dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - središče življenjskih interesov
Tožeča stranka je leta 1969 odšla delat v Nemčijo in je tam delala ter živela z ženo in otroki tudi dokler ni šla v pokoj leta 2000. Tožeča stranka v svojih izjavah tudi ni navajala, da se v Slovenijo ni mogla vrniti, ker bi imela interes ali željo, da bi v Sloveniji živela in tudi nikdar ni bila zavrnjena pri vstopu v Slovenijo, kamor je po njenih navedbah potovala s potnim listom BiH oziroma ji vrnitev nikdar ni bila preprečena zaradi izbrisa. Redni prihodi v Slovenijo zaradi dopusta in posedovanje nepremičnine v Sloveniji in izjave prič, da je tožeča stranka (morebiti) imela subjektivno prepričanje, da je doma v Sloveniji, pa ni nekaj, kar bi lahko odtehtalo dejstvo, da je od leta 1969 stalno živela v Nemčiji, kjer je delala in kjer je živela njena družina in so se šolali njeni otroci, kar izpričuje, da je bilo središče njenih življenjskih interesov v smislu ZUSDDD v Nemčiji, četudi je gojila poseben odnos do »doma« v Sloveniji.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - središče življenjskih interesov
Tožeča stranka je meseca aprila leta 1970 odšla delat v Nemčijo in je tam delala ter živela z možem in otroki, dokler ni šla v pokoj leta 2008. Tožnica v svojih izjavah tudi ni navajala, da se v Slovenijo ni mogla vrniti, ker bi imela interes ali željo, da bi v Sloveniji živela in tudi nikdar ni bila zavrnjena pri vstopu v Slovenijo, kamor je po njenih navedbah potovala s potnim listom BiH oziroma ji vrnitev nikdar ni bila preprečena zaradi izbrisa. Redni prihodi v Slovenijo zaradi dopusta in posedovanje nepremičnine v Sloveniji in izjave prič, da je tožeča stranka (morebiti) imela subjektivno prepričanje, da je doma v Sloveniji, pa ni nekaj, kar bi lahko odtehtalo dejstvo, da je od leta 1970 stalno živela v Nemčiji, kjer je delala in kjer je živela njena družina in so se šolali njeni otroci, kar izpričuje, da je bilo središče njenih življenjskih interesov v Nemčiji v smislu ZUSDDD, četudi je gojila poseben odnos do »doma« v Sloveniji.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost - mladoletni otrok
Tožnica je Republiko Slovenijo skupaj z materjo zapustila že januarja 1992, njena odsotnost pa ni posledica enega od razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, zato pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji ni izpolnjen. Prvostopenjski organ je pravilno upošteval dejstva, da se za otroka, ki je Republiko Slovenijo zapustil skupaj s starši, ugotavljajo razlogi, zaradi katerih so otrokovi starši skupaj z njim zapustili Republiko Slovenijo.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine
Med strankama ni sporno, da je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Prav tako ni sporno, da ni pridobil dovoljenja za stalno prebivanje niti ni bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, torej v prvo kategorijo upravičencev ne more spadati. Tožnik pa tudi ne zanika, da dejansko ni vložil vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, s čimer bi sicer izpolnjeval enega od pogojev iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Tožnica Slovenije ni zapustila zaradi posledic izbrisa dne 26. 2. 1992, temveč jo je zapustila pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, to je julija 1991. Na podlagi teh ugotovitev je pravilen zaključek obeh upravnih organov, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje.
ZTuj-2 člen 37, 47, 47/1, 55, 55/1, 55/1-5, 55/5. URS člen 2, 15, 35, 54. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 8.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - pravica do zasebnega in družinskega življenja - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Kljub temu, da so pri tožniku podani razlogi zaradi, katerih pristojni organ lahko zavrne prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, pa je tožena stranka spregledala drugo fazo odločanja oziroma ugotovitvenega postopka v zvezi z dovoljenjem za začasno prebivanje. Pristojni organ mora namreč skladno s petim odstavkom 55. člena ZTuj-2 v postopku izdaje in podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu v primeru, ko obstoji razlog za zavrnitev podaljšanja dovoljenja, upoštevati naravo in trdnost družinskega razmerja, dolžino njegovega prebivanja v Republiki Sloveniji ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z matično državo. To določilo se mora razlagati in uporabiti v povezavi s prvim odstavkom 47. člena ZTuj-2, ki med drugim določa, da se tujcu, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za začasno prebivanje, razen tujcu, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje, izdano zaradi opravljanja sezonskega dela, ob pogojih in v skladu s tem zakonom prizna pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z družinskimi člani, ki so tujci.
Zavrnitev prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje lahko pomeni kršitev določila petega odstavka 55. člena ZTuj-2, če je poseg v pravico tožnika do družinskega življenja iz prvega odstavka 54. člena (in iz 35. člena) Ustave Republike Slovenije in 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesorazmeren. Zato je za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe bistveno, ali je prvostopenjski organ na pravilen način ugotavljal sprva obstoj tožnikovega družinskega življenja ter nato še dopustnost (upravičenost) posega v omenjeno ustavno pravico tožnika zaradi zavrnitve prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje z vidika načela sorazmernosti.
dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - ukrep prepovedi vstopa v državo
Med strankama dejstvo, da je bila tožnici pravnomočno izrečena prepoved vstopa v Republiko Slovenijo, ni sporno. Zato je po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je v obnovljenem postopku dovoljenje za začasno prebivanje razveljavila.
ZUSDDD člen 1, 1a, 1č. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 8.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Tako iz ZUSDDD tudi iz sodbe ESČP v zadevi Kurić ne izhaja, da mora država Slovenija vsakomur zgolj zato, ker je bil izbrisan, in ne glede na morebitne posebne okoliščine v zvezi z izkazanim namenom bivanja v Sloveniji, izdati odločbo o dovoljenju za stalno prebivanje za nazaj. Veliki senat ESČP je za dva od osmih pritožnikov razsodil, da z vidika procesne predpostavke za sprejem njune pritožbe v presojo ESČP nista izčrpala pravnih sredstev v Sloveniji, ker v postopku pred ESČP nista izkazala, da bi po izbrisu na kakršen koli način izrazila želji po bivanju v Sloveniji, to je, da bi sprožila kakršna koli pravna dejanja v smeri ureditve statusa.
Splet okoliščin, ki ga sestavljajo odpoved delovnega razmerja na tožničino željo brez povezave z izbrisom, dejstvo, da je bil njen mož kot uslužbenec JLA premeščen iz Slovenije in dejstvo, da je v postopku govorila precej na splošno tudi o nestrpnosti, kažejo na to, da izbris ni bil razlog njenega bivanja izven Slovenije in tudi ni izkazala nobenih ravnanj usmerjenih v vrnitev v Slovenijo. Ker tožnica ni izkazala prav nobenega ravnanja (oziroma poskusa), ki bi bilo usmerjeno v vrnitev v Slovenijo ob tem, da je bila z vidika procesnih garancij o tem, kaj mora izkazati, korektno obveščena, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - pogoji za podaljšanje dovoljenja - podlovna sposobnost tujca
Neutemeljen je tožbeni ugovor o pomanjkanju tožnikove poslovne sposobnosti zaradi njegove nepismenosti. Navedena okoliščina sama po sebi še ne pomeni, da takšna oseba ni procesno sposobna.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine - skrajšani ugotovitveni postopek
Tožnik ni dokazal, da uradne evidence neresnično potrjujejo, da nikoli ni bil izbrisan, ker do 22. 9. 2000 sploh ni imel prijavljenega stalnega prebivališča. Tega ni izkazal niti s tožbenimi navedbami niti tega ne kažejo podatki v upravnem spisu.
Organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.
ZTuj-2 člen 76. ZUS-1 člen 30, 30/1. ZDPra člen 14.
omejitev gibanja - ugotovitev nezakonitosti - odškodninski zahtevek zoper državo
Če se ukrep omejitve gibanja izvaja v Centru za tujce, bodisi po ZMZ, bodisi po ZTuj-2, gre za ukrep omejitve gibanja, ki ga je treba na podlagi dejanskih okoliščin izvajanja tega ukrepa šteti kot ukrep odvzema osebne svobode. Nikakor pa ni mogoče določila 76. člena ZTuj-2 razlagati in uporabiti tako, kot da to določilo lahko pomeni zgolj določitev kraja bivanja brez omejitve gibanja oziroma odvzema osebne svobode, saj nenazadnje tudi samo določilo 76. člena ZTuj-2, ki sicer neustrezno oziroma zavajujoče uporablja izraz „nastanitev v centru“, v naslovu tega določila, vsebuje tudi izrazoslovje, da gre za „omejitev gibanja“, ta izraz pa uporablja tudi v prvem odstavku tega določila skupaj s pojmom „nastanitev“.
Tožnik se je v pripravljalni vlogi, s katero je spremenil tožbeni zahtevek, izrecno omejil na zatrjevano nezakonitost, ki naj bi bila v tem, da na podlagi 76. člena ZTuj-2 omejitev gibanja oziroma odvzem osebne svobode sploh ni možna, ampak je možna zgolj določitev kraja bivanja, kar je očitno zmotno stališče. Določba 76. člena ZTuj-2 predstavlja pravno podlago za omejitev gibanja oziroma osebne svobode.
Uveljavljanje odškodnine zoper državo zaradi nezakonitega odvzema prostosti zahtevek pa je treba obravnavati po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu. Po tem določilu pa velja, da kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti subjektu, ki ga zastopa državno pravobranilstvo, mora predhodno predlagati državnemu pravobranilstvu, da se sporno razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - poskus vrnitve v Republiko Slovenijo
Tožnica ni izkazala prav nobenega ravnanja (oziroma poskusa), ki bi bilo usmerjeno v vrnitev v Slovenijo v drugem petletnem obdobju od meseca februarja 1997 naprej.
Sodna praksa Upravnega sodišča izkazuje, da so za izkazovanje namena in interesa po vrnitvi dovolj že bistveno manj formalizirani poskusi in ravnanja, kot je vlaganje prošenj za razna upravna dovoljenja. Teh ravnanj pa tožeča stranka ob tem, da je bila z vidika procesnih garancij o tem, kaj mora izkazati, korektno obveščena, ni izkazala.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja
Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da je tožnik dne 25. 6. 1991 sicer prebival v Republiki Sloveniji, vendar pa od tega dne dalje v njej dejansko ni neprekinjeno živel. Tožnikova družina je zapustila državo v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo oziroma po izjavi tožnika je bilo to 28. 6. 1991, da so iz Slovenije odšli zaradi začetka vojne za osamosvojitev Slovenije, razlog, da se niso več mogli vrniti, pa je bil, da niso imeli garantnega pisma iz Slovenije, ker niso imeli najožjega sorodnika, ki bi jim ga lahko uredil.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja
V konkretni zadevi ni izpolnjen pogoj prijave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji na dan 23. 12. 1990 in spada tožnica v tisto kategorijo tujcev, ki so na dan 25. 6. 1991 prebivali v Republiki Sloveniji, in so na ta dan imeli državljanstvo druge republike nekdanje SFRJ, vendar pa tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje, saj je Republiko Slovenijo zapustila 28. 6. 1991 skupaj z družino in se od tedaj ni več vrnila. Prvostopenjski organ je ugotovitev, da tožnica na dan 23. 12. 1990 ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, utemeljil s podatki iz uradnih evidenc.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost
Ker tožnik ni izkazal upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije za prvih pet let po odhodu iz te države, zato niso relevantna ravnanja tožnikovega očeta v smeri poskusov vračanja, ki so se dogajala po prvem petletnem obdobju. Ravnanja oseb v drugem petletnem obdobju so relevantna le v primeru, če je bil predhodno podan kateri izmed razlogov za upravičeno odsotnost za prvo petletno obdobje, to pomeni, če je bil podan kateri izmed razlogov, navedenih v šestih alinejah tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - odločba o prekršku - odločba o vrnitvi
Tožniku je bil v času njegovega zasebnega obiska v Sloveniji, še pred vložitvijo predmetne prošnje, izdan plačilni nalog zaradi storitve dveh prekrškov, za katera je izrečeno globo tudi poravnal. Izdana mu je bila tudi odločba o vrnitvi, iz katere izhaja, da je tožnik na gradbišču opravljal delo, ne da bi pridobil dovoljenje za prebivanje z razlogom zaposlitve, torej je nezakonito prebival na območju RS in da je neprijavljen prebival na naslovu v Ljubljani. Navedeno daje zadostno podlago za domnevo, da se tožnik (v bodoče) ne bo podrejal pravnemu redu RS in da je zato podan razlog iz 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Iz tožnikovih izjav je mogoče sklepati, da se v Republiko Slovenijo po njeni zapustitvi ni vrnil zaradi vojnih razmer na območju drugih držav, naslednic SFRJ, saj je 16. 1. 2015 na zapisnik izjavil, da je konec decembra 1991 odšel domov na obisk, a se zaradi vojne ni več mogel vrniti, pravilno pa je bilo tudi ugotovljeno, da ni priložil nobenega dokazila o tem, da se je v nadaljnjih petih letih po upravičeni odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo, kar pomeni, da v obdobju od leta 1997 do 2002 niti ni imel namena zapuščati matične države, iz priložene zdravniške dokumentacije pa tudi ni razvidno, da se tožnik zaradi zdravstvenih razlogov ne bi mogel vrniti v Republiko Slovenijo.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - razlog za zapustitev Republike Slovenije - upravičena odsotnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Dejansko stanje glede poskusov vračanja po letu 2002 je bilo nepopolno ugotovljeno, ker niso dovolj razjasnjene okoliščine v zvezi s tožničinimi poskusi vračanja po letu 2002.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo tujca - podaljšanje dovoljenja - pogoji za podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - prosti preudarek - davčni dolg
Tožena stranka je na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka in po dokazni presoji vseh listin pravilno ugotovila, da se tožnik ni podrejal pravnemu redu in da obstaja domneva, da se tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tudi ravnanje tožnika, da je ravno v času vložitve prošnje za podaljšanje enotnega dovoljenja v celoti brezplačno prenesel poslovni delež družbe na novega družbenika (nova družba je bila v postopku izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije), nedvomno nakazuje na to, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik pravnemu redu Republike Slovenije ne bo podrejal.
ZTuj-2 člen 31, 31/1, 37, 37/2, 55, 55/1, 55/1-6. ZUP člen 9, 10, 237, 237/2.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - načelo zaslišanja stranke
Tožena stranka je nepravilno in preuranjeno sklepala, da obstajajo razlogi za domnevo, da tožnik ne bo spoštoval pravnega reda Republike Slovenije v smislu 6. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, saj okoliščine, ki jih kot dejansko podlago sprejete odločitve navaja v svoji obrazložitvi v obravnavani sporni zadevi, (še) ne morejo predstavljati utemeljenih razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.
Obrazložitvi izpodbijane odločbe je utemeljeno očitati pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus, glede na njeno strukturo, obseg in izražene dejanske ugotovitve ter zaključke, ki jih tožena stranka utemeljuje le z navedbami tožnika, podanimi na zapisnik o njegovem ustnem zaslišanju v letu 2013, ne da bi tožnika ustno zaslišala kot stranko postopka tudi v sedaj obravnavani sporni upravni zadevi na podlagi njegove prošnje z dne 22. 1. 2015.