ZTuj-2 člen 69, 69/1, 76, 79a, 79a/2. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 3, 3-1, 15, 15/1, 15/2.
tujci - omejitev gibanja - pridržanje v centru za tujce - pogoji za omejitev gibanja tujcu - razlog za omejitev gibanja - presoja razlogov, na katerih omejitev gibanja temelji - direktiva o vračanju - nevarnost pobega - lažna identiteta
Ukrep omejitve gibanja in namestitve v Center za tujce je bil udeležencu odrejen z odločbo o omejitvi gibanja z dne 5. 2. 2024, zaradi izvedbe postopka njegove odstranitve iz države, saj odstranitve ni bilo mogoče izvesti takoj, ker je tujec brez potrebne potne listine in ni izkazana njegova identiteta; obenem pa iz podatkov primera izhaja obstoj nevarnosti, da bo pobegnil in se s tem poskušal odstranitvi izogniti, odstranitve tujca iz države pa ni (bilo) mogoče doseči z uporabo milejših ukrepov.
ZMZ-1 člen 20, 20/3, 49, 49/15, 70, 70/4. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 7, 19, 19/2, 47. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. ZUS-1 člen 59, 59/2, 59/2-1. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27.
subsidiarna zaščita - resna škoda - odstranitev tujca iz države - načelo nevračanja - zdravstveno stanje prosilca - načelo lojalnega sodelovanja - pravo EU - zaslišanje - glavna obravnava - pravica do pritožbe
Sodna praksa Sodišča EU v zvezi z Direktivo o vračanju 2008/115 pomeni, da je Upravno sodišče moralo v tej zadevi zaradi obvezujoče metode razlage effet utile oziroma lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU ignorirati določbo petnajstega odstavka 49. člena ZMZ-1.
Tožena stranka sploh ni naredila ocene tveganja z vidika varstva pravice iz člena 19(2) Listine, kljub temu, da je tožnik poleg tega, da nima kje bivati v Alžiriji, omenil tudi zdravstvene razloge. Te razloge pa je omenil v takšnih okoliščinah in na način, da bi tožena stranka morala ta vidik spora razčistiti in ga vključiti v presojo.
Člen 5 Direktive 2008/115 v povezavi s členoma 1 in 4 ter 19(2) Listine nasprotuje temu, da država članica sprejme odločbo o vrnitvi ali zagotovi odstranitev državljana tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju te države članice in ki ima hudo bolezen, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi vrnitev tega državljana, ker v namembni državi ni na voljo ustrezne oskrbe, tega izpostavila nevarnosti znatnega skrajšanja pričakovane življenjske dobe ali hitrega, znatnega in nepopravljivega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, kar bi povzročilo hude bolečine.
Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.
omejitev gibanja tujcu, ki mora zapustiti državo - nevarnost pobega - tujec - tujec, ki mora zapustiti državo - omejitev gibanja tujcu - pogoji za omejitev gibanja tujcu
Sodišče je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo, da je omejitev gibanja (kot poseg v pravico do osebne svobode) v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave dopustna v primerih, ki jih dovoljuje Ustava, oziroma kadar to zahtevajo pravice drugih ali javna korist. Če torej obstaja ustavno dopusten cilj (test legitimnosti), je treba oceniti še, ali je tak poseg v skladu z načelom sorazmernosti (test sorazmernosti). Sodišče na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, in dokazov, ki jih je v soglasju s strankama pridobilo po njenem zaključku, ugotavlja, da je odločitev tožene stranke, ki je presodila, da je omejitev gibanja tožniku še vedno utemeljena, pravilna in zakonita. Ukrep omejitve gibanja je bil tožniku odrejen zaradi nevarnosti pobega, iz države pa ga ni bilo mogoče odstraniti takoj.
Ker bi bil lahko tožnik v tem upravnem sporu tudi sam tujec, tožeča stranka pa le njegova pooblaščenka, vendar to iz tožbe ni bilo nedvoumno razvidno, je sodišče tožečo stranko s sklepom I U 655/2024-4 z dne 22. 5. 2024 pozvalo, da naj v 15 dneh navedeno razjasni. Na navedeni poziv sodišče vse do dneva izdaje tega sklepa ni prejelo odgovora. Že iz tega razloga, ker tožeča stranka v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma po ZUS-1 ne more biti stranka, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
dovoljenje za začasno prebivanje tujca - utemeljen razlog - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - dovoljenje za prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov
Vztrajanje tožene stranke na stališču, da torej v specifičnih, vendar nekrivdnih okoliščinah tožnikovega primera, ta ne more pridobiti dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 51. člena ZTuj-2 le zato, ker v času odločanja tožene stranke temporarna odločba o priznanju pravice do nadomestila ni več veljala, ni v skladu z namenom zakonodajalca, ki je jasno izražen v citiranem drugem odstavku 56. člena ZTuj-2 (to je, da ima tujec pravico do prebivanja v RS tudi, če je pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, dokler je upravičen do pravic iz tega naslova). Poleg tega tožena stranka ni dodatno razjasnjevala in se opredelila do tožnikovih trditev, da je dovoljenje za začasno prebivanje potrebno tudi zaradi uveljavljanja izplačila priznanega nadomestila, kar bi lahko kazalo na utemeljenost njegove prošnje tudi še za določen čas po prenehanju veljavnosti odločbe o priznanju denarnega nadomestila.
ZTuj-2 člen 51, 86, 86/2, 119. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-4, 279/2, 279/2-7.
zdravstveno zavarovanje - sredstva za preživljanje - stvarna pristojnost - kršitev pravil postopka - nepristojnost - zavrženje vloge zaradi nepristojnosti - ničnost - odločitev brez zahteve stranke
Tožnica utemeljeno ugovarja, da s to vlogo ni zaprosila za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov. Iz njene prošnje namreč izrecno izhaja, da je državljanka EU, zato formalno ne more vložiti prošnje po 51. členu ZTuj-2. Iz tega razloga je prošnjo vložila na podlagi 119. členu ZTuj-2, na določbo 51. člena ZTuj-2 pa se je sklicevala v okviru analogije in zatrjevala upravičenost do priznanja nekaterih pravic iz tega člena. V tem delu je torej tožena stranka sprejela odločitev brez zahteve stranke, zato je akt v tem delu ničen po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.
Organ sme vlogo na podlagi petega odstavka 65. člena ZUP zavreči šele po tem, ko je storil vse, da bi ugotovil, kateri organ je zanjo pristojen. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi tožena stranka pred njegovo izdajo v skladu z 67. členom ZUP poskušala razčistiti, katere pravice tožnica sploh zahteva, in nato na tej podlagi ugotoviti, ali je za odločanje o tožničini zahtevi pristojna ona ali kakšen drug organ in kateri.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 55, 55/1, 55/1-6, 56, 56/1, 56/1-1. ZUP člen 7, 9, 138, 138/1, 139, 146.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev dovoljenja - pravica do izjave - kršitev pravil postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku
Tožena stranka bi morala v skladu z 9. členom ZUP pred izdajo odločbe dati tožniku možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je namreč treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.
ZUP člen 65, 65/5, 129, 129/1, 129/1-1, 129/1-2. ZTuj-2 člen 51, 51/2, 86, 86/2.
zdravstveno zavarovanje - pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje - razlika do polne vrednosti zdravstvenih storitev - stvarna pristojnost - zavrženje vloge zaradi nepristojnosti
Organ sme vlogo na podlagi petega odstavka 65. člena ZUP zavreči šele po tem, ko je storil vse, da bi ugotovil, kateri organ je zanjo pristojen.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi tožena stranka pred njegovo izdajo poskušala ugotoviti, ali je za odločanje o tožnikovi zahtevi pristojen kakšen drug organ in kateri. Čeprav je tožena stranka navedla, da zahtevanih pravic ne opredeljuje ZTuj-2 "temveč področni zakoni", se ni opredelila do določb 29.2 in 30.3 člena ZUPJS, ki urejata prav pravici, ki ji zahteva tožnik tj. pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje.
Vprašanje, ali je utemeljen njegov ugovor o diskriminatorni in neustavni ureditvi, ki mu kot (domnevnemu) upravičencu do izplačila denarne pomoči po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 priznava le pravico do nujnega zdravstvenega varstva, ne pa tudi do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev (enako kakor ostalim prejemnikom denarne socialne pomoči), mora biti po presoji sodišča meritorno razrešeno s strani pristojnega organa.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni jasno, ali je tožena stranka štela, da pri odločanju o tožnikovem zahtevku ne gre za "ukrepe in odločitve ter postopke v zvezi s prebivanjem tujcev v RS" (drugi odstavek 86. člena ZTuj-2) in da je torej treba o tožnikovi zahtevi odločiti na podlagi "področnih zakonov". Kot že navedeno bi to narekovalo ugotovitev pristojnega organa in odstop zadeve njemu (peti odstavek 65. člena ZUP). Če pa je tožena stranka menila, da tožniku zahtevane pravice po ZTuj-2 sploh ne pripadajo, bi morala njegovo zahtevo zavrniti in ne zavreči.
Konvencija o izvajanju schengenskega sporazuma člen 25.
tujec - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja
V primeru zabeležene prepovedi vstopa se kot mednarodni sporazum neposredno uporablja prvi odstavek 25. člena Schengenske konvencije, iz katerega izhaja obveznost države pogodbenice, da se pri odločanju o izdaji ali podaljšanju dovoljenja za prebivanje, posvetuje s tisto državo pogodbenico, ki je navedeni ukrep razpisala in ga vnesla v informacijski sistem, pri čemer mora pri odločanju o izdaji dovoljenja upoštevati tudi njene interese.
Država članica, v kateri je ta državljan, ima še vedno možnost, da navedenemu državljanu to dovoljenje za prebivanje izda zgolj iz "tehtnih razlogov", kamor spadajo "humanitarni razlogi" ali "taki razlogi, ki izhajajo iz mednarodnih obveznosti".
ZTuj-2 člen 37, 37/1, 37/2, 56, 56/1, 56/1-3, 85. ZUP člen 8, 9, 146, 214, 214/1, 214/3, 237, 237/2, 237/2-7.
tujci - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev dovoljenja - umik soglasja - akcesorni akt - obrazložitev odločbe - dejanska in pravna podlaga - kršitev pravil upravnega postopka - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Odločba o izdaji enotnega dovoljenja je t.i. zbirna odločba, ki jo izda pristojna upravna enota s sodelovanjem drugega organa, to je Zavoda. Soglasje kot dejanje, s katerim drug organ sodeluje v postopku, je v odnosu do odločbe o izdaji enotnega dovoljenja akcesorni akt, ki nima lastnosti upravne odločbe, saj se z njim ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v upravni zadevi, in tudi nima neposrednega učinka nasproti stranki. Takšen učinek ima šele odločba o ne/izdaji enotnega dovoljenja. Ta je kot zbirna odločba lahko izpodbojna tudi zato, ker je podana kakšna nepravilnost ali nezakonitost, povezana z akcesornim aktom. Pisna zbirna odločba, s katero se odloči v upravni zadevi, mora zato imeti obrazložitev, kot jo predpisuje zakon. To pomeni, da mora obrazložitev odločbe obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke (prvi odstavek 214. člena ZUP v zvezi s 85. členom ZTuj-2). Če je drug organ, ki sodeluje v postopku, odrekel soglasje, mora obrazložitev odločbe vsebovati tudi razloge za to; če pa razloge vsebuje že akt, s katerim je organ odrekel soglasje, se lahko organ, ki izda odločbo, v obrazložitvi sklicuje na ta akt in ga priloži odločbi (tretji odstavek 214. člena ZUP). V primeru negativnega akcesornega akta je torej potrebna tudi obrazložitev o tem. Povedano drugače, toženka se ne more zgolj sklicevati na to, da Zavod soglasja ni podal, ampak morajo biti v takšnem primeru v zbirni odločbi oziroma aktu o soglasju, če je ta priloga zbirne odločbe, obrazloženi vsi dejanski in pravni razlogi za odločitev.
ZTuj-2 člen 56, 56/1, 56/1-1. ZUP člen 214. ZZSDT člen 8.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - umik soglasja - obrazloženost odločbe
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja na katerem naslovu je organ vročal dopis z dne 20. 4. 2022 in tudi ne, ali je bila vročitev pravilno opravljena. Tako tožnik utemeljeno graja v tožbi, da ne ve na kateri naslov je organ vročal pošiljko, prav tako tudi sodišče ne more preizkusiti pravilnosti vročitve (VI. poglavje ZUP).
Izpodbijana odločba tudi nima obrazložitve razlogov glede pogojev 8. člena ZZSDT, na katere se sklicuje tožena stranka. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine na katere se opira odločba.
ZTuj-2 člen 76, 76/1, 76/2, 76/3, 85. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7.
tujci - omejitev gibanja - nastanitev tujca v domu za tujce - pridržanje - poseg v osebno svobodo - načelo sorazmernosti - uporaba milejšega ukrepa - obrazložitev odločbe - kršitev pravil upravnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka
V skladu s 85. členom ZTuj-2 se v postopkih po ZTuj-2, če ni drugače določeno, uporabljajo določbe ZUP. To pomeni, da mora obrazložitev odločbe v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP obsegati: obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev upravne odločbe nima predpisane vsebine, odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. V primeru takšne kršitve se lahko stranka utemeljeno sklicuje tudi na kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustrezna obrazložitev odločbe je namreč pogoj za to, da jo lahko stranka učinkovito izpodbija. Po ustaljeni upravnosodni praksi zato bistveno pomanjkljive obrazložitve odločbe toženka ne more nadomestiti z odgovorom na tožbo in nadaljnjimi vlogami v upravnem sporu.
Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 15. ZTuj-2 člen 76, 81, 81/1. ZUP člen 214.
omejitev gibanja tujcu - direktiva o vračanju - obrazložitev odločbe - sorazmernost ukrepa - načelo sorazmernosti - nujnost in sorazmernost ukrepa - pravo EU
Za pridržanje tujca na podlagi 76. člena ZTuj-2, ki implementira 15. člen Direktive o vračanju in se mora v skladu z njo razlagati, morata biti najprej izpolnjena dva temeljna pogoja, in sicer, da v konkretnem primeru "ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov", in da je namen pridržanja "priprava vrnitve in/ali izvedba postopka odstranitve". Tema dvema temeljnima pogojema mora biti za zakonito izdajo ukrepa pridržanja tujca podan še vsaj en poseben pogoj, in sicer nevarnosti pobega ali da se tujec izogiba oziroma ovira vrnitev ali odstranitev ali kakšen drug pogoj, ki je tem primerljiv.
Tožena stranka v obrazložitvi odločbe ni pojasnila, zakaj je v konkretnem primeru ukrep sorazmeren in zakaj ne bi bilo mogoče uporabiti milejšega ukrepa, kakor to določajo prvi odstavek 15. člena Direktive, tretji odstavek 76. člena ZTuj-2 in sodna praksa SEU (npr. C-241/21, I. L., z dne 6. 10. 2022). Gre za bistveno pomanjkljivost obrazložitve, saj sodišče ne more preizkusiti odločbe z vidika spoštovanja temeljnega načela sorazmernosti oziroma objektivne nujnosti ukrepa. Upravno sodišče je že večkrat presodilo, da mora tožena stranka glede na vse okoliščine konkretnega primera vedno že v odločbi o izreku ukrepa pridržanja presoditi in obrazložiti njegovo sorazmernost in ne šele kasneje, kot bi bilo mogoče razumeti določbo prvega odstavka 81. člena ZTuj-2,18 ki jo tožena stranka citira v izpodbijani odločbi (pri čemer pa tožena stranka v obrazložitvi ne citira bolj relevantne določbe tretjega odstavka 76. člena ZTuj-2). Omenjene presoje ne more tožena stranka storiti niti v morebitnem odgovoru na tožbo.
Zagotovitev učinkovitosti postopka vračanja edini cilj ukrepa pridržanja. Zgolj navedba okoliščin, iz katerih izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za prebivanje v Republiki Sloveniji, in dejstva, da tožnik nima ustreznih dokumentov, ki bi mu omogočali vrnitev v matično državo, ne zadostuje za obrazložitev ogroženosti izvršitve vrnitve.
Pomembno je, da ima odvetnik ne samo pooblastilo za zastopanje od stranke, ampak tudi, da je kontakt med stranko in pooblaščencem zagotovljen tekom sodnega postopka. Enako mora veljati tudi glede stika s pooblaščencem za vročanje. To je namreč potrebno ne samo zaradi ugotavljanja pravno relevantnega oziroma spornega dejanskega stanja, ampak tudi zaradi ugotavljanja, ali ima tožnik še vedno pravni interes za tožbo upoštevajoč tožbeni zahtevek.
Neprerekano dejstvo je, da se tožnik ne nahaja več v Republiki Sloveniji, svojega novega prebivališča sodišču ni sporočil, stik med pooblaščenkami in tožnikom pa je bil najprej zgolj zatrjevan, vendar ne izkazan, niti posredno ne, nazadnje pa niti zatrjevan ne, saj sodišče odgovora na zadnji poziv z dne 15. 2. 2024 ni prejelo. Tako ni izkazano, da tožnik želi s postopkom nadaljevati in da bi v njem lahko sodeloval npr. s pomočjo elektronskih komunikacij na daljavo zaradi razčiščevanja dejstev.
ZTuj-2 člen 47a, 47a/2, 47a/2-4. Direktiva sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine člen 4, 10, 10/1.
združitev z družino - status begunca - družinski član - dolžnost preživljanja
Tožnica niti na tej podlagi, ko bi bila zaradi sodne določitve skrbništva dolžna skrbeti za svojo mater, ni uspela izkazati prvega pogoja za obstoj domneve "vzdrževanja" družinskega člana, torej da mati zaradi postavitve pod skrbništvo v Iranu na dan vložitve obravnavane prošnje ni sposobna zadovoljevati svojih osnovnih potreb.
tujci - odstranitev iz države - odločba o vrnitvi tujca - začasno zadrževanje v državi - dovolitev zadrževanja tujca - zavrženje vloge - načelo nevračanja - socialne pravice
Načelo nevračanja se varuje že v postopku izdaje odločbe o vrnitvi in ne šele ali zgolj zoper odločbo ali akt odstranitve, pri čemer ima pravno sredstvo iz člena 13(1) Direktive o vračanju v zvezi s pravico iz 47. člena Listine direktni učinek. V odločbi o vrnitvi mora biti obvezno navedena tudi država, v katero je treba tujca odstraniti.
Ker tožniku na podlagi dejstva, da mu subsidiarna zaščita ni bila podaljšanja, ni pa ga mogoče odstraniti iz države oziroma če mu ni dopustno izdati odločbe o vrnitvi zaradi načela nevračanja iz člena 19(2) Listine, mu pripadajo določena upravičenja zaradi zagotovitve osnovnih pogojev za bivanje v skladu z določbo 1. člena Listine, to pomeni, da je tožnik upravičen zahtevati izdajo odločbe o dovolitvi zadrževanja, četudi mu rok za prostovoljni odhod še ni potekel.
omejitev gibanja tujcu - nastanitev v centru za tujce - nujnost in sorazmernost ukrepa - nevarnost pobega - identiteta
Drži, da zgolj dejstvo, da državljan tretje države nima osebnih dokumentov, samo po sebi ne opravičuje omejitve gibanja, kar zatrjuje tožnik v tožbi. Vendar so neutemeljena njegova nadaljnja izvajanja, da toženka v konkretnem primeru ni celovito ugotavljala dejanskega stanja, saj je iz prej povedanega razviden cel spekter (nespornih) okoliščin, ki jih je toženka pri odločanju upoštevala, iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa so tudi spoznavni razlogi, ki so bistveni za sprejeto odločitev, vključno z okoliščinami, ki utemeljujejo zaključek, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega, in razlogi, zaradi katerih mu ni bilo mogoče izreči milejšega ukrepa.
Upravno sodišče v upravnem sporu na podlagi tožbe po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta, sodna presoja (ne)zakonitosti izpodbijanega upravnega akta glede ostalih kršitev pa je omejena na tožbene navedbe oz. tožbene ugovore.
Razlog za odločitev o zavrnitvi pisne odobritve zamenjave delodajalca za delavca, ki je tujec, je dejstvo, da ZRSZ ni podal soglasja k pisni odobritvi zamenjave delodajalca. V obrazložitvi odločbe so navedeni tudi razlogi, da ZRSZ soglasja ni podal, to pa so ugotovitve ZRSZ, da je tujcu bila pravnomočno izrečena globa zaradi kršitve določb 23/3 ZPDZC-1 in da ima tujec na podlagi odločbe, ki je postala pravnomočna, prepoved dela.
Razlogi v izpodbijani odločbi so jasni in razumljivo obrazloženi, ne pavšalni, kot trdi tožeča stranka in po presoji sodišča tožeči stranki s tem ni kršena pravica do izjasnitve.
ZTuj-2 člen 66, 66/7, 66/8, 69, 69/1, 76, 78. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 6. URS člen 19, 19/2.
tujci - nastanitev tujca v domu za tujce - omejitev gibanja - odvzem prostosti - pridržanje - poseg v človekove pravice - načelo sorazmernosti - uporaba milejšega ukrepa - nevarnost pobega - rok za vložitev tožbe - odločitev sodišča - rok za odločitev sodišča - učinkovito sodno varstvo - vrnitev zadeve v ponovni postopek
Sodišče meni, da ni mogoče z gotovostjo izključiti tožnikovega zatrjevanja, da mu ni povsem jasno, za kaj je v obravnavanem postopku (in drugih postopkih) pravzaprav šlo in kakšne odločitve je tožena stranka sprejela. Dvom v potek postopka pa ne ustvarja samo tožnikova izpoved na glavni obravnavi, pač pa tudi dejstvo, da je izpodbijana odločba datirana z dnem 16. 1. 2024, medtem ko je na izvodu izpodbijane odločbe, ki je bila kot priloga priložena tožbi, odtis prejemne štampiljke datiran z dnem 17. 1. 2024. Četudi se iz te predložene odločbe, ki je fotografija, ne vidi, čigava je prejemna štampiljka, gre sklepati, da gre za odločbo, ki je bila posredovana Centru. Zato se tudi zastavlja vprašanje, seveda če ta predpostavka drži (sodišče dopušča možnost, da gre tudi za kakšnega drugega prejemnika, kar pa bi bilo treba raziskati), na kakšni podlagi je Center izvrševal omejitev gibanja tožniku v času od 16. 1. 2024 od 13.00 ure do 17. 1. 2024, torej ali na podlagi sklepa Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov ali na podlagi izpodbijane odločbe. Sodišče se je zato odločilo, da na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, v katerem mora okoliščine, kot so pojasnjene v predhodnih odstavkih, raziskati in pojasniti, nato pa v zadevi ponovno odločiti.
ZTuj-2-UPB6 člen 69, 69/1. ZUP člen 125. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 8(3).
tujec - nezakonito bivanje tujca v državi - odstranitev tujca iz države - zahteva stranke - zavrženje
Z odločbo o odstranitvi tujcu se ne odloča o tujčevi pravici ali obveznosti, temveč le o izvršitvi že naložene obveznosti z odločbo o vrnitvi, torej o nastanku obveznosti države, da tujca odstrani iz države.
69. člen ZTuj-2 je treba v skladu z Direktivo 2008/115/ES o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v zvezi s 125. členom ZUP razlagati tako, da se postopek odstranitve tujca, ki se zaključi z izdajo odločbe o odstranitvi, lahko uvede tudi na njegovo prošnjo. Ta odločitev glede na stališče SEU v zadevi LM ne sme biti odvisna od diskrecijske odločitve pristojnega organa.