ZTuj-2 člen 19, 20, 37a, 37a/6, 37a/6-2. ZZSDT člen 5, 5/2, 5/2-4.
vizum za dolgoročno bivanje - zavrnitev izdaje vizuma za dolgoročno bivanje - prostovoljno delo - enotno dovoljenje za prebivanje in delo
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji za pridobitev vizuma za dolgoročno bivanje iz prvega odstavka 19. člena ZTuj-2. Prav tako pa je tudi pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 20. člena ZTuj-2, ki sicer določeni kategoriji tujcev, ki že bivajo v Sloveniji, omogoča, da se jim lahko izda vizum tudi po tem, ko že bivajo v Sloveniji, vendar je osnovni pogoj ta, da gre za tujce, ki za vstop v Republiko Slovenijo niso potrebovali vizuma. Tožnik pa je kot državljan Nepala za vstop v Republiko Slovenijo potreboval vizum, torej ne spada v tisto kategorijo tujcev, za katero bi bilo mogoče uporabiti določilo drugega odstavka 20. člena ZTuj-2. Iz navedenih razlogov je odločitev tožene stranke o zavrnitvi izdaje vizuma za dolgoročno bivanje pravilna.
Izdaja vizuma je bila zavrnjena iz razloga, ker ga tožnik ni pridobil že pred vstopom v Republiko Slovenijo.
dovoljenje za stalno prebivanje - izbris iz registra stalnega prebivalstva - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - upravičena odsotnost - poskusi vračanja
Za tožnika so določbe ZTuj zaradi odločbe, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za sprejem v državljanstvo, pričele veljati šele z dnem 4. 2. 1993. Dejstvo pa je, da je bil tožnik iz registra stalnega prebivalstva izbrisan že prej, in sicer dne 28. 10. 1992, saj je bilo ugotovljeno, da je njegovo prijavljeno stalno bivališče fiktivno. Tožnik je namreč imel svoje stalno bivališče takrat prijavljeno v Republiki Srbiji, v Sloveniji pa prijavljeno le začasno prebivališče od 11. 11. 1992 do 4. 2. 1993.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Upravna organa prve in druge stopnje sta spregledala dejstvo, da je bil tedaj mladoletni tožnik (kakor tudi ostali člani njegove družine) po podatkih v spisu, izbrisan, kot to navaja tožnik v tožbi. Zato sta oba upravna organa naredila napačen zaključek, da tožnik v postopku ni izkazal nobenega od v šestih alinejah tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD določenih upravičenih razlogov odsotnosti. Posledično temu pa sta tudi nepravilno štela, da prvostopenjskemu organu ne bi bilo potrebno ugotavljati tožnikovih poskusov vračanja.
dovoljenje za začasno prebivanje - združitev družine - načelo varovanja otrokovih koristi - načelo sorazmernosti - umik vloge - zmota
Tožnica je v pritožbi zoper prvostopenjski sklep uveljavljala obstoj okoliščin, s katerimi je utemeljevala, da je bila pred izdajo izpodbijanega sklepa nepravilno poučena, češ da je najbolje, če vloge umakne, saj ob tem ni bila tudi obveščena, da bo posledica umika vlog za podaljšanje dovoljenja za bivanje njenega sina, obveznost, ki bo naložena sinu, da v kratkem roku zapusti Slovenijo in da je zato treba njeno vlogo o umiku šteti za dano v zmoti. Sodišče ugotavlja, da ugovora zmote pri podaji vloge o umiku pritožbeni organ ni obravnaval in se do njega ni opredelil.
Druga samostojna in hujša napaka tožene stranke je v tem, da tožena stranka sploh ne omenja načela varovanja otrokovih koristi.
Tretja napaka tožene stranke v povezavi z drugo pa je v tem, da tožena stranka tudi ni upoštevala pravice mladoletnega otroka do varstva pred nesorazmernim posegom v njegovo družinsko življenje z mamo.
dovoljenje za začasno prebivanje - združitev družine - umik vloge - zmota - načelo otrokovih koristi
Tožnica je že v pritožbi uveljavljala obstoj okoliščin, s katerimi je utemeljevala, da je bila mladoletna tožnica oziroma njena zakonita zastopnica, ki je prava neuka stranka, pred izdajo izpodbijanega sklepa s strani prvostopenjskega organa v nasprotju z določilom 7. člena ZUP v povezavi s 85. členom ZTuj-2 nepravilno poučena, češ da je najbolje, če vlogo umakne, ker ob tem ni bila opozorjena na posledico umika vloge za podaljšanje dovoljenja za bivanje njenega mladoletnega otroka, in sicer na obveznost, ki bo otroku posledično naložena, da v kratkem roku zapusti Slovenijo in da je zato treba njeno vlogo o umiku šteti za dano v zmoti.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pogoji za izdajo dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu - plačilo davkov - krivda tujca
Iz dopisa Davčne uprave ni jasno razvidno, ali se očitki nanašajo na tožnika kot fizično osebo ali na pravno osebo C. d.o.o. Tožena stranka je sicer posredno sklepala, da je za vse to odgovoren tožnik, ker je bil v obdobju zatrjevanih prekrškov, pooblaščen za zastopanje pravne osebe C. d.o.o. (direktor). Poleg tega iz podatkov v spisu ni mogoče sklepati, da bi se tožnik, bodisi kot fizična oseba bodisi kot zakoniti zastopnik pravne osebe, naklepno ali iz malomarnosti izogibal predložitvi obračunov prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače in zapadlih REK-1 obrazcev za vodenje enoosebne družbe. Po presoji sodišča v predloženem spisu za osebno krivdo tožnika, bodisi kot fizične osebe bodisi kot zakonitega zastopnika pravne osebe C. d.o.o., tako ne obstaja dovolj dokazov.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - državljani naslednic nekdanje sfrj - poskus vrnitve v republiko slovenijo
ZUSDDD kot enega od pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca določa pogoj neprekinjenega bivanja na območju Republike Slovenije. Tega pogoja tožnica ne izpolnjuje. Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno upoštevala, da je bila tožnica, ko je zapustila območje Republike Slovenije, še otrok in je zato v postopku glede okoliščin odhoda in razlogov za to, da se družina kasneje ni več vrnila, zaslišala tožničino mater, na to izpovedbo, ki je sklada z navedbami tožnice, pa oprla svojo odločitev. Osebe, ki so kot otroci, oziroma mladoletni, zapustili Republiko Slovenijo, namreč niso imele možnosti, da bi same odločale o svojem življenju in bivanju, pač pa je bilo to odvisno od njihovih staršev. Za te osebe zato velja, da se kot razlogi za odhod iz Republike Slovenije in kot razlogi, zaradi katerih se niso vrnile, upoštevajo razlogi njihovih staršev.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - soglasje k izdaji enotnega dovoljenja
Ker je tožena stranka izpodbijani akt izdala izključno na podlagi dejstva, da Zavod za zaposlovanje ni dal soglasja, zavod pa ni ugotovil, da ni izpolnjen pogoj iz prve ali druge alineje 1. odstavka 18, člena ZZSDT, je tožba utemeljena.
ZTuj-2 člen 67. ZUP člen 252. ZUS-1 člen 64, 64/4.
tujec - odstranitev tujca iz države - odločba o vrnitvi - načelo nevračanja - napotki sodišča - obrazložitev odločbe drugostopenjskega organa
Tožena stranka napotkom sodišča v ponovljenem postopku ni sledila, na kar v tožbi utemeljeno opozarja tudi tožnik, ker je ob reševanju pritožbe v konkretnem primeru očitno zmotno ocenila kot irelevantne vse tožnikove navedbe in dokazne predloge v zvezi z uveljavljanjem načela prepovedi nevračanja (non refoulement), ki jih je tožnik kot stranka v postopku neuspešno uveljavljal tako v pritožbenem postopku, kot tudi že pred tem v ponovljenem postopku pred organom prve stopnje.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo tujca - podaljšanje dovoljenja - pogoji za podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - davčni dolg
Tožniku je bilo v preteklosti že večkrat podaljšano dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve in s tem dana možnost pridobivanja finančnih sredstev, tudi za poravnavo obveznosti do države, vendar pa je očitno vsa pridobljena sredstva porabil izključno za sebe in svojo družino. Tožnik je imel v vsem tem času več možnosti, da bi svoje obveznosti poravnal ali pa izkazal vsaj pripravljenost, da bi to storil (na primer, lahko bi zaprosil za poravnavo obveznosti v obrokih), pa tega ni storil niti po tem, ko ga je tožena stranka seznanila s svojimi ugotovitvami in tem, da neplačilo davčnih obveznosti šteje kot razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, torej kot razlog za zavrnitev prošnje za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca.
ZTuj-2 člen 51, 51/1. ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov - osebne okoliščine - obrazložitev odločbe
Pri predhodnem preizkusu tožbe je v konkretnem primeru sodišče ocenilo, da ima izpodbijani upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, saj v obrazložitvi tožena stranka sploh ni navedla prav nobenega razloga, zaradi katerega navedenih osebnih okoliščin tožnice (ki je še dojenček, v starosti 12 mesecev in je povsem odvisna od svoje matere, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje in delo v Sloveniji) ne bi bilo mogoče šteti kot utemeljen razlog, zaradi katerega je njeno bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, kar onemogoča preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe z vidika njene pravilnosti in zakonitosti.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine
Tožnica ni upravičena do odškodnine, ker ne izpolnjuje nobenega pogoja iz 1. ali druge alineje 1. odstavka 1. člena ZPŠOIRSP, ali iz 2. odstavka 1. člena tega zakona. Tožnica pa v tožbi niti ne nasprotuje ugotovitvi, da ni pridobila dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji po zakonih, ki so našteti v prvi alineji omenjenega člena, oziroma, da ni pridobila državljanstva Republike Slovenije, da ni vložila vloge za izdajo dovoljenja za prebivanje niti ni podala vloge za državljanstvo.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Tožnik se kot (bivši) oficir JLA razumljivo ni mogel vrniti v Slovenijo potem, ko je bil izbrisan in je imel stigmo oficirja oziroma bivšega oficirja JLA. Poleg izbrisa so k temu prispevale vojne razmere in njegovo zdravstveno stanje, saj je zbolel (diabetes), kar je v postopku tudi prepričljivo dokazoval, in je kot begunec dobil zdravstveno oskrbo v Avstriji.
Tudi če so se številni vstopi v Slovenijo dejansko končali le kot prehodi v tranzitu, ker tožnik ni uspel na zakonit način ostati v Sloveniji, to ne pomeni, da je opustil namero, da bi imel v Sloveniji „središče življenjskih interesov“ v smislu ekonomskih in socialnih vezi, saj upravičena odsotnost zaradi razlogov iz 3. odstavka člena 1.č. ZUSDDD ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Sloveniji (1. odstavek 1.č člena ZUSDDD). Poskus ureditve statusa bivanja, ki bi bil podprt z listinskim dokazom, ni nujen formalni dokaz, ki bi ga tožnik moral predložiti, da bi dokazal izpolnjevanje dejanskega prebivanja v drugem petletnem obdobju.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - skrajšani ugotovitveni postopek - novi dokazi
Tožnik je v pritožbenem postopku skupaj s pritožbo priložil tudi potrdilo o stalnem prebivališču, ki ga je izdal Mestni sekretariat za notranje zadeve mesta Ljubljane, iz katerega izhaja, da je tožnik stalno prijavljen v Ljubljani na naslovu X. Prav tako pa je tožnik priložil tudi potrdilo o tem, da je državljan Republike Slovenije, pri čemer je bilo potrdilo izdano dne 11. 9. 1992. Tako potrdilo o stalnem prebivanju kot potrdilo o državljanstvu sta datirana po datumu izbrisa, ki se je zgodil 26. 2. 1992. Drugostopenjski organ v svoji odločbi sicer navaja, da je tožnik k pritožbi priložil tudi ta dva potrdila, vendar pa se v nadaljevanju obrazložitve do te dokumentacije ne opredeli. Dokumenta sta glede na njuno dokazno veljavo v smislu tretjega odstavka 179. člena ZUP za odločanje v tej zadevi tolikšnega pomena, da bi se moral drugostopenjski organ do njiju opredeliti.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - poskus vrnitve v Republiko Slovenijo
Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da je tožnik skupaj z družino odšel na dopust v avgustu 1991, po končanem dopustu pa se niso mogli več vrniti v Republiko Slovenijo, pravilno pa je tudi ugotovil, da tožnik ni dokazal, da se je po preteku petletne dopustne odsotnosti v nadaljnjih petih letih poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, saj je izjavil, da se v Republiko Slovenijo tudi po pridobitvi potnega lista ni poskušal vrniti in ni predložil nobenega dokazila, s katerim bi dokazal, da se je po preteku petletne dopustne odsotnosti v obdobju nadaljnjih petih let poskušal vrniti v Republiko Slovenijo.
ZTuj-2 člen 32, 32/3, 35, 35/1, 36. ZUP člen 129, 129/1, 260, 260/1, 260/1-9, 267.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - rok za vložitev prošnje za podaljšanje dovoljenja - zavrženje prošnje - predlog za obnovo upravnega postopka - možnost sodelovanja
Odločba z dne 30. 12. 2014 je postala dokončna in pravnomočna, saj zoper to odločbo, ki tožnici očitno ni bila osebno vročena, ni bila vložena pritožba. Tožnica je po dokončnosti te odločbe vložila vlogo, v kateri je obširno pojasnjevala okoliščine v zvezi z dovoljenjem za začasno prebivanje, ki jo je po pozivu prvostopenjskega organa opredelila kot prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Organ bi to vlogo moral obravnavati kot predlog za obnovo postopka.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost
Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da v primeru tožnice ni podan nobeden od upravičenih razlogov odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD za prvo petletno obdobje, zaradi česar po mnenju sodišča tudi ni bilo potrebno ugotavljati poskusov vračanja in nadaljevanja z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, ki ga v primeru upravičene odsotnosti za prvo petletno obdobje zahteva 1.č člen ZUSDDD.
Tožnica ni dokazala, da je njena odsotnost iz Republike Slovenije upravičena, saj njen odhod iz Republike Slovenije zaradi varnosti in nadaljevanja šolanja otrok v Srbiji ni eden od upravičenih razlogov za odsotnost v skladu z določbo tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD in odhod tožnice iz Republike Slovenije tudi ni bil zaradi posledic izbrisa, saj je bil izbris opravljen 26. 2. 1992, tožnica pa je državo zapustila leta 1991 na lastno željo.
ZTuj-2 člen 47, 47/4, 55, 55/1, 55/1-1, 55/1-6, 55/5.
dovoljenje za začasno prebivanje - združitev družine - pogoji za izdajo dovoljenja - družinski član - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS
Zgolj na podlagi dejstva, da se tujka ne šola redno oziroma da si je želela le, da bi bila vpisana na neko šolo, še ni mogoče trditi, da so bila njena ravnanja storjena z namenom zlorabe pravnega instituta dolžnosti preživljanja in usmerjena v lažjo pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, neredno obiskovanje šole s strani mladostnika pa samo po sebi še ne more zadoščati za utemeljitev obstoja domneve, da se ta ne bo podrejal pravnemu redu RS.
Prvostopenjski organ je pri odločanju spregledal določbo četrtega odstavka 47. člena ZTuj-2, po kateri se lahko za družinskega člana tujca izjemoma šteje tudi drugega sorodnika tujca, če posebne okoliščine govorijo v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji, tožnik pa v upravnem postopku, kot tudi v tožbi, zatrjuje prav tovrstne okoliščine, ko navaja, da bi bilo treba zaradi njegovega dejanskega preživljanja hčerke, s katero skupaj živita v RS in si oba želita, da bi lahko hčerka tukaj dokončala šolanje, njegovi prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujke ugoditi.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine
V zadevi ni sporno, da je imel tožnik stalno prebivališče prijavljeno v Republiki Slovenije vse do 26. 2. 1992, ko je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. V zadevi tudi ni sporno, da je prvič poskušal urediti svoj status šele 14. 7. 2014, ko je pri organu vložil vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD, ki je bila pravnomočno zavržena, saj jo je vložil po uveljavitvi ZUSDDD-B. Tožnik zato ne sodi v drugo kategorijo upravičencev do povračila škode, kot je določeno v drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja
Posebnost tega primera v primerjavi z drugimi spori v zvezi s popravo krivic zaradi izbrisa iz registra je v tem, da je tožnik že 18. 12. 1991 vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije navkljub njegovemu dejanskemu odhodu iz ozemlja Slovenije. Zato je točnost dejstev, ki izvirajo iz potrdila z dne 8. 3. 1993 zelo vprašljiva, kajti v času izdaje potrdila je veljala določba 2. odstavka 81. člena ZTuj, po katerem za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike in jim je bila v postopku sprejema v državljanstvo republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca po dokončnosti odločbe, to pa je, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, dne 22. 12. 1992. Tožena stranka je zato lahko imela upravičen pomislek, da je tožniku dovoljenje za stalno prebivanje prenehalo dne 22. 12. 1992 in ne prej.