ZTuj-2 člen 124, 124/1, 124/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - združitev družine - pravica do družinskega življenja - pravica do stikov - pravnomočna kazenska obsodilna sodba
Tožena stranka bi morala na podlagi načela materialne resnice ugotoviti resnično dejansko stanje (8. člen ZUP) in v ta namen dati možnost tožeči stranki, da se ne le pisno izjasni o ugotovitvah v postopku, ampak bi morala tožnika tudi zaslišati in ugotoviti vse relevantne okoliščine uresničevanja njegovega družinskega življenja.V konkretnem primeru je povsem prezrla okoliščine, ki jih je treba v zvezi z 8. členom EKČP ugotavljati v upravnem postopku, zaradi česar je zmotno uporabila materialno pravo.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi
Sodišče se strinja s presojo toženke, da tožnik zahtevka ni oprl na dejstva, ki bi bila nova (oziroma nastala po izdaji predhodne odločitve) in bi jih ne mogel navesti že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ter posledično z njegovim zaključkom, da pogoji iz 64. člena ZMZ-1 za vložitev ponovne prošnje niso izpolnjeni.
ZPŠOIRSP člen 2. ZUP člen 144, 179, 179/3, 239, 239/2, 238/2-7.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Pritožbi priložena dokazila so za odločanje v tej zadevi tolikšnega pomena, da bi se moral pritožbeni organ druge stopnje pri svojem odločanju s prilogami do njih opredeliti, tudi glede na njihovo dokazno veljavo z vidika 3. odstavka 179. člena ZUP. Ker se organ do navedenih pritožbenih prilog in navedb ni opredelil, so pa pomembni za odločanje v obravnavani zadevi, je drugostopenjska odločba tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - upravičena odsotnost
Tožnik ni izkazal pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji za nadaljnje obdobje petih let, saj njegova ravnanja niso kazala na to, da bi se v času odsotnosti iz Republike Slovenije poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, saj je središče njegovih življenjskih interesov Bosna in Hercegovina, kjer prebiva skupaj z družino, in ima svojo ordinacijo, in torej med njim in Republiko Slovenijo ne obstajajo dejanske in trajne povezave.
ZTuj-2 člen 124, 124/1, 128, 128/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 8/2.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca - družinski član slovenskega državljana - pravnomočna obsodba zaradi neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami - pravica do družinskega življenja
Obstoj suma po 2. alineji prvega odstavka 124. člena ZTUj-2 je prvostopenjski organ oprl na več v postopku ugotovljenih okoliščin, in sicer: da je bil tožničin zakonec v Republiki Sloveniji že pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj, da je bil obsojen zaradi hujših kaznivih dejanj, saj je bil (sicer z eno sodbo) obsojen zaradi 12 kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog, storjenih v hudodelski združbi in pri tem upoštevajoč tudi veliko škodljivost drog za zdravje ljudi, torej ni upošteval samo obsodbe za kazniva dejanja, kot to navaja tožba. Na podlagi ocene navedenih okoliščin pa sta oba upravna organa po presoji sodišča utemeljeno sklepala, da tujec tudi v prihodnosti (po prihodu iz zapora) ne bo spremenil svojega načina življenja in tudi v prihodnje ne bo upošteval predpisov slovenskega pravnega reda.
Pravica do zasebnega in družinskega življenja ni absolutna pravica.
ZTuj-2 člen 68, 68/2, 76, 76/9. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 15.
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi toženka pri njeni izdaji upoštevala vse relevantne določbe zakona (ZTuj-2) in Direktive o vračanju. Sprejeta odločitev je v dejanskem in pravnem pogledu bistveno pomanjkljivo obrazložena. Predvsem ni razvidno, na podlagi katerih konkretnih okoliščin, pomembnih v smislu (prvega odstavka) 68. člena ZTuj-2, je sploh napravila zaključek, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega.
Tožnik ima tudi prav, ko ugovarja, da toženka ni upoštevala načela sorazmernosti in ni presojala možnosti izreka milejšega ukrepa. V tem pogledu izpodbijana odločba obrazložitve sploh nima. Toženka ni navedla, zakaj je izrečeni ukrep nujen ter ni opravila tehtanja o tem, ali bi bilo možno postopek odstranitve tožnika iz države izvesti tudi z uporabo drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov.
prepoved vstopa v državo - odstranitev tujca iz države - prisilna odstranitev tujca - nevarnost pobega - ponarejeni dokumenti
Sporna je odločitev, da se tožniku prepove vstop v državo za obdobje štirih let, ki pa je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Podlago za takšno odločitev dajejo okoliščine, ki izhajajo že iz prvostopenjske odločbe in ki jih je nato izpostavil še drugostopenjski organ v svoji odločbi, in sicer, da je tožnik vstopil in prebival na območju Republike Slovenije kljub prepovedi vstopa v schengensko omočje; da je, kar ima po presoji sodišča veliko težo, posedoval tuje ponarejene listine (osebno izkaznico in vozniško dovoljenje); da je v policijskem postopku z zatrjevanjem, da so ti dokumenti pristni in da je iz njih razvidna njegova identiteta, navajal lažne podatke; in da je bil, kar je nadalje bistvenega pomena, obsojen za dve kaznivi dejanji ponarejanja listin.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost
Sodišče pritrjuje ugotovitvi upravnega organa prve stopnje, da odsotnost tožeče stranke iz Republike Slovenije ni bila posledica enega izmed razlogov, ki jih določa 1. č člen ZUSDDD, s tem pa njena odsotnost tudi ni upravičena, torej taka, da bi bil pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - upravičena odsotnost - premestitev na drugo delovno mesto
Upravičen razlog odsotnosti zaradi razporeditve na delo v tujino, kot ga v svoji vlogi uveljavlja tožnik, bi bil utemeljen le, kolikor bi tožnika na delo v tujino razporedil organ, oziroma delodajalec iz Republike Slovenije. Tožnik pa je, kot že rečeno, sledil razporeditvi takratnega organa SFRJ in to v času, ko na območju Republike Slovenije ni več imel pristojnosti.
ZTuj-2 člen 20, 20/1, 20/1-1, 26, 26/1, 26/1-12. ZUP člen 9, 251.
tujec - izdaja vizuma - vizum za dolgoročno bivanje - pogoji za izdajo - združitev družine - sklenitev zakonske zveze - zavrnitev izdaje vizuma za dolgoročno bivanje - kršitev pravil postopka - ponovno odločanje - načelo zaslišanja strank
V dopolnjenem postopku je potrebno upoštevati naslednje: če drugostopni organ spozna, da je treba na podlagi dejstev, ugotovljenih v dopolnjenem postopku, zadevo rešiti drugače, kot je bilo rešeno z odločbo prve stopnje, drugostopni organ odpravi odločbo prve stopnje in s svojo odločbo sam reši zadevo. Če pa na podlagi tako ugotovljenih dejstev spozna, da je odločba prve stopnje po zakonu utemeljena, odločbe prve stopnje seveda ne odpravi, temveč pritožbo zavrne, v obrazložitvi svoje odločbe pa navede pravilne razloge, ki izhajajo iz dopolnjenega ugotovitvenega postopka in odpravljenih pomanjkljivosti. Iz izreka odločbe drugostopnega organa pod točko 1. izhaja, da "je pritožba delno utemeljena", iz 2. točke izreka pa izhaja, da "se zahteva za izdajo vizuma za dolgoročno prebivanje zavrne". Tožena stranka torej s svojo odločbo ni odločila o pritožbi (jo zavrnila ali ji ugodila) in je brez posega v odločbo prve stopnje o zahtevi tožnika odločila ponovno, kar je v nasprotju s pravili ZUP o odločanju organa v pritožbenem postopku.
Drugostopni organ je dopolnil postopek tako, da je tudi sam opravil zaslišanje tožnika in njegove soproge, vendar zapisnika o ponovnem zaslišanju soproge, tako kot opozarja tožnik in kar izhaja tudi iz listin v upravnem spisu, ni posredoval tožniku, da bi se ta lahko o tem izjavil. S tem je bila kršena tožnikova pravica, da se izjavi o okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - pogoji za podaljšanje dovoljenja - začasno prebivanje
Začasno bivališče posameznika je tisto, na katerem posameznik dejansko prebiva, in to v času in z namenom, za katerega je pridobil dovoljenje za tako prebivanje ter pod temi pogoji med njim in naslovom začasnega bivališča obstajajo tesne vezi. Občasnih prihodov in prebivanja v trajanju nekaj tednov letno, kot to velja v tožnikovem primeru, zato po oceni sodišča ni mogoče enačiti z začasnim prebivanjem.
Razlikovati je treba med začasnim prebivanjem in občasnimi prihodi tujca. Sodišče zato soglaša s toženo stranko, da ima tožnik, četudi ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, glede na naravo svojega dela, namen le občasno prihajati v Republiko Slovenijo, ne pa tu začasno prebivati v prej opisanem smislu. Zato je odločitev tožene stranke, ki je na podlagi 2. točke prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, pravilna.
dovoljenje za prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje tujca - pogoji za izdajo dovoljenja - nevarnost za javni red in varnost
Tožena stranka je oceno o tem, ali obstajajo razlogi za sum, da tožnik utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost oziroma da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, utemeljila le na tožnikovi predkaznovanosti, ni pa ocenila, ali je zaradi njegovega bolezenskega stanja še prisotna taka nevarnost, čeprav je bila z njegovo boleznijo seznanjena.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pogoji za izdajo dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu rs - obrazložitev odločbe - prosta presoja dokazov
Tožena stranka je svojo odločitev oprla le na tiste tožnikove odgovore na vprašanja, na katere ni vedel odgovora, oziroma je bil odgovor pavšalen, ni pa ocenila njegovih preostalih odgovorov, niti jih ni ocenila glede na ostale dokaze, ki jih je zbrala. Obrazložitev odločitve tožene stranke ni taka, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, saj se tožena stranka ni opredelila do vseh dokazov in tudi ne do vseh odgovorov tožnika ob zaslišanju, torej je nepopolna, kar pa pomeni, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka.
tujec - dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - družinski član - dolžnost preživljanja
V obravnavani zadevi med strankami ni sporno, da je tožnik polnoletni otrok tujca, ki ima v Sloveniji stalno prebivališče, sporno pa je vprašanje, ali ga je oče res dolžan preživljati.
Sodišče se ne strinja s stališčem prvostopenjskega organa in tožene stranke, da je iz tega, ker tožnik redno ne obiskuje predavanj in ne opravlja obveznosti, že mogoče sklepati, da se redno ne šola. Zgolj na podlagi dejstva, da je obiskoval le predavanja iz enega predmeta in ni opravljal obveznosti, še ne pomeni, da se redno ne šola in da ima namen zlorabljati pravni inštitut dolžnosti preživljanja. Dejstvo je namreč, da je tožnik v šolo vpisan, da je v določenem obdobju obiskoval predavanja iz enega predmeta in da je opravil izpit. Dejstvo je, da je tožnik v Srednjo šolo B. vpisan in šola ga očitno šteje za svojega dijaka, saj ni dokazil, da bi ga izključila.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Po presoji sodišča tožeča stranka s svojimi navedbami ni izkazala nevarnosti nastanka težko popravljive škode, s tem pa tudi ni izpolnila zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Njene navedbe, da ne more najti drugega delavca, ki bi namesto delavca, za katerega mu dovoljenje ni bilo izdano, opravljal načrtovano delo in nadaljeval razgovore in pogajanja s strankami na področju zahodnega Balkana, so namreč zelo splošne.
Povsem pavšalno je tudi zatrjevanje tožeče stranke, da bi ji zaradi izvršitve izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda. Pri tem škode, ki naj bi bila materialna, ne opredeli po višini, pa tudi sicer je ne konkretizira. Prav tako ne obrazloži, zakaj naj bi bila škoda težko popravljiva in svojih navedb s stopnjo verjetnosti tudi ne izkaže. Na utemeljitev predlagane začasne odredbe po presoji sodišča ne vplivajo niti navedbe o nastanku nepopravljive škode delavcu.
Predlagana začasna ureditev je vsebinsko identična tožbenemu zahtevku, v teh primerih pa je mogoče (z uporabo testa revizibilnosti) začasno odredbo izdati le izjemoma pod pogojem, da bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi v primeru izdaje zavrnilne sodbe, mogoče obstoj posledic, nastalih za toženo stranko z izdano začasno odredbo, popraviti oziroma odpraviti oziroma vzpostaviti prejšnje stanje.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - izdaja soglasja - pretekle neporavnane davčne obveznosti
Davčni organ je na podlagi uradnih evidenc, ki jih vodi davčnemu zavezancu, ugotovil, da ima davčni zavezanec na dan 16. 1. 2016 evidentirane neporavnane zapadle obveznosti iz naslova davka in drugih obveznih dajatev, zato izdaja novega soglasja ni možna oziroma ostaja izdaja nesoglasja v veljavi. Gre torej za listino, ki je bila izdana in toženi stranki znana pred izdajo izpodbijane odločbe in ki v bistvenem elementu spreminja pogoj iz 5. točke prvega odstavka 17. člena ZZSDT za izdajo soglasja za zaposlitev, saj je iz te listine razvidno, da se delodajalcu tožeče stranke očita, da je imel neporavnane davčne obveznosti na dan 16. 1. 2016 in ne na dan 12. 1. 2016, ko je bila prošnja vložena.
ZTuj-2 člen 37, 55, 55/1, 55/1-6. ZUP člen 9, 10, 146, 237, 237/2.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pogoji za izdajo dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu rs - prekršek - obrazložitev odločbe - načelo zaslišanja strank - prosta presoja dokazov - kršitev pravil upravnega postopka
Tožena stranka je (vsaj) preuranjeno sklepala, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, saj okoliščine, ki jih kot dejansko podlago sprejete odločitve navaja v svoji obrazložitvi, (še) ne morejo predstavljati utemeljenih razlogov za to domnevo. Tožena stranka ni argumentirano pojasnila, ali so sploh izkazane okoliščine, zaradi katerih se lahko zavrne izdajo zaprošenega dovoljenja, podane v konkretnem primeru, ker to ne izhaja niti iz podatkov v tožnikovi prošnji z dne 26. 11. 2015 s priloženimi listinami, do katerih se Upravna enota v svoji dokazni oceni ni niti opredelila, ampak se je v izpodbijani odločbi sklicevala na podatek, da je tožnik zabeležen v uradni evidenci FIO, da ima zabeleženo kaznivo dejanje ter na navedbe v dopisu PP Ravne na Koroškem z dne 11. 12. 2015, ki pa tožniku na ustnem zaslišanju niso bile predočene, kot je razvidno iz zapisnika o ustnem zaslišanju z dne 12. 1. 2016, na podlagi česar je po presoji sodišča brez podlage navedba v izpodbijani odločbi, „da ima prosilec zabeleženo kaznivo dejanje“, saj to ne izhaja niti iz podatkov evidence FIO niti iz citiranega dopisa PP Ravne na Koroškem. Iz slednjega namreč izhaja zgolj to, da je bil tožniku izdan plačilni nalog.
Tožena stranka ni obravnavala s strani tožnika predloženih dokazov na način, kot ga določa 10. člen ZUP. Obenem pa tožniku tudi ni bila dana dejanska možnost, da se skladno z določili 9. člena in 146. člena ZUP izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, zato je po presoji sodišča (vsaj) preuranjeno zaključila, da je treba prošnjo tožnika kot neutemeljeno zavrniti, ne da bi z vsemi relevantnimi razlogi, ki so jo vodili k sprejeti odločitvi seznanila tožnika še preden je bila izdana zavrnilna odločba.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje - znatna nevarnost za pobeg
Kadar obstoja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile (učinkovito) izvedbo postopkov za predajo v smislu Uredbe Dublin III, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev.
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo prostovoljno in pred končanjem postopkov za mednarodno zaščito zapustil kar dve državi, in sicer tako Madžarsko, kot tudi Italijo, čeprav o njegovih prošnjah tam še ni bilo odločeno, in da je prehajal meje držav na nedovoljen način in da ni takoj ob vstopu v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, temveč je to storil šele, ko je bil prijet s strani policije, vse navedene okoliščine pa, ob upoštevanju tožnikove izrecne navedbe, da je iz Madžarske hotel v Nemčijo in da je bila torej njegova ciljna država Nemčija in ne Slovenija, utemeljujejo zaključek, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan, Slovenijo zapustil in tako onemogočil postopek predaje po Uredbi Dublin III.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - upravičena odsotnost
Glede na določila ZUSDDD je upravičen razlog za odsotnost izbris iz registra stalnega prebivalstva le v primeru, kadar med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in odhodom vlagatelja obstaja vzročno posledična zveza, ki pa v konkretnem primeru niti ne bi mogla obstajati, saj se je najprej že dne 18. 5. 1991 zgodil tožničin odhod iz Republike Slovenije, izbris, v katerega tožnica ni bila zajeta, pa je bila šele nekaj mesecev kasneje. Tožnica torej ni bila izbrisana zaradi določb Zakona o tujcih.