dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - pravnomočna kazenska obsodba - pravica do družinskega življenja
V obravnavani zadevi ne gre za to, da bi bilo treba ugotavljati resno in dejansko nevarnost za javni red, ampak je bistvena in zadostna okoliščina za zavrnitev izdaje dovoljenja, če je prvostopenjski organ ugotovil, da obstaja sum, da bo prebivanje povezano z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj.
Pravica do družinskega življenja iz 8. člena EKČP ni absolutna pravica, njena omejitev je povezana z iskanjem ustreznega ravnovesja med konkurirajočimi interesi posameznika in celotne družbe in v zvezi s tem je treba upoštevati tudi pomisleke v zvezi z zaščito javne varnosti ali ekonomske blaginje države, ki so lahko pomembni za določitev ustreznega ravnovesja.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje enotnega dovoljenja - skrajšani ugotovitveni postopek - načelo varstva pravic strank - načelo zaslišanja stranke
Določbe 144. člena ZUP lahko upravni organ uporabi le ob hkratnem upoštevanju splošnih določb 7. člen ZUP, kjer je izrecno določeno, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in, da mora uradna oseba, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, stranko na to opozori. Navedeno temeljno načelo je vneseno tudi v 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP, kjer je izrecno določeno, da je uporaba te določbe mogoča le, če ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic in koristi.
V konkretnem primeru je imel upravni organ pred seboj primer, kjer iz samih podatkov upravnega spisa jasno izhaja, da so na strani tožnika določene osebne okoliščine, ki bi lahko narekovale odločanje o podaljšanju enotnega dovoljenja na več različnih pravnih podlagah. To pa pomeni, da bi moral organ v danem primeru in v danih okoliščinah, v skladu z 7. členom ZUP, izvesti posebni ugotovitveni postopek in najprej ugotoviti na katerih pravnih podlagah bi tožnik, glede na svoje osebne okoliščine, lahko vložil svojo prošnjo za podaljšanje enotnega delovnega dovoljenja, in stranko s tem seznaniti ter ji dati možnost, da se o tem izjavi in šele po razjasnitvi, na kateri pravni podlagi tožnik vlaga prošnjo, odločiti o njegovi prošnji. Le tako postopanje bi namreč stranki omogočilo učinkovito zavarovanje njenih pravic.
dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - pravnomočna obsodba zaradi prepovedanega prehajanja meje - pravnomočna obsodba zaradi poskusa protipravnega odvzema prostosti - pravica do družinskega življenja
ZTuj-2 ne zahteva, da bi prvostopenjski organ pri presoji zavrnitvenih razlogov upošteval časovno oddaljenost obsodb in skorajšnje brisanje kazni iz kazenske evidence, ker zadostuje že sama nevarnost oziroma sum.
Prvostopenjski organ je pravico do družinskega življenja tehtal z osebnimi okoliščinami tožnika in ugotovil, da sklenitev zakonske zveze med slovenskim državljanom in tujcem, še ne pomeni, da se tujcu zaradi sklenitve zakonske zveze dovoli prebivanje v Republiki Sloveniji ter da tožniku z zavrnitvijo izdaje dovoljenja za začasno prebivanje pravica do družinskega življenja ni odvzeta niti ni omejeno njeno izvrševanje na območju izven Republike Slovenije, pri čemer pa je sama žena tožnika na zaslišanju povedala, da bo v primeru zavrnilne odločbe s tožnikom odšla v Kosovo.
zaposlovanje tujcev - dovoljenje za delo - vročitev dovoljenja za delo - prijava začetka dela tujca
Tožeči stranki dovoljenje za zaposlitev tujke ni bilo vročeno, zato zanjo nima nobenega pravnega učinka. Zanjo tako tudi niso mogle nastati obveze, ki jih določa ZZDT-1 v 48. do 50. členu.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost - odhod iz RS pred izbrisom
Tožnikov odhod iz RS ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je zapustil Slovenijo pred izbrisom iz navedenega registra, julija 1991.
Ker tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje, tudi ne izpolnjuje pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS po določbi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - prostovoljen odhod iz države - upravičena odsotnost
Tožnica je zapustila Republiko Slovenijo pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. V postopku z dokazili ni izkazala ali izrecno navajala, da so ji vojne razmere v tistem obdobju preprečevale, da bi se vrnila in nadaljevala življenje v Republiki Sloveniji. V Republiko Slovenijo se ni poskušala vrniti, kar je izjavila na zapisnik. Bila je odsotna po zapustitvi dlje kot eno leto, pri tem pa ni podan nobeden izmed upravičenih razlogov odsotnosti, navedenih v 6. alinejah iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Zaradi tega njena odsotnost ni upravičena, torej ni taka, da bi bil izpolnjen pogoj njenega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.
ZTuj-2 člen 37, 55, 55/1, 55/1-6. ZUP člen 42, 43.
dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - podrejanje pravnemu redu RS - stranka v postopku - stranski udeleženec
Gospodarska družba, ki je vložila prošnjo za drugo tožnika, ima nedvomno ekonomski interes v predmetnem postopku, kar pa ne zadošča, da bi se postopka za izdajo dovoljenja za prebivanje udeleževala v svojstvu stranke ali stranskega udeleženca.
Obstoj plačilnega naloga je dokaz za to, da je bil prekršek s strani tožeče stranke dejansko storjen. 6. alineja prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 določa, da se dovoljenje za prebivanje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Pri tem ni bistveno, ali se je tujec nahajal brez dovoljenja prav v Republiki Sloveniji ali izven nje v območju schengenskega območja, tožena stranka je imela zgolj na podlagi dejstva, da je do kršitve prišlo, ne glede na to, kje je do nje prišlo, razloge za domnevo o bodočem nepodrejanju pravnemu redu Republike Slovenije, pri čemer je drugo tožnik sam povedal na zaslišanju, da je prekoračil dovoljenih 90 dni bivanja v schengenskem prostoru.
tujec - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pogoji za izdajo dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS
Tožena stranka je prepričljivo ugotovila, da tožnik ni znal odgovoriti na osnovna vprašaja o podjetju, v katerem ima 49% poslovni delež, oziroma so bili njegovi odgovori nejasni ali netočni, na tej podlagi pa je pravilno sklepala, da je razlog za zavrnitev dovoljenja iz 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 v obravnavanem primeru podan, zaradi česar je njegovo prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja utemeljeno zavrnila.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost - ravnanje tožnika
Pogoja, če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa, oziroma če je oseba zapustila Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje, v luči sodbe v zadevi Kurić in ostali, ni mogoče razlagati ozko in dobesedno v tem smislu, da je pogoj izpolnjen samo, če je oseba zapustila Slovenijo neposredno po izbrisu in neposredno zaradi izbrisa. V okvir omenjenega določila namreč spadajo tudi situacije, ko je oseba bolj ali manj slučajno ali pa načrtno zaradi različnih možnih razlogov, kamor vsekakor lahko spada tudi razlog dopusta ali obiska, začasno zapustila Slovenijo pred izbrisom iz registra, pa se kasneje ni mogla vrniti zaradi tega, ker ni več imela ustreznih dokumentov, ker je izbrisana.
Tožnik ni izkazal prav nobenega ravnanja oziroma poskusa, ki bi bilo usmerjeno v vrnitev v Slovenijo v drugem petletnem obdobju do meseca septembra 2001.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik skupaj s starši zapustil Slovenijo januarja 1992 in se nato februarja 1992 niso mogli vrniti. Drugostopenjski organ je zato pravilno štel, da se tožniku kot obdobje upravičene odsotnosti iz razloga po 4. alineji tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD prizna petletno obdobje od njegove zapustitve Slovenije, to je obdobje od januarja 1992 do januarja 1997. Oba organa sta tudi pravilno štela, da tožnik za nadaljnje petletno obdobje po obdobju petletne upravičene odsotnosti, to je za obdobje od januarja 1997 do januarja 2002, ni izkazal nobenih konkretnih ravnanj, da bi se v Slovenijo poskušal vrniti. Pri tem je prvostopenjski organ, glede na to, da je bil tožnik v času zapustitve Slovenije mladoleten, njegove poskuse vračanja v RS in nadaljevanja dejanskega življenja v RS, pravilno presojal skozi poskuse vračanja njegove mame, saj mladoletni otroci v zvezi z izdajo dovoljenja za stalno prebivanje sledijo staršem.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - datum odhoda iz Republike Slovenije
Tožnica je zapustila RS skupaj z družino septembra 1991 in od tedaj dalje živi v Republiki Srbiji. Njen odhod iz RS ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ker je tožnica zapustila RS pred 26. 2. 1992. Tožnica tudi ni izkazala nobenega drugega razloga iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Na podlagi teh ugotovitev je pravilen zaključek, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje.
dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - prosti preudarek
Tožnik kot prokurist podjetja B.B. s.p. bi moral poznati vsaj osnovne obveznosti podjetja na območju njegove ustanovitve in delovanja, predvsem glede njegove statusne oblike, ki je povezana z odgovornostjo za poslovanje v pravnem prometu in tudi nasproti tretjim osebam. Že nepoznavanje teh podatkov ter ugotovitev, da podjetje ne opravlja registrirane dejavnosti, da nima poslovnih prostorov in tožnikovo nepoznavanje kraja oziroma države opravljanja dela, je utemeljeno vzbudilo domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, predvsem je tožena stranka utemeljeno podvomila o dejanskem namenu njegovega prebivanja v Sloveniji. Ker gre v konkretnem primeru za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole omejen v tem smislu, da sodišče ne presoja primernosti uporabe prostega preudarka, pač pa je v konkretnem primeru pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe relevantno le to, da so bili v konkretnem primeru podani razlogi za izdajo izpodbijane odločbe in da so ti razlogi ustrezno pojasnjeni.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - odhod iz Republike Slovenije - odhod zaradi zaposlitve
Sodišče se strinja z ugotovitvijo drugostopenjskega organa, da tožničin odhod iz Slovenije zaradi zaposlitve oktobra 1991 (najkasneje do 8. 10. 1991) ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v smislu 1. alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, saj je tožnica zapustila Slovenijo pred 26. 2. 1992 in pred 7. 11. 1992, ko je bila z dokončno odločbo Ministrstva za notranje zadeve izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo istega organa, da tožnica tudi ni izkazala nobene druge okoliščine iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.
ZUS-1 člen 17, 17/1, 32, 32/1, 32/2, 32/3. ZTuj-2A člen 37, 37a, 37a/1, 60, 60/3.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - začasna odredba - procesne predpostavke - aktivna legitimacija - tožba delodajalca
Z ZTuj-2A je prišlo do spremembe zakonske ureditve, ki je uvedla institut enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. O tem se odloča v postopku pred upravno enoto, ki pa od Zavoda po uradni dolžnosti zahteva, da poda soglasje k izdaji ali podaljšanju takšnega dovoljenja (37. in 37a. člen ZTuj-2). Ob tej spremembi je bila v zakon dodana nova določba prvega odstavka 37a. člena, po kateri se v primeru, ko soglasje za izdajo enotnega dovoljenja ni zavrnjeno iz razlogov na strani tujca, odločba o zavrnitvi izdaje enotnega dovoljenja vroči tudi delodajalcu. Pri tem zakon ne določa, da se delodajalec o izdani odločbi le obvesti, ampak izrecno, da se mu odločba vroči. S tem je zakonodajalec za primere, ki jih zajema navedena določba, delodajalca vključil v postopek glede enotnega dovoljenja ter mu po presoji sodišča priznal pravno korist in aktivno legitimacijo za izpodbijanje izdane zavrnilne odločbe. V primerih, ko je bilo soglasje zavrnjeno zaradi razlogov, ki niso na strani tujca, bo namreč odločbo lahko vsebinsko učinkovito izpodbijal prav delodajalec in ne sam tujec.
Tožnikove navedbe, da kot samostojni podjetnik za opravljanje svoje dejavnosti potrebuje A.A., ki je bil dober in vesten delavec in je samostojno opravljal delo zastopnika, so povsem splošne. Povsem pavšalno pa je tudi tožnikovo zatrjevanje, da bi mu z izvršitvijo 2. točke izreka izpodbijane odločbe nastala nenadomestljiva škoda, saj da bi imel zaradi odhoda delavca A.A. veliko materialno škodo, ki je v kratkem času ne bi mogel nadomestiti z drugim delavcem, ker gre za dela, ki zahtevajo veliko specialnega znanja. Pri tem tožnik zatrjevane škode, ki naj bi bila materialna, ne opredeli po višini, pa tudi sicer je ne konkretizira. Prav tako ne obrazloži, zakaj naj bi bila škoda težko popravljiva oziroma kakšna naj bi bila nenadomestljiva specialna znanja tujca, na katera se sklicuje.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Tožnica ni uspela izkazati pogoja dejanskega življenja v RS za drugo relevantno petletno obdobje od leta 1997 do 2002 kot pravno relevantno obdobje, za katero bi v njenem primeru moral biti izpolnjen materialno-pravni pogoj dejanskega življenja skladno z določbo 4. odstavka člena 1č ZUSDDD.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - izbris iz registra stalnega prebivalstva
Prvi odstavek 1. člena ZUSDDD izdaje dovoljenja za stalno prebivanje ne pogojuje z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, je pa s 1. alinejo tretjega odstavka 1.č člena navedenega zakona določen kot razlog za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - ustavitev postopka - fikcija umika prošnje - vročanje
Po presoji sodišča je prvostopenjski organ napačno štel, da je tožnik spremenil stalno oziroma začasno prebivališče oziroma naslov. Navedba na pošiljki, da je po izjavi tožnikove mame tožnik odpotoval v Nemčijo, ne pomeni, da je spremenil stalno ali začasno prebivališče. Zgolj navedba, da je nekdo odpotoval, pri čemer ni naveden razlog potovanja, še ne pomeni, da se je preselil v tem smislu, da je spremenil naslov oziroma spremenil stalno ali začasno prebivališče. Iz navedenega razloga prvostopenjski organ ni imel podlage, da pri vročanju uporabi določilo 96. člena ZUP.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - obdobje izbrisa - višina odškodnine
V tožnikovem primeru je obdobje izbrisa šteti od 23. 1. 1993 do 15. 7. 1993 in od 4. 3. 1994 do 24. 1. 1996, kar temelji na podatkih izdanih odločb Ministrstva za notranje zadeve, ki je odločalo o tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo na podlagi 40. člena ZDRS in sodb VS RS. Sodišče se v celoti strinja tudi z obrazložitvijo drugostopenjskega upravnega organa, ki se je skliceval na določbo 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ter razlago 81. člena ZTuj. Gre za določbe, ki v primeru kot je obravnavani določajo, da je prosilec, ki je vlogo po 40. členu ZDRS vložil pravočasno, pa mu je bila ta zavrnjena izenačen s slovenskimi državljani še dva meseca od vročitve zavrnilne in dokončne odločbe.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Posplošene navedbe tožnice, da se je njen mož o vrnitvi v Slovenijo telefonsko pozanimal leta 1997, ko je klical na Veleposlaništvo RS v Sarajevu in spraševal kako bi se družina (z njo tudi tožnica) lahko vrnila v RS, a so mu tam povedali da se ne morejo vrniti, brez navedbe nekih drugih konkretnih ravnanj, da se je poskušala vrniti, so premalo, da bi tožnica z njimi izkazala razlog upravičene odsotnosti za drugo petletno obdobje po obdobju prve petletne upravičene odsotnosti.
mednarodna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - omejitev gibanja - ustna odločba
Na podlagi drugega odstavka 210. člena ZUP je v upravnem postopku odločbo potrebno izdati pisno, izjemoma pa tudi ustno v primerih, ki jih določa zakon (v danem primeru četrti odstavek 51. člena ZMZ). Tudi, če se odločba razglasi ustno, jo je potrebno izdati pisno (četrti odstavek 210. člena ZUP). Pri tem pa se morata ustno izrečena odločba in njen pisni odpravek povsem skladati.