dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razlogov zaposlitve ali dela - pogoji za izdajo dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - združitev družine
Nepoznavanje izključno vsebine konkurenčne klavzule ob tem, da tožena stranka ni upoštevala vseh drugih pomembnih podatkov iz pogodbe o zaposlitvi in podjetja, ki jih je tožnik vedel, ne more biti samostojen razlog, ki bi prispeval k zakonski domnevi, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu v Sloveniji, češ da dejansko ne bo opravljal dela po omenjeni pogodbi, pri čemer je pomembno, da podjetje vodi njegov oče, ki že 30 let živi in dela v Sloveniji.
Podjetje B. d.o.o. je sicer prošnjo za izdajo prvega dovoljenja podalo zaradi dela in zaposlitve in ni šlo za zahtevek zaradi združitve mladoletnika z očetom in mamo, ki sicer zakonito bivata v Sloveniji, tožnik pa je postal polnoleten šele (približno 5 mesecev) po izdaji izpodbijane odločbe. Vendar pa je tožnik v pisni vlogi z dne 20. 2. 2015, ki jo je podal na pristojni organ po odvetniku, navedel, da je namen prošnje tudi združitev in normalno družinsko življenje. Tožena stranka bi morala okoliščino tožnikove mladoletnosti z vidika pravice do združevanja družine upoštevati in preveriti verodostojnost družinskih vezi tudi preko golega dejstva, da je bil tožnik v času izdaje odločbe še mladoleten in star 17 let ter 7 mesecev.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - plačilo davkov
Drugotožnik dne 17. 6. 2013 vstopil v družbo prvotožnika in je dne 7. 4. 2014 postal edini družbenik te družbe. Ravno ta navezna okoliščina v zvezi s prvotožnikom je bistvena za odločanje o prošnji za izdajo podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje drugotožnika v Republiki Sloveniji.
Nesporna okoliščina, da je bil zakoniti zastopnik družbe C. obsojen zaradi kaznivega dejanje in je v krivdnem izreku sodbe naveden tudi drugotožnik, kot imetnik večinskega (80%) poslovnega deleža prvotožnika, prav gotovo pomeni, da je tudi ta okoliščina za drugotožnika v tolikšni meri obremenjujoča, da izkazuje upravičen dvom upravnega organa v to, da se bo drugotožnik podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - obnova postopka - nova dejstva in novi dokazi - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Sklep o obnovi postopka je bil izdan 4. 2. 2008, obnavlja pa se dokončna odločba - dovoljenje za stalno prebivanje z dne 26. 7. 2007, kar pomeni, da je bil sklep o obnovi postopka izdan v okviru dovoljenega objektivnega roka treh let od dokončnosti prej navedene odločbe (četrti odstavek 263. člena ZUP).
Vrhovno sodišče je pojasnilo bistveno razliko med obema kategorijama upravičencev, to je med upravičenci, ki so imeli na dan 23. 11. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in tujci, ki so na dan 25. 6. 1991 v Republiki Sloveniji prebivali. Za prve zakon zahteva, da od tam navedenega datuma v Republiki Slovenji dejansko živijo, za druge pa, da dejansko neprekinjeno živijo, in da se ob izpolnjevanju pogojev prvi skupini upravičencev stalno prebivališče prizna za nazaj, drugi pa le za naprej. Iz navedenih bistvenih razlik med obema kategorijama upravičencev in glede na to, da se drugi in tretji odstavek tega člena izrecno nanašata samo na razlago dejanskega življenja (in ne neprekinjenega dejanskega življenja), se torej nadaljnje določbe 1.č člena ZUSDDD-UPB1, nanašajo le na upravičence, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče.
upravni spor - začasna odredba - tujec - odstranitev tujca iz države - težko popravljiva škoda - razdružitev družine
Tožnik biva v Republiki Sloveniji od leta 2000 dalje skupaj z ženo in dvema, sicer že polnoletnima otrokoma, ki imata status študenta, in sta, tako kot žena, družinska člana, ki ju tožnik vzdržuje. Oba tožnikova otroka delata preko študentskega servisa, njune dohodke kot dohodke vzdrževanih družinskih članov pa je tožnik priglasil v prijavi za odmero dohodnine za leto 2014. Glede na opisane okoliščine sodišče meni, da obstaja verjetnost, da bi v primeru prisilne izvršitve izpodbijane odločbe prišlo do razdružitve tožnikove družine, saj je mogoče sklepati, da ta ne bi sledila tožniku. Po mnenju sodišča je razdružitev družine poseg v človekove pravice in svoboščine, kar pomeni, da je tožnik verjetno izkazal, da bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe lahko nastala težko popravljiva škoda.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - odjava stalnega prebivališča - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Dejansko življenje pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odstop od prošnje za mednarodno zaščito - zavrženje tožbe
Ker je tožnik odstopil od prošnje za mednarodno zaščito, je s tem odpadel razlog, zaradi katerega mu je bilo gibanje omejeno. Razlog je odpadel zato, ker tožnik ni več prosilec za mednarodno zaščito. V skladu z določbo 51. člena ZMZ se namreč gibanje lahko omeji le prosilcu. Glede na navedeno tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.
ZUSDDD člen 1, 1č, 1č/3, 1č/4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje V Republiki Sloveniji - poskus vrnitve v Republiko Slovenijo
Tožena stranka ni imela nobene podlage za oceno, da se je tožnica za stalno izselila iz Slovenije v mesecu juliju 1991. V luči sodbe ESČP v zadevi Kurić in ostali bi morala tožena stranka za pravilno in celovito ugotovitev dejanskega stanja glede odhoda iz Slovenije tožnico pozvati, ali lahko predlaga zaslišanje kakšne priče, ki bi vedela izpovedati relevantna dejstva glede tožničinega namena zgolj začasne zapustitve Slovenije v mesecu juliju 1991.
Tožena stranka tožnice ni nič zaslišala o tem, kako so izvedeli, da so v stanovanje vdrli, kdo jim je to povedal, ali so se že pripravljali na vrnitev, ko so to izvedeli, ali do teh priprav niti ni prišlo. Vse to so ključna vprašanja za oceno, ali je tožnica res samo začasno zapustila Slovenijo zaradi napete politične situacije, ali pa se je takrat že odločila, da se noče vrniti v Slovenijo in če je imela voljo za vrnitev v Slovenijo, ali je ta volja obstajala tudi po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva.
Ravnanja iz četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD je treba presojati prek aktivnosti tožnika za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki so upravičeno lahko določala ravnanja tožnice.
ZKP člen 530, 530/1, 530/3. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8.
postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - razlog za zavrnitev izročitve - kršitev človekovih pravic s strani države prosilke - mučenje ali nečloveško ravnanje - razmere v zaporu
Določilo 3. odstavka 530. člena ZKP ne daje možnosti za upoštevanje pravic iz 6. ali 8. člena EKČP, zato pa je možno in je treba dati določilu 1. odstavka 530. člena ZKP ustavi skladno in EKČP skladno interpretacijo. Po tem določilu namreč minister za pravosodje „izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli.“ To pomeni, da minister ne sme dovoliti izročitve, če ugotovi, da bi bilo osebi zaradi izročitve nesorazmerno poseženo v pravico 6. člena ali pravico iz 8. člena EKČP glede na uveljavljeno sodno prakso ESČP.
Ker tožena stranka zaradi varstva absolutne pravice iz 3. člena EKČP ni ugotavljala, v katerem zaporu bi tožnica prestajala kazen in ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da bodo razmere v tem zaporu na splošno in glede upoštevanja specifičnega zdravstvenega stanja tožnice takšne, da ne obstaja zadosti velika verjetnost, da bi prišlo med prestajanjem kazni do kršitve 3. člena EKČP, je izpodbijani akt nezakonit.
ZUSDDD člen 1, 1č, 1č/3, 1č/4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost - poskus vrnitve v Republiko Slovenijo
Po določilu 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD, če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Tožnica je bila izven Slovenije več kot pet let po tem, ko se po njenih pavšalnih navedbah zaradi vojne niso mogli vrniti v Slovenijo. To pomeni, da bi morala tudi za obdobje petih let po zaključku ovir, ki jim jih je postavljala vojna, izkazati ravnanja in poskuse vrnitve v Slovenijo.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Tožnice ni mogoče uvrstiti med tako imenovane „izbrisane“, torej osebe, ki jih je Republika Slovenija sama izbrisala iz registra stalnega prebivalstva na dan 26. 2. 1992, saj je tožnica svoje stalno bivališče na območju Republike Slovenije odjavila bistveno prej, in sicer dne 2. 8. 1991, istega dne pa je prenehala tudi njena takratna zaposlitev. Tožnica je takrat dejansko zapustila območje Republike Slovenije in odšla v BIH, kjer še vedno prebiva in kjer je od 25. 2. 2002 tudi zaposlena.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - načelo nevračanja
Tožniki so obstoj razlogov za podaljšanje dovoljenj za začasno prebivanje utemeljevali predvsem s sklicevanjem na subjektivne okoliščine (porušenje hiše v domači vasi, slabo zdravstveno stanje prvega tožnika ter šolanje druge in tretje tožnice), ki naj bi jim preprečevale vrnitev v državo izvora. Zaradi teh okoliščin pa ni mogoče zaključiti, da bi bila svoboda in življenje tožnikov v Republiki Kosovo ogrožena oziroma, da bi tožniki zaradi teh okoliščin bili lahko v Republiki Kosovo podvrženi mučenju ali drugemu krutemu, nečloveškemu ali poniževalnemu kaznovanju ali ravnanju v smislu 72. člena ZTuj-2 (načelo nevračanja).
ZUSDDD člen 1č. ZUP člen 9, 146, 237, 237/2, 237/2-3.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - načelo zaslišanja stranke - kršitev pravil postopka
Iz podatkov v spisu izhaja, da upravni organ tožniku ni dal možnosti, da bi se pred izdajo odločbe izjasnil o ključni sporni okoliščini skladno z zahtevami po določilih 9. in 146. člena ZUP, to je glede obrazca tožnikovega očeta oziroma njegove matere o odjavi stalnega prebivališča tožnikove družine in o prijavi novega stalnega prebivališča v BIH, na katerem temelji sporna odločitev in ker te pomanjkljivosti drugostopenjski organ ni odpravil, je s tem podana bistvena kršitev določb upravnega postopka.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - odjava stalnega prebivališča - načelo zaslišanja stranke
Tožnica je šele v pritožbi imela možnost navajati, zakaj meni, da ni bila izbrisana, saj se ni sama odjavila. Drugostopenjski organ se je sicer do pritožbenih navedb opredelil, pred izdajo odločbe pa stranki ni dal možnosti, da se opredeli do vseh tistih navedb, zaradi katerih tožena stranka v drugostopenjski odločbi meni, da so neutemeljene. Treba je namreč upoštevati, da je v obravnavani zadevi drugostopenjski organ sam odločil o prošnji za izdajo posebne odločbe. Ni odločil le o pritožbi, kateri je sicer ugodil in izpodbijani sklep odpravil, ampak je odločil tudi o sami zahtevi. V postopku, ki ga je sam izpeljal, je opravil poizvedbe, če je tožnica očeta pooblastila, da jo odjavi, prvostopenjski organ mu je poslal kopijo odjave, potem pa je odločil tako o pritožbi kot tudi o sami zahtevi za izdajo posebne odločbe.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - upravičena odsotnost iz Republike Slovenije
V primeru, da odsotnost prosilca ni posledica enega izmed določenih razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, upravnemu organu tudi ni treba nadalje ugotavljati prosilčevih poskusov vračanja in nadaljevanja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Poskus vračanja v Republiko Slovenijo pri prosilcu se ugotavlja samo v primeru, ko tujec izkaže obstoj razloga za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, kar pa v spornem primeru ni bilo izkazano.
podaljšanje dovoljenja za prebivanje in delo - upravni spor - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Ob izkazanem dejstvu in zatrjevanju, da ima tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo B. d.o.o., ki mu zagotavlja delo in dohodek, urejeno bivanje, zavarovanje ter poravnane vse davke in druge terjatve, kar je tožnik izkazal s prilogami k tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, sodišče zaključuje, da že sama narava ukrepa (zapustitev države) pomeni, da tožnik dela v Republiki Sloveniji ne bo mogel več opravljati. Z izvršitvijo izpodbijane odločbe bi izgubil delo in s tem vir sredstev s katerimi preživlja sebe in svojo družino. Ob upoštevanju navedb tožnika in dokazov, iz katerih izhaja, da se tožnik z delom preživlja ter da redno plačuje vse zakonske obveznosti in ima urejeno bivanje in zdravstveno zavarovanje, sodišče zaključuje, da bo z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe prizadetost javne koristi manjša od že navedene težko popravljive škode, ki jo je verjetno izkazal tožnik.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost - vrnitev v Republiko Slovenijo
Ravnanja iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD je treba presojati prek aktivnosti tožnika za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki so upravičeno lahko določala ravnanja tožnika. Tožnik ni izkazal prav nobenega ravnanja oziroma poskusa, ki bi bilo usmerjeno v vrnitev v Slovenijo v drugem petletnem obdobju, ampak se je skliceval izključno na nekatere ovire glede veleposlaništva in garantnega pisma, ni pa navedel nič glede svojih ravnanj in subjektivnega interesa za vrnitev v Slovenijo.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - odhod iz Republike Slovenije
Po presoji sodišča je upravni organ pravilno ugotovil, da tožničin odhod iz Slovenije konec junija 1991 ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je tožnica zapustila Slovenijo pred 26. 2. 1992.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine
Eden od pogojev za določitev denarne odškodnine po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP je tudi ta, da mora biti oseba, ki vloži zahtevo za določitev denarne odškodnine, izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Tožnica pa ne izpolnjuje enega od pogojev za določitev denarne odškodnine po 2. členu ZPŠOIRSP in sicer, da ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Tožnica je bila rojena dne 23. 10. 1995 in zato dne 26. 2. 1992 ni mogla biti izbrisana.
podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Sodišče je zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe, saj je tožnik s priloženimi dokazi izkazal, da ima res redno zaposlitev in če bi jo izgubil, bi to nedvomno zanj pomenilo nepopravljivo škodo, saj bi bil ob dohodek, hkrati pa bi izgubil možnost, da s tem pomaga svojima otrokoma. Njegova zapustitev države bi pomenila tudi prekinitev stikov z otroki, s čimer bi bil tudi on sam oškodovan. Sodišče tudi meni, da z odložitvijo izvršitve odločbe javna korist ne more biti prizadeta.