dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost - izbris iz registra stalnega prebivalstva
Po presoji sodišča sta oba upravna organa na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodila, da pri tožniku pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje ni izpolnjen. S tem v zvezi je utemeljen zaključek, da tožnikov odhod iz RS, ne glede na njegovo drugačno zatrjevanje v postopku, ni bil posledica izbrisa, saj je bilo na podlagi tožnikove izjave in izjav zaslišanih prič ugotovljeno, da je tožnik RS zapustil leta 1992, to pa je bilo pred datumom, ko bi mu glede na zavrnjeno prošnjo za sprejem v slovensko državljanstvo prenehala prijava stalnega prebivališča po Zakonu o tujcih.
Tožnik je bil sicer iz Registra stalnega prebivalstva izbrisan dne 28. 6. 1993, vendar ne zaradi začetka veljavnosti določb Zakona o tujcih, temveč na podlagi določb Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva po ugotovitvi Občine Radovljica, da daljši čas ne prebiva več na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča na Bledu. Navedeno potrjuje, da je tožnik RS dejansko zapustil že v letu 1992.
ZUSDDD člen 1b. Ztuj člen 81. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije člen 40. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-2, 64/1-3.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - izbris iz registra stalnega prebivalstva
Prvostopenjski organ tudi v ponovljenem postopku vseh tožnikov izjav ni natančno in argumentirano ocenil, niti ni, v povezavi s tožnikovimi izjavami, natančno in celovito presodil vseh predloženih dokazil, na katera se tožnik sklicuje tekom celotnega postopka, dodatno v novem postopku tudi na predložen poziv na plačilo sodne takse v upravnem sporu zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Do dokazila, relevantnega za oceno, ali je bil tožnik izbrisan, se ni prav z ničemer opredelil.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja
V predmetni zadevi je bistveno, da tožnica v upravnem postopku, na zaslišanju dne 9. 2. 2015 in v pritožbi zoper prvostopenjski akt ni navajala, da bi bila Slovenijo primorana zapustiti s starši zaradi posledic izbrisa in da se potem zaradi administrativnih ovir ali vojne ni mogla vrniti v Slovenijo. Med strankama tudi ni sporno, da tožnica po odhodu iz Slovenije dne 28. 6. 1991 ni bivala v Sloveniji več kot zgolj eno leto. V upravnem postopku torej ni navajala okoliščin odhoda iz Slovenije iz tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD.
ZTuj-2 člen 47, 55, 55/1, 55/1-1, 55/1-6, 55/1-8. ZUS-1 člen 52.
dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - združitev družine - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - pravica do družinskega in zasebnega življenja - nova dejstva in novi dokazi
Čeprav vsaka kršitev pravnih predpisov RS sama zase morebiti še ne zadostuje za utemeljitev domneve, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS, po presoji sodišča ocena vseh ugotovljenih okoliščin skupaj obstoj takšne domneve v konkretni zadevi potrjuje, saj je prav na podlagi storjenih raznovrstnih kršitev pravnih pravil mogoče sklepati, da tujec tudi v prihodnje ne bo spoštoval predpisov slovenskega pravnega reda. Pri tem tožena stranka oziroma prvostopenjski organ kot organ izvršilne veje oblasti odloča, kakšno stopnjo tolerance bo imela do preteklih storjenih prekrškov in na podlagi ugotovljenih kršitev pravnih pravil, četudi ne hujših, lahko sklepa, da tujec v prihodnosti ne bo spoštoval pravnih pravil ter prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zavrne, kar je tožena stranka v konkretnem primeru v upravnih odločbah tudi natančno obrazložila in utemeljila.
V obravnavanem primeru je bilo potrebno presoditi le, ali so v času izdaje izpodbijane odločbe obstajali razlogi za obstoj domneve nepodrejanja pravnemu redu RS in posledično za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje za družinskega člana tožnice ter ali je te razloge prvostopenjski upravni organ pravilno in zakonito ugotovil, ni pa predmet presoje v upravnem sporu, ali takšna domneva obstaja tudi ob upoštevanju spremenjenih okoliščin, ki so nastale po izdaji izpodbijane odločbe.
Ob upoštevanju individualnih okoliščin na strani zakoncev in dejstva, da sta v postopku podala zgolj splošne izjave glede njunega zakonskega življenja in z njimi nista uspela izkazati tesnih stikov, ki bi jih medsebojno imela na ozemlju RS, pri čemer določila 8. člena EKČP ni mogoče razlagati na način, da bi ščitil vsakršno možnost izbire zakoncev, na območju katere države želita prebivati, tožbeni ugovor tožnice v luči kršitve 8. člena EKČP ne more biti upošteven.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 37, 37/2, 37a, 37a/4, 55, 55/1, 55/1-1. ZZSDI člen 27, 27/2. ZUP člen 144, 144/1.
tujec - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - pogoji za dovoljenje - neizdaja soglasja - davčni dolg - skrajšani ugotovitveni postopek
Tožena stranka je prejela akt ZRSZ, označen kot neizdaja soglasja za zastopnika, konkretno za tožnico, za katero navaja, da izdaja soglasja ni možna in se soglasje tudi ne izda, ker niso izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji za izdajo soglasja iz 27. člena ZZSDT, ker je iz vpogleda v EDP razvidno, da ima na dan vložitve vloge neporavnane zapadle davčne obveznosti. Ker torej ZRSZ iz navedenega razloga soglasja ni dal, to daje podlago za ugotovitev, da tedaj niso bili izpolnjeni predpisani pogoji iz 27. člena ZZSDT. Ta ugotovitev pa daje zadostno podlago za zaključek, da tožnica v času izpodbijane odločbe ni izpolnjevala vseh zakonsko predpisanih pogojev za izdajo nadaljnjega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.
Odločitev tožene stranke temelji na uradnih podatkih, ki jih je pridobila po uradni dolžnosti in za to ni bilo treba posebej zaslišati tožnice za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela - pogoji za izdajo dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS
Tožena stranka je imela legitimno podlago za to, da je domnevo o nepodrejanju pravnemu redu Slovenije vezala izključno na izvrševanje namena predmetnega upravnega dovoljenje v tem smislu, da je med drugim tudi zaradi suma o sistematičnih zlorabah tujcev pri pridobivanju dovoljenj za delo, tožnika zaslišala prek Veleposlaništva Republike Slovenije v Republiki Kosovo izključno v zvezi z tožnikovim poznavanjem okoliščin glede predvidenega dela in pogodbe o delu. Če namreč tožena stranka ugotovi razloge za domnevo, da vlagatelj prošnje nima namena delati v skladu s pogodbo in delovnim dovoljenjem, zaradi katerega naj bi mu bilo izdano tudi dovoljenje za prvo prebivanje, to lahko zadošča za ugotovitev, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije in ni treba, da mora biti za nepodrejanje pravnemu redu izkazana tudi kakšna druga konkretna okoliščina.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Listinska dokumentacija dokazuje, da je imela družina tožnice dovoljenje za začasno prebivanje do 12. 10. 1994, kar pomeni, da družini zaradi izbrisa ne bi bilo potrebno zapustiti Republike Slovenije, izguba zaposlitve pa ni eden od razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki pomeni upravičeno odsotnost.
ZUSDDD člen 1, 1/1, 1č, 1č/3, 1č/3-1. ZUP člen 146, 146/3, 146/3-3.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost - izbris iz registra stalnega prebivalstva - sodelovanje stranke v postopku - zaslišanje priče
Tožnica Republiko Slovenijo z družino zapustila dne 6. 11. 1993, kar je le približno mesec dni po pridobitvi novega dovoljenja za začasno prebivanje, ki je bilo izdano dne 18. 10. 1993, čeprav bi lahko v Republiki Sloveniji na zakoniti podlagi prebivala vse do 12. 10. 1994, ko bi se iztekla veljavnost dovoljenja za začasno prebivanje. Prav omenjena okoliščina je po oceni sodišča bistvena za ugotovitev, da odhod tožnice iz Republike Slovenije ni bil posledica izbrisa, ki bi povzročil, da tožnica po izgubi zaposlitve ne bi imela več možnosti zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji, saj je imela tožnica v času odhoda leta 1993 veljavno dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in je v tem času prejemala tudi denarno pomoč med brezposelnostjo, Republike Slovenije pa torej ni zapustila šele, ko bi ji vsa izdana dovoljenja potekla.
Tožnica uveljavlja tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka iz 3. točke prvega odstavka 237. člena ZUP, češ da ni bila vabljena na ustno zaslišanje predlaganih prič in da ji tako ni bilo omogočeno zastavljanje vprašanj pričam. Četudi se sodišče sicer strinja s tožnico, da gre pri tem za kršitev pravil postopka po določilih ZUP, in sicer gre po mnenju sodišča za kršitev 3. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP, ker iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da bi bila tožnica vabljena na ustna zaslišanja prič, ki jih je sama predlagala, v konkretnem primeru ne gre za tako kršitev, ki bi vplivala na pravilnost odločitve. To pa iz razloga, ker je bila tožnica, preden je bila izdana prvostopenjska odločba, s posebnim dopisom prvostopenjskega organa z dne 8. 12. 2014 pisno seznanjena z vsemi med upravnim postopkom ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami ter je v danem roku dne 28. 12. 2014 podala tudi svoj pisni odgovor, ki ga je prvostopenjski organ upošteval pri sprejeti odločitvi.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Povzetek tožnikove izpovedi in izpovedi priče kaže na to, da je bil glavni razlog, da je tožnik zapustil Republiko Slovenijo in razlog za to, da se ni mogel vrniti, v tem, da ni mogel dobiti zaposlitve in da njegova zapustitev Slovenije ni v vzročno posledični povezavi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo tujca - soglasje k izdaji enotnega dovoljenja - neporavnane davčne obveznosti
Ključno za izdajo soglasja je, da delodajalec na dan vložitve vloge nima neporavnanih davčnih obveznosti, drugačne ugotovitve Zavoda za zaposlovanje pa tožeča stranka ni ovrgla z nasprotno trditvijo.
tujec - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - izdaja soglasja za zastopnika - plačilo davkov
V konkretnem primeru niso kumulativno izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo zaprošenega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnika kot zastopnika (generalnega direktorja) gospodarske družbe. To pa je navezna okoliščina, ki daje zadostno podlago za zaključek, da tožniku ni mogoče izdati zaprošenega dovoljenja glede na to, da morajo biti vsi predpisani zakonski pogoji kumulativno izpolnjeni bodisi za izdajo, kakor tudi za vsako podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji, in sicer ves čas med trajanjem veljavnosti dovoljenja za prebivanje in delo tujca. Tožnik zato tudi ne more uspeti s tožbenimi navedbami, da je imel on sam poravnane vse zapadle davke in prispevke na dan izdaje izpodbijane odločbe, saj bi moral navedeni pogoj izpolnjevati tudi njegov delodajalec v času vložitve prošnje za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnika, ki pa ga tožnikov delodajalec ni izpolnjeval, kar med strankama ni sporno.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine
Pogoji iz prve, druge in tretje alineje 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP so postavljeni kumulativno in ker tožnik pogoja iz 1. alineje 2. odstavka 2. člena zakona ne izpolnjuje, je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožnik v pritožbi in tožbi tudi ne oporeka ugotovljenim dejstvom, da ni pridobil dovoljenja za stalno prebivanje in da ni bil sprejet v državljanstvo. To pomeni, da med strankama niti ni sporno, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, da bi bil upravičen do odškodnine po 1. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Upoštevaje, da je bila tožnica ob odhodu iz Republike Slovenije še otrok, je pri ugotavljanju razloga za odhod in pogojev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 treba upoštevati razloge, zaradi katerih so starši otroka zapustili ozemlje Republike Slovenije.
Iz kopije potnega lista je razvidno, da so imeli starši tožnice veljavni poslovni - delovni vizum, ki je veljal za začasno prebivanje in neomejeno število potovanj od 12. 10. 1993 do 12. 10. 1994. Tožnica bi lahko v Republiki Sloveniji na podlagi zakonite podlage prebivala vse do 12. 10. 1994, do izteka veljavnosti dovoljenja za začasno prebivanje. Njen odhod iz Republike Slovenije torej ni v vzročni zvezi z nobenim izmed razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - neporavnane davčne obveznosti
Sodišče meni, da je zgolj na podlagi ugotovitve, da tožnik ni poravnal vseh svojih davčnih obveznosti, dopustno sprejeti zaključek, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije le, kolikor to potrjujejo ostale ugotovitve oziroma povedano drugače, tožnikovo ravnanje glede teh obveznosti. To pomeni, da bi te okoliščine morala tožena stranka raziskati in jih, skupaj z ugotovitvijo o neporavnanih obveznostih, šteti kot celoto in podlago za oceno, ali obstaja domneva, da se tožnik podreja pravnemu redu ali ne. Vsake neporavnane obveznosti namreč same po sebi še ne pomenijo nepodrejanja pravnemu redu, kolikor dolžnik izkaže, ali jih je in kako jih je skušal poravnati.
dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela - pogoji za izdajo dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS
Z določili prvega odstavka 37. člena ZTuj-2 je zakonodajalec toženi stranki podelil diskrecijsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, da lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, vendar le, če kumulativno izpolnjuje vse z zakonom predpisane pogoje in če hkrati ne obstajajo razlogi za zavrnitev iz 55. člena ZTuj-2.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje veljavnosti dovoljenja - načelo nevračanja
Glede na določbo drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 je pristojni organ v postopku za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje vezan na podano mnenje policije o dovoljenosti oz. nedovoljenosti tujčeve odstranitve iz Republike Slovenije. In v primeru tožeče stranke je policijska uprava Maribor nesporno potrdila dovoljenost odstranitve tožeče stranke iz Republike Slovenije, kar potrjujejo tudi podatki predloženega upravnega spisa. Trditve policije temeljijo na poročilu Evropskega centra za manjšinska vprašanja Romov v jugoslovanskih državah naslednicah in Poročilu komisije EU o napredku držav zahodnega Balkana, ki ga je predstavil Informacijski center za azil in migracije. Zato je izpodbijana odločitev, da se iz tega razloga dovoljenje za začasno prebivanje ne podaljša, pravilna.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZTuj-2 člen 55, 55/1, 55/1-6.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - obrazložitev odločbe
Tožnica utemeljeno opozarja, da se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni konkretno opredelila do pojasnil, ki sta jih z vlogo z dne 13. 8. 2015 glede nasprotujočih si izjav tožnice podala pooblaščena družba A. d.o.o. in tožnica sama, in katerim sta predložila tudi obsežen poslovni načrt start-up projekta Q., saj je navedla zgolj, da podana pojasnila „niso opravičilo“ za ugotovljena neskladja. Navedena argumentacija, za katero tožnica upravičeno trdi, da je pavšalna, po oceni sodišča za obrazložitev sprejete dokazne ocene, ki bi omogočala sodni preizkus pravilnosti in zakonitosti, ne zadošča, saj ni mogoče spregledati, da je tožnica na zaslišanju poznala odgovore na večino zastavljenih vprašanj, da v postopku ni podala neprepričljivih pojasnil, ki jim ne bi bilo mogoče slediti, ter da je pristojnemu organu predložila tudi poslovni načrt nameravanega prvega projekta in navedla, da ima dogovorjeno poslovno sodelovanje s švicarsko investicijsko družbo.
upravni spor - začasna odredba - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - težko popravljiva škoda
Zatrjevana škoda se ne nanaša na tožnika, kot to zahteva 32. člen ZUS-1, ampak na njegovo polnoletno hčerko (ki v tem postopku ni tožeča stranka). ZUS-1 ne predvideva možnosti izdaje začasne odredbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela škoda ostalim strankam upravnega spora.
tujec - omejitev gibanja - nevarnost pobega - nastanitev tujca v Centru za tujce - načelo sorazmernosti - obrazložitev odločbe
Nevarnost pobega je tožena stranka utemeljila s tem, da je tožnik vstopil v državo kljub temu, da ni posedoval veljavne potne listine in tudi ne veljavnega vizuma oziroma dovoljenja za prebivanje. Po presoji sodišča navedene okoliščine niso okoliščine, ki bi izkazovale begosumnost. Tožena stranka ni upoštevala načela sorazmernosti in ni presojala možnosti milejšega ukrepa.
tujec - dovolitev zadrževanja - načelo nevračanja - diskriminacija Romov na Kosovu
Sodišče se lahko pridruži ugotovitvi, da se razmere na Kosovu izboljšujejo do te mere, da ni mogoče trditi, da bi bila vrnitev tožnikov v omenjeno državo nedopustna, ker bi bili tožniki tam izpostavljeni krutemu, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Ob tem je potrebno poudariti, da so pojmi „kruto, nečloveško ali poniževalno ravnanje“ nedoločni pravni pojmi, katerih vsebino je potrebno napolniti v vsakem konkretnem primeru posebej. Vnaprejšnja posplošena opredelitev, kaj zajemajo, ni mogoča in je odvisna od specifičnih okoliščin konkretnega primera.