sodno prakso Sodišča EU izhaja, da varovalni ukrepi glede nujne zdravstvene oskrbe, osnovnega zdravljena ob upoštevanju posebnih potreb ranljivih oseb ter osnovni pogoji za bivanje (socialna pomoč) v skladu z nacionalno zakonodajo, tujcu, ki ga ni mogoče odstraniti, nedvomno pripadajo vsaj od izdaje odločbe o vrnitvi in prav gotovo ne šele z izdajo akta o odstranitvi.
Negotovost, ki jo je podaljševala nezakonita odločba ministrstva, vključno z odtegnitvijo denarne socialne pomoči za prvotnega tožnika, so imeli za posledico tudi poseg v tožničino pravico do zasebnega življenja.
Za zavrnitev dovolitve zadrževanja ni dovolj, da organ le abstraktno ugotovi način, na katerega bi katerikoli državljan zadevne države lahko prišel do veljavne potne listine, pač pa mora organ upoštevati tudi okoliščine konkretnega primera, ki lahko tujcu pridobitev listine bistveno otežujejo ali celo onemogočajo. V skladu s sodno prakso ESČP morajo imeti tujci v položaju, kot je bil prvotni tožnik, na voljo učinkovito možnost, da legalizirajo svoje bivanje. Stališče, da bi si prvotni tožnik, kot starejša, težko pokretna oseba s slabim zdravstvenim stanjem, lahko priskrbel potno listino tako, da bi odpotoval v Črno Goro, kjer nima nikogar, pomeni, da je takšna možnost neučinkovita.
Načelo restitutio in integrum iz četrtega odstavka 15. člena in 26. člena Ustave in dejanska neposredna zveza med nezakonitima odločbama in posledicami za tožničini pravici do zasebnega in družinskega življenja dopušča možnost, da se sodišče v tem primeru načelu restitutio in integrum še bolj približa tudi z odločanjem o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke glede pravičnega denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonitega posega v pravici iz 8. člena EKČP oziroma 7. člena Listine. Ta element zadoščenja je tožnica ovrednotila z odtegnitvijo denarne socialne pomoči, ki bi šla prvotnemu tožniku na podlagi prvega in tretjega odstavka 75. člena ZTuj-2 v zvezi z Direktivo o vračanju 2008/115.
Ne gre za to, da bi tožnica uveljavljala premoženjsko škodo v zvezi s pravico do njene zasebne lastnine ali legitimnega pričakovanja iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP (ali 33. člena Ustave), ampak je skozi celoten postopek uveljavljala denarni zahtevek, ki pa ga je vezala na poseg v njeni pravici do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena ELČP (oziroma 7. člena Listine). Gre torej za nepremoženjsko škodo, ki jo je treba po stališču Ustavnega sodišča ovrednotiti v smislu pravičnega zadoščenja, ne pa v smislu "prave odškodnine", ki bi zasledoval cilj v polni meri vzpostaviti premoženjsko stanje oškodovanke, kakršno bi bilo, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Gre za to, da je višino oziroma "pravičnost" tega zadoščenja v nominalnem smislu tožnica ovrednotila oziroma jo je vezala na nezakonito odtegnitev denarne socialne pomoči prvotnemu tožniku. (Ne)utemeljenost tega dela zahtevka je odvisna od tega, ali je bilo z upravnima aktoma nezakonito poseženo v pravico tožnice do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP (oziroma 7. člena Listine), višina vtoževanega zneska pa je po že omenjenem stališču Ustavnega sodišča v takih primerih odvisna od "pravičnosti" takšnega zadoščenja.
To znese približno 4,00 EUR nepremoženjske škode na dan. Ta škoda je nastala zaradi dveh nezakonitih odločitev upravnih organov, ki sta utrjevali negotovosti v statusu prvotnega tožnika, za katerega je tožnica skrbela v družinski in zasebni skupnosti, in sta pomenili tudi odtegovanje pravic za prvotnega tožnika. Bistveni namen pravic, ki izvirajo iz statusa dovolitve zadrževanja, je zavarovati minimum zaščite oziroma človekovega dostojanstva, ki naj bi pripadala tudi tujcu, ki nima dovoljenje za bivanje in ga ni mogoče odstraniti iz Slovenije (in nima sam sredstev za zadovoljitev temeljnih oziroma osnovnih potreb). Sodišče je vezano na tožbeni zahtevek, zato sodišče lahko ugotovi, da s tako ovrednotenim zahtevkom za nepremoženjsko škodo tožnica, ki je v času te presoje stara 79 let in ima bivališče v istem stanovanju, v katerem je živela s prvotnim tožnikom, očitno ne uveljavlja varstva pravic do zasebnega in družinskega življenja za morebitno neupravičeno (o)bogatenje. Sodišče tako nima razlogov, da takšne višine denarne terjatve, kot jo uveljavlja tožnica, ne bi potrdilo v smislu njene utemeljenosti in pravičnosti.
Dejstvo, da je bil tožnik v preteklosti že obravnavan zaradi kaznivega dejanja, kaže na nespoštovanje pravnega reda, to pa predstavlja resno grožnjo javnemu redu in varnosti. Poleg tega tožnik spregleda, da izpodbijana odločba ni utemeljena zgolj na okoliščini iz šeste alineje 68. člena ZTuj-2, temveč na več okoliščinah iz tega člena, ki jih tožnik obrazloženo ne zanika.
Tožnik (in ne policija in tožena stranka!) je tisti, ki lahko brez vsakega odlašanja poskrbi, da bi predmetni postopek hitro stekel in da bi bila omejitev njegovega gibanja čim krajša. Če bi že ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito pristojnemu organu dal resnične podatke o svojem imenu, priimku in rojstnem datumu ter bi pravilnost le-teh potrdilo Veleposlaništvo Alžirije v Budimpešti, bi bil ta postopek lahko zaključen že bistveno prej, tožnikovo gibanje pa ne bi bilo več omejeno, saj za to ne bi bilo potrebe. Vendar je tožnik ravnal drugače in je skozi različne postopke spreminjal svoje osebne podatke, to pa je posledično privedlo tudi do podaljšanja predmetnega postopka.